Pravni pouk ni določal podobno kakšen naj bo pravilni podpis pravne osebe niti tega ne določa 335. člen ZPP, zato je treba razlagati določbe ZPP o popolnosti pritožbe v korist stranke. V dejanskih okoliščinah tega primera, ko je bila na pritožbi odtisnjena štampiljka s firmo ter težje berljivim podpisom - parafo se šteje, da gre za podpis zakonitega zastopnika.

V svojih poročilih upravitelj omenja znesek 7.500 EUR v okviru pojasnjevanja zadnjih znanih javno objavljenih bilanc podjetja, v postopku na prvi stopnji pa je bilo ugotovljeno, da upravitelj ni prejel nobenih podatkov, ne listin o tem, da bi imela družba kakršnokoli premoženje (še zlasti ni prejel nobene dokumentacije o terjatvah stečajnega dolžnika). Tega pritožba ne zanika, pač pa poskuša odgovornost za pridobivanje listin prevaliti na upravitelja. V kolikor poslovne dokumentacije ni in upravitelj nima nobenih konkretnih podatkov, ker mu pritožnica kljub večkratnim pozivom ničesar od navedenega ni posredovala, ne more ukrepati. Ugotovi lahko le, da premoženja, ki bi spadalo v stečajno maso, ni.

V tej zadevi sodišče ni ocenilo, da je toženka pripoznala dolg konkludentno, pač pa se tudi višje sodišče strinja, da je toženkina pripoznava navedenega zneska iz dopisa izrecna, jasna in nedvoumna.

Ker so že z uveljavitvijo izrednih ukrepov omejevanja javnega življenja nastopile okoliščine, ki utemeljujejo nastop začetka zadržanja zastaranja, presoja posebnih okoliščin obravnavanega primera z vidika 360. člena OZ ni potrebna.

Če v primeru, ko predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka založi sodišče, vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska predujma, morajo te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Predpostavka odgovornosti poslovodstva je torej, da vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska.

Zakon vzpostavlja domnevo odgovornosti poslovodje, ki je to funkcijo opravljal v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Bivši poslovodja se lahko te odgovornosti razbremeni, vendar je na njem trditveno in dokazno breme. To pomeni, da mora trditi in dokazati, da na nastanek omenjenega položaja (nezmožnosti iz premoženja družbe pokriti vsaj začetne stroške stečajnega postopka) ni mogel vplivati.

Namen določbe prvega odstavka 8. člena ZPPDej je, da prvi prevoz pokojnika poteka pod nadzorom javne službe, kar preprečuje morebitne zlorabe, neurejenost ali kršitve sanitarnih standardov.

Utemeljitev v predlogu predračuna je v vsakem primeru premalo jasna, v nobenem primeru pa s premoženjem stečajnega dolžnika ni mogoče razpolagati brez določno opredeljene pravne podlage.

Čeprav se uradno prijavljeni naslov prebivališča ne ujema nujno z naslovom, kjer naslovnik vročanja dejansko živi in ki je po splošno sprejetih stališčih odločilen za pravilnost vročitve, bo eno in drugo večinoma sovpadalo. Zato, in pa ker zlasti slednjega od naslovov tistega, zoper katerega sproža civilni postopek, predlagatelj zaradi njunega predhodnega razmerja (npr. zaradi navedbe naslova kreditojemalca v kreditni pogodbi) pogosto pozna (ter še splošneje zaradi narave civilnega postopka, v katerem je pobuda za ukrepanje in odgovornost za uspeh primarno na strankah), bo sodišče predlagateljev predlog (tožbo, predlog za začetek postopka osebnega stečaja itd.) najprej vročalo na naslov, naveden v predlogu. Raziskovanje sodišča o naslovu, kjer naslovnik vročanja dejansko živi, med drugim z vpogledom v centralni register prebivalstva (CRP), pride v poštev šele, kadar vročanje na naslovu, navedenem v predlogu, ni uspešno. To izhaja iz 143. člena ZPP, pri katerem se določba vsakega nadaljnjega odstavka uporabi šele, če vročanje po določbi prejšnjega ni uspešno, poizvedba sodišča v CRP in vročanje pa sta urejena šele v tretjem odstavku.

V izpodbijani sodbi so obširno pojasnjeni razlogi za zavrnitev vseh ponudb. Tožnica se neutemeljeno zavzema za zaključek, da je bil razlog za odstop navidezen zgolj zato, ker je bilo v sami zavrnitvi vseh ponudb zapisano, da bo storitve izvajala druga toženka. Predmetno si tožnica očitno razlaga na način, da bi jih morala izvajati sama (v lastni režiji). Temu ni mogoče slediti, saj je ugotovljeno, da je bila podlaga za predmetno zavrnitev vseh ponudb v sklenjenem Protokolu in v njegovih namenih. Zoper prenos v izvajanje družbi Č. d.o.o. tožnica ni vložila pravnih sredstev po ZPVPJN in tudi sicer je omenjeni prenos skladen z nameni Protokola, o katerih so izpovedale številne priče. In da, v tem delu ter podobno tudi glede javnega naročila družbe Č. d.o.o. je bila pretrgana vzročna zveza. Sodišče prve stopnje se pri presoji očitka navideznosti zavrnitve vseh ponudb in favoriziranja družb C. d.o.o. in B. d.o.o. ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati prav do vseh morebitnih (ne)pravilnosti kasnejših ravnanj, glede katerih je bila prekinjena vzročna zveza.

Glede podrejenega ustavno-pravnega argumenta pritožnice, da je absolutna prepoved vrnitve v prejšnje stanje iz drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP, nesorazmeren poseg v pravico do enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, neustavna in zato naj pritožbeno sodišče zadevo predloži Ustavnemu sodišču za oceno ustavnosti, pritožbeno sodišče odgovarja, da je ta določba namenjena pohitritvi postopka in je bila že večkrat predmet presoje pred stečajnimi sodišči. Ob tehtanju pravic dolžnikov do sodnega varstva in upnikov do hitrosti postopka ter s tem njihovega poplačila in ustavne pravice do zasebne lastnine, v tem primeru pretehta slednja.