pojasnilna dolžnost sodišča – dolžnost poučevanja strank – razpravno načelo – dolžnost poučevanja prava nevešče stranke – obseg pojasnilne dolžnosti sodišča – procesne pravice – materialnopravna vprašanja – načelo nepristranosti in objektivnosti sojenja – materialnoprocesno vodstvo – kršitev materialnoprocesnega vodstva – prekluzija – pritožbene novote – vročanje – fikcija vročitve
Kršitev pojasnilne dolžnosti sodišča v konkretnem primeru ni podana. Pri določitvi meje, do kod sega dolžnost poučevanja strank, je potrebno upoštevati določbo 7. člena ZPP, ki glede zbiranja procesnega gradiva določa razpravno načelo. Čeprav zakon sodišču nalaga dolžnost poučevanja prava nevešče stranke, ostaja stranka tisti subjekt, ki mora priskrbeti procesno gradivo, to je navesti pravnorelevatna dejstva in predlagati dokaze. Vprašanje, kdo nosi dokazno breme, je materialno pravne narave ter ni zajeto v pojasnilni dolžnosti sodišča, ki se nanaša zgolj na pravice procesne narave.
Če bi sodišču naložili dolžnost, kot jo opredeljuje tožena stranka v pritožbi, bi s tem združili funkcijo sojenja in dajanja pravne pomoči, kar bi pod vprašaj postavilo objektivnost sojenja.
prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja – podredni zahtevek – eventualni zahtevek – smotrnost prekinitve postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanje
Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo dogovorjenega avtorskega honorarja, povečanega za civilno kazen na podlagi 3. odstavka 168. člena ZASP, ter posledično uveljavlja prepovedni in odstranitveni zahtevek zaradi namerne kršitve avtorskih pravic, podrejeno pa uveljavlja zahtevek za plačilo odškodnine na temelju kršitve izključnih avtorskih pravic, patenta in dejanj nelojalne konkurence. Podrejeni zahtevek je postavljen za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen, kar je dopustno glede na 3. odstavek 182. člena ZPP. V primeru uveljavljanja podrejenega zahtevka sodišče o njem odloči le, če ne ugodi primarnemu zahtevku, sicer pa se v eventualni zahtevek sploh ne sme spuščati, saj je to v nasprotju za načelom dispozitivnosti.
Ničnost patenta v predmetni zadevi zaenkrat ne predstavlja predhodnega vprašanja, saj mora sodišče najprej odločati o primarnem zahtevku, zato pogoji za prekinitev postopka še niso podani.
Odločitev sodišča prve stopnje, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in smotrnosti postopka. Sodišče mora pri odločanju o prekinitvi postopka iz razloga po 1. točki 1. odstavka 206. člena ZPP izhajati iz načela ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter pri tem upoštevati pravice strank do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Glede na dejstvo, da je bila tožba v predmetnem postopku vložena že pred več kot tremi leti, postopek za ugotovitev ničnosti patenta pa se je pričel šele 2.6.2009, je čakanje na pravnomočno odločitev v zadevi ničnosti patenta v obravnavanem primeru nesmotrno.
Če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav, se plačilni nalog izda in vroči kršitelju takoj na kraju samem. Če kršitelj noče sprejeti plačilnega naloga brez zakonitega razloga, se šteje vročitev za opravljeno, pooblaščena uradna oseba pa na plačilni nalog zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema pisanja ter kraj, kjer se plačilni nalog pusti.
zastaranje pravice zahtevati zapuščino - dediščinska tožba - subjektivni rok
Prvostopenjsko sodišče je začetek teka enoletnega subjektivnega roka za zastaranje pravice zahtevati zapuščino pravilno presojalo glede na okoliščine, ki se nanašajo na tožničino vednost o pravici, saj le-ta začne teči z nastopom subjektivnih okoliščin na strani dediča. Objektivni rok desetih let za vložitev dediščinske tožbe se sicer še ni iztekel, a je tožnica zamudila enoletni subjektivni zastaralni rok za vložitev te tožbe, saj je za obravnavano zadevo bistveno dejstvo, da je tožnica že v času zapuščinske obravnave dne 16.6.1998 vedela za obstoj pokojnikove oporoke, prav tako pa je vedela za (poštena) posestnika stvari zapuščine.
sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - relevantni ugovorni razlogi - ugovor po izteku roka - odlog plačila terjatve - obrazloženost ugovora
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko dolžnik z (rednim) ugovorom zoper takšen sklep ugovarja le novemu izvršilnemu sredstvu, razlogov, ki bi temu sredstvu nasprotovali pa v obravnavanem primeru dolžnik ni uveljavljal. Pod pogoji iz 56. čl. ZIZ je sicer tudi v tej fazi postopka mogoče vložiti ugovor po izteku roka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS0004913
ZPP člen 7, 7/1, 142, 142/8, 286b, 286a, 339, 339/1. ZDSS-1 člen 25, 25/4. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 60/3, 61. Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje člen 36, 36/3, 37/1, 37/1-2.
izvedensko mnenje - pripombe
Če je bil tožnik mnenja, da sodišče prve stopnje krši postopek v zvezi z dokazovanjem odločilnih dejstev, da neutemeljeno ni izvedlo predlaganih dokazov in se o njihovi zavrnitvi tudi ni ustrezno izjavilo, bi moral glede na 286.a in 286.b ZPP na navedene kršitve opozoriti in zahtevati njihovo odpravo takoj po prejemu sklepa o postavitvi izvedenca oziroma najkasneje v roku, ki ga je sodišče prve stopnje določilo za podajo pripomb k izvedenskem mnenju. Ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje podano izvedensko mnenje pravilno upoštevalo.
Tudi v ničnostih patentnih sporih je treba predmet (izum) presoje najprej opredeliti in nato v drugi fazi presojati materialno-pravne pogoje po 112. členu ZIL-1 (tako imenovani dvo-fazni postopek). Vendar pa taka presoja ni formalizirana in ne gre za posebej predpisano obličnost.
Interpretacija patentnih zahtevkov mora biti uravnotežena in upoštevati različne interese, tako na eni strani imetnika patenta ter na drugi strani vseh ostalih, ki so omejeni s samo podelitvijo monopolne pravice (patenta). Ravnotežje je treba iskati v samem besedilu patentnega zahtevka ter pri tem upoštevati informacijsko funkcijo patenta, ki nudi ostalim udeležencem v pravnem prometu pravno varnost. Interpretacija patentnega zahtevka ne sme postati nerazumno razlaganje besedila samega patentnega zahtevka.
Ko presojamo izum, slednjega presojamo kot celoto, pri čemer vse karakteristike izuma presojamo s stališča, ali njihov seštevek doprinese nekaj inventivnega glede na trenutno stanje (dan prijave) tehnike. Za inventivno raven je tako potreben nek sinergijski učinek vseh karakteristik izuma, kot je opredeljen s patentnim zahtevkom in ne zgolj seštevek navedenih karakteristik.
neuporabno delo – odstop od pogodbe - poseben primer odstopa od pogodbe - izobraževanje
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodilo, da ima opravljena storitev tožeče stranke tako napako, da za toženo stranko ni bila uporabna, ker udeležencu izobraževanja, kljub uspešno opravljenemu preizkusu, ni izročila diplom (certifikatov) o uspešnem usposabljanju za prevoz blaga po zraku. Zato storitve ni dolžna plačati.
pogodbena kazen – kršitev pogodbe – izpolnjevanje pogodbe v času odpovednega roka
Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka, za katero se dogovorita pogodbeni stranki. Upnik pridobi pravico do pogodbene kazni, če dokaže, da gre za kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja, in da vzrok za kršitev izhaja iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti.
Tožnica je tako z razporeditvijo na delo v invalidsko delavnico kot z občasnim opravljanjem drugih del, za katerega je prejemala sicer plačilo po pogodbi o zaposlitvi, soglašala in temu ni ugovarjala. Ker niti iz njene izpovedi ne izhaja nestrinjanje z dejanskim opravljanjem drugih del ali da bi bila zaradi opravljanja drugih del kakorkoli prizadeta, ravnanje tožene stranke nima znakov nadlegovanja na delu, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine pa ni utemeljen.
premalo plačana sodna taksa – fikcija umika tožbe – ustavitev postopka – plačilo sodne takse v dveh delih
Plačilo sodne takse za tožbo je procesna predpostavka za odločanje sodišča, neplačilo sodne takse pa je sankcionirano s fikcijo umika tožbe. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je dolžno takso za tožbo v obravnavani zadevi v celoti plačala v roku, ki ji ga je določilo sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožba umaknjena.
spor majhne vrednosti - zakonske zamudne obresti – kapitalizirane zamudne obresti – prodajna pogodba – dogovor o znižanju kupnine
Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka toženi stranki za dobavljeni les izstavila več računov in da sta po dobavi dosegli soglasje o 5 % popustu kupnine. Predmet tožbenega zahtevka sta dva obrestna obračuna, s katerima tožeča stranka vtožuje plačilo zakonskih zamudnih obresti od z zamudo plačanih računov. Sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker "da je bilo med strankama dogovorjeno, da se za sporne račune prizna 5 % popust, kar izhaja zlasti iz fax sporočila z dne 16.2.2007 in 23.3.2007. Ker pa je istočasno zapisalo, da "ni moglo slediti tožeči stranki, ko navaja, da je upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti za račune, ki so bili plačani z zamudo, ker naj se ne bi s toženo stranko o tem nikoli dogovarjala", ostaja nepojasnjeno, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti zavrnilo.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0062818
ZD člen 62, 64.
pismena oporoka pred pričami – vrstni red podpisov – postavitev novega izvedenca
Vloga oporočnih prič je v tem, da vesta za avtentičnost oporočiteljevega podpisa in njegove izjave, da je sestavek njegova oporoka, ter da lahko ti dejstvi potrdita. Vrstni red podpisovanja zato ni pomemben (in ga tudi zakon ne predpisuje).
Ni sam po sebi utemeljen predlog za postavitev novega, drugega izvedenca (iste stroke), če katera od strank z že podanim mnenjem ni zadovoljna. Nejasnosti podanega mnenja ali dvom vanj je treba najprej poskusiti odpraviti z zaslišanjem izvedenca, šele če to ni uspešno, je moč predlagati novega.
Za oškodovanko, ki je v starosti 11 let v škodnem dogodku utrpela raztrganino leve ledvice, raztrganino vranice ter nestabilni zlom leve polovice medenice, zaradi česar sta ji bili odstranjeni ledvica in vranica, je primerna in pravična odškodnina za negmotno škodo v znesku 91.300 EUR (98 povprečnih plač).
gradbena pogodba – naročnik – pogodbena stranka – plačilo po začasnih situacijah – vsebina dogovora – jezikovna razlaga – drugačna vsebina dogovora od zapisanega – trditveno in dokazno breme
Pritožnica zmotno uporabo materialnega prava vidi v zatrjevano napačni presoji prvostopnega sodišča, da dokazno breme o tem, da je imel Sporazum drugačno vsebino od dobesednega pomena, bremeni tožečo stranko. S Sporazumom sta se oba investitorja za „izvedena dela na objektu R.“ ter za škarpo v Š. zavezala plačati 40.000,00 DEM. Iz tega zapisa sledi, da se“ izvedena dela nanašajo na vsa dela, ne le na dela do III. gradbene faze, kot je določala prva pogodba med prvim investitorjem A. Č. in tožečo stranko. Zgolj dejstvo, da tožena stranka zanika sklenitev tudi z njene strani podpisane pogodbe za več dela, ki so bila nesporno opravljena, ne opravičuje prenosa dokaznega bremena za trditve, da se medsebojni Sporazum ne nanaša tudi na dela, izvedena po pogodbi, na toženo stranko. Drugačno tolmačenje Sporazuma, kot izhaja iz njegove vsebine, bi bilo tožeči stranki v prid. Zato je ona tista, ki mora to drugačno vsebino dokazati. Po določilu 1. odst. 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, ki so njej v prid. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da bi tožeča stranka, če je ob podpisu Sporazuma imela v mislih, da prenehajo obveznosti zgolj po prvi pogodbi, morala izpodbijati sklenjeni Sporazum.
Zamuda dolžnika in odmera odškodnine med seboj ne moreta biti povezani. To povezavo je umetno ustvarila sodna praksa, bila pa je nujna zaradi nenormalnih gospodarskih razmer, kar sedaj ni več primer. Trenutek, ko pride dolžnik v zamudo, je danes lahko in mora biti odvisen le od ravnanja strank. Odškodnina se sicer odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, vendar zapade v trenutku njenega nastanka, dolžnik pa je v zamudi z njenim izplačilom najkasneje takrat, ko ga oškodovanec pozove k plačilu.
poziv na predložitev pooblastila – odobritev opravljenih pravdnih dejanj – poziv na predložitev zadostnega števila izvodov vloge – zmotna presoja procesnih dejstev
Sklep z dne 19.10.2009, s katerim je sodišče pozvalo tožečo stranko, naj predloži pooblastilo odvetnika za zastopanje in še en izvod odgovora na ugovor z dne 29.5.2009, je pooblaščenec tožeče stranke, kot dokazuje sodišču vrnjena povratnica, pripeta k list. št. 26, prejel dne 21.10.2009. K pritožbi je predložil fotokopirano pooblastilo z dne 18.3.2009 ter izvod odgovora na ugovor z dne 29.5.2009 in potrdilo pošte, iz katerega je razvidno, da je obe listini priporočeno poslal na Okrožno sodišče v Ljubljani iz Kočevja dne 22.10.2009 ob 16.56 uri. Ker je s tem po oceni pritožbenega sodišča dokazal, da je pozivu prvostopnega sodišča iz sklepa z dne 19.10.2009 sledil, je izpodbijani sklep oprt na zmotno presojo procesnih dejstev.
Na novo zastekljeno avtobusno postajališče brez posebnih okvirjev in brez posebnih označb na steklu ni nekaj običajnega in pričakovanega, saj je splošno znano, da so gladke steklene površine (objekti) v vsakodnevnem življenju bodisi zasenčene bodisi šrafirane bodisi označene s posebnimi nalepkami (npr. ptiči, s čimer se še živali varuje pred slučajnimi trki v steklo). Za zasteklitev, ki ni takšna, je možno in celo verjetno, da se jo spregleda. Objektivno predvidljiva posledica opustitve toženke, da steklo ni bilo na nobenega izmed možnih načinov označeno, je bila torej verjetnost nastanka škode, omilitev tega povečanega rizika pa bi ob le malo večji skrbnosti toženka zlahka prevedla v lastne stroške. Ker toženka ni dokazala, da je ravnala tako, kot je treba, odgovarja tožniku, ki se je kot pešec zaletel v steklo, za škodo, ki jo je pri tem utrpel. Le tako lahko odškodninsko pravo opravi tudi svojo preventivno družbeno vlogo, ki je v spodbujanju udeležencev v razmerju k čim bolj skrbnem ravnanju.
Ni v skladu z namenom sistema dvostopenjskega sojenja in funkcijo pravice do pravnega sredstva, če bi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo prvič odmerilo šele sodišče druge stopnje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0064011
ZPP člen 318.
zamudna sodba – nesklepčna tožba – priposestvovanje – nasprotje med dejstvi in dokazi
Zatrjevana tožnikova posest ni v nasprotju z dejstvom, da je v zemljiški knjigi kot lastnik spornih nepremičnin vpisan toženec. Res se sicer domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v ZK, vendar ravno to domnevo tožnik izpodbija s tožbo. Lastninska pravica na nepremičnini se namreč s priposestvovanjem pridobi na izviren način in po samem zakonu, vpis v ZK pa je le deklaratorne narave.
tekst :
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 1144/2 – pašnik v izmeri 5270 m2, parc. št. 1144/1 – njiva v izmeri 15412 m2 in parc. št. 1141/4 – pašnik v izmeri 1570 m2, vpisanih v vl. št. 34 k.o. V., katerih zemljiškoknjižni lastnik je toženec. Tožnikov zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis njegove lastninske pravice pa je zavrnilo.
Toženec se je pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe zaradi nesklepčnosti tožbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da za izdajo zamudne sodbe ni bilo zakonskih pogojev. Tožnikove navedbe v tožbi so kontradiktorne in iz njih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Toženec je pričakoval, da bo sodišče ugotovilo nesklepčnost tožbe, zato tudi ni odgovoril na tožbo. Ta je naravnost smešna. Iz zemljiškoknjižnega izpiska, na katerega se sklicuje, jasno izhaja, da je toženec lastnik spornih parcel, predlagane priče R. S. pa sodišče ni zaslišalo. Sodbo je oprlo na tožnikovo neresnično trditev, da je v dobri veri užival sporne nepremičnine 35 let. Nasprotno lahko potrdijo vaščani R. in še marsikdo drug. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zavrniti tožbeni zahtevek.
Tožnik je odgovoril na pritožbo, vendar prepozno. Pritožbo je prejel 21.1.2010, odgovor pa je vložil šele 17.2.2010, torej po izteku 15-dnevnega roka iz 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3, 45/08, 57/09 in 12/10). Sodišče druge stopnje ga zato pri odločanju o pritožbi skladno z 2. odstavkom istega člena ni upoštevalo.
Pritožba ni utemeljena.
Zamudna sodba, s katero sodišče brez obravnavanja ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP, temelji na domnevi, da toženec, ki ni odgovoril na tožbo, priznava tožnikove dejanske navedbe v tožbi. Zamudne sodbe zato po 2. odstavku 338. člena ZPP ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da toženec v pritožbi ne more več ugovarjati, da tožbene trditve, ki predstavljajo dejansko podlago izpodbijane sodbe, niso resnične.
Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da tožba ni sklepčna. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja prav takšna pravna posledica, kot jo uveljavlja tožnik. Ta naj bi sporne nepremičnine skupaj s svojimi pravnimi predniki že več kot 35 let užival v prepričanju, da so njegova last. Potemtakem je tožnik s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah že po prejšnjem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90). Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem je v skladu s 3. odstavkom 28. člena ZTLR namreč zadoščala 20-letna dobroverna posest.
Katere tožbene navedbe naj bi bile kontradiktorne, toženec v pritožbi ni pojasnil. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi dokazi in je drugačna pritožbena trditev brez podlage. Sodišče pred izdajo zamudne sodbe ni bilo dolžno zaslišati predlagane priče in tudi tožnik njene pisne izjave ni bil dolžan priložiti tožbi, kot si zmotno razlaga toženec. Sodišče namreč izda zamudno sodbo brez obravnavanja. Zatrjevana tožnikova posest ni v opreki z dejstvom, da je v zemljiški knjigi kot lastnik spornih nepremičnin vpisan toženec. Res se po 1. odstavku 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02) domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, vendar ravno to domnevo tožnik izpodbija s tožbo. Lastninska pravica na nepremičnini se namreč s priposestvovanjem pridobi na izviren način in po samem zakonu, vpis tako pridobljene lastninske pravice v zemljiško knjigo pa je le deklaratorne narave.
Domnevnega nasprotja med dejstvi in dokazi, kot ga poskuša prikazati pritožba, torej v obravnavanem primeru ni. Ker so bili za izdajo izpodbijane zamudne sodbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji, je bilo brez podlage toženčevo pričakovanje, na katerega se sklicuje v pritožbi, da bo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (v celoti) zavrnilo, če že ne zavrglo tožbo.
V postopku na prvi stopnji je bilo torej pravilno uporabljeno materialno pravo. Zatrjevanih procesnih kršitev ni bilo, prav tako ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Toženčevo pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.
PREKRŠKI – PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO – VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066557
ZP-1 člen 22, 22/3, 26, 26/6, 46, 46/2, 202a, 202a/1. ZVCP-1 člen 148, 148/2, 189, 189/2.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja – kazenske točke – seštevek – omilitev sankcij – odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja – pomote v pisavi – program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo – pogoji za izdajo vozniškega dovoljenja
Ker gre za seštevek kazenskih točk, uporaba omilitvenih določil ni možna.
Program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo je namenjen le imetniku veljavnega vozniškega dovoljenja, ki doseže ali preseže trinajst kazenskih točk, pa ne preseže sedemnajst kazenskih točk.
Napačna navedba, da je storilec kazenske točke pridobil kot voznik motornih vozil kategorije A, na seštevek kazenskih točk in s tem posledico – prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, nima vpliva. Vprašanje, s katerimi kategorijami motornih vozil je storilec pridobil kazenske točke, je pomembno le pri ponovni pridobitvi vozniškega dovoljenja.