Določba, ki v celoti izključuje odškodninsko odgovornost banke za izvršitev ponarejenega plačilnega naloga, je nepravična in pretirano stroga, zato je podan dejanski stan za uporabo določbe 121. člena OZ.
Neprepričljivi so tudi argumenti prve toženke, da je tožnica močna gospodarska družba, ki bi si lahko izgovorila ugodnejše pogoje. Komitent praviloma ne more vplivati na vsebino razmerja z banko, tudi če gre za finančno močnejša podjetja. To stališče potrjuje okoliščina, ki jo izpostavlja prva toženka, da splošnih pogojev ni sprejela ona, temveč združenje bank, katerega članica je. Ta okoliščina namreč kaže na to, da v bančnem sektorju pogoje poslovanja določajo banke, ki so se v ta namen povezale v združenje, komitenti pa jih morajo sprejeti, pri čemer nimajo niti možnosti izbrati konkurenta z ugodnejšimi pogoji, saj enaki pogoji veljajo pri vseh bankah na slovenskem ozemlju.
Neprepričljiv je tudi argument, da 121. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker splošnih pogojev ni sestavila prva toženka, temveč tretja oseba (združenje bank). Bistveno za dejanski stan 121. člena OZ je, da v konkretnem obligacijskem razmerju en sopogodbenik (enostransko) določi pogoje. V obligacijskem razmerju med banko in komitentom je jasno, katera stran je določila pogoje; stališče, da so tudi za banko ti pogoji vsiljeni, pa ni odločilno.
Obveznost, da banka nemudoma izvrši naloge, je ne razbremenjuje obveznosti, da poskrbi za kontrolne mehanizme, ki naj preprečijo izplačila na podlagi ponarejenih oziroma nepravilnih nalogov. Drugače povedano, okoliščina, da mora banka pravočasno in pravilno izvršiti naloge imetnika računa, ne pomeni, da lahko brez posledic izvršuje ponarejene naloge. Po mnenju pritožbenega sodišča mora banka sprejeti oba rizika, to je nepravočasne izvršitve pravilnega naloga in izvršitve ponarejenega naloga, pri tem pa mora sama poskrbeti, da zagotovi ustrezno ravnotežje med potrebami varnosti pravnega prometa in zahtevami dinamičnosti in hitrosti, ki ju terja sodobno poslovanje.
Določba 24.a člena ZPlaP ureja odškodninsko odgovornost banke prejemnika plačila, odškodninska odgovornost banke nalogodajalca pa je urejena v 24. členu ZPlaP, kjer zakon odškodninsko odgovornost določa le za neizvršitev oziroma nepravilno izvršitev naloga za plačilo oziroma za zamudo z izvršitvijo naloga za plačilo. Širjenje pravila 24.a člena tudi na položaj, ko banka nalogodajalca izvrši nalog, ki ga ni izdal imetnik računa, bi preseglo meje možne gramatikalne in sistemske razlage zakona.
V zvezi s četrto predpostavko poslovne odškodninske odgovornosti v teoriji in sodni praksi ni še povsem jasno, ali gre pri poslovni odškodninski obveznosti za objektivno ali subjektivno odgovornost. Gotovo pa je poslovna odškodninska odgovornost glede na neposlovno postrožena, saj se lahko povzročitelj škode razbremeni le, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.
Zloraba plačilnega naloga ni takšen zunanji vzrok, ki se mu banka ne bi mogla izogniti ali ga preprečiti. Banka mora pri svojem poslovanju računati na možnost zlorab in jih preprečevati. Zloraba bančnih instrumentov je poslovno tveganje banke, na katerega mora biti prva toženka pripravljena in v ta namen implementirati mehanizme, ki bodo možnost nastanka škode preprečili ali zmanjšali. Da gre za tveganje, ki ga banka lahko prepreči, potrjuje že zgoraj navedena okoliščina, da je vodilno osebje prve toženke po spornem dogodku predlagalo sprejem strožjih mehanizmov identifikacije nalogodajalca.
znižanje tožbenega zahtvka – delni umik tožbe – privolitev v umik tožbe – odškodnina – nadomestilo koristi – korist od uporabe tuje stvari – uporaba tuje stvari v svojo korist – presoja po vseh pravnih podlagah - zastaranje
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožeča stranka svoj zahtevek na podlagi 219. člena ZOR natančno utemeljila s predložitvijo izvedenskega mnenja izvedenca S. J.. Slednji je namreč v svojem poročilu in dodatku k poročilu izračunal le odškodnino za zamudo pri predaji kupljenih prostorov v posest, ne pa tudi koristi, ki naj bi jo tožena stranka imela od uporabe tožničinih nepremičnin v svojo korist. Ker je tožeča stranka v predmetnem sporu svoj zahtevek vtoževala na več pravnih podlagah, je bila dolžna za vsako pravno podlago posebej navesti dejstva in predlagati dokaze (212. čl. v povezavi s 7. čl. ZPP). Za utemeljenost zahtevka po podlagi iz 219. člena ZOR bi morala tožeča stranka navesti konkretne trditve in predlagati dokaze, s katerimi bi dokazala, da je tožena stranka imela korist od uporabe njenih nepremičnin. Ker tožeča stranka temu ni zadostila po trditveni podlagi, pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka zgolj pavšalno navajala, da naj bi tožena stranka njene nepremičnine uporabljala, nikoli pa ni podala konkretnih trditev o tem, kakšno korist naj bi od tega imela tožena stranka, niti v kakšni višini.
Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je tožena stranka ugovarjala zastaranje le zahtevku na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti, ne pa tudi na podlagi 219. člena ZOR. Ker gre za različne pravne podlage, bi morala tožena stranka izrecno ugovarjati zastaranje po vseh podlagah, ker pa tega ni storila, je nepravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je zahtevek na podlagi 219. člena ZOR tudi zastaran.
ZIZ člen 272. ZZZDR člen 51, 51/1. SPZ člen 70, 70/1.
začasna odredba – sklepčnost predloga – pogoji za izdajo začasne odredbe – pridobitev lastninske pravice z dednim dogovorom – skupno premoženje zakoncev – delitev dediščine
Dedni dogovor, kakršnega je toženka sklenila z materjo in sestro, predstavlja obliko sporazumne delitve dediščine, ki jo zapuščinsko sodišče sicer vzame v svojo odločbo, vendar ima takšen dogovor naravo pogodbene delitve, ki nima sodnega značaja. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi pogodbe o delitvi pa smiselno veljajo pravila kot za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, kar pomeni, da je z izplačilom materinega in sestrinega deleža s skupnimi sredstvi, kljub vpisu lastninske pravice izključno v korist toženke, tako pridobljeno premoženje skupno premoženje toženke in tožnika.
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-1, 412, 412/1, 413, 413/2, 414.
zahteva za obnovo kazenskega postopka – obnovitveni razlog – kriva izpovedba priče – notarsko overjena izjava
Pritožba pa si napačno razlaga določili členov 413 in 414 ZKP. Sodišče prve stopnje bi ravnalo napak le v primeru, če bi oškodovanko o spremenjeni izpovedbi zaslišalo (člen 413/II ZKP), saj bi s tem začelo izvajati dokaze in zato zahteve več ne bi moglo zavreči, ampak le zavrniti. Ker se to v obravnavani zadevi ni zgodilo, se v pritožbi uveljavljana kršitev pokaže kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavni zadevi zgolj presojalo utemeljenost zahteve in se ni spuščalo v nadaljnjo fazo izvajanja dokazov, pri čemer pravilno ni prezrlo, da izpovedba oškodovanke v obravnavni zadevi ni edini dokaz in da sta jo samo zase in v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi že preizkusili tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče.
ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-1. ZZK člen 21. Zakon o zemljiških knjigah paragraf 39.
vknjižba – listine, ki so podlaga za vknjižbo – zasebna listina – zemljiškoknjižno dovolilo
Pravilo, da je vknjižba pravice na podlagi zasebne listine mogoča le ob predložitvi ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila, je vseboval že Zakon o zemljiških knjigah.
zaznamba spora – pogoji za zaznambo spora o pridobitvi pravice – pridobitev pravice na izviren način
Predlagatelj je predlogu za zaznambo spora priložil tožbo, iz katere izhaja, da uveljavlja pridobitev lastninske pravice na izviren način – po pravilih skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Priložil je tudi potrdilo o vloženi tožbi. Z opisanim pa je zadostil pogojem, ki jih za zaznambo spora določa 79. člen ZZK-1.
zastaranje – čas, ki je potreben za zastaranje – občasne terjatve – terjatve, ugotovljene pred sodiščem ali drugim pristojnim organom – judikatne terjatve – zastaranje obresti judikatnih terjatev – terjatev iz dednega dogovora – denarne obveznosti – zamuda z izpolnitvijo denarnih obveznosti – zamudne obresti – procesne obresti
Terjatev iz dednega dogovora, vsebovanega v sklepu o dedovanju, zastara v 10-letnem zastaralnem roku. Za obresti od te terjatve velja, da zastarajo kot občasne terjatve v 3-letnem zastaralnem roku, če do vložitve tožbe glavna terjatev še ni zastarala, bila pa je že poravnana.
predpogodba – kršitev predpogodbe – rok za sklenitev glavne pogodbe – vrsta pravnega posla - sankcije neizpolnitve - vrnitev are - nebistvena sestavina pogodbe - načelo sočasne izpolnitve – zavezovalni pravni posel - razpolagalni pravni posel
Dogovor o tem, ali bosta pogodbenika sklenila zavezovalni in razpolagalni pravni posel ali samo zavezovalni pravni posel, ne predstavlja bistvene sestavine glavne pogodbe, zato je predpogodba veljavno sklenjena.
Ker stranki v predpogodbi o vseh modalitetah izpolnitvenega dejanja (sklenitve kupoprodajne pogodbe) nista dosegli soglasja, je nebistvene sestavine kupoprodajne pogodbe opredelilo sodišče po splošnih pravilih OZ, nanašajočih se na dogovorjeni tip pogodbe.
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/2, 147. ZPP člen 286, 286/2, 337, 337/1.
povzročitev škode – povrnitev škode – krivdna odškodninska odgovornost – objektivna odškodninska odgovornost – dejavnost redarske službe – odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti – škoda pri delu – odgovornost delodajalca – fizični napad na mestnega redarja pri fotografiranju napačno parkiranih vozil – navajanje dejstev in dokazov – prekluzija – nedovoljena pritožbena novota
Za škodo, ki jo utrpi mestni redar pri opravljanju službe, delodajalec odgovarja krivdno in ne objektivno.
Ni ovir, da bi sodišče v okviru obstoječe pravde (ob pogoju, da so izpolnjeni ostali pogoji za pobot) kot predhodno vprašanje ugotovilo, ali terjatev obstoji in do katere višine je pobotni ugovor utemeljen.
Ker dolžnik in upnik vtoževane terjatve ter nasprotne v pobot uveljavljane terjatve nista isti osebi, ni vzajemnosti, s tem pa tudi ne pogojev za opravo kompenzacije.
obogatitveni zahtevek - zastaranje obogatitvenega zahtevka - sodelovanje pri gradnji in adaptaciji – dogovor o skupni gradnji
Zastaranje zahtevka zaradi obogatitve oz. prikrajšanja, povzročenega z vlaganjem dela in sredstev v tuje nepremično premoženje, začne teči ob zaključku ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja.
DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0059224
ZPP člen 3, 3/3, 7, 7/2, 286. ZZZDR člen 20, 51. OZ člen 190.
skupno premoženje – zakonski zadržek za pridobitev skupnega premoženja – razpravno načelo – ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti – prekluzija – sprememba tožbe – načelo ekonomičnosti – pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – velikost solastniškega deleža – nagib za sklenitev pravnega posla – odpadla pravna podlaga – povrnitev vlaganj – obstoj koristi – povečanje vrednosti nepremičnine
Če sodišče ne bi upoštevalo dejstva, da je obstajal zakonski zadržek za pridobitev skupnega premoženja pravdnih strank, bi jima dejansko omogočilo nezakonito razpolaganje s pravicami. To pa je dolžno preprečiti. Zato ima pooblastilo, da lahko dejstva ugotavlja tudi po uradni dolžnosti. Ko izve za možnost obstoja dejstev, katerih zamolčanje bi lahko pripeljalo do protipredpisnega razpolaganja strank, taka dejstva mora ugotavljati. Glede zatrjevanja takih dejstev zato ne veljajo prekluzije iz 286. čl. ZPP.
sklep o dedovanju – sestavine izreka sklepa o dedovanju – zapuščina brez dedičev – dedovanje države
Vrednost zapuščine ne sodi v izrek sklepa o dedovanju, zato z istim sklepom ne more biti pravnomočno ugotovljena in jo je mogoče vedno znova uveljavljati v vsakem postopku, v katerem je odločilna.
Sodišče izda sklep, da se zapuščina izroči organu, pristojnemu za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja, šele kadar ugotovi, da ni dedičev, ali kadar se ne ve, ali je kaj dedičev, pa se v roku, ki je predpisan, ne zglasi nihče, ki bi uveljavljal pravico do dediščine.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0062825
ZPP člen 302. SPZ člen 99, 269. ZTLR člen 54, 54/1.
stvarna služnost – priposestvovanje služnosti – občasna vožnja - občasno izvrševanje služnosti - izvajanje dokazov v ponovljenem postopku
Enkrat mesečna vožnja in sicer le v primerih, ko je prišlo do stiske s parkiranjem na dvorišču stanovanjske hiše tožnikov za priposestvovanje služnosti v zahtevanem obsegu, ko tožnika zahtevata neomejen dostop z vozili za potrebe rednega parkiranja in pešhojo, ne zadošča. Na podlagi občasnih voženj je mogoče priposestvovati služnost zgolj, kadar se le te redno izvršujejo za točno določen namen ali ob relativno določenem času. Namen stvarnih služnosti je, da se upravičencu omogoči lažje in boljše izkoriščanje njegove nepremičnine, zato mora tudi izvrševanje posesti, ki pripelje do priposestvovanja služnosti, stremeti k zadovoljevanju potreb, povezanih z gospodujočo nepremičnino.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0065073
OZ člen 249, 435, 435/1, 488, 488/1, 489, 490. ZPP člen 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7.
nepremičnina – načini pridobitve lastninske pravice – pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla – prodajna pogodba – obveznosti prodajalca – izročitev stvari – vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – prepoved odtujitve in obremenitve – pravne napake – odgovornost za pravne napake – obvestitev prodajalca – sankcije za pravne napake – pravica do odstopa od pogodbe – primeren rok za izpolnitev – pogodbena kazen – sporazum o pogodbeni kazni – akcesornost – zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe – absolutna bistvena kršitev postopka
V primeru nasprotij med dejstvi in dokazi ni mogoče izdati zamudne sodbe, temveč mora sodišče razpisati glavno obravnavo ter o tožbenem zahtevku odločiti s kontradiktorno sodbo.
Pritožnik je bil v plačilnem nalogu izrecno opozorjen, da bo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 105a. člena ZPP štelo, da je pritožbo umaknil, v kolikor v 15-dnevnem roku od prejema naloga ne bo plačal sodne takse. Ker taksa ni bila plačana pravočasno, pritožnik pa tudi ni predlagal oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodne takse, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo izpodbijani sklep.
pravdni stroški – načelo uspeha – uspeh v postopku – delni umik tožbe
Prvostopno sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da so pravdni stroški nastali predvsem glede dela zahtevka, s katerim tožeča stranka v pravdi ni uspela, to je glede zneska 597.170,77 EUR, saj je tožena stranka znesek 753.839,89 EUR plačala 18 dni po izdaji sklepa o izvršbi in 7 dni po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi, tožeča stranka pa je za plačani del tožbo takoj umaknila. Po delnem umiku tožbe se je pravdni postopek vodil le glede zneska 597.170,77 EUR, s katerim pa tožeča stranka v pravdi ni uspela. Toženi stranki so v zvezi s tem delom zahtevka nastali stroški štirih pripravljalnih vlog ter stroški zastopanja na glavni obravnavi dne 8. 9. 2009. Tožeči stranki pa so do delnega umika tožbe nastali le stroški izvršilnega postopka. Zato je treba pritrditi pritožniku, da je tožena stranka upravičena (vsaj) do povrnitve stroškov zastopanja na glavni obravnavi 8. 9. 2009, stroškov pripravljalne vloge z dne 24. 8. 200 ter materialnih stroškov.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053811
OZ člen 5, 6, 108, 108/2, 395, 587. ZVPot člen 1, 1/2, 1/3, 56. ZPP člen 191, 282, 282/2, 282/6, 282/7, 285.
leasing pogodba – indirektni finančni leasing – veljavnost pogodbe o leasingu – izročitev predmeta leasinga – leasingojemalec kot fizična oseba – prodaja na obroke – višina škode pri kršitvi leasing pogodbe – pozitivni pogodbeni interes – dogovor o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa – razveza pogodbe – odstop od pogodbe – navadno sosporništvo – solidarne obveznosti – vsebina solidarnosti dolžnikov – zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe po odgovoru na tožbo – stroški – rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti
Narava navadnega sosporništva omogoča tek in dokončanje ločenih pravd zoper posamezne navadne sospornike, kjer so le-ti toženi za celotno obveznost, vsak kot samostojni dolžnik. V primeru, ko upnik zoper enega izmed solidarnih dolžnikov doseže izvršilni naslov za celotno in samostojno izpolnitev obveznosti, s tem njegova terjatev do drugih navadnih sospornikov, glede katerih pravda še teče, ne preneha. Nevarnost, da bi tožeča stranka (na procesno dopusten način) dosegla (materialnopravno nedopustno) izvršbo zoper oba solidarna dolžnika v celoti, je mogoče preprečiti z ustreznim oblikovanjem izreka v kasnejši pravdi. Sodišče, ki v zadevi sodi pozneje, upošteva izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik (do te višine odgovarja drugi dolžnik zgolj solidarno s prvim, za morebitno obveznost nad tem zneskom pa samostojno).
Odstop od pogodbe z zaporednimi obveznostmi lahko učinkuje bodisi glede bodočih obveznosti (ex nunc) bodisi tudi glede že izpolnjenih obveznosti (ex tunc; 2. odst. 108. čl. OZ). Pri ugotavljanju te odločilne okoliščine je treba izhajati iz volje pogodbenih strank ter pomena, ki ga glede na naravo konkretne pogodbe pripisujeta vsaki posamezni zaporedni izpolnitvi in vsoti vseh njih.
ZUE člen 2, 2/3, 13. ZPP člen 286. b, 286. b/1. ZOR člen 200, 206.
zavrnitev dokaznega predloga – uveljavljanje procesnih kršitev pred sodiščem prve stopnje - tek zakonskih zamudnih obresti – prepoved retroaktivnosti
Sodišče prve stopnje je dokazne predloge tožnika zavrnilo na naroku in če je tožnik štel, da gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka, bi jih moral uveljavljati takoj.
Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle, pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico (predmetni primer), ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in zato z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova.
ničnost pogodbe – prepoved odsvojitve in obremenitve – kršitev prepovedi odsvojitve in obremenitve
Ničnost pravnega posla je najstrožja in skrajna sankcija, predvidena za primere protiustavnih, nezakonitih in nemoralnih pogodb, katerih učinkovanje zaradi družbenih interesov ni sprejemljivo. Iz zakonske dikcije je razvidno, da v načelu skuša vzdržati praven posel v veljavi, saj sodišču nalaga, da s pomočjo pravil in metod razlage ugotovi, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo.
Sodna praksa pogodbe, sklenjene v nasprotju z vknjiženo prepovedjo odsvojitve in obremenitve, ne šteje avtomatično za nične.