pokojninska doba - poslovodna oseba - pogoj plačila prispevkov
Ker tožnik ni dokazal, da bi za sporno obdobje, ko je bil vključen v obvezno zavarovanje kot poslovodna oseba, plačal prispevke (ali da bi bil oproščen plačila prispevkov), niso izpolnjeni pogoji, da bi se to obdobje vštelo v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo.
invalid III. kategorije - nadomestilo za invalidnost - brezposelna oseba - prenehanje delovnega razmerja
Tožnik je bil v času uveljavljanja pravice do nadomestila za invalidnost brezposelna oseba. Ker mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje (na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal, ker so se pravice pri delodajalcu prevzemniku poslabšale), mu je sodišče prve stopnje nadomestilo za invalidnost utemeljeno odmerilo v višini 60 %.
ZPIZ-1 člen 12, 249. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
invalidska pokojnina - pokojninska doba - prispevki - ponovna odmera
Kljub temu da je tožnik naknadno za obdobje od 1. 2. 1996 do 28. 2. 1998 plačal prispevke za obvezno zavarovanje, je bila njegova zahteva za ponovno odmero pokojnine utemeljeno zavržena, saj se odstotek za odmero pokojnine ni spremenil, tožena stranka pa je to obdobje že upoštevala pri prvi odmeri pokojnine.
dolžnost plačevanja preživnine – višina preživnine – plačilo preživnine v denarju – vzgoja in varstvo
Sodišče prve stopnje je preživninsko breme med pravdni stranki porazdelilo le upoštevajoč ugodnejše premoženjske razmere na strani tožnika, ni pa upoštevalo, da mladoletni P. izmenično prebiva en dan pri tožniku, drugi dan pa pri toženki. Tako velik obseg stikov mladoletnega P. s tožnikom sicer ni razlog, zaradi katerega tožniku preživnine ne bi bilo treba plačevati, saj tožniku po naravi stvari v zvezi z bivanjem mladoletnega P. nastajajo le stroški njegove prehrane in bivanja (preostalih potreb oziroma življenjskih stroškov pa tožnik spričo dejstva, da mu mladoletni P. ni dodeljen v varstvo in vzgojo, ni dolžan neposredno kriti), narekuje pa nižjo preživninsko obveznost tožnika.
Preživninska obveznost se namreč praviloma izpolnjuje v denarju, drugačen prispevek pa je lahko upošteven način izpolnjevanja preživninske obveznosti, če je posledica dogovora obeh preživninskih zavezancev.
Na zakonitost pri izdaji sodne odločbe pazi sodišče, zato je strogost pri presoji forme sodne odločbe kot zemljiškoknjižne listine lahko manjša kot pri presoji ostalih listin, ki so podlaga za vknjižbo, saj v primeru teh listin formalnosti pri njihovi izdaji predstavljajo varstvo pred zlorabami pravic.
Kljub temu, da toženec od 1.12.2010 prejema za 64,19 EUR nižje denarno nadomestilo s strani Zavoda za zaposlovanje, kot znašajo dohodki tožnikove matere, za oceno pridobitne zmožnosti zavezanca ni pomembna le višina dohodkov, ki jih prejema, temveč tudi njegovo siceršnje premoženjsko stanje, ki pa je mnogo boljše od materinega.
Tožnikova (delavčeva) izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je pričela učinkovati takoj z vročitvijo toženi stranki in je v skladu s tem tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala veljati. Ker takrat, ko mu je tožena stranka vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (delodajalca), pri toženi stranki ni bil več v delovnem razmerju, ni bilo več pravne podlage za novo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke (delodajalca) ni mogla imeti pravnih učinkov, šlo je za odpoved brez podlage, ki je nična.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost - krivdna odgovornost - varno delo
Tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči, ni odgovorna, saj do nesreče ni prišlo zaradi preobremenjenosti vozila, ampak zaradi neustreznega upravljanja z vozilom (tožnik je hitrost zmanjševal pretežno z zaviranjem z delovno zavoro, kar ni v skladu s pravili vožnje, zaradi tega je prišlo do izgube drsnih lastnosti zavore, to pa je v desnem ovinku povzročilo nesrečo).
OZ člen 153, 153/2, 153/3, 174, 174/1, 179. ZPP člen 154, 154/2.
odškodninska odgovornost – objektivna odgovornost - oprostitev odgovornosti – soprispevek oškodovanca – vožnja z vinjenim voznikom – odmera nepremoženjske škode – premoženjska škoda – izguba zaslužka med zdravljenjem – delni uspeh v pravdi – izračun pravdnih stroškov
Tožnik, ki je zavestno prisedel k vinjenemu vozniku in se z njim peljal, ni ravnal s skrbnostjo povprečnega človeka, ki mora presoditi, ali je vožnja z drugim voznikom varna. Njegov soprispevek k nastali škodi je 20%.
Ni vedno odločilno samo, ali je odmerjena pravična odškodnina za vsako od vtoževanih oblik nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo.
Z določilom splošnih pogojev, ki določa, da se leasingojemalec nepreklicno obvezuje, da (med drugim) ne bo do leasingodajalca uveljavljal nikakršnih zahtevkov glede izpolnjevanja dobaviteljevih obvez, sta stranki izključili odgovornost leasingodajalca za obveznosti dobavitelja (med katerimi je tudi obveznost dobave vozila), in mora zato vsa tveganja, tudi tveganje v zvezi z kršitvijo dolžnosti dobave, nositi tožena stranka kot leasingojemalec.
Tožnik je v spornem obdobju prejemal plačo v višini, kot je bila določena z dokončnimi odločbami toženke. Tožbeni zahtevek za plačilo višje plače (mimo dokončnih odločb toženke) ni utemeljen.
Toženec je bil naročnik električnega priključka in plačnik dobavljene električne energije. Njegovo ravnanje, ko ni plačal dobavljene elektrike ravno z namenom, da bi dosegel odklop dobave električne energije v garsonjero tožnice, predstavlja motenje posesti tožnice.
Z zatrjevanjem, da se bo tožena stranka poskušala izogniti svoji obveznosti (ker pravdni stranki svojega sodelovanja nista zaključili ravno na prijateljski način) in da bosta edina družbenika tožene stranke poslovanje prenesla na drugo podjetje, ki ima sedež na istem naslovu, tožnik ni uspel verjetno izkazati nevarnosti, da je zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem s strani tožene stranke uveljavitev terjatve onemogočena ali pa precej otežena.
Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana zamudna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in sicer glede tega, kdaj je bila toženi stranki opravljena vročitev tožbe in ali je tožena stranka zamudila rok za podajo odgovora na tožbo. Zgolj navedba, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, ne zadošča, saj onemogoča učinkovit preizkus pravilnosti oziroma zakonitosti zamudne sodbe.