zaznamba spora – pogoji za zaznambo spora o pridobitvi pravice – pridobitev pravice na izviren način
Predlagatelj je predlogu za zaznambo spora priložil tožbo, iz katere izhaja, da uveljavlja pridobitev lastninske pravice na izviren način – po pravilih skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Priložil je tudi potrdilo o vloženi tožbi. Z opisanim pa je zadostil pogojem, ki jih za zaznambo spora določa 79. člen ZZK-1.
Vsebino pogodbenega določila kot konkretnega in posamičnega pravnega pravila lahko sodišče ugotavlja le po pravilih, po katerih ugotavlja druga pravno pomembna dejstva. Zato bi v konkretnem primeru tožeča stranka morala zatrjevati, da ji po pogodbi, ki pomeni materialnopravno podlago vtoževane odpravnine, gre najvišja odpravnina v skladu z določbo 2. odstavka 250. člena ZGD. Temu trditvenemu bremenu pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zadostila, saj je tedaj zatrjevala le, da ji gredo bruto zneski spričo različnega tolmačenja v zvezi z davčnimi obveznostmi in prispevki v času sklepanja pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053811
OZ člen 5, 6, 108, 108/2, 395, 587. ZVPot člen 1, 1/2, 1/3, 56. ZPP člen 191, 282, 282/2, 282/6, 282/7, 285.
leasing pogodba – indirektni finančni leasing – veljavnost pogodbe o leasingu – izročitev predmeta leasinga – leasingojemalec kot fizična oseba – prodaja na obroke – višina škode pri kršitvi leasing pogodbe – pozitivni pogodbeni interes – dogovor o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa – razveza pogodbe – odstop od pogodbe – navadno sosporništvo – solidarne obveznosti – vsebina solidarnosti dolžnikov – zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe po odgovoru na tožbo – stroški – rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti
Narava navadnega sosporništva omogoča tek in dokončanje ločenih pravd zoper posamezne navadne sospornike, kjer so le-ti toženi za celotno obveznost, vsak kot samostojni dolžnik. V primeru, ko upnik zoper enega izmed solidarnih dolžnikov doseže izvršilni naslov za celotno in samostojno izpolnitev obveznosti, s tem njegova terjatev do drugih navadnih sospornikov, glede katerih pravda še teče, ne preneha. Nevarnost, da bi tožeča stranka (na procesno dopusten način) dosegla (materialnopravno nedopustno) izvršbo zoper oba solidarna dolžnika v celoti, je mogoče preprečiti z ustreznim oblikovanjem izreka v kasnejši pravdi. Sodišče, ki v zadevi sodi pozneje, upošteva izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik (do te višine odgovarja drugi dolžnik zgolj solidarno s prvim, za morebitno obveznost nad tem zneskom pa samostojno).
Odstop od pogodbe z zaporednimi obveznostmi lahko učinkuje bodisi glede bodočih obveznosti (ex nunc) bodisi tudi glede že izpolnjenih obveznosti (ex tunc; 2. odst. 108. čl. OZ). Pri ugotavljanju te odločilne okoliščine je treba izhajati iz volje pogodbenih strank ter pomena, ki ga glede na naravo konkretne pogodbe pripisujeta vsaki posamezni zaporedni izpolnitvi in vsoti vseh njih.
obogatitveni zahtevek - zastaranje obogatitvenega zahtevka - sodelovanje pri gradnji in adaptaciji – dogovor o skupni gradnji
Zastaranje zahtevka zaradi obogatitve oz. prikrajšanja, povzročenega z vlaganjem dela in sredstev v tuje nepremično premoženje, začne teči ob zaključku ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja.
DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0059224
ZPP člen 3, 3/3, 7, 7/2, 286. ZZZDR člen 20, 51. OZ člen 190.
skupno premoženje – zakonski zadržek za pridobitev skupnega premoženja – razpravno načelo – ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti – prekluzija – sprememba tožbe – načelo ekonomičnosti – pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – velikost solastniškega deleža – nagib za sklenitev pravnega posla – odpadla pravna podlaga – povrnitev vlaganj – obstoj koristi – povečanje vrednosti nepremičnine
Če sodišče ne bi upoštevalo dejstva, da je obstajal zakonski zadržek za pridobitev skupnega premoženja pravdnih strank, bi jima dejansko omogočilo nezakonito razpolaganje s pravicami. To pa je dolžno preprečiti. Zato ima pooblastilo, da lahko dejstva ugotavlja tudi po uradni dolžnosti. Ko izve za možnost obstoja dejstev, katerih zamolčanje bi lahko pripeljalo do protipredpisnega razpolaganja strank, taka dejstva mora ugotavljati. Glede zatrjevanja takih dejstev zato ne veljajo prekluzije iz 286. čl. ZPP.
sklep o dedovanju – sestavine izreka sklepa o dedovanju – zapuščina brez dedičev – dedovanje države
Vrednost zapuščine ne sodi v izrek sklepa o dedovanju, zato z istim sklepom ne more biti pravnomočno ugotovljena in jo je mogoče vedno znova uveljavljati v vsakem postopku, v katerem je odločilna.
Sodišče izda sklep, da se zapuščina izroči organu, pristojnemu za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja, šele kadar ugotovi, da ni dedičev, ali kadar se ne ve, ali je kaj dedičev, pa se v roku, ki je predpisan, ne zglasi nihče, ki bi uveljavljal pravico do dediščine.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004463
ZVCP-1 člen 131, 131/1, 131/2, 131/3. ZP-1-UPB3 člen 136, 136/5.
postopek o prekršku - zakonski znaki prekrška - mamila, psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi - metadon
Z določbo drugega odstavka 131. člena ZVCP-1 se vzročna zveza med mamili (seveda tudi psihoaktivnimi zdravili in drugimi psihoaktivnimi snovmi) v organizmu voznika in vplivom le teh na zmanjšanje sposobnost za vožnjo domneva. To pa ne pomeni, da ni mogoče dokazovati, da kljub prisotnosti takšnih snovi, kot so mamila, psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi v organizmu, te niso vplivale na voznikove sposobnosti za vožnjo. Glede na to, da je bila prisotnost metadona ugotovljena v vzorcu urina (torej v fazi izločanja iz organizma) in ne v krvi, in da je iz ocene zdravnika, ki je opravil pregled obdolženke v okviru strokovnega pregleda, razvidno, da pri njej vpliv mamil ni zaznaven, pri čemer obdolženki tudi ni mogoče očitati naklepa niti malomarnosti, višje sodišče ugotavlja, da ni dokazano, da je obdolženka odgovorna za očitani prekršek.
pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo – upravičenec za vložitev zahteve za sodno varstvo
Pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo je po določbah 1. odstavka 59. člena ZP-1 omejena zgolj na osebo, ki ji je bila izrečena sankcija, na njenega zakonitega zastopnika oziroma zagovornika ter na lastnika odvzetih predmetov.
ničnost pogodbe – prepoved odsvojitve in obremenitve – kršitev prepovedi odsvojitve in obremenitve
Ničnost pravnega posla je najstrožja in skrajna sankcija, predvidena za primere protiustavnih, nezakonitih in nemoralnih pogodb, katerih učinkovanje zaradi družbenih interesov ni sprejemljivo. Iz zakonske dikcije je razvidno, da v načelu skuša vzdržati praven posel v veljavi, saj sodišču nalaga, da s pomočjo pravil in metod razlage ugotovi, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo.
Sodna praksa pogodbe, sklenjene v nasprotju z vknjiženo prepovedjo odsvojitve in obremenitve, ne šteje avtomatično za nične.
predpogodba – kršitev predpogodbe – rok za sklenitev glavne pogodbe – vrsta pravnega posla - sankcije neizpolnitve - vrnitev are - nebistvena sestavina pogodbe - načelo sočasne izpolnitve – zavezovalni pravni posel - razpolagalni pravni posel
Dogovor o tem, ali bosta pogodbenika sklenila zavezovalni in razpolagalni pravni posel ali samo zavezovalni pravni posel, ne predstavlja bistvene sestavine glavne pogodbe, zato je predpogodba veljavno sklenjena.
Ker stranki v predpogodbi o vseh modalitetah izpolnitvenega dejanja (sklenitve kupoprodajne pogodbe) nista dosegli soglasja, je nebistvene sestavine kupoprodajne pogodbe opredelilo sodišče po splošnih pravilih OZ, nanašajočih se na dogovorjeni tip pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0062822
OZ člen 10, 131, 963.
odškodninska odgovornost – neskrbno ravnanje – zdrs snega iz objekta na vozilo – deljena odgovornost – soprispevek oškodovanca – prehod pravic na zavarovalnico nasproti povzročitelju – ugovori toženca – prepoved povzročanja škode
Z izpolnitvijo odškodninske obveznosti oziroma plačilom zavarovalnine je tožeča stranka prevzela položaj oškodovanca in s tem pravice, ki jih je imel nasproti dolžniku iz odškodninske obveznosti. Tožena stranka ima v razmerju do tožeče stranke vse ugovore, ki bi jih imela proti zavarovancu tožeče stranke oziroma oškodovancu. Gre za vse ugovore, ki se nanašajo na podlage za njeno odškodninsko odgovornosti. Nima pa ugovorov, ki se nanašajo na pogodbeno razmerje med tožečo stranko in njenim zavarovancem oziroma na vprašanje, ali so bili izpolnjeni pogoji iz zavarovalne pogodbe za izplačilo zavarovalnine.
Iz načela prepovedi povzročanja škode izhaja ključni namen neposlovne odškodninske odgovornosti, ki je v njeni preventivni funkciji in sicer v pomenu, da daje udeležencem razmerij ustrezno spodbudo, da ravnajo tako, da s tem zmanjšujejo verjetnost nastanka škodnega dogodka.
Zdrs snega s strme strehe je predvidljiv. Prav tako je predvidljiva negativna posledica takšnega zdrsa, ki je v poškodovanju v bližini strehe parkiranih avtomobilov.
objava popravka - objava odgovora – zamudna sodba – rok za odgovor na tožbo – prvi narok za glavno obravnavo
Glede na določbo 34. člena ZMed ima tožena stranka dovolj časa, da pred prvim narokom za glavno obravnavo odgovori na tožbo in torej ni nobene procesne ali materialnopravne ovire, da se tudi v postopkih po ZMed ne bi skladno določbi 2. odstavka 44. člena ZMed smiselno uporabljal 318. člen ZPP glede izdaje zamudne sodbe.
Upnik z dnem, ko APP prejme sklep o izvršbi, na dolžnikovih denarnih sredstvih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi pridobi zastavno pravico. Upnik pridobi zastavno pravico le ob nadaljnjem pogoju, da so na računu vsaj do uvedbe postopka prisilne poravnave denarna sredstva, ki bi jih bilo mogoče rubiti. Če namreč ni sredstev na računu, dolžnik nima terjatve do svojega dolžnika, to je do APP.
ZP-1-UPB3 člen 42, 69, 69/2, 98, 98/3, 98/5, 138, 139. ZDR člen 170. ZUP člen 79, 79/3, 80, 80/1.
zaslišanje obdolženca - vročanje - smiselna uporaba določb ZUP - opravičilo izostanka - prošnja za preložitev naroka - opravičljiv razlog za izostanek z zaslišanja - službena odsotnost - sodba, s katero se obdolženca spozna za odgovornega - razglasitev odločitve - prepis izreka sodbe brez obrazložitve - obrazložitev - relativno zastaranje pregona za prekršek - pretrganje zastaranja pregona za prekršek - zapisnik
Obdolženec opravičljivega razloga za izostanek z zaslišanja ni izkazal, saj vsakršna službena odsotnost ni upravičen razlog za izostanek, ker sicer pri zaslišanjih, ki se jih udeležujejo obdolženci, ki so zaposleni, ne bi bilo mogoče opraviti narokov; podlago za odsotnost z dela zaradi zaslišanja na sodišču delavcu daje določba 170. člena ZDR, tako da je vabilo, za katerega se šteje, da je bilo obdolžencu pravilno vročeno in o katerem bi moral obdolženec delodajalca pravočasno obvestiti, opravičevalo službeno pot, in ne obratno. Sodišče prve stopnje obdolženčevega opravičila zato utemeljeno ni upoštevalo, pa tudi v primeru prošnje za preložitev zaslišanja, kot je v obravnavanem primeru šteti obdolženčevo opravičilo, bi se moral obdolženec o tem, ali bo sodišče njegovi prošnji ugodilo ali ne, prepričati, saj oceno o tem, ali je razlog za odsotnost opravičljiv ali ne, opravi sodišče, česar pa obdolženec tudi ni storil. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v sklepu, opr. št. Up-388/2003, z dne 30. 9. 2005 tudi že presodilo, da pritožnik zgolj na podlagi opravičila, ki ga je posredoval sodišču, ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo sodišče njegovo zaslišanje res prestavilo.
Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 3. odstavka 98. člena ZP-1 izdalo prepis izreka sodbe brez obrazložitve, v katerem je obdolženca pravilno poučilo o njegovi pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ter o tem, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najpozneje v osmih dneh od vročitve prepisa izreka sodbe, pritožbe ne bo napovedal; obdolženec je nato v zakonskem roku osmih dni po prejemu prepisa izreka sodbe o prekršku brez obrazložitve napovedal pritožbo, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in v skladu z določbo petega odstavka 98. člena ZP-1, ko je nato izdelalo sodbo z obrazložitvijo in jo pravilno opremilo z istim datumom, to je z datumom prepisa izreka sodbe o prekršku brez obrazložitve.
Glede na dejanja sodišča prve stopnje, ki so merila na pregon obdolženca, pregon za obdolžencu očitana prekrška ni relativno zastaral, saj med datumoma storitve prekrškov in prvim dejanjem sodišča oziroma med posameznimi navedenimi dejanji sodišča, nista pretekli dve leti in tako pregon za prekrška ni zastaral.
dedovanje na podlagi zakona – zaščitena kmetija – merila za določitev prevzemnika zaščitene kmetije – razlaga zakona – temeljni namen zakona
Ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije mora sodišče uporabiti zakonska merila iz 7. do 13. člena ZDKG tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, kar pomeni, da jih ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Z izpodbijanim vmesnim sklepom je sodišče prve stopnje za dediča oziroma prevzemnika nepremičnega premoženja zapustnika, ki mu je bilo po smrti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku z odločbo Upravne enote Š. L., Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in regionalni razvoj, št. 3211-4/2003/LM, z dne 28.7.2003, določilo zapustnikovega vnuka B. H..
Proti sklepu vlagajo pritožbo v uvodu tega sklepa navedeni dediči zapustnika. Uveljavljajo vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlagajo spremembo sklepa tako, da se za dedinjo zapuščine določi M. K.. Podrejeno predlagajo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču.
Navajajo, da bi moralo prvo sodišče ob ugotovitvah, da imata oba dediča, ki se potegujeta za prevzem kmetije, za to enake možnosti po 1. odstavku 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), uporabiti prvo alinejo 2. odstavka 7. člena istega zakona in namesto B. H. (zapustnikov vnuk) za dedinjo določiti M. K. (zapustnikova hči). Če po izločanju po kriterijih iz 1. odstavka 7. člena ZDKG ostane več sodedičev, imajo prednost sorodniki iz bližnjega kolena pred sorodniki iz oddaljenejšega kolena. Odločitev prvega sodišča, ki je dalo prednost B. H. kot prevzemniku kmetije, ki so ji pred 1958 pripadala nacionalizirana zemljišča, nimajo pravne podlage v nobeni zakonski določbi. Takšno stališče je za M. K. krivično. Na kmetiji je kot odrasla delala več kot 20 let. Takrat se je kmetija obdelovala. Njen oče je zemljišča dokupoval. Od kmetije je živela številna družina. Danes je na njej dedič B. H. sam. Dedinja se je odpovedala dediščini po očetu, da ob nacionalizaciji kmetija zaradi njenega deleža ne bi bila še bolj osiromašena. Zdaj ji pripada pravica do dedovanja in do poprave krivic. B. H. iz lastnega vira v kmetijo ni vlagal ničesar. Šele po prodaji stavbnih zemljišč obnavlja hišo, gospodarskega poslopja ne gradi, kot je zatrjeval na obravnavi. Stalež v hlevu še naprej zmanjšuje, kar dokazuje s priloženimi dokazili. Tako izkazuje, da ne namerava obdelovati kmetije. Namen ZDKG je ohraniti kmetije, da se ne bi drobile in da jih ne dedujejo dediči, ki zemlje ne obdelujejo. Prevzemniku naj se omogoči materialna eksistenca. Prednost ima torej dedinja, ker se na njeni kmetiji zgolj s kmetijstvom preživlja 8-članska družina. Svojo kmetijo v nasprotju z dedičem B. H. širi. B. H. ne izboljšuje zmogljivosti svoje kmetije. Opremlja jo izključno z denarjem od prodaje zemljišč, ki jih ne nadomešča z novimi. Obdelovanje kmetije zanj ni eksistenčnega pomena. Stalež zmanjšuje tudi zato, da glede na gospodarsko moč kmetije ne bo sposoben izplačati nujnih deležev. Sodišče ni upoštevalo višine nujnih deležev, ki bi jih morala izplačati drugim oba potencialna dediča.
Dedič B. H. je odgovoril na vročeno pritožbo. Meni, da je sodišče zemljišča, ki so predmet tega postopka, pravilno štelo kot sestavni del kmetije, ki so ji bila odvzeta in katere lastnik je zdaj dedič. Zato je le on lahko prevzemnik tega premoženja in ni treba ugotavljati, kateri od sodedičev ima prednost. Tudi če bi se to ugotavljalo, ni mogoče priti do izločitvenega kriterija bližine sorodstva. Vztraja, da dedinja nima zdravstvenih pogojev za prevzem kmetije in pojasnjuje svoja vlaganja in gospodarjenje s kmetijo. Predlaga zavrnitev pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
V ponovljenem postopku je prvo sodišče ponovno odločalo o dedovanju premoženja, ki je bilo zapustniku po smrti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. Ugotovilo je, da so mu bila z odločbo Upravne enote Š. L. št. 3211-4/2003 z dne 28.7.2003 vrnjena nadomestna zemljišča kot odškodnina za v letu 1957 podržavljena zemljišča in da je kmetija, iz katere so bila zemljišča nacionalizirana, po njegovi smrti pridobila status zaščitene kmetije. Po napotkih tukajšnjega sodišča, ki je zaradi napačne uporabe materialnega prava (splošnih določil Zakona o dedovanju – ZD) razveljavilo dosedanje odločbe prvega sodišča, je v ponovnem postopku glede na take dejanske ugotovitve pravilno izhajalo iz posebnih določb Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev in jih pri določitvi dediča, ki naj podeduje obravnavano premoženje, tudi pravilno uporabilo.
Po ugotovitvi, da se za prevzem kmetijskih zemljišč potegujeta dva od dedičev, ki so poklicani k dedovanju, in da med njimi ni soglasja o tem, kdo naj postane prevzemnik, se je pravilno lotilo ugotavljanja, komu od njiju dati prednost. Glede na trditveno in dokazno podlago, ki sta jo ponudila, je presojalo tako pogoje iz 7. kot 11. in 12. člena ZDKG. Navedeni zakon namreč določa več meril za določitev prevzemnika kmetije. Posameznim merilom daje sicer prednost pred drugimi (predvsem gre za sporazum po 1. alineji 7. člena zakona). Na posameznih mestih (3. alineja 1. odstavka 7. člena ter 11. in 12. člen ZDKG) pa določa tudi izločitvene kriterije, na katere sta se dediča tudi sklicevala. Sklenjenega hierarhičnega reda vseh predvidenih meril zakon ne postavlja. To pomeni, da posameznih kriterijev ni mogoče obravnavati ločeno od drugih. Morebitno konkurenco med njimi je treba reševati v skladu s temeljnimi izhodišči zakona, opredeljenimi v 1. členu ZDKG. Med njimi je tudi sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije. Ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije mora torej sodišče uporabiti zakonska merila iz 7. do 13. člena ZDKG tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, kar pomeni, da jih ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona.
Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ter v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov ugotavlja, da je sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil.
Sklep je pregleden, sistematičen in natančen. Utemeljen je v jasnih, logičnih in popolnih razlogih o vseh pravno odločilnih dejstvih, kar omogoča vsebinski preizkus pravilne uporabe določil materialnega prava ZDKG glede vseh vprašanj, na katere opozarja pritožba. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvega, da nobeden od konkurirajočih potencialnih dedičev za prevzem zapuščine ni uspel dokazati izključitvenih razlogov iz 11. člena ZDKG za drugega dediča. Razlogi na straneh 4. in 5. o dosedanjem delu dediča B. H. na kmetiji in o gospodarjenju na njej so prepričljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema. Prodaja stavbnih zemljišč in zmanjševanje staleža v hlevu ob ugotovitvah prvega sodišča, da na ta način pridobljena sredstva dedič vlaga v obnovo hiše, izgradnjo gospodarskega poslopja (silos) in nakup kmetijske mehanizacije, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne vzbuja dvoma o njegovem dobrem gospodarjenju niti ne dokazuje morebitne zapravljivosti v smislu 2. alineje 1. odstavka 11. člena ZDKG. Teh ugotovitev pritožniki z novimi navedbami o nadaljnjem dedičevem zmanjševanju staleža živine ne morejo omajati.
Pravilna je nadalje tudi ocena, da oba potencialna prevzemnika izpolnjujeta osnovni pogoj iz 1. odstavka 7. člena ZDKG o usposobljenosti za delo na kmetiji. Kadar je potencialnih dedičev več in se ne morejo sporazumeti o prevzemniku zaščitene kmetije, ima prednost tisti, ki je svoj namen delati na kmetiji že izkazal na način, določen v zakonu. Ni dvoma, da pritožnica M. K. tak namen in pogoje iz 2. alineje 1. odstavka 7. člena ZDKG izpolnjuje, na kar opozarja tudi pritožba. Vendar je pritožbeno naziranje, da sta v tem pogledu z določenim dedičem povsem enaka, zmotno.
Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je na kmetiji, ki je sedaj last dediča B. H., dedinja M. K. delala v mladosti, dokler se ni poročila in si ustvarila družino na drugi – moževi zaščiteni kmetiji, katere izključna lastnica je postala po moževi smrti. Na drugi strani je za dediča B. H. ugotovilo, da je lastnik zaščitene kmetije, ki jo je podedoval po svojem očetu (bratu dedinje M. K.), in v katero so bila vrnjena nadomestna zemljišča v postopku denacionalizacije. Nadalje je ugotovilo, da na tej kmetiji določeni dedič v zadnjem času gospodari in s svojim delom prispeva k ohranitvi ter razvoju kmetije, medtem ko druge zaposlitve nima. Odločilna okoliščina, ki mu daje prednost že po kriterijih iz 2. alineje 1. odstavka 7. člena ZDKG v povezavi s temeljnim načelom 1. člena ZDKG, na katerega je pravilno opozorilo prvo sodišče, je tako njegova ugotovljena sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije konkretne zaščitene kmetije, v katero so se po denacionalizaciji vrnila zemljišča, ki so predmet tega postopka. Ker je podedoval zaščiteno kmetijo, v katere sklop spadajo tudi zemljišča kot nadomestna zemljišča, ki so bila z nacionalizacijo izvzeta iz te zaščitene kmetije, ima tudi po prepričanju pritožbenega sodišča on prednost pred drugo dedinjo. Merila, na podlagi katerih zapuščinsko sodišče določa prevzemnika kmetije, je namreč po ustaljenih stališčih sodne prakse treba uporabiti tako, da je dosežen temeljni namen ZDKG, izražen v 1. členu zakona. Merilo izvora premoženja pa je izraženo tudi v 1. odstavku 7. člena ZDKG, ki odraža namen zakona, da naj bo dedič kmetije potomec tistega, ki mu je kmetija pripadala.
Glede na ugotovljena dejstva in upoštevaje še ugotovljeni izključitveni razlog iz 12. člena ZDKG na strani dedinje M. K. (izključna lastnica druge zaščitene kmetije, ki izhaja iz drugega pravnega prednika), ki je pritožba ne izpodbija, se tako izkaže, da je prvo sodišče pri odločitvi o določitvi dediča povsem pravilno uporabilo materialno pravo iz 7., 1. in 12. člena ZDKG.
Pritožba torej ne more uspeti s sklicevanjem na dodatni kriterij bližine sorodstva iz 1. alineje 2. odstavka 7. člena ZDKG. Navedeni kriterij je določen le subsidiarno, če kljub uporabi zgoraj navedenih pravil ostane še kaj dedičev, ki bi bili lahko poklicani k dedovanju. Sicer pa je treba le dodati, da ta kriterij po stališčih pravne teorije niti ni potreben, ker izhaja iz splošne ureditve dednih redov (Karel Zupančič: Dedovanje z uvodnimi pojasnili, Ljubljana 2005, stran 136). Glede tega pa sta oba potencialna prevzemnika izenačena kot dediča prvega dednega reda.
Pritožbene navedbe o neuveljavljanih zahtevkih dedinje M. K. pri dedovanju po očetu ter o spregledanih višinah nujnih deležev, ki jih bo treba upoštevati v nadaljnjem postopku, pa so za določitev dediča pravno nerelevantne.
Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev prvega sodišča o določitvi dediča je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. V sklepu tudi ni procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožba pa tega pritožbenega razloga niti ne konkretizira.
Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (1. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
sodna taksa – plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – opominska taksa – posledica neplačila sodne takse za opomin – posledica neplačila opominske takse
Domnevo umika vloge (pritožbe) stranke v primeru neplačila sodne takse določa ZPP kot matični predpis, posledico neplačila sodne takse pa veže zgolj na neplačilo sodne takse za vlogo in ne morebiti tudi sodne takse za opomin.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0062825
ZPP člen 302. SPZ člen 99, 269. ZTLR člen 54, 54/1.
stvarna služnost – priposestvovanje služnosti – občasna vožnja - občasno izvrševanje služnosti - izvajanje dokazov v ponovljenem postopku
Enkrat mesečna vožnja in sicer le v primerih, ko je prišlo do stiske s parkiranjem na dvorišču stanovanjske hiše tožnikov za priposestvovanje služnosti v zahtevanem obsegu, ko tožnika zahtevata neomejen dostop z vozili za potrebe rednega parkiranja in pešhojo, ne zadošča. Na podlagi občasnih voženj je mogoče priposestvovati služnost zgolj, kadar se le te redno izvršujejo za točno določen namen ali ob relativno določenem času. Namen stvarnih služnosti je, da se upravičencu omogoči lažje in boljše izkoriščanje njegove nepremičnine, zato mora tudi izvrševanje posesti, ki pripelje do priposestvovanja služnosti, stremeti k zadovoljevanju potreb, povezanih z gospodujočo nepremičnino.
Upnik, ki je pri izvršitelju pravočasno podal predlog za odlog premičninske izvršbe, je upravičeno štel poziv za plačilo varščine za brezpredmeten.
Glede na to, da sodišče še ni pridobilo izjave dolžnika glede upnikovega predloga za odlog izvršbe, je odločitev sodišča o ustavitvi izvršbe na premičnine zaradi upnikovega neplačila varščine prenagljena.