revizija - razlogi za revizijo - prepis pritožbenih navedb v reviziji - povrnitev nepremoženjske škode - odškodninska odgovornost države - duševne bolečine zaradi okrnitve osebne svobode - zaporna kazen - višina odškodnine - bivalne razmere v priporu - zastaranje odškodninske terjatve
Zgolj prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha v revizijskem postopku. S tem namreč stranka povsem prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. To pripelje do situacije, ko se revizija vsebinsko ne sooča z argumenti sodišča druge stopnje, pač pa s tistimi, na katere je bil odgovor podan že v izpodbijani sodbi.
Zahtevek za povrnitev škode zaradi nevzdržnih razmer v priporu ni v ničemer povezan z upravičenostjo odvzema prostosti. Ne glede na to, ali je bil ta upravičen ali ne, je oseba, ki je bila prisiljena bivati v takšnih razmerah, upravičena do povračila škode. Zastaralni rok za povračilo takšne škode zato začne teči z dnem, ko se bivanje oškodovanca v priporu konča.
NEPRAVDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV - STVARNO PRAVO
VS00012029
ZUreP-1 člen 103, 105. ZNP člen 21.
razlastitev - dejanska razlastitev - pravna razlastitev - odškodnina za razlaščeno zemljišče - pridobitev lastninske pravice - prevzem posesti - status zemljišča - dejanska raba nepremičnin - dejansko stanje ob razlastitvi - namembnost zemljišča - kmetijsko ali stavbno zemljišče - odškodnina zaradi razlastitve - višina odškodnine - zamudne obresti - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin - zamuda - vrsta postopka - nepravdni postopek - dopuščena revizija
V primeru dejanske razlastitve razlastitvenemu zavezancu pripada odškodnina v višini valorizirane tržne vrednosti nepremičnin v času, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi od dejanskega odvzema do plačila odškodnine.
O odškodnini za razlaščeno zemljišče in obrestih od nje tudi v takem primeru odloča nepravdno sodišče.
Če tožnik meni, da mu je bila škoda povzročena tudi z ravnanjem drugih oseb in ne le tistih, glede katerih je že pridobil pravnomočni izvršilni naslov, lahko tudi od teh zahteva plačilo odškodnine. Tožniku sicer ista škoda ne sme biti dvakrat povrnjena, vendar to ne pomeni, da njena povrnitev ne sme biti (solidarno) naložena vsem osebam, ki so jo povzročile. Vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku odgovarja za celotno obveznost - šele z izpolnitvijo enega izmed njih (in ne že z naložitvijo plačila odškodnine enemu od njih) pa bodo tudi ostali prosti svoje izpolnitve (395. člen OZ).
predlog za dopustitev revizije - opredelitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka - nepopolna vloga - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlog za dopustitev revizije je posebna vrsta sodnega predlagalnega akta, ki zaradi svoje narave (to pa je zagotovitev enotne sodne prakse oziroma razvoj prava prek sodne prakse) od strank zahteva pravno skrbno in natančno ter konkretno utemeljitev.
izvenzakonska (zunajzakonska) skupnost - elementi zunajzakonske skupnosti - ekonomska skupnost - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - skupno premoženje
Stopnja ekonomske skupnosti tudi v zakonski zvezi ni nujno enaka v vseh primerih, saj se težnja po individualnosti in ohranitvi določene stopnje samostojnosti partnerjev vse več kaže tudi na premoženjskem področju, a za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti do določene stopnje prelivanja premoženja med partnerjema le mora priti.
varstvo, vzgoja in preživljanje mladoletnih otrok - višina preživnine za otroka - porazdelitev stroškov preživljanja med staršema - stroški med izvrševanjem stikov z otrokom - dopuščena revizija
Pri odmeri preživnine se upošteva večji angažma tistega od staršev, ki so mu otroci zaupani v varstvo in vzgojo, in da se ga tudi finančno ovrednoti. Vrhovno sodišče k temu dodaja, da tega angažmaja ne kaže razčlenjevati v življenjske podrobnosti ter ga cepiti na čustveno, fizično, psihološko in še kakšno življenjsko prvino. Splošno znano je, kaj angažma staršev pomeni.
Pravilno o porazdelitvi preživninskega bremena vključuje dolžnost sodišča, da pri odmeri preživnine upošteva dejstvo, da ima tisti od staršev, ki mu otroci niso zaupani v varstvo in vzgojo, z otroci, ko so le ti pri njem na stiku, prav tako stroške s kritjem otrokovih potreb.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VS00012319
URS člen 26. ZPP člen 411, 411/1. ZIZ člen 272.
odškodninska odgovornost države - pravica do povrnitve škode - odgovornost za delo sodnika - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - spor iz družinskih razmerij - odločanje o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok - dodelitev otroka - začasna odredba v družinskih sporih - regulacijska začasna odredba - izdaja začasne odredbe
Standard protipravnosti ravnanja ima v primerih odškodninske odgovornosti države za delo sodnikov drugačno vsebino kot v splošnih civilnih deliktih. Ta je podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.
Možnosti presoje protipravnosti sodnikovega ravnanja v odškodninskem sporu, pravnomočnost sodne odločbe ne preprečuje. Je pa ob tem treba upoštevati, da odškodninska tožba ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena sodniška napaka.
Bistvo regulacijskih začasnih odredb v družinskih postopkih je, da se z njimi začasno uredi položaj, v katerem je varstvo otrok tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe.
razlaga pogodbe - razlaga jasnih pogodbenih določil - najemna pogodba za stanovanje - predpogodba - veljavnost pogodbe - oblika pogodbe - teorija o realizaciji pogodbe - dopuščena revizija
Samo dejstvo, da Dogovor ne vsebuje drugih sestavin, ki jih je za najemno pogodbo predvideval 41. člen tedaj veljavnega SZ, po prepričanju Vrhovnega sodišča na njeno veljavnost ne vpliva. Nesporno je namreč, da se je pisno sklenjen Dogovor več kot 10 let izvrševal. Sodna praksa pa se je že postavila na stališče, da je (kljub določbi SZ o obveznem pisnem sklepanju najemnih pogodb) veljavna tudi ustno sklenjena najemna pogodba, če je ta realizirana in se izvršuje. Tako je jasno, da se za veljavno sklenjeno mora šteti tudi pogodba, ki sicer ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih sestavin, a je sklenjena v pisni obliki in realizirana.
Obseg zavarovalnega kritja sodišče ne pozna po uradni dolžnosti, zato morajo stranke, ki se nanj sklicujejo, zatrjevati njegovo vsebino. Ugotavljanje vsebine splošnih pogojev je dejansko vprašanje, ugotavljanje dejstev pa je podvrženo procesnim pravilom iz ZPP. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VS00012362
ZPP člen 41, 41/1, 41/2, 184, 184/2, 367, 367/2, 377. ZFPPIPP člen 440, 441, 441/2, 443, 443/1, 443/2, 444, 444a.
dovoljenost revizije - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - eventualna kumulacija - izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije - naknadno najdeno premoženje - aktivna legitimacija družbenika izbrisane družbe
Vrednost spornega predmeta pri eventualni kumulaciji se ugotovi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.
Aktivni družbeniki izbrisane družbe niso aktivno procesno legitimirani za vlaganje tožb za uveljavljanje terjatev izbrisane pravne osebe niti v svojo korist niti v korist izbrisane družbe. Iz odločbe 443. člena ZFPPIPP namreč jasno izhaja, da pozneje najdeno premoženje izbrisane družbe (kamor spadajo tudi terjatve izbrisane pravne osebe) ne pripade avtomatično bivšim družbenikom izbrisane pravne osebe, ampak se nad njimi izvede stečajni postopek oziroma likvidacija. Procesno legitimacijo za izterjavo terjatve zoper toženko bi ob predpostavki začetega stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem namreč imel stečajni upravitelj (245. člen in 2. točka prvega odstavka 320. člena, oba v zvezi z drugim odstavkom 443. člena ZFPPIPP).
ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPP-E Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) člen 86, 86/4, 367.č.
nepopoln predlog za dopustitev revizije - stranka brez pravniškega državnega izpita - postulacija
Ker predloga za dopustitev revizije predlagatelj ni vložil po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, je njegova vloga nepopolna in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 367.č člena ZPP zavrglo.
ZDavP-2 člen 68. ZUS-1 člen 20, 22, 63. ZPP člen 8, 9, 11, 339, 339/2-14, 339/2-15. URS člen 22, 23, 25, 127.
dovoljena revizija - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - obseg revizijskega preizkusa - fotokopija listin kot dokaz - dokazno breme - zloraba procesnih pravic - skrbnost odvetnika - obsežnost navedb - dokazna ocena - prosta presoja dokazov - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - kršitev upravnega postopka - obrazloženost sodbe - konkretiziranost in substanciranost dokaznega predloga - sklicevanje na navedbe v upravnem postopku in upravnem sporu - ustavna vloga Vrhovnega sodišča
Naloga prava veščega pooblaščenca, ki je edini upravičen, da v imenu stranke oblikuje in vloži revizijo ter druge vloge v postopku pred Vrhovnim sodiščem kot najvišjim sodiščem v državi (127. člen Ustave), je, da navedene vloge pripravi z najvišjo stopnjo strokovne skrbnosti in skladno s standardi pravnega zastopanja in podajanja argumentov, ki takemu postopku ustrezajo. Revizija, ki obsežno in nestrukturirano povzema navedbe vlog iz drugih postopkov (pritožb v upravnem postopku, tožbe v upravnem sporu), ne da bi se osredotočala na predstavitev pravnih ugovorov, ki so upoštevni v revizijskem postopku, tej skrbnosti in standardom ne ustreza in tudi v ničemer ne prispeva k možnosti uspeha zastopane stranke v upravnem sporu.
Zgolj splošno zatrjevanje kršitev, ne da bi bilo iz revizije jasno razvidno, na kateri del sodnega postopka oziroma izpodbijane sodbe se očitek nanaša, ne dosegajo standarda jasnosti, ki bi terjal oziroma omogočal odgovor Vrhovnega sodišča.
Obrazloženost odločitev sodišča prve stopnje v upravnem sporu glede presoje zakonitosti upravnih aktov (2. člen ZUS-1) mora načelno ustrezati zahtevam, ki veljajo pri odločanju o pravnih sredstvih v pravdi, torej tistim, ki se nanašajo na obrazloženost odločitev višjega sodišča pri odločanju o pritožbi. Sodišče se je torej v upravnem sporu na prvi stopnji dolžno seznaniti z vsem procesnim gradivom, torej tudi z vsemi navedbami strank, vendar se do vseh teh ni dolžno izrecno in obsežno opredeljevati. Če je razvidno, katera dejstva in okoliščine ter katera pravna stališča je sodišče v izpodbijani sodbi obravnavalo kot bistvene in nanje oprlo svojo odločitev, je tudi razvidno, katerih okoliščin kot takih ni štelo za bistvene in se do njih ni opredeljevalo. Tudi za odločanje sodišča prve stopnje v upravnem sporu tako ni mogoče zahtevati, da se opredeli do nebistvenih tožbenih ugovorov.
Obsežnost zavrnitve dokaznega predloga je odraz njegove ustrezne utemeljitve s strani stranke same; tako je lahko tudi taka obrazložitev sodišča omejena ter sorazmerno manj konkretizirana v primeru, če je bil posamezen dokazni predlog očitno nepotreben, nerelevanten ali nedovoljen po procesnih pravilih (tretji odstavek 20. člena ZUS-1)15 oziroma sodišču zgolj "navržen" ter utemeljen le s splošno navedbo o njegovi dopustnosti ter potrebnosti.
varstvo ustavnih pravic - molk organa - tožba zaradi molka organa - pritožba zaradi molka organa - pravica do pritožbe
28. člen ZUS-1 ne določa kot procesne predpostavke, da stranka izkaže, da je drugostopenjski organ pritožbo, ki je bila vložena pri prvostopenjskemu organu dejansko prejel. Te informacije stranka navadno niti ne prejme, prav tako je ni dolžna zahtevati od organa prve stopnje. Izkazati mora le, da je pritožbo pravilno vložila.
dohodnina - dovoljena revizija - vrednostni kriterij - storniranje računa - premoženjska korist - obrazložitev sodbe - dokazna ocena - dejansko stanje kot revizijski razlog - (ne)obrazloženost sodbe
Izpodbijani sodbi kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati, saj njena obrazložitev omogoča preizkus. Iz te obrazložitve je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi ugotovitev, da je navedene stornacije prometa blaga izvajal revident kot poslovodja poslovalnice družbe, da blago v stornirani vrednosti ni bilo vrnjeno med zaloge in da zanj tudi ni bila položena gotovina v blagajno in da je torej prišlo do povečanja revidentovega premoženja na račun pravne osebe. Sodišče prve stopnje je pojasnilo še, da niti izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je bilo blago, katerega prodaja je bila stornirana, tudi dejansko vrnjeno, priče, katerih zaslišanje je predlagal revident sam, pa so izpovedale, da njim ni bilo odpremljeno. Sodišče je torej pojasnilo, na podlagi katerih dejstev je ugotovilo, da je revident prejel premoženjsko korist in tudi, zakaj izvedeni dokazi te ugotovitve niso omajali.
Revizijske navedbe o nepravilnem vrednotenju izvedenih dokazov pa kažejo na to, da ne gre za očitano pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane sodbe, temveč za revidentovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in ugotovljenim dejanskim stanjem. V dokazno oceno pa revizijsko sodišče v okviru svoje presoje ne posega (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Dokazna ocena namreč ni vprašanje materialnega prava, pač pa spada na področje dejanskega stanja. Le v primeru, če je pomanjkljiva, nasprotujoča, nelogična ali nerazumljiva, preraste v bistveno kršitev določb ZUS-1.
ZUS-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 236.a, 236.a/1, 286.b, 286.b/1. ZDoh-2 člen 105, 105/3-11.
dovoljena revizija - dohodnina - vrednostni kriterij - dokazna ocena - razlastitev - odškodnina za izgubljeni dobiček zaradi razlastitve - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem - pisna izjava prič - dokazovanje - zaslišanje priče - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - pravica do izvedbe dokaza - ugotavljanje pravno pomembnih dejstev
Stranka mora kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.
Na razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza bi revident moral in mogel odreagirati s trditvijo o kršitvi postopka, ki jo sedaj uveljavlja šele v reviziji. Če bi obrazloženo nasprotoval konkretnemu pojasnilu sodišča prve stopnje, bi se že to sodišče moralo opredeliti do procesne okoliščine, za katero revident meni, da je bila neutemeljeno spregledana, in ob spoznanju, da za zavrnitev dokaznega predloga nima podlage v ZPP, kršitev tudi odpraviti.
Načelo neposrednosti pri že izvedenih dokazih v upravnem postopku ni absolutno. Takšni dokazi se na glavni obravnavi ponovno izvedejo le, če novo izvedeni dokazi ali druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Za ugotovitev, da je v teh primerih med strankama sporno dejansko stanje razlog za izvedbo že predhodno izvedenih dokazov, ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu. Šele tako vzpostavljen objektiven dvom v dejanske ugotovitve upravnega organa bo narekoval sodišču, da opravi glavno obravnavo in ob ostalih izpolnjenih pogojih (substanciranost dokaznega predloga) izvede tovrstne (stare) dokaze.
dopuščena revizija - davek od dobička iz kapitala - davčna ugodnost - zloraba predpisov
Revizija se dopusti glede vprašanja ali se določeno dejanje, katerega edini cilj oziroma razlog ni pridobitev davčne ugodnosti, lahko opredeli kot zloraba drugih predpisov iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
ZPP člen 339, 339/2-14. ZUS-1 člen 51, 51/2, 60, 71, 71/2, 251, 251/3, 281, 281/1. ZDavP-2 člen 97, 97/3, 125, 125/1, 126, 126/4, 126/6.
davek na dodano vrednost (DDV) - dovoljena revizija - odbitek vstopnega DDV - ugovor zastaranja - nov postopek - načelo prepovedi reformatio in peius - ponovljen postopek - standard obrazloženosti sodne odločbe - vedenje o goljufivih transakcijah - neskrbnost davčnega zavezanca v odnosu do goljufije izdajatelja računa - neobičajna poslovna praksa - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji - glavna obravnava v ponovljenem postopku
Prepoved spremembe na slabše (prepoved reformatio in peius) ne zavezuje prvostopenjskega organa, ko odloča v ponovnem davčnem postopku. Takšno stališče ni v nasprotju s sodno prakso SEU.
Dolžnost preverjanja delovanja spornih družb vzpostavijo objektivne okoliščine, v katerih potekajo transakcije in katerih edina razumna razlaga je, da so odraz nepravilnosti pri delovanju izdajatelja računa (npr. izvajalec storitve ponudi neobičajno ugodne pogoje transakcije). Te objektivne okoliščine utemeljujejo dolžnost davčnega zavezanca, da kot preudaren gospodarski subjekt preveri zanesljivost svojega pogodbenega partnerja. Če tega ne stori, pomeni, da je obstoječe indice, na podlagi katerih bi moral sklepati na nepravilnosti pri delovanju izdajatelja računa, iz malomarnosti spregledal, zaradi česar mu je mogoče pripisati sodelovanje pri transakciji, ki je del nepravilnosti ali goljufije drugega subjekta. Sodišče prve stopnje mora zato v svoji obrazložitvi utemeljiti zakaj naj bi konkretne okoliščine pri poslovanju davčnega zavezanca, pri njem vzpostavile sum o nezakonitem delovanju njegovih poslovnih partnerjev.
Za (ponovno) izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu. Šele tako vzpostavljen objektiven dvom v dejanske ugotovitve upravnega organa (in ob ostalih izpolnjenih pogojih, med drugim substanciranosti dokaznega predloga) bo narekoval sodišču, da opravi glavno obravnavo ter izvede tovrstne (stare) dokaze. Če sodišče ne bo podvomilo v dejanske ugotovitve upravnega organa, pa bo moralo obrazloženo zavrniti ta del tožbenih navedb in odločiti na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (60. člen ZUS-1), ne da bi samo presojalo v upravnem postopku izvedene dokaze
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 241, 241/1-2, 241/2. ZDavP-2 člen 3, 96, 99.
obresti od preveč plačane carine - dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - neenotna sodna praksa upravnega sodišča - pravna praznina - vodilna obrestna mera ECB - analogija - evropska medbančna obrestna mera (EURIBOR) - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Obresti pri vračilu preveč plačane carinske dajatve po vsebini niso zamudne obresti.
Uporaba določb ZDavP-2 tudi za obresti glede vračila carinskih dajatev je določena s 3. členom ZDavP-2.
Ker prvi odstavek 99. člena ZDavP-2, ki ureja pravico do obresti v primerih, kot je obravnavani, glede višine obrestne mere napotuje le na 96. člen, drugi odstavek 241. člena CZS pa uporabe tega člena ne omogoča, gre za pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti s pomočjo zakonske oziroma pravne analogije. S sklepanjem po podobnosti pravnih položajev je torej mogoče tudi za primere iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 na podlagi drugih določb ZDavP-2, ki urejajo podobne pravne položaje določiti obrestno mero v okvirih drugega odstavka 241. člena CZS. Pravni položaj zavezanca, ki je upravičen do vračila preveč odmerjene in plačane carinske dajatve, pa je glede višine obrestne mere do katere je upravičen za obdobje od plačila te dajatve do njenega vračila, povsem primerljiv s položajem zavezanca v času odloga izvršbe odločbe, s katero je odmerjena dajatev. Obresti za te primere sta v času izdaje izpodbijane odločbe določala 87. in 157. člen ZDavP-2.