Dejstvo je, da se viličar sicer lahko uporablja kot prevozno sredstvo ali delovni stroj, vendar je za presojo v obravnavanem primeru bistveno kakšno funkcijo je opravljalo vozilo v trenutku škodnega dogodka. Pri tem pa ni ključno, ali se je vozilo premikalo ali ne.
Utemeljena je pritožba zoper zavrnitev ugovora zoper odločitev sodišča o izpraznitvi in izročitvi nepremičnine, četudi ne iz razlogov, ki jih uveljavlja. V skladu z enotno sodno prakso je namreč izpraznitev in izročitev nepremičnine dolžniku mogoče naložiti samo v primeru, če je stečajni dolžnik izključni lastnik te nepremičnine, v drugih primerih pa le, če so tudi ostali solastniki v postopku osebnega stečaja in se nepremičnina prodaja hkrati (VSL sklepi Cst 69/2022, Cst 294/2022, Cst 143/2022). V primeru solastnine je razdeljena le lastninska pravica, ne pa stvar sama, zato dolžnik upravitelju ne more izročiti le 1/2 stvari. Za odločanje o izročitvi druge polovice solastne nepremičnine pa v drugem odstavku 395. člena ZFPPIPP ni podlage.
V primeru ko stranke podajo konkretne pripombe zoper izvedensko mnenje, je dolžnost sodišča, da se do takih pripomb ustrezno opredeli in po potrebi dodatno razčisti sporna vprašanja, na katere opozarjajo stranke. Z utemeljitvijo pojasni svoje razloge za odločitev, hkrati pa strankam pokaže, da njihove pripombe niso ostale prezrte.
Nejasnih, predvsem pa izostalih razlogov sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne more sanirati s tem, da bi namesto sodišča prve stopnje ponovilo celoten dokazni postopek (prebralo listine, zaslišalo priče in po potrebi še sodno izvedenko), se opredelilo do nekaterih bistvenih navedb strank ter nato samo presodilo v zadevi in napisalo sodbo. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora upnik kot predlagatelj postopka izkazati obstoj materialnopravnega razmerja z dolžnikom za utemeljitev pravnega interesa za vodenje stečajnega postopka. V kolikor je med predhodnim postopkom prišlo do prenehanja materialnopravnega razmerja med predlagateljem postopka in dolžnikom, je s tem predlagatelj izgubil pravni interes za uveljavljanje zahtevka za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Dejstvo obstoja terjatve mora obstajati ves čas postopka.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da iz ugotovljenega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja tožeče stranke ne izhaja, da tožeča stranka ne bi imela sredstev za plačilo dolžne sodne takse v znesku 255,00 EUR in jih tudi ne bi mogla zagotoviti oziroma jih ne bi mogla zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.
V pritožbi zoper izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu tožeče stranke za taksno oprostitev, očitkov, ki se nanašajo na nastanek taksne obveznosti in odmero sodne takse, ni mogoče uveljavljati.
Strošek zavarovanja upraviteljeve odgovornosti ni strošek stečajnega postopka.
Sodišče prve stopnje ni dolžno pribavljati podatkov, ki jih lahko stranka sama pribavi in predloži sodišču. Tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da zahtevane listine sama ne more pridobiti. Pri tem ni moč mimo dejstva, da bi si lahko tožena stranka kadarkoli pribavila podatke, ki zadevajo njen transakcijski račun.
Pritožba utemeljeno opozarja, da ne gre za isti stranki.
Subjektivna identiteta (istovetnost strank) ni podana, ker etažni lastnik in skupnost etažnih lastnikov (ki ji je bila podeljena sposobnost biti stranka v pravdnem postopku) v konkretnem primeru ne predstavljala iste stranke, in sicer niti v procesnem niti v materialnem smislu.
V primeru obstoja naročnika pogreba ta po zakonu in podzakonskih predpisih nosi tudi stroške 24-urne dežurne službe.
Morebitna dolžnost toženke za plačilo stroškov 24-urne dežurne službe ne more temeljiti na okoliščini, da so jo svojci pokojnikov (naročniki pogreba) pooblastili za organizacijo pogreba. Iz zakonske ureditve ne izhaja, da bi izvajalec tržne pogrebne dejavnosti zgolj zato, ker za naročnike pogreba organizira pogreb, sam postal neposredni dolžnik izvajalca javne službe.
Če je društvo trajnejše nelikvidno ali postane dolgoročno plačilno nesposobno, se nad njim lahko opravi stečajni postopek po predpisih, ki urejajo insolventnost in prisilno prenehanje (prvi odstavek 40. člena ZDru-1), kar pomeni, da se zanj uporabljajo vsa pravila ZFPPIPP o stečajnem postopku, vključno z določbo 233. člena ZFPPIPP o vračilu predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Odgovornost članov poslovodstva za obveznost povrniti znesek za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase, ima sicer enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Ta določba se za društva ne uporablja, saj se pravila 2. poglavja ZFPPIPP o finančnem poslovanju družb in drugih pravnih oseb uporabljajo le za gospodarske družbe, smiselno pa tudi za podjetnika, zavod, javni zavod, zadrugo in javni sklad (prvi odstavek 27. člena ZFPPIPP). Vendar pa odgovornost nekdanjega poslovodje za plačilo začetnih stroškov stečajnega postopka po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP ni vezana na obstoj odškodninske odgovornosti članov poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP. Poleg tega je tudi zastopnik društva odgovoren za zakonito poslovanje društva. Skladno s prvim odstavkom 6. člena ZDru-1 namreč za to odgovarjata društvo in zastopnik društva, če temeljni akt ne določa drugače, česar pa pritožnica ni zatrjevala in ne dokazala. Odgovorne osebe odgovarjajo solidarno in z vsem svojim premoženjem za obveznosti društva tudi po drugem odstavku 6. člena ZDru-1.
Predmet prodaje so v konkretnem primeru nepremičnine. Bila je že izvedena javna dražba z zviševanjem izklicne cene, ki je bila določena v enaki višini, pa ni bila uspešna. To po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje uporabo drugega načina prodaje, torej javno dražbo z zniževanjem izklicne cene.
Nerelevantno je ali so bili v vlogah argumenti dolžnice jasni, konkretizirani in dokazno podkrepljeni. Z vlogami, naslovljenimi kot zahteva za odpravo nepravilnosti ali ugovor po izteku roka, je izražala nestrinjanje s pravnomočnimi sklepi sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo o vseh njenih pravnih sredstvih že odločeno.
Dolžnik je dolžan plačati izterjevano terjatev, kajti sklep o izvršbi z dne 25. 1. 2024 je postal pravnomočen. Od takrat dalje se mora zavedati, da lahko izvršitelj kadarkoli opravi izvršilna dejanja.
Do neoprave izvršilnih dejanj lahko pride samo v primeru odloga izvršbe.
Dolžnik prilaga dve SMS sporočili izvršitelja o dogovoru z njim o obročnem poravnavanju obveznosti, vendar to ne dokazuje, da je z upnikom sklenil dogovor o odlogu izvršbe. Druga možnost je, da bi pri sodišču dokazal zakonske razloge za odlog izvršbe po 71. členu ZIZ, česar ne navaja. Ali bi moral izvršitelj izrecno poučiti dolžnika, da naj sklene dogovor z upnikom, sicer bo opravil rubež, ni stvar tega pritožbenega postopka.