Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnik nima premoženja in (rubljivih) prihodkov, da bi se lahko oblikovala stečajna masa. Ker je hkrati tudi ugotovilo, da dolžnik odpusta obveznosti ne more doseči, je predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrglo. Na ugotovitev o višini dolžnikovih preživninskih obveznosti je oprlo sklep, da dolžnikovi prihodki ne zadoščajo za oblikovanje stečajne mase.
Stečajni dolžnik z začetkom stečajnega postopka pridobi pravico odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (prvi odstavek 267. člena ZFPPIPP). ZFPPIPP kot relevantnega naslovnika odstopne izjave predvideva nasprotno pogodbeno stranko, torej subjekt, ki je na drugi strani vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe in je nosilec nasprotne izpolnitve.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je Končni seznam preizkušenih terjatev sestavni del izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo odmerjeno nadomestilo za preizkus terjatev. To ne izhaja ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Končni seznam preizkušenih terjatev je na podlagi tretjega odstavka 69. člena ZFPPIPP sestavni del izreka sklepa o preizkusu terjatev in je zato tudi objavljen hkrati z njim.
Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ZPIZ prijavljeno terjatev umaknil v času, ko ni bil več njen imetnik. Glavni učinek zakonske subrogacije je prehod izpolnjene upnikove terjatve na izpolnitelja. V trenutku izpolnitve terjatev preide iz upnikove premoženjske mase v izpolniteljevo in postane del izpolniteljevega premoženja. Upoštevajoč navedeno je A. A. v pravni položaj ZPIZ vstopil, ko mu je 5. 2. 2026 izpolnil obveznost stečajnega dolžnika. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da ZPIZ po 5. 2. 2026 s terjatvijo do stečajnega dolžnika ni mogel več veljavno razpolagati, saj ni bil več njen imetnik.
Tožena stranka sodišču prve stopnje očita nepravilno uporabo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP. S tem uveljavlja očitek relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kar v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.
Pravdna oziroma procesna sposobnost je sposobnost stranke, da samostojno in veljavno opravlja procesna dejanja. Ta sposobnost procesnega prava ustreza poslovni sposobnosti v materialnem pravu (77. člen ZPP) in je procesna predpostavka, zato mora sodišče na njen obstoj paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (80. člen ZPP). Ker ZFPPIPP ne določa drugače, mora sodišče ravnati smiselno enako tudi v postopku osebnega stečaja (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP).
Obstoj poslovne in s tem procesne sposobnosti se domneva, zato stranke niso dolžne prilagati dokazil o svoji poslovni sposobnosti in tudi sodišče ni dolžno ugotavljati okoliščin v tej smeri, če nima razlogov za sum o obstoju procesne sposobnosti. Če pa sodišče iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, je treba o obstoju oziroma neobstoju procesne sposobnosti odločiti s stopnjo zanesljivosti, lahko tudi na podlagi poizvedb in izvedbe dokazov po uradni dolžnosti.
Toženka s pritožbenimi navedbami in listinskimi dokazi v smeri plačevanja zneskov, ki jih je sicer dolžna plačati po izpodbijani sodbi, uveljavlja napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Gre torej za nedopusten in zato neupošteven pritožbeni razlog.
Mejnik časovnih mej pravnomočnosti sodbe je namreč zaključek glavne obravnave, v konkretnem primeru, ko gre za spor majhne vrednosti in ob zgoraj opisani pasivnosti toženke pa, ko se je iztekel rok za toženkin odgovor na dopolnitev tožbe, to je dne 10.9.2025 (glej 451., 452. in 453. člen ZPP).
Zatrjevanje tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da jo zanjo sporno pogodbeno določilo veže še za obdobje 2 let, zaradi minimalne zamude pri odpovedi (2 dni), na pravilnost in zakonitost odločitve ne more vplivati. Dejstvo je, da je tožena stranka 30-dnevni odpovedni rok zamudila, pri tem pa ni bistveno, za koliko je ta rok prekoračila.
ZSVarPre v 20. členu določa, da se kot lastni dohodek samske osebe upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Sodišče prve stopnje je menilo, da je navedeno zakonsko določbo v primeru odločanja o taksni oprostitvi treba smiselno razumeti tako, da je upoštevno obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, v katerem je nastala taksna obveznost. Po presoji pritožbenega sodišča pa je treba upoštevati obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, ko je bil vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse.
Toženec (solidarni dolžnik) je pripoznal vsa s strani tožnice zatrjevana dejstva in ne samo to, pripoznal je obstoj in višino svojega dolga do tožnice.
Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je toženka dolžna plačati sodno takso v 15 dneh od vročitve izpodbijanega sklepa (o zavrnitvi ugovora). Takšno opozorilo je skladno s sedmim odstavkom 34.a člena ZST-1. Če je zoper sklep sodišča prve stopnje o ugovoru zoper plačilni nalog vložena pritožba, pa pritožba sama po sebi zadrži tek izpolnitvenega roka, saj ima suspenzivni učinek (prvi odstavek 364. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Izrek izpodbijanega sklepa (o zavrnitvi ugovora) tako ni v nasprotju z razlogi (obrazložitvijo).
Sodišče prve stopnje je navedlo vse relevantne okoliščine, na podlagi katerih lahko toženka preveri višino dolžne sodne takse. V prilogi 1 ZST-1 je objavljena višina taks s količnikom 1,0 po tabeli iz 16. člena tega zakona. Iz nje izhaja, da za navedeno vrednost izpodbijanega dela sodbe znaša sodna taksa s količnikom 1,0 znesek 1.625 EUR, trikratnik tega zneska (glede na količnik 3,0 po tarifni številki 1121 ZST-1) pa je 4.875,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje toženki pravilno odmerilo sodno takso. Za preverbo višine sodne takse zadošča navedba tarifne številke (v konkretnem primeru 1121), saj je v njej naveden količnik za odmero sodne takse, sklicujoč se na 16. člen ZST-1; skladno s tem členom pa so višine taks pri vseh vrednostih spornega predmeta (s količnikom 1,0) navedene v prilogi 1, ki je sestavni del tega zakona. Nadaljnja prevedba zneska s količnikom 1,0 v znesek sodne takse s količnikom 3,0 je stvar enostavne matematične operacije (množenja x 3).
Tožena stranka razlogom odločitve v izpodbijanem sklepu obrazloženo ne nasprotuje. V pritožbi se zavzema za ustavitev postopka, ker je obveznost, ki ji je bila naložena s sodbo sodišča prve stopnje z dne 29. 11. 2024 tožeči stranki v celoti poravnala. S tovrstno pritožbeno grajo ne more biti uspešna. Prvič zato, ker je tožena stranka, ob dejstvu, da ni bila oproščena plačila sodne takse, dolžna plačati sodno takso za pritožbo, pri kateri vztraja, in drugič zato, ker je bilo s sodbo sodišča prve stopnje odločeno po stanju ob zaključku glavne obravnave, zato morebitno kasnejše plačilo obveznosti na pravilnost in zakonitost odločitve v sodbi ne more vplivati.
Stranki lahko glede kakšne sestavine pogodbe, ki bi jo sicer glede na pogodbeni tip redno uvrstili med nebistvene, štejeta, da je zanju (ali le za eno od njiju) tako pomembna, da brez predhodnega soglasja o njej s pogodbo ne želita biti zavezani. Določena sestavina pogodbe torej lahko predstavlja poseben pogodbeni pogoj, glede katerega je treba doseči soglasje, ker jo je (najmanj) ena od pogodbenih strank v okviru pogajanj jasno postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe. Prav to pa je glede zavarovanja tožničine terjatve v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje.
Pogoj za uporabo drugega odstavka 22. člena OZ je, da obe stranki zavestno pustita določne nebistvene pogodbene sestavine odprte in izrazita voljo, da kljub temu želita biti zavezani.
Iz podatkov spisa in izpodbijane sodbe nadalje izhaja, in tega v pritožbi ne izpodbija, da na pravilno vročeno dopolnitev tožbe (s priloženim vtoževanim računom) kljub pozivu sodišča toženka ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato navedbe tožnice iz dopolnitve tožbe na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo kot neprerekane in torej priznane. Priznanih dejstev pa ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je sodišče zmotno izdalo sodbo brez kakršnihkoli dokazil, da s strani tožnice ni priloženih nobenih dokazil in ni nobene pogodbe o poslovnem sodelovanju oziroma naročilnice, kar da dokazuje, da so resnične trditve toženke in ne tožnice.
Ravnanje dolžnika pomeni razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, dolžnik pa brez vednosti in soglasja upravitelja oziroma sodišča ne sme ustvarjati dejanskih ali pravnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na uporabo, izpraznitev, izročitev, prodajo ali unovčenje tega premoženja.
Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da je obveznost toženke povrniti škodo, ki bi nastala zaradi napake materiala, s Pogodbo izključena, ker ni bila izrecno dogovorjena. Omejitev oziroma izključitev podjemnikove odgovornosti za določene vrste škode izrecno izključena (ne pa nasprotno, jamstvo izrecno dogovorjeno).
Sledeč izrecnemu dogovoru glede povrnitve nastale škode je torej mogoče zaključiti le, da toženkina odgovornost za refleksno škodo s Pogodbo ni bila izključena. Izključena bi bila le v primeru, da bi stranki to (izključitev) izrecno zapisali.
Osemdnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo nasprotne stranke v sporu majhne vrednosti je zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako pa ga tudi ne more podaljšati.
Možnost upoštevanja zdravstvenih razlogov bi sodišče imelo samo v primeru, če bi toženka prosila za podaljšanje sodnega roka. Le rok, ki ga določi sodišče, se namreč na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to opravičeni razlogi (drugi odstavek 110. člena ZPP). Pri rokih, ki jih določa sam zakon, pa sodišče te možnosti nima.
Seznam izvršilnih naslovov ima po 9. točki drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 naravo izvršilnega naslova. Dolžnik se neutemeljeno sklicuje na to, da so davčne odločbe nezakonite, ker je sodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. sklep X Ips 3/2023) drugačna in na 22. člen Ustave RS. Dolžnik je imel zoper odločbe davčnega organa zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu, v katerih bi lahko uveljavljal zatrjevano nezakonitost odločb FURS. Če s svojimi pravnimi sredstvi, predvidenimi zoper odločbe davčnega organa ni uspel (pritožbe) ali jih ni vložil (upravni spor), tega ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na nezakonitost davčnih odločb v tem stečajnem postopku. Domnevne nepravilnosti v davčnem postopku niso predmet presoje stečajnega sodišča, temveč so in so bile v izključni pristojnosti odločanja davčnega organa, torej v davčnem postopku in v postopkih zoper te odločbe predvidenih rednih in izrednih pravnih sredstvih. Z vidika spoštovanja pravnomočnosti, ki je ustavna vrednota (158. člena Ustave RS) in se nanaša na vsa pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, torej tudi z odločbo davčnega organa, stečajno sodišče ne more posegati v dokončne in pravnomočne odločbe davčnega organa. Drugačna razlaga bi pomenila nedopusten poseg v ustavno zagotovljeno varstvo pravnomočnosti.
Iz prvega odstavka 33. člena ZGD-1 izhaja, da pooblastilo v obliki prokure podeli družba. Pooblastitelj je torej družba oziroma v njenem imenu skupščina družbenikov. V obravnavani zadevi iz Družbene pogodbe ne izhaja, da je skupščina tista, ki prekliče prokuro, vendar pa v Družbeni pogodbi tudi ni določeno, da o preklicu prokure odloča poslovodja. V primeru takšne pravne praznine je logičen sklep, da je za preklic prokure pristojen tisti organ družbe, ki je pooblastilo v obliki prokure podelil, torej skupščina družbe.
Za presojo, kdo je pristojen za preklic prokure, je treba uporabiti zakonske določbe in njihovo razlago skozi prizmo nasprotja interesov različnih organov družbe (skupščine družbenikov in poslovodje). Takšna razlaga pa zahteva presojo, da je v primeru, če iz družbene pogodbe ne izhaja, da so družbeniki možnost preklica prepustili poslovodji, preklic prokure v pristojnosti skupščine. Zato ne držijo nasprotne trditve v odgovoru na pritožbo, da je v primeru, če družbena pogodba ne določa drugače, preklic prokure v pristojnosti poslovodje, ki zastopa družbo in izraža njeno voljo v razmerju do tretjih. Res je, da poslovodja zastopa družbo in izraža njeno voljo v razmerju do tretjih, a ne takrat, ko je odločanje o določenih vprašanjih v družbi (z namenom) prepuščeno skupščini. Podelitev prokure, s tem pa tudi njen preklic je (zaradi možnega nasprotja interesov med organi družbe) v pristojnosti skupščine in ne poslovodje.