Pri povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki (334. člen ZGD - 1) je treba v samem sklepu o povečanju določiti tudi osebo, od katere družba pridobi stvarni vložek in število delnic, pri delnicah z nominalnim zneskom pa tudi nominalni znesek delnic, ki jih je treba zagotoviti za stvarni vložek. S tem se že s sklepom določi tudi vpisnik novih delnic in obstoječi delničarji teh delnic ne morejo vpisati. Prav ima pritožnica, da je zato pri povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki prednostna pravica obstoječih delničarjev do novih delnic po naravi stvari izključena, vendar pa morajo tudi v tem primeru obstajati pogoji, ki jih za izključitev zahteva zakon.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podan dejanski stan domneve iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, saj je dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. Materialnopravno zmotno pa je zaključilo, da ugovor upnice ni utemeljen, ker je ocenilo, da dejstva in okoliščine na strani upnice kažejo, da ta ni bila žrtev dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja. Pri presoji, ali gre za poštenega in vestnega stečajnega dolžnika in v zvezi s tem, ali bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP, so namreč odločilna predvsem ravnanja dolžnika.
Ugotovljena upničina neskrbnost pri ugotavljanju dolžnikovih dolgov in premoženja ter pomoč pri izplačevanju plače na način, da te ni bilo mogoče rubiti, ne more omiliti teže dolžnikovih ravnanj do te mere, da ta ne bi ustrezala dejanskemu stanu iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
Tožena stranka utemeljeno navaja, da je v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe uveljavljala več ugovorov, tudi nedoseganje namena zavarovanja. Tega je sicer opredeljevala različno (npr. neizvršljivosti, neprimernosti) in na večih mestih.
Če pogoj po prvem odstavku 273. člena ZIZ ni izpolnjen, bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi ugovoru. Tožena stranka utemeljeno navaja, da gre za materialnopravni pogoj za izdajo začasne odredbe.
Sodna praksa je povsem enotna glede tega, da je mogoče drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP uporabiti v primeru, ko je stečajni dolžnik izključni lastnik stanovanjske hiše, ki se prodaja; v drugih primerih pa se to pravilo uporablja le, ko sta oba solastnika stanovanjske hiše v postopku osebnega stečaja in se skupna stanovanjska hiša hkrati prodaja v obeh postopkih.
Pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da mora stanovanje izprazniti v treh mesecih in se zavzema za bolj življenjsko in socialno obravnavo zahteve za izpraznitev. Čeprav višje sodišče razume težko situacijo, v kateri se je pritožnik znašel s svojo družino, pa pojasnjuje, da je tri mesečni rok za izselitev iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako tudi ne podaljšati, ne glede na okoliščine, ki jih pritožnik navaja. Ker je drugi odstavek 395. člena ZFPPIPP kogentna zakonska določba, sodišče nima diskrecijske pravice, da v zvezi z izpraznitvijo nepremičnine odloči kakorkoli drugače. Prav tako pa ne more naložiti upraviteljici, da z dolžnikom sklene najemno pogodbo. Odločitev, ali bo nepremičnino stečajnega dolžnika oddal v najem, je upraviteljeva, in le on je pristojen za podajo predloga za soglasje k sklenitvi najemne pogodbe (322. člen ZFPPIPP).
Primarno določeni načini prodaje dolžnikovega premoženja iz prvega odstavka 329. člena ZFPPIPP so med seboj enakovredni.
Kdo je bil naročnik tožnikovih hotelskih nastanitev, je dejansko vprašanje. Pritožbeno sodišče je zato na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je hotelske nastanitve naročila toženka, vezano. S pritožbenimi navedbami, da ni bila naročnik in plačnik tožnikovih storitev, toženka uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni upošteven.
Vložitev odškodninske tožbe zoper bivšega poslovodjo je zakonsko predvidena v 263. členu ZGD-1, zato ne more predstavljati zlorabe pravic družbe ali njenega direktorja in družbenika, ne glede na mnenje tožnika o neutemeljenosti take tožbe.