Nadomestilo plače se izplača že na podlagi zahteve za povračilo nadomestila plače, ki jo vloži delodajalec. Tožnica torej ne izda upravne odločbe, kot jo izda v primeru odločanja o začasni nezmožnosti za delo, temveč le neposredno nakaže denarni znesek zavarovančevemu delodajalcu na podlagi podatkov, za katere jamči delodajalec.
Potek zastaralnega roka je odvisen zgolj od nastanka škode, saj terjatev za povzročeno škodo v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala.
Začetek stečajnega postopka ni ovira za dovolitev vpisa lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe, na kateri je bil podpis prodajalca overjen pred dnevom začetka stečajnega postopka. Tako izrecno določa ZZK- 1 v tretjem odstavku 94. člena ZZK-1. Tudi ZFPPIPP ne določa, da bi bil v takšnem primeru pogoj za dovolitev vpisa prijava ločitvene pravice v stečajnem postopku ali dejstvo, da še ni prišlo do prodaje nepremičnin.
Subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne.
Pri Zavodovem zahtevku ne gre za subrogacijo, ampak gre za odškodninsko terjatev Zavoda. Predmetno izhaja iz odločbe VSRS III Ips 8/2008 (terjatev ZZZS) in predvsem iz zadeve VSRS III Ips 12/2023 (terjatev ZPIZ). Da ne gre za subrogacijo (terjatev ZPIZ) izhaja tudi iz odločbe VSL II Cpg 404/2011 z dne 12.10.2011. Razlogi, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje in jih na tem mestu ne ponavlja, so razvidni predvsem iz 12. in 13. točke obrazložitve odločbe VSRS III Ips 12/2023. Sodna praksa stališč pravne teorije, ki jih izpostavlja pritožnica, ni sprejela, pri čemer iz prvega izpostavljenega prispevka med drugim izhaja, da se na razmerje lahko gleda iz obeh vidikov: odškodninskega in subrogacijskega, medtem ko tudi drugi prispevek izpostavlja neenotnosti pri reševanju tega vprašanja.
Po literaturi je družba dolžna družbeniku le omogočiti vpogled v listine v poslovnih prostorih družbe. Zato družbenik ne more zahtevati, da mu družba izroči fotokopije zahtevanih listin ali da mu jih celo pošlje po pošti. To pomeni, da zahtevek na posredovanje knjige izdanih računov v elektronski obliki ni materialnopravno utemeljen.
Nosilec podatkov ni pomemben, zato je možnost vpogleda vključena tudi v vse oblike zapisov na elektronskih nosilcih podatkov.
Tožena stranka v postopku ni dokazala, prvič, da je izpolnila svojo zakonsko dolžnost po prvem odstavku 71. člena SZ-1, torej, da je tožeči stranki kot tretji osebi iz naslova dobave zemeljskega plina izpolnila zapadle denarne obveznosti glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika, in drugič, da je tožeči stranki na podlagi njene zahteve posredovala podatke o etažnem lastniku, ki svojih obveznosti ni plačal, torej podatke, ki bi bili potrebni tožeči stranki za vložitev tožbe zoper etažnega lastnika.
Pravdni postopek se pred doplačilom sodne takse sploh še ni mogel začeti, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje z delnim umikom tožbe. Šele ko bi tožeča stranka doplačala sodno takso, bi sodišče prve stopnje vročilo delni umik tožbe toženi stranki in če bi se z delnim umikom strinjala, bi lahko prišlo do delne ustavitve postopka zaradi dejanskega delnega umika tožbe skupaj s stroškovno posledico. Postopek je bil ustavljen zaradi fiktivnega umika tožbe kot posledice neplačila sodne takse, zato je sodišče prve stopnje pravilno naložilo tožeči stranki plačilo stroškov postopka tožene stranke.
Izvršitelj je pravilno ugotovil, da dolžnika ni bilo doma, zato je pravilno priglasil stroške za neizveden rubež.
Ker je upnik pravočasno opravil dejanja za uveljavitev terjatve v postopku osebnega stečaja in ker njegova terjatev temelji na izvršilnem naslovu, stečajno sodišče v okviru presoje obstoja upnikove legitimacije za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti v smislu 385. člena ZFPPIPP ni bilo dolžno presojati dolžnikovih trditev, da upnikova terjatev temelji na ničnem pravnem poslu. Da bi šlo za očitno ničnost pravnega posla pa iz dolžnikovih trditev ne izhaja.
Upnik se selektivno sklicuje na terjatve in zaloge dolžnika v računovodskih izkazih, kajti te niso edino premoženje dolžnika. V pritožbi ne izpodbija odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imel dolžnik na dan 31. 12. 2024 za 1,129.878,00 EUR denarnih sredstev ter da upnikova terjatev znaša 43.912,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2016 dalje, kar (relativno) ni visoka terjatev. Sporni izplačili lastnikom v računovodskih izkazih (231.648,00 EUR v letu 2023 in 343.300,00 EUR v letu 2024) ne pretehtata zadostnih likvidnostnih sredstev na transakcijskem računu.
Za odkritje napake, od katerega je začel teči enomesečni rok za grajanje napak, ni bilo potrebno, da bi bila toženka gotova, da rastline ne rastejo zaradi neustrezno izdelane zemlje, temveč je rok začel teči od takrat, ko je prejela reklamacije svojih kupcev zemlje, ne glede na to, da takrat še ni bila z gotovostjo prepričana, da so reklamacije kupcev tudi res utemeljene.
Ker je toženka reklamacije zemlje prejela s strani več različnih kupcev, tako manjših kupcev kot tudi velikih trgovin, je bila s tem izpolnjena zadostna verjetnost, da je napaka prav v zemlji (in ne morebiti v rastlinah ali semenu), da je treba šteti, da je bila napaka odkrita in je začel teči rok za grajanje napake tožnici. Toženka bi morala čim prej, najpozneje pa v enem mesecu od prejema reklamacij, ki jih je prejela s strani svojih kupcev, ki so navajali, da rastline ne rastejo, o reklamacijah obvestiti tožnico.
Ob neizpodbijani dejanski ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pri prepisovanju prejšnjega sklepa storilo očitno pisno napako, je pravilno izdalo sklep o popravi.
Dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, saj je toženka vložila le ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem je navedla, da sklep o izvršbi zavrača in da njene poslovne knjige ne izkazujejo odprtih obveznosti do upnika, ki naj o terjatvi predloži dokaze. Takšne ugovorne trditve ne pomenijo zanikanja nadaljnjih tožničinih trditev iz dopolnitve tožbe, s katerimi je vsestransko dopolnila temelj in višino računov, na podlagi katerih je bil izdan sklep o izvršbi. Ker drugih trditev toženka ni podala, ji ne bi koristilo, če bi predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, česar tudi sicer ni storila.
Sodišče prve stopnje je stranki z dopisom seznanilo s pravno podlago in presojo, da lahko v obravnavani zadevi odloči brez naroka, ker dejansko stanje glede pravno odločilnih dejstev ni sporno, pa tudi, da bo narok za glavno obravnavo opravilo le v primeru, da bo to stranka izrecno zahtevala. Ker se toženka na ta dopis (tako kot na dopolnitev tožbe) ni odzvala in ni opredeljeno nasprotovala trditvam tožnice, ki prav tako ni zahtevala obravnave, je sodišče prve stopnje ob odsotnosti drugih ovir odločbo lahko izdalo brez razpisa naroka (488. člen ZPP).
Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so za pritožbeno sodišče zavezujoče, ker v sporih majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja.
Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana samo, kadar je podan kvaren vpliv na sodbo, pri čemer mora biti vzročna zveza med protispisnostjo in vsebino sodbe dokazana, konkretna in nedvoumna.
Napačna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. Gre za napako pri sojenju, ki se nanaša na zgornjo premiso sodniškega silogizma, vendar le na tisto, od katere je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Stečajno sodišče lahko odloči o zatrjevani ničnosti kreditne pogodbe in odstopa terjatve novemu upniku kot o predhodnem vprašanju. Iz sodbe SEU C-582/23, Wiszkier, izhaja, da stečajno sodišče ne samo sme, ampak v določenih primerih celo mora presojati veljavnost pogodbenih podlag (npr. nepoštenost pogojev), in to znotraj samega insolvenčnega postopka.
ZBan ne prepoveduje prenosa zapadlih neplačanih terjatev bank na novega upnika, niti to ni bančna storitev. Določba 5. člena ZBan drugim osebam prepoveduje zgolj sprejemanje depozitov od javnosti. Zapadla neplačana terjatev iz naslova kreditne pogodbe tudi ni terjatev, ki bi bila povezana z osebnostjo upnika v smislu prvega odstavka 417. člena OZ.
Lex specialis pa je za potrošniške kredite Zakon o potrošniških kreditih, po katerem pa se sme terjatev odstopiti le določenim osebam, kot so banke in dajalci potrošniških kreditov po tem zakonu.