Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzame vsebino pritožbe, citira relevantne zakonske določbe in povzame izvedensko mnenje komisije. Navede, da mnenju v celoti sledi, vendar pa v tem bistvenem delu ne pojasni, čemu je mnenju v celoti sledila. Sodišče tako ne more preveriti, kateri razlogi so toženko vodili, da je mnenje v celoti sprejela kot popolno in pravilno.
Ob upoštevanju minimalnih standardov iz sodne prakse ESČP na podlagi 8. in 3. člena EKČP v povezavi z načelom socialne države iz 2. člena Ustave in ZUP, ocena dejanskega stanja kot podlage za odločitev, da se tožniku ne prizna 28 ur več osebne asistence v času nočnega počitka, ni bila dovolj kompleksna, skrbna, natančna in celovita, saj tožena stranka ni upoštevala oziroma ni jasno, kako je upoštevala konkretne ugovore pritožnika glede nujne potrebe po osebni asistenci v obsegu 56 ur ponoči. Iz obrazložitve odločbe ni razvidno, zakaj je tožena stranka zavrnila preostanek zahtevka v obsegu 28 ur osebne asistence do polnega obsega 168 ur na teden in sicer ponoči zaradi psihičnih težav tožnice.
ZOA člen 1, 2, 2/1, 2/2, 3, 20, 20/10, 21, 21/5. MKPI člen 19, 19-b. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8. URS člen 2, 18, 34, 35
osebna asistenca - mnenje komisije - pravica do izjave - pomanjkljivo obrazložena odločba - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilna uporaba materialnega prava
Socialna država je dolžna zagotoviti ogroženemu posamezniku "ustrezno pomoč na način, da se posameznikom zagotavljata ekonomska varnost in človekovo dostojanstvo." Gre za zagotavljanje t.i. "življenjskega minimuma za preživetje" posamezniku, ki je v socialni ali ekonomski stiski in potrebuje pomoč. Z načelom socialne države je zavarovan "eksistenčni minimum".
"Temeljna značilnost pravic iz sistema socialnega varstva (tudi sistema socialnih pomoči) je njihova subsidiarnost. Posameznik in družina morata izčrpati prav vse možnosti zagotavljanja preživetja z lastnimi močmi. Preden sta lahko upravičena do socialne pomoči, morata uveljaviti vse pravice iz nadrejenega sistema socialnega zavarovanja, izterjati dolgove (npr. preživnino), sprejeti vsako (predvsem plačano) delo in zmanjšati razpoložljivo premoženje. Zato se poudarja, da je sistem socialne pomoči zadnja, varovalna mreža širšega sistema socialne varnosti, ki naj omogoči človekovega dostojanstva vredno življenje. Prav tako je namen socialne pomoči omogočiti ponovno samostojno življenje /.../ Gre za zagotavljanje t. i. življenjskega minimuma za preživetje posamezniku, ki je v socialni ali ekonomski stiski in potrebuje pomoč."
Dejstvo, da ima tožnik zahtevek glede 18. člena Ustave, ki ni očitno neutemeljen, odražati tudi v procesnih možnostih, ki bi jih tožnik moral imeti že v upravnem postopku, da bi tožena stranka dovolj skrbno, natančno in celovito ocenila dejansko stanje tudi na podlagi tožnikovih navedb, da ne bi prišlo ne samo do nezakonite odločitve glede pravice oziroma upravičenosti do določenega obsega storitev osebne asistence, ampak tudi da ne bi prišlo do posega v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja.
Iz nobene izmed odločb ne izhajajo razlogi o odločitvi organa, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da je tožnica invalidka I. kategorije s priznano 100% telesno okvaro, na invalidskem vozičku in da ima nefunkcionalno levo stran telesa, zaradi česar potrebuje vsaj delno pomoč pri opravljanju praktično vseh osnovnih življenjskih funkcij. Glede na namen osebne asistence, kot je opredeljen v 1. členu ZOA, bi moral organ jasno obrazložiti, zakaj konkretno tožnici ne pripada pravica do osebne asistence niti v obsegu 30 ur na teden, saj v nasprotnem primeru predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti.
V skladu z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi, ki je uveljavljeno kot eno temeljnih načel ZUP, je organ dolžan stranko seznaniti tudi z drugimi možnimi oblikami pomoči.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA izrecno določata, da je komisija (le) izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, ni pa tista, ki v zadevi odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ z odločbo, ki mora biti obrazložena v skladu s standardi, ki jih določa 214. člen ZUP.
status vojnega veterana - odprava po nadzorstveni pravici - specialni predpis - vezanost na ugotovljeno dejansko stanje
Čeprav ZVojI kot lex specialis ne govori posebej o očitni kršitvi materialnega prava, temveč o kršitvi materialnega prava nasploh, je sodna praksa tudi glede razlage in uporabe 105. člena ZVojI zavzela stališče, ki je bistveno enako sodni praksi glede nadzorstvene pravice po ZUP. Tako je treba tudi pri odločanju po nadzorstveni pravici v okviru 105. ZVojI izhajati iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim organom, ne da bi organ, ki je pristojen za izvajanje nadzorstvene pravice (v tem primeru toženka), sam preverjal pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja iz odločbe prvostopenjskega organa.
Odločba prvostopenjskega organa, razen sklicevanja na mnenje strokovne komisije, ne vsebuje nobene obrazložitve, glede katerih aktivnosti tožnica ne potrebuje pomoči. Drugostopenjski organ je v postopku reševanja pritožbe ponovno pridobil mnenje strokovne komisije, vendar ga tožnici ni posredoval v izjasnitev, s tem pa je tudi drugostopenjski organ storil bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP. V obrazložitvi pa se ni opredelil tudi do tožničinih vsebinskih navedb o potrebah, ki so bile v nasprotju z mnenjem komisije.
Organ je dolžan tožnika še pred izdajo odločbe seznaniti z mnenjem strokovne komisije in mu omogočiti, da se o njem v postopku izjavi. Seznaniti ga mora z vsemi podatki, ki lahko vplivajo na priznanje pravice do osebne asistence in na določitev števila ur osebne asistence, ter mu dati možnost, da se o njih izjavi. Enako velja za ocenjevalni obrazec, ki je bil podlaga za izdelavo mnenja.
Komisija je le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, ni pa komisija tista, ki odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ CSD, ki mora svojo odločitev obrazložiti skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP.
V zadevi, ko je pritožbeni organ sam izvajal dokazni postopek in nato (po odpravi odločbe prve stopnje) sam odločil o tožničini pravici, ni mogoče odstopiti od zahteve po obrazloženosti odločbe v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP. V takih zadevah pritožbeni organ ne sme prezreti niti svoje primarne funkcije, to je odločanja o pritožbi, zato mora obrazložitev nove (drugačne) odločitve vsebovati tudi stališča pritožbenega organa do vseh relevantnih navedb pritožnika, kar mu izrecno nalaga drugi odstavek 254. člena ZUP.
ZOA člen 20, 21. ZUP člen 8, 146, 214, 237, 254, 254/1.
osebna asistenca - obrazloženost - drugostopenjska odločba - meritorna odločitev - dejansko stanje - neobrazložena odločba
Iz obravnavane odločbe tako niso razvidni bistveni razlogi za odločitev. Ni pojasnjeno dejansko stanje, na podlagi katerega je organ presodil, da tožnici pripada pravica do osebne asistenca v obsegu 30 ur tedensko in ne do 60 ur tedensko, kakor je v svoji odločbi ugotovil organ prave stopnje. Ravno odločitev toženca, da mimo pritožbe poseže v odločitev organa prve stopnje in tožnici dodeli osebno asistenco v manjšem obsegu, kot je odločil organ prve stopnje, narekujejo konkretizirano obrazložitev razlogov, ki so toženca vodili do zaključka o obsegu pravic tožnice iz naslova osebne asistence. Navedba dejanskega stanja je skopa do te mere, da je pravzaprav izostala.
Tožniku je bilo prvo mnenje komisije vročeno šele z izpodbijano odločbo. V pritožbi je tožnik uveljavljal razloge glede neseznanitve z mnenjem in glede same vsebine tega mnenja. Do teh ugovorov se drugostopenjski organ v svoji odločbi ni opredelil. Skliceval se je le na novo pridobljeno mnenje komisije, ki pa ga ponovno ni dal tožniku v izjasnitev pred izdajo drugostopenjske odločbe. Ker organ tožniku še pred izdajo odločbe ni vročil vsega za odločitev relevantnega procesnega gradiva (mnenji, ocenjevalni obrazec,...) in mu omogočil, da se o njem izjavi, je s tem kršil njegovo pravica do izjave.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, ni pa komisija tista, ki odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ CSD2, ki mora svojo odločitev obrazložiti skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP.
Obveznost začasnega skrbnka preneha, ko se postavi stalni skrbnik, ali ko postane odločba, s katero sodišče odloči, da ni razlogov za postavitev pod skrbništvo pravnomočna.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Ni pa komisija tista, ki bi na podlagi ocene vseh v postopku predloženih in izvedenih dokazov sprejela odločitev, niti tožena stranka na njeno mnenje ni vezana. Odločitev je namreč izključno v pristojnosti tožene stranke (tretji odstavek 20. člena ZOA), mnenje komisije pa je le eden od dokazov, ki jih izvede v postopku.
Pravilnik o dodeljevanju enkratne denarne pomoči v Občini Laško (2012) člen 4, 6, 9, 10. ZDSS-1 člen 7, 7/1.
socialni spor - enkratna denarna pomoč - denarna pomoč - nepristojnost upravnega sodišča - sklep o nepristojnosti
Tožnik je vložil tožbo zaradi odprave odločbe občinske uprave, da ni upravičen do dodelitve enkratne denatne pomoči, da saj je bila vlagatelju že odobrena pomoč za kritje stroška pogreba ter pomoč po smrti družinskega člana iz naslova izredne denatne socialne pomoči s strani pristojnega centra za socialno delo in se mu za isti namen občinska denarna socialna pomoč ne more dodeliti.
Ker gre za odločanje o pravici do socialnega prejemka (denarne pomoči), katerega namen je reševati socialno varnost upravičenca in je za priznanje pravice do tega prejemka odločilen (tudi) premoženjski cenzus, je sodno varstvo zagtovoljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno za odločanje socialno sodišče, ne upravno sodišče.
Odločitev o zavrženju nove, dne 15. 3. 2024 vložene tožnikove vloge v izpodbijanem sklepu ni ustrezno obrazložena (prim. 228. člen v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP), saj prvostopenjski organ ni obrazloženo utemeljil zaključka, da gre za isto upravno zadevo (tudi) z vidika za odločanje relevantnega dejanskega stanja in pravne podlage.
O zahtevku tožnika odloča tožena stranka in ne strokovna komisija. Odloča namreč vedno pristojni organ z ustrezno odločbo, ki mora biti obrazložena skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP. Tudi prvi in tretji odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Na podlagi mnenja komisije pristojni CSD izda odločbo o pravici do osebne asistence, v kateri določi obseg in vrsto storitev osebne asistence (peti odstavek 20. člena ZOA). Da pa je odločba lahko ustrezno obrazložena, je pred njeno izdajo treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP).
Iz odločbe, ki je predmet odločanja, morajo jasno izhajati razlogi, ki so organ vodili k njegovi odločitvi. Zagotovo iz izpodbijane odločbe ne more izhajati zgolj navedba, da je organ prejel mnenje Komisije iz katerega izhaja, da vlagateljica ni upravičena do osebne asistence, brez razlogov organa za sprejeto odločitev, saj na ta način iz odločbe izhaja, da je torej o vlogi odločila Komisija in ne organ, ki je pristojen odločati.
osebna asistenca - pogoji za priznanje pravice - mnenje komisije - obrazloženost odločbe - pomanjkljivo obrazložena odločba
Dejstvo, da je v postopek odločanja o pravici do osebne asistence pritegnjena strokovna komisija, upravnega organa ne odvezuje dolžnosti, da sprejme konkretizirano odločitev, zanjo navede razloge in opravi zaključek glede ocene vrste in obsega osebne asistence vlagatelja.
Sodišče po pregledu izpodbijane prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvi (zgolj) sklicevala na izvedenski mnenji o številu ur in vsebini osebne asistence za tožnika, iz same odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer, zakaj organ šteje, da je uporabnik upravičen do 20 ur osebne asistence manj kot je veljalo od leta 2020 naprej. Upravna organa prve in druge stopnje se sploh nista opredelila do navedb tožnika in njegove dodatne medicinske dokumentacije v zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja.
osebna asistenca - izvedensko mnenje - presoja dokazov - obrazložitev - glavna obravnava
Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvi (zgolj) sklicevala na izvedensko mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence za tožečo stranko, iz same odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer, zakaj organ šteje, da je uporabnik upravičen do 30 ur osebne asistence manj in zakaj je uporabnik izgubil storitev namenjeno pomoči v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih. Upravna organa se nista opredelila do navedb tožeče stranke, da se ji je zdravstveno stanje bistveno poslabšalo, zaradi česar je vložila vlogo na podlagi 22. a. člena ZOA, za povečanje števila ur osebne asistence. Prav tako nista obrazložila zakaj je upravni organ umik vloge zavrgel in nadaljeval postopek po uradni dolžnosti.
Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvi (zgolj) sklicevala na izvedensko mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence za tožnika, iz same odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer, zakaj organ šteje, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 5. alineje drugega odstavka 6. člena ZOA za dodelitev pravice do osebne asistence v obsegu najmanj 30 ur tedensko. Odločba prvostopenjskega organa razen sklicevanja na mnenje strokovne Komisije ne vsebuje nobene obrazložitve glede katerih aktivnosti tožnik potrebuje pomoč in zakaj njegove potrebe niso takšne, da bi dosegale potrebo po osebni asistenci v obsegu vsaj 30 ur tedensko, medtem ko je drugostopenjski organ sicer izpostavil, da tožnik potrebuje pomoč pri določenih dnevnih aktivnosti, ki jih je v izvedenskem mnenju zapisala Komisija, vendar pa prav tako ni pojasnil, zakaj potrebe tožnika vendarle niso takšne, da bi dosegale potrebo po osebni asistenci v obsegu vsaj 30 ur tedensko.