Prvostopenjski organ je v obravnavanem primeru izpodbijano odločbo izdal v posebnem ugotovitvenem postopku, s tem pa bi moral dati tožečima strankama možnost, da se seznanita s končnim uspehom dokazovanja in o tem izrečeta. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ pri pristojni upravni enoti sam pridobil dodatno dokumentacijo, nakar je izdal izpodbijano odločbo, pred tem pa tožnikov ni seznanil s končnim uspehom dokazovanja ter jima dal možnosti, da se o tem izrečeta.
V zvezi z načelom zaslišanja stranke je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče (prim. sklep XIps 326/2014), da se stranka lahko o dejstvih in okoliščinah učinkovito izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev in, če ima možnost tudi razbrati v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Možnost izjave pa pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku, takšno pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena, in, če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla.
davek od dohodka pravnih oseb - davčno (ne)priznani odhodki - obresti od posojil - simuliran (navidezni) pravni posel - verodostojne listine
Rok za izdajo odmerne odločbe v davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki ga določa drugi odstavek 141. člena ZDavP-2, je instrukcijske in ne prekluzivne narave. Navedeni rok tudi ni materialni, temveč procesni rok. Davčni organ mora zato odločbo izdati tudi po poteku tega roka. Namen tega roka je, da se zaradi zahtevnosti inšpekcijskih postopkov zagotovi daljši rok za izdajo odločbe, kot ga določa splošna ureditev v 222. členu ZUP, in ne da bi odločbe po poteku roka sploh ne bilo več mogoče izdati.
ZVrt člen 20, 20/3, 20/4, 20b. Odlok o pogojih in kriterijih ter postopku sprejema otrok v vrtec, Občina Domžale (2009) člen 5, 8, 8/1, 8/4.
vrtec - sprejem otroka v vrtec - kriterij stalnega prebivališča - uvrstitev na seznam za sprejem v vrtec - kriteriji za sprejem otroka v vrtec - exceptio illegalis
Podzakonski predpis lahko zajame le tisto, kar izhaja iz zakonske norme tudi v primeru, ko zakon pooblašča lokalno skupnost za določitev kriterijev za uveljavitev kakšne pravice, na primer pravice do vpisa otroka v javni vrtec, za kar gre v obravnavnem primeru, kot npr. četrti odstavek 20. člena ZVrt, ko določa, da občina ustanoviteljica na predlog sveta vrtca s točkami določi kriterije za sprejem otrok v vrtec. Določanje pogojev s strani upravnih organov, ki bi spreminjali ali samostojno urejali zakonsko materijo oziroma ki ne bi imeli podlage v zakonu, bi bilo torej neustavno.
Iz določb ZVrt ne izhaja, da bi zakon pooblaščal občino ustanoviteljico tudi za določitev drugačnih pogojev za vpis otroka v vrtec, kot ga določa ZVrt, pač pa zgolj za določitev kriterijev, po katerih se uvršča otroke na prednostni vrstni red, kadar je v vrtec vpisanih več otrok, kakor je prostih mest. ZVrt namreč nikjer ne določa, da lahko občina določi še dodatne pogoje za vpis otrok v vrtec, kot izhajajo iz zakona oz. da lahko omeji vpis otrok zgolj na otroke, ki imajo skupaj s starši ali z enim od njiju stalno prebivališče na območju te občine oz. po kakšnih drugih kriterijih.
ZVrt določa postopek odločanja komisije, pri čemer ne predvideva, da bi lahko Komisija sprejela sklep, kot je izpodbijan. Komisija po ZVrt po določbah skrajšanega ugotovitvenega postopka, določenem v ZUP, določi posameznemu vpisanemu otroku število točk po posameznem kriteriju in na podlagi določenega števila točk določi prednostni vrstni red tako, da razvrsti vse vpisane otroke po doseženem številu točk, od najvišjega do najnižjega števila. Drugih pristojnosti, na primer sprejeti sklep o zavrženju vloge za sprejem otroka v vrtec zaradi neizpolnjevanja pogojev, Komisiji navedeni zakon ne daje. Odločitev, zoper katero je dopusten upravni spor, to je obvestilo o prednostnem vrstnem redu, po ZVrt lahko sprejema le vrtec oz. svet vrtca, ob smiselni uporabi zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP) z odločbo.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - postopek odstranitve tujca iz države - zloraba postopka mednarodne zaščite - zakonska podlaga za odločanje - zmotna uporaba materialnega prava
Omejitev gibanja je dopustna, če je tujec vložil prošnjo za mednarodno zaščito zaradi zadržanja ali oviranja izvedbe odstranitve iz države. Če se to zgodi v primeru, ko je za odstranitev iz države potrebna izdaja posebne odločbe, je ukrep omejitve gibanja mogoče izreči le, če je bila taka odločba izdana, saj v takem primeru odstranitev iz države pomeni izvršitev te odločbe. V obravnavani zadevi pa je bila tožniku izdana le odločba o odreditvi nastanitve do odstranitve iz države, katere dometa v opisani situaciji po presoji sodišča ni mogoče širiti tako, da bi kakorkoli nadomeščala odločbo o vrnitvi, niti iz nje takšna tendenca ne izhaja.
javni razpis - razpisni pogoj - neporavnane obveznosti - zmotna uporaba materialnega prava
Po presoji sodišča je sporni pogoj dvoumen, saj iz njegovega besedila ni mogoče nedvoumno razbrati, ali se poravnanost dajatev nanaša na trenutek oddaje ponudbe ali morda na presečni datum, določen s pogojem. Sodišče zato meni, da je ta pogoj mogoče razlagati tako na način, za kakršnega se zavzema toženec, kot na način, za kakršnega se zavzema tožnik. Ker je nejasni pogoj v Javno povabilo zapisal toženec, ga po presoji sodišča ni mogoče razlagati v škodo tožnika.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - begosumnost
Slovenski zakonodajalec je pogoj iz prava EU o tem, da mora obstajati „nevarnost pobega“, prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard, in sicer, da mora biti ta nevarnost pobega „utemeljena“, dodatno pa je v določbi člena 2(31) ZMZ-1 opredelil pojasnjevalno določbo, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče „utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.“ S tem je slovenski zakonodajalec skušal slediti določbi drugega pod-odstavka člena 8(3) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), ki pravi, da se „razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu.“ Ti razlogi so v določilu prvega pod-odstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU po stališču Sodišča EU „izčrpno“ našteti, vsak od njih ustreza določeni potrebi in je samostojen.
Begosumnost tožnika v konkretnem primeru je namreč do tolikšne mere izkazana, da se v tem primeru, kjer gre za izvajanje prava EU (člen 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah), vprašanje skladnosti določbe druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 s pravom EU (6. člen Listine EU o temeljnih pravicah) sodišču ni postavilo v takšni meri, da bi tožbi ugodilo zaradi sistemskega problema slabe kakovosti pravne regulacije iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Slovenski zakonodajalec ni v notranji pravni red prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Tega slovenski zakonodajalec ni naredil kljub izrecni obveznosti po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU, ki pa se v določilu člena 8(4) ne more uporabljati neposredno.
davčna izvršba - izvršba na denarno terjatev - dolžnikov dolžnik - ugovor dolžnikovega dolžnika - spor o obstoju terjatve - neobstoj izvršilnega naslova - pravnomočen izvršilni naslov - predhodno vprašanje
Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 je dopustna le, če že obstoja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.
Pogoj iz določbe Javnega povabila, na katerem temelji izpodbijano obvestilo, je najmanj nejasen. Iz besedila pogoja namreč ni mogoče nedvoumno razbrati, ali se poravnanost dajatev nanaša na trenutek oddaje ponudbe ali morda na presečni datum, določen s pogojem. Sodišče zato meni, da je ta pogoj mogoče razlagati tako na način, za kakršnega se zavzema toženka, kot na način, za kakršnega se zavzema tožnik. Ker je nejasni pogoj v Javno povabilo zapisala toženka, ga je po presoji sodišča treba razlagati v korist tožnika.
ZKme-1 člen 56, 56/4. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2010-2013 (2010) člen 86, 86/3, 114.
javni razpis - nepovratna finančna sredstva - zahteva za izplačilo sredstev - kontrolni pregled - vračilo sredstev - dokazna vrednost računa
Namen obveznosti predložitve originalnih izvodov računov k zahtevku za izplačilo sredstev je predvsem v tem, da se omogoči administrativna kontrola zahtevka, ki je še toliko bolj pomembna v primeru, kot je tudi obravnavani, ko so bila sredstva odobrena samo za del širše naložbe. Upravičene stroške je treba jasno razmejiti od stroškov, ki niso predmet odločbe o pravici do sredstev, pri čemer je račun bistven dokument za preverjanje upravičenosti do stroškov.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 12.
carina - obračun uvoznih dajatev - carinska deklaracija - naknadno preverjanje carinske deklaracije - uvrstitev v tarifno oznako - TARIC koda - kombinirana nomenklatura
Tožnik trdi, da se mreža in zaščita notranjosti, ker ni možna njuna splošna raba in ker to nista gotova izdelka, ampak se uporabljata izključno za sedeže osebnih vozil, štejeta za del sedeža. Če bi se lahko enostavno odstranila, bi šlo za opremo sedeža, a se ta dva izdelka trajno vgradita v avtomobilski sedež. Sodišče tozadevno ne sledi tožnikovi argumentaciji o nujnosti vgradnje obravnavanih izdelkov v avtomobilske sedeže in njihove ničvrednosti v nasprotnem primeru, saj, kot je že v postopku izpostavila toženka, to, da je neko blago namenjeno izključno za določen model nekega stroja (oz. predmeta), po sodni praksi SEU ni relevantno za opredelitev tega blaga za „del“ ali „pribor“.
ZNISESČP člen 2, 2/1, 5, 5/1.. ZUS-1 člen 59, 59/1, 63, 63/2, 63/2-3.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - verifikacija stare devizne vloge
Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožena stranka. Sodba ... za odločitev v tej zadevi ni pravno relevantna, saj tožeči stranki le nalaga obveznost, da A.A. izplača 106.000,00 CHF, ko bo lahko ponovno razpolagala s predmetno devizno vlogo. Navedena obveznost tožeče stranke ne vpliva na razmerje med tožečo stranko in Republiko Slovenijo, ki je dolžna tožeči stranki kot imetniku neizplačane stare devizne vloge skladno z določbami ZNISESČP izplačati njegovo terjatev, zmanjšano za naknadna dejanska izplačila iz naslova devizne vloge. Gre za dvostransko razmerje med Republiko Slovenijo ter imetnikom neizplačane stare devizne vloge, ki je nastalo na podlagi določb ZNISESČP in na katero ne vplivajo inter partes razmerja med imetnikom devizne vloge in tretjimi.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3, 267, 267/7. ZDavP-2 člen 85, 85/1, 85/2.
dohodnina - odmera dohodnine - informativni izračun - ugovor - rok za vložitev ugovora - vročitev - navadna vročitev - osebna vročitev - obrazložitev odločbe
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da sta tožnika že v vlogi z dne 31. 3. 2017 navedla, da sta preko sistema eDavki pripravila ugovor zoper informativni izračun in ga tudi oddala. Zakaj toženka tem navedbam tožnikov ne sledi, iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Toženka zgolj navaja, da sta tožnika dne 3. 4. 2017 sicer pripravila ugovor zoper informativni obračun, kar je razvidno iz informacijskega sistema, nista pa odposlala. Pri tem pa ne pojasni niti, na katerih ugotovitvah navedena ugotovitev temelji niti zakaj šteje navedbo tožnikov, da sta ugovor preko sistema eDavki tudi oddala, za neresnično.
stroški postopka - stroški pritožbenega postopka - položaj stranke v postopku - stranka v postopku - pravni interes
Glede na dejstvo, da tožnik ni bil stranka postopka, v katerem je bila priznana pravica do povračila stroškov ter upoštevaje, da je tožnik zahtevek za vračilo stroškov zastopanja in pritožbo zoper dopis davčnega organa vložil v svojem imenu, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom navedeni vlogi zavrgel. Čeprav tožnik v obravnavni zadevi (lahko) zasleduje kakšno svojo materialno korist, zaradi katere je zainteresiran, kako se bo postopek vračila stroškov končal in ima tako lahko v zadevi dejansko korist, le-ta ni pravna in zato ne more biti stranka v obravnavanem upravnem postopku.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 6. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 19, 19/2, 51, 52. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/2, 40, 40/2, 66, 66/1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2/b, 6, 6/1, 8, 8/1, 8/2.
varstvo človekovih pravic - tožba zaradi varstva človekovih pravic - odločanje o tožbenem zahtevku - subsidiarno varstvo
Z vidika sodnega varstva pravice do prepovedi vračanja in upoštevajoč tožbeni zahtevek, ni odločilna niti ni bistvena okoliščina, ali je tožnik kadar koli med policijskim postopkom dovolj jasno izrazil namero za azil zaradi preganjanja v njegovi izvorni državi Kamerunu, ali ne, še posebej kadar se ta okoliščina iz objektivnih razlogov ne da zanesljivo ugotoviti v sodnem postopku.
V takih situacijah in še posebej, kadar iz uradnih zapisnikov (zaznamkov) o razgovorih s tujci v postopkih vračanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je tujec izrazil namero za azil ali ne, je bistveno, ali so v času izpodbijanega dejanja obstajale dovolj zanesljive, aktualne, relevantne ter medsebojno dopolnjujoče se informacije o resni nevarnosti glede ravnanja oziroma bivanja tujcev v državi, kamor se tujca vrača. Ko takšna resna nevarnost obstaja in „je mogoče sklepati“, da gre za tujca, ki želi mednarodno zaščito oziroma če gre za tujca, za katerega „se lahko razume“, da gre za prosilca za mednarodno zaščito, ima tožena stranka obveznost, da pred odstranitvijo na Hrvaško preveri in odvrne nevarnost za tveganje z vidika standardov iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah (kar vključuje tudi obveznost Hrvaške za izdajo odločbe o vrnitvi v skladu s členom 6(3) Direktive o vračanju).
Tožena stranka je z izpodbijanim dejanjem nedopustno posegla v tožnikovo pravico iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah (v zvezi z določili členov 8(1) in( 2) ter uvodnih izjav 25. in 28 ter tretjim, pod-odstavkom člena 6(1) v zvezi z členom 2(b), in členom 6(3) Direktive o vračanju 2008/115, ker ni izpolnila svojih procesnih obveznosti, saj pred izročitvijo tožnika na Hrvaško ni preverila in odvrnila nevarnosti za tveganje z vidika člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah na Hrvaškem in v primeru verižnega vračanja v BiH.
upravni spor - zavrženje tožbe - procesne predpostavke - pritožba zoper upravni akt ni vložena - pravnomočno razsojena stvar - res iudicata - sodna pristojnost - upravna pristojnost
Iz upravnega spisa tožene stranke izhaja (tožnika pa ne navajata drugače), da tožnika pritožbe zoper izpodbijani uradni zaznamek nista vložila. Prvostopenjski upravni organ jima tega akta sicer ni vročal, ker je štel, da tožnika nista stranki postopka, kar pa na presojo izpolnjenosti pogoja iz 7. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 ne vpliva, saj zakon za takšne primere predvideva posebno pravno sredstvo in sicer obnovo upravnega postopka (9. točka 1. odstavka 260. člena ZUP).
Ker je odločanje o stranski udeležbi strank v upravnem postopku v pristojnosti upravnega organa, ki vodi postopek, bi bilo sodišče pristojno odločati o vprašanju statusa stranskih udeležencev zgolj v primeru, če bi v sporu polne jurisdikcije odločalo o tožbi zoper upravni akt, s katerim bi upravni organ v upravnem postopku odločil o tem statusu (v obravnavani zadevi pa gre za odločitev upravnega organa o predlogu za obnovo postopka).
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a, 8/3-b. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - nevarnost pobega - ugotavljanje istovetnosti prosilca - dvom v zatrjevano istovetnost
Z določbo 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja tudi v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. V takih okoliščinah pa je omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. To po presoji sodišča logično pomeni, da navedenega ukrepa ni mogoče izreči že v stanju, ko pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, vendar je ne preverja. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.
ZMZ-1 ne predvideva različne obravnave navedenega nedoločnega pravnega pojma, torej da bi mu bilo treba dati drugačen pomen po drugi kot po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
ZUP člen 82. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-2, 36/1-4. ZDavP-2 člen 135. ZVOP-1 člen 30.
upravni postopek - vpogled v spis - finančna preiskava - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - seznanitev s podatki - preuranjena tožba
Postopek davčne preiskave se časovno uvršča v tako imenovano predpostopkovno fazo, to je v čas pred uradnim formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora. Na podlagi izsledkov preiskave se namreč skladno s 135. členom ZDavP-2 šele sprejme odločitev o uvedbi postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem pa mora biti davčni zavezanec seznanjen z vsemi podatki in dokazi, uporabljenimi v tem postopku, torej tudi s tistimi, ki so bili zbrani v finančni preiskavi, na katerih temelji davčna odločba. V tej predpostopkovni fazi se tako ne odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava, kot upravno zadevo določa 2. člen ZUP.
V zadevi bi lahko šlo (tudi) za pritožbo posameznika iz 3. alineje prvega odstavka 2. člena ZVOP-1, vendar pravna podlaga izpodbijanega sklepa in vsebina vložene pritožbe nista narekovala (delnega) odstopa pritožbe v reševanje pristojnemu informacijskemu pooblaščencu, kar se v tožbi tudi ne zatrjuje. Ker torej o morebitni pritožbi tožnika zoper odločitev upravnega organa prve stopnje po določbah ZVOP-1 ni bilo odločeno, niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe, saj upravni akt z upoštevanjem navedene pravne podlage še ni postal dokončen.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 8, 8/3, 8/3-d. ZTuj-2 člen 6, 6/1, 6/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odstranitev tujca iz države - odločba o vrnitvi - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Omejitev gibanja na zakonski podlagi, na katero se sklicuje toženka, je dopustna le, če je tujec vložil prošnjo za mednarodno zaščito zaradi zadržanja ali oviranja izvedbe odstranitve iz države. Če se to zgodi v primeru, ko je za odstranitev iz države potrebna izdaja posebne odločbe, je ukrep omejitve gibanja mogoče izreči le, če je bila taka odločba izdana, saj v takem primeru odstranitev iz države pomeni izvršitev te odločbe.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3, 84/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - objektivni kriterij - pogoji za omejitev gibanja tujcu - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Po presoji sodišča iz določbe direktive izhaja, da je nadaljnje pridržanje oziroma omejitev gibanja prosilcu za azil dopustna le, če bi lahko toženka sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prošnja vložena zaradi oviranja oziroma otežitve odločbe o vrnitvi, na podlagi splošnih, vnaprej določenih in za vse prosilce veljavnih objektivnih meril, (poleg objektivnega merila, da je prosilec že imel priložnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito). Že iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II je namreč razvidno, da bi bilo treba pridržanje prosilcev uporabljati v skladu z osnovnim načelom, da se osebe ne bi smelo pridržati zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito, zlasti v skladu z mednarodnimi pravnimi obveznostmi držav članic ter členom 31 Ženevske konvencije.
zavrženje tožbe - akt, ki se ne more izpodbijati v upravnem sporu
Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Poziv za dopolnitev vloge ne predstavlja upravnega akta, s katerim se posega v pravni položaj tožnika, zato je tožbo treba zavreči.