Tožnica se v svojih zahtevah sklicuje na okoliščino, da je šlo za postopek po uradni dolžnosti, sodišče pa pojasnjuje, da tudi v primeru tovrstnih postopkov, četudi se za stranko končajo ugodno, stranka ni upravičena do povračila vseh stroškov. Skladno z drugim odstavkom 113. člena ZUP stranka ni upravičena do povračila osebnih stroškov (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).
Posebni procesni stroški pa bi ji skladno z drugim in prvim odstavkom 113. člena ZUP pripadali, a zgolj, če bi bili po vrsti stroška takšni, kot jih določa zakon, kar pa stroški samega postopka pri stranki, ki nima pooblaščenca, niso.
Tožničin prejemek sodi med dohodke iz 6. točke prvega odstavka 37. člena ZDoh-2, kar je bila očitno tudi volja zakonodajalca, vendar ga je na navedeni pravni podlagi mogoče obdavčiti zgolj za davčno leto 2025 in kasneje, ne pa tudi za nazaj.
Glede na časovno veljavnost dopolnjene 6. točke prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 delnega plačila za izgubljeni dohodek, prejet v skladu z ZSDP-1, ni mogoče umestiti v nobeno od kategorij dohodkov. Znesek, ki ga je prejela tožnica v letu 2017, po takrat veljavnih davčnih predpisih ni bil obdavčljiv dohodek po ZDoh-2.
Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih organov je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti odločb, vendar to ne velja vselej.
V konkretni zadevi ko je toženka z izpodbijano odločbo odpravila odločbo prvostopenjskega organa, ni mogoče odstopiti od zahteve po obrazloženosti.
Obrazložitev odločbe mora vsebovati dokazno oceno o izvedenih dokazih in posledično dejansko stanje, ki ga je ugotovil organ sam.
Dolžnost organa je, da v zadevah, ko ne sledi (v celoti) vlagatelju zahtevka, utemelji razloge, ki so vodili do spoznanja, da je oz. ni vlagatelj zahtevka upravičen do določenega števila ur, kar vključuje tudi razloge, čemu ni upravičen do takega obsega storitev, kot jih uveljavlja, česar pa toženka ni storila.
V skladu z načelom zakonitosti so pogoji za napredovanje celovito določeni na zakonski ravni v določbi 69. člena ZSV, na katerega se toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi sklicuje. Navedena zakonska določba je jasna. Z ustaljenimi metodami razlage pomena zakonske norme kot so: jezikovna metoda, namenska metoda, sistematična metoda ne moremo priti do zaključka, da bi morala tožnica izpolnjevati še pogoj, ki v 69. členu ZSV ni eksplicitno naveden, to je, da gre za strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca, ki dejansko opravlja socialno varstvene storitve, kot to razlagala toženka. Glede na to, da je določba 69. člena ZSV povsem jasna, tudi ne gre za nikakršno pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno zapolniti z zakonsko analogijo. Opravljanje storitev ali neposredno delo z uporabniki ni pogoj, da bi bila lahko oseba strokovni delavec, saj ZSV tega nikjer ne določa.