Bistvo posrednega storilstva je v tem, da se dejanski storilec (kar bi bila v tem primeru obsojeni Z. in obsojeni davčni kontrolor) ne zaveda katerega od znakov kaznivega dejanja, kar pomeni, da za kaznivo dejanje ne more odgovarjati in je zgolj posredni storilec tisti, ki ve, da neposredni storilec izvršuje kaznivo dejanje. Vendar vsako izvajanje pritiska na napeljevano osebo iz napeljevalca še ne naredi posrednega storilca. Zavedal se je vseh objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja, zato sam odgovarja v okviru svojega naklepa in ni mogoče šteti, da je ravnal kot izrabljen in voden neposredni storilec, saj bi bilo njegovo ravnanje lahko tako opredeljeno samo v primeru, če se ne bi zavedal, katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja.
Dopuščeno vprašanje se osredotoča na problematiko ali lahko naročnik zahteva odpravo napak po sodni poti prav na določen način ali pa zahteva zgolj odpravo napak, ne sme pa sam določiti načina odprave napak in sodišče tudi ni vezano na način, kot ga določi v tožbenem zahtevku. Dikcija zakonske določbe direktnega odgovora na to vprašanje ne daje. Odgovor ne more biti enoznačen - treba je izhajati iz smisla, narave in vsebine instituta odprave stvarnih napak; pot do tega cilja pa je lahko odprta in načelno dopušča več alternativnih načinov izvedbe. V tej smeri je zavzela stališče tudi teorija, ki izpostavlja načelno neutemeljenost izbire zgolj enega načina njihove odprave. V konkretnem primeru pa je situacija nekoliko drugačna. Revidentka namreč s tožbenim zahtevkom, ki je predmet revizijskega postopka, zahteva takšno odpravo napake, ki se ujema z izpolnitvijo predmetne gradbene pogodbe. Zatrjuje, da je bilo s pogodbo, predvsem projektno dokumentacijo oziroma načrti dogovorjeno, da je stanovanje primerno izolirano tudi od zunaj in zato zahteva odpravo napake z odstranitvijo svetlobnega jaška ter njegovo ponovno namestitvijo, zunanjim odkopom celotne zunanje severne in vzhodne stene in namestitvijo toplotne in termo izolacije. Čim je tako, pa postane pravno odločilna pravica do odprave stvarnih napak na način, ki se ujema s pogodbenim dogovorom, to je z izpolnitvijo pogodbe. Revizija ima v zvezi s tem prav, ko se sklicuje na določbo 630. člena ZOR, ki je vezala obveznost izvajalca, da zgradi zgradbo po določenem načrtu, če ta ni bil ustrezen, pa po pravilih stroke (606. člen ZOR). To pa lahko bistveno omeji nabor načinov izvedbe odprave napak – lahko jih celo uokviri v enega samega. Kriterij najnižje cene, oziroma najmanjših stroškov (kriterij ekonomičnosti), na katerega sta sodišči kategorično oprli svoji odločitvi, pri čemer sta očitno spregledali, da se v tem delu tožnica sklicuje na pogodbeni dogovor, torej ni materialno pravno pravilen.
Revizija se dopusti glede vprašanja ustavne skladnosti določbe tretjega odstavka 157. člena Zakona o davčnem postopku, ki določa nesuspenzivnost pritožbe v postopku davčne izvršbe, v primerih, ko se s sklepom o davčni izvršbi dovoli izvršba na premičnine dolžnika, ki ne ovira prodaje zarubljenih premičnin.
Nov dokaz, ki ga tožnik uveljavlja s predlogom za obnovo postopka, se nanaša na sklop dejstev, ki so bila v izpodbijani sodbi podlaga za ugotovitev, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Z revizijo tožnik uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ravno v zvezi z dejstvi, ki tvorijo podlago za zaključek o pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da je smotrno, da se, glede na vsebino revizije in predloga za obnovo postopka, najprej nadaljuje postopek za obnovo postopka, in da se prekine postopek z revizijo. Revizijsko sodišče je namreč vezano na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v postopku pred sodišči prve in druge stopnje, predlog za obnovo postopka pa je usmerjen v spremembo ugotovljenega dejanskega stanja.