ZFPPIPP člen 443/1, 443/3-2, 444, 444/4, 444/5. ZPP člen 343/3.
nedovoljena pritožba – pravni interes za pritožbo – izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije – aktivna legitimacija za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka
Po določilu 444. člena ZFPPIPP ob izbrisu družbe iz sodnega registra brez likvidacije niso družbeniki tisti, ki pridobijo aktivno legitimacijo za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka. Pač pa lahko upniki likvidirane družbe predlagajo začetek stečajnega postopka. Če tega ne storijo, sodišče tožbo zavrže (4. in 5. odstavek). To možnost bi na podlagi določbe 2. alineje 2. točke 3. odstavka 443. člena člena istega zakona imela tudi pritožnica, vendar le, če bi zatrjevala, da vtoževana terjatev pomeni najdeno premoženje v smislu 1. odstavka 443. člena ZFPPIPP.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje – opravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje - očitno neopravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje – bolniška odsotnost – potrdilo o zadržanosti z dela – nenadna in nepredvidljiva bolezen – pritožbene novote
Bolezen zakonitega zastopnika tožene stranke bi lahko bila opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar le v kolikor je ta bolezen nenadna in nepredvidljiva. Tožena stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navajala le, da se zakoniti zastopnik tožene stranke naroka ni udeležil zaradi bolniške odsotnosti, ki je trajala od 25.11. do 2.12.2009. Te trditve ne zadoščajo za ugotovitev opravičljivega razloga za zamudo. Prav tako pa tudi iz predloženega zdravniškega potrdila ne izhaja, da je bila bolezen zakonitega zastopnika tožene stranke huda in nenadna in bi opravičevala izostanek z naroka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0064011
ZPP člen 318.
zamudna sodba – nesklepčna tožba – priposestvovanje – nasprotje med dejstvi in dokazi
Zatrjevana tožnikova posest ni v nasprotju z dejstvom, da je v zemljiški knjigi kot lastnik spornih nepremičnin vpisan toženec. Res se sicer domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v ZK, vendar ravno to domnevo tožnik izpodbija s tožbo. Lastninska pravica na nepremičnini se namreč s priposestvovanjem pridobi na izviren način in po samem zakonu, vpis v ZK pa je le deklaratorne narave.
tekst :
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 1144/2 – pašnik v izmeri 5270 m2, parc. št. 1144/1 – njiva v izmeri 15412 m2 in parc. št. 1141/4 – pašnik v izmeri 1570 m2, vpisanih v vl. št. 34 k.o. V., katerih zemljiškoknjižni lastnik je toženec. Tožnikov zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis njegove lastninske pravice pa je zavrnilo.
Toženec se je pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe zaradi nesklepčnosti tožbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da za izdajo zamudne sodbe ni bilo zakonskih pogojev. Tožnikove navedbe v tožbi so kontradiktorne in iz njih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Toženec je pričakoval, da bo sodišče ugotovilo nesklepčnost tožbe, zato tudi ni odgovoril na tožbo. Ta je naravnost smešna. Iz zemljiškoknjižnega izpiska, na katerega se sklicuje, jasno izhaja, da je toženec lastnik spornih parcel, predlagane priče R. S. pa sodišče ni zaslišalo. Sodbo je oprlo na tožnikovo neresnično trditev, da je v dobri veri užival sporne nepremičnine 35 let. Nasprotno lahko potrdijo vaščani R. in še marsikdo drug. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zavrniti tožbeni zahtevek.
Tožnik je odgovoril na pritožbo, vendar prepozno. Pritožbo je prejel 21.1.2010, odgovor pa je vložil šele 17.2.2010, torej po izteku 15-dnevnega roka iz 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3, 45/08, 57/09 in 12/10). Sodišče druge stopnje ga zato pri odločanju o pritožbi skladno z 2. odstavkom istega člena ni upoštevalo.
Pritožba ni utemeljena.
Zamudna sodba, s katero sodišče brez obravnavanja ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP, temelji na domnevi, da toženec, ki ni odgovoril na tožbo, priznava tožnikove dejanske navedbe v tožbi. Zamudne sodbe zato po 2. odstavku 338. člena ZPP ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da toženec v pritožbi ne more več ugovarjati, da tožbene trditve, ki predstavljajo dejansko podlago izpodbijane sodbe, niso resnične.
Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da tožba ni sklepčna. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja prav takšna pravna posledica, kot jo uveljavlja tožnik. Ta naj bi sporne nepremičnine skupaj s svojimi pravnimi predniki že več kot 35 let užival v prepričanju, da so njegova last. Potemtakem je tožnik s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah že po prejšnjem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90). Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem je v skladu s 3. odstavkom 28. člena ZTLR namreč zadoščala 20-letna dobroverna posest.
Katere tožbene navedbe naj bi bile kontradiktorne, toženec v pritožbi ni pojasnil. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi dokazi in je drugačna pritožbena trditev brez podlage. Sodišče pred izdajo zamudne sodbe ni bilo dolžno zaslišati predlagane priče in tudi tožnik njene pisne izjave ni bil dolžan priložiti tožbi, kot si zmotno razlaga toženec. Sodišče namreč izda zamudno sodbo brez obravnavanja. Zatrjevana tožnikova posest ni v opreki z dejstvom, da je v zemljiški knjigi kot lastnik spornih nepremičnin vpisan toženec. Res se po 1. odstavku 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02) domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, vendar ravno to domnevo tožnik izpodbija s tožbo. Lastninska pravica na nepremičnini se namreč s priposestvovanjem pridobi na izviren način in po samem zakonu, vpis tako pridobljene lastninske pravice v zemljiško knjigo pa je le deklaratorne narave.
Domnevnega nasprotja med dejstvi in dokazi, kot ga poskuša prikazati pritožba, torej v obravnavanem primeru ni. Ker so bili za izdajo izpodbijane zamudne sodbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji, je bilo brez podlage toženčevo pričakovanje, na katerega se sklicuje v pritožbi, da bo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (v celoti) zavrnilo, če že ne zavrglo tožbo.
V postopku na prvi stopnji je bilo torej pravilno uporabljeno materialno pravo. Zatrjevanih procesnih kršitev ni bilo, prav tako ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Toženčevo pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.
Na novo zastekljeno avtobusno postajališče brez posebnih okvirjev in brez posebnih označb na steklu ni nekaj običajnega in pričakovanega, saj je splošno znano, da so gladke steklene površine (objekti) v vsakodnevnem življenju bodisi zasenčene bodisi šrafirane bodisi označene s posebnimi nalepkami (npr. ptiči, s čimer se še živali varuje pred slučajnimi trki v steklo). Za zasteklitev, ki ni takšna, je možno in celo verjetno, da se jo spregleda. Objektivno predvidljiva posledica opustitve toženke, da steklo ni bilo na nobenega izmed možnih načinov označeno, je bila torej verjetnost nastanka škode, omilitev tega povečanega rizika pa bi ob le malo večji skrbnosti toženka zlahka prevedla v lastne stroške. Ker toženka ni dokazala, da je ravnala tako, kot je treba, odgovarja tožniku, ki se je kot pešec zaletel v steklo, za škodo, ki jo je pri tem utrpel. Le tako lahko odškodninsko pravo opravi tudi svojo preventivno družbeno vlogo, ki je v spodbujanju udeležencev v razmerju k čim bolj skrbnem ravnanju.
Ni v skladu z namenom sistema dvostopenjskega sojenja in funkcijo pravice do pravnega sredstva, če bi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo prvič odmerilo šele sodišče druge stopnje.
premalo plačana sodna taksa – fikcija umika tožbe – ustavitev postopka – plačilo sodne takse v dveh delih
Plačilo sodne takse za tožbo je procesna predpostavka za odločanje sodišča, neplačilo sodne takse pa je sankcionirano s fikcijo umika tožbe. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je dolžno takso za tožbo v obravnavani zadevi v celoti plačala v roku, ki ji ga je določilo sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožba umaknjena.
ZPIZ-1 člen 53, 201. Temeljni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1982) člen 26, 54. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1983) člen 19. dokument : VDS0004900.
prišteta doba – višina pokojnine
Ker je bila tožnici starostna pokojnina na podlagi predpisov, veljavnih do 31. 12. 2009, že odmerjena na podlagi polne pokojninske dobe 35 let v višini 85 %, to je v najvišjem možnem odstotku po prejšnjih predpisih, tudi v primeru, da bi se ugotovilo, da je pri njej ekstrapiramidno obolenje obstajalo že v času, ko je bila kot zavarovanka v delovnem razmerju, oziroma obvezno zavarovana na drugi podlagi, prišteta doba ne bi mogla vplivati na višjo pokojnino.
gradbena pogodba – naročnik – pogodbena stranka – plačilo po začasnih situacijah – vsebina dogovora – jezikovna razlaga – drugačna vsebina dogovora od zapisanega – trditveno in dokazno breme
Pritožnica zmotno uporabo materialnega prava vidi v zatrjevano napačni presoji prvostopnega sodišča, da dokazno breme o tem, da je imel Sporazum drugačno vsebino od dobesednega pomena, bremeni tožečo stranko. S Sporazumom sta se oba investitorja za „izvedena dela na objektu R.“ ter za škarpo v Š. zavezala plačati 40.000,00 DEM. Iz tega zapisa sledi, da se“ izvedena dela nanašajo na vsa dela, ne le na dela do III. gradbene faze, kot je določala prva pogodba med prvim investitorjem A. Č. in tožečo stranko. Zgolj dejstvo, da tožena stranka zanika sklenitev tudi z njene strani podpisane pogodbe za več dela, ki so bila nesporno opravljena, ne opravičuje prenosa dokaznega bremena za trditve, da se medsebojni Sporazum ne nanaša tudi na dela, izvedena po pogodbi, na toženo stranko. Drugačno tolmačenje Sporazuma, kot izhaja iz njegove vsebine, bi bilo tožeči stranki v prid. Zato je ona tista, ki mora to drugačno vsebino dokazati. Po določilu 1. odst. 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, ki so njej v prid. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da bi tožeča stranka, če je ob podpisu Sporazuma imela v mislih, da prenehajo obveznosti zgolj po prvi pogodbi, morala izpodbijati sklenjeni Sporazum.
ZDSS-1 člen 58, 63, 63/1, 81, 81/1, 81/2. ZPIZ-1 člen 65, 65/1, 65/2.
obseg sodne presoje - vzrok invalidnosti
Ker je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan (in tudi omejen) na dejansko stanje, podano do izdaje dokončne odločbe toženca, je vzrok invalidnosti pri tožniku, pri katerem je poklicna vibracijska bolezen nedvomno obstajala že v času do dokončne odločbe, kljub temu da je bila diagnosticirana šele po njeni dokončnosti, poklicna bolezen,
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL0057413
ZPP člen 13, 206, 206/1. ZZZDR člen 56, 56/2, 56/3.
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – skupno premoženje – deleži na skupnem premoženju - posojilo
Od višine deleža na skupnem premoženju (ne le na stanovanjski hiši, za katero je bilo najeto posojilo), je odločilen obseg obveznosti povrnitve po razvezi plačanih obrokov posojila, kar tožnica uveljavlja s predmetno tožbo.
Za presojo deleža na skupnem premoženju ni pravno odločilna okoliščina, da kredit ob razdoru skupnosti ni bil v celoti odplačan, niti koliko je bilo odplačanega v času izvenzakonske skupnosti in koliko po njej, kot tudi ne, kdo ga je odplačeval.
invalid III. kategorije - invalid I. kategorije - preostala delovna zmožnost - sodni izvedenec - dokazovanje - pritožbena novota
Tožnica je v tožbi (kot utemeljitev zahtevka za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti) predlagala izvedbo dokaza z izvedencem ortopedom in psihiatrom, na prvi glavni obravnavi pa je dokazni predlog za postavitev izvedenca ortopeda umaknila in zaradi pretežnih težav psihiatrične narave predlagala le izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrom. Takšnemu predlogu je sodišče prve stopnje ugodilo in izvedlo dokaz z izvedencem psihiatrom (na podlagi njegovega mnenja je pravilno zaključilo, da tožničin zahtevek ni utemeljen). Sklicevanje tožnice na ortopedske težave v pritožbi predstavlja nedopustno pritožbeno novoto.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Ker je postalo nepotrebno delo večjega števila delavcev, je bila tožena stranka dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Pri številu presežnih delavcev bi morala upoštevati tako delavce, katerim dejansko preneha delovno razmerje zaradi odpovedi iz poslovnega razloga, kot delavce, katerim se poda odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi oziroma se na drug način reši njihov status (skupno 14 delavcev od 98 delavcev).
POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058441
ZPP člen 458/1, 495/1.
pogodba o sodelovanju – splošni pogoji poslovanja – uporaba splošnih pogojev poslovanja – izguba pošiljke – spor majhne vrednosti - vezanost na ugotovljeno dejansko stanje
Pravilno je pravno stališče tožene stranke, da splošni poslovni pogoji poslovanja, sprejeti leta 2006, ne morejo veljati za nazaj. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je svojo odločitev oprlo na splošne poslovne pogoje iz leta 2002. Ker pa iz teh splošnih pogojev ne izhaja, da znaša jamstvo tožene stranke za vsako izgubljeno pošiljko le 550,00 EUR, pač pa 2.08646 EUR, je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljen.
nevestno delo v službi – neizpolnjevanje obveznosti – neskrbno ravnanje – kršitev upravne zakonodaje – javni uslužbenec - uradnik
Nevestno delo v službi po 262. členu KZ. Zavestnost in nevestnost nista protipomenki (antonima). Prva zadeva človekovo zavest kot stanje zavedanja nečesa ali vedenja o nečem, druga pomeni neizpolnjevanje obveznosti oziroma odstop od pričakovanega, natančnega ali skrbnega ravnanja.
pojasnilna dolžnost sodišča – dolžnost poučevanja strank – razpravno načelo – dolžnost poučevanja prava nevešče stranke – obseg pojasnilne dolžnosti sodišča – procesne pravice – materialnopravna vprašanja – načelo nepristranosti in objektivnosti sojenja – materialnoprocesno vodstvo – kršitev materialnoprocesnega vodstva – prekluzija – pritožbene novote – vročanje – fikcija vročitve
Kršitev pojasnilne dolžnosti sodišča v konkretnem primeru ni podana. Pri določitvi meje, do kod sega dolžnost poučevanja strank, je potrebno upoštevati določbo 7. člena ZPP, ki glede zbiranja procesnega gradiva določa razpravno načelo. Čeprav zakon sodišču nalaga dolžnost poučevanja prava nevešče stranke, ostaja stranka tisti subjekt, ki mora priskrbeti procesno gradivo, to je navesti pravnorelevatna dejstva in predlagati dokaze. Vprašanje, kdo nosi dokazno breme, je materialno pravne narave ter ni zajeto v pojasnilni dolžnosti sodišča, ki se nanaša zgolj na pravice procesne narave.
Če bi sodišču naložili dolžnost, kot jo opredeljuje tožena stranka v pritožbi, bi s tem združili funkcijo sojenja in dajanja pravne pomoči, kar bi pod vprašaj postavilo objektivnost sojenja.
Če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav, se plačilni nalog izda in vroči kršitelju takoj na kraju samem. Če kršitelj noče sprejeti plačilnega naloga brez zakonitega razloga, se šteje vročitev za opravljeno, pooblaščena uradna oseba pa na plačilni nalog zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema pisanja ter kraj, kjer se plačilni nalog pusti.
kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti – kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči - varnostni ukrep – obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu – neprištevnost storilca
Navaja, da je v predmetni zadevi obravnavano kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, zaradi storitve takšnega kaznivega dejanja pa storilcu ni mogoče izreči varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po prvem odstavku 64. člena KZ, saj ne gre za hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Pritožba, ko navaja, da storilcu kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (oziroma glede na neprištevnost storilca dejanja, ki ima znake tega kaznivega dejanja, kot v obravnavanem primeru), tega ukrepa ni mogoče izreči, nima prav.
Odločba o brezplačni pravni pomoči, na katero se vložnik pritožbe sklicuje, ni pooblastilo, pač pa je podlaga za sklenitev pooblastilnega razmerja za zastopanja pred sodiščem pod določenimi pogoji.
Tožnica je tako z razporeditvijo na delo v invalidsko delavnico kot z občasnim opravljanjem drugih del, za katerega je prejemala sicer plačilo po pogodbi o zaposlitvi, soglašala in temu ni ugovarjala. Ker niti iz njene izpovedi ne izhaja nestrinjanje z dejanskim opravljanjem drugih del ali da bi bila zaradi opravljanja drugih del kakorkoli prizadeta, ravnanje tožene stranke nima znakov nadlegovanja na delu, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine pa ni utemeljen.
ZD člen 78, 78/3, 84, 84/1, 221, 221/1. ZDen člen 67, 67/3, 74, 74/1, 78, 80, 81, 82. op. št. 1 Tako Karel Zupančič, Dedovanje z uvodnimi pojasnili, str. 88, UL RS, Ljubljana 2005.
dedovanje denacionaliziranega premoženja – upravičenec do denacionalizacije - vezanost na denacionalizacijsko odločbo – dodaten sklep po dedovanju - razdelitev premoženja na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju – izvedba novega zapuščinskega postopka – dediči denacionaliziranega premoženja – dedni dogovor - oporočno dedovanje – zakonito dedovanje – veljavnost oporočnega razpolaganja – oporočno razpolaganje s kasneje nacionaliziranim premoženjem - izvršljivost oporoke - določljivost oporočnih določil – določljivost dediča
Če je upravičenec do denacionalizacije mrtev in je po njem že bil opravljen zapuščinski postopek ter s pravnomočnim sklepom o dedovanju končan, vendar pa v tem postopku sodišče ni odločilo tudi o dedovanju premoženja, ki gre upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, izpelje sodišče glede tega premoženja nov zapuščinski postopek (člen 74/1 v zvezi s členom 67/3 Zden).
Posebno pravilo iz prvega odstavka 74. člena ZDen ne pride v poštev (in se uporabi splošno pravilo ZD iz 221/1 člena) le takrat, če ni bilo niti oporočnih razpolaganj niti dednih izjav niti dednopravnih pogodb.