Če sodišča niso prepričali argumenti in do tedaj izvedeni dokazi tožeče stranke, potem v pritožbi utemeljeno navaja, da bi moralo (glede na njeno dokazno breme) izvesti še njen nadaljnji predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca.
Določba 44. člena ZDDV-1 o oprostitvi plačila DDV od najemnine je izjema od splošne določbe prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, po katerem so predmet DDV transakcije opravljanja storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo. Določba 45. člena ZDDV pa je izjema od izjeme.
Po izrecni določbi šestega odstavka 119. člena ZFPPIPP ima pravico do pritožbe proti sklepu, s katerim je sodišče razrešilo upravitelja, le upravitelj, ne pa tudi upniki. Celo v primeru zavrnitve upnikove zahteve za razrešitev upravitelja ali zahteve upniškega odbora, se lahko pritoži le vlagatelj zahteve, ne pa tudi drugi upniki.
Solastniški delež pritožnice, naj se je prodajal samostojno ali kot del celotne nepremičnine, tudi v obdobju, za katerega pritožnica zatrjuje rast cen nepremičnin, očitno tržno ni bil zanimiv, kljub nižjim izklicnim cenam od ocenjene vrednosti. Že zato ni potrebna nova cenitev. Ker je dosedanji postopek prodaje pokazal, da zanimanja kupcev ni bilo, je sodišče prve stopnje utemeljeno znižalo izklicno ceno in pritožničino vztrajanje pri višji izklicni ceni ni smiselno. Šele uspeh v postopku prodaje bo dokončno pokazal, koliko je nepremičnina na trgu dejansko vredna, kar je toliko, kot so kupci zanjo pripravljeni plačati. Da bo takšna cena dosežena pa zagotavlja sam način prodaje, to je javna dražba z zviševanjem izklicne cene.
Ker se končni seznam preizkušenih terjatev razlikuje od osnovnega seznama, kljub temu, da ni bil vložen noben ugovor, je potrebno upniku priznati pravico do pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev.
Izjava upravitelja o tem, ali prijavljeno terjatev priznava ali prereka, mora biti določna ali nepogojna. Če je izjava o priznanju terjatve pogojna, to pomeni prerekanje terjatve.
Ker so bili stroški vzdrževanja posestva, ki predstavlja posebno stečajno maso, vključeni v pravnomočen predračun stroškov stečajnega postopka, v fazi odločanja o razdelitvi posebne razdelitvene mase ni več mogoče presojati potrebnosti in koristnosti teh stroškov. To velja tudi za že nastale tekoče stroške stečajnega postopka, za izplačilo katerih upravitelj ni potreboval soglasja sodišča po drugem odstavku 357. člena ZFPPIPP. Gre za pristojnost in odgovornost stečajnega upravitelja. Ker pa je predračun stroškov stečajnega postopka zgolj okvir predvidenih stroškov, mora stečajno sodišče preveriti, ali so navedeni stroški dejansko nastali. To zahteva, da upravitelj v predlogu načrta razdelitve posebne razdelitvene mase utemelji temelj in višino dejansko nastalih stroškov. Zgolj sklicevanje na pravnomočen predračun stroškov stečajnega postopka temu ne zadosti, saj ta predstavlja le oceno bodočih stroškov.
Tudi potni stroški upravitelja so lahko v predračunu stroškov stečajnega postopka predvideni le okvirno, v predlogu načrta razdelitve posebne razdelitvene mase pa jih je potrebno specificirati glede na namen in po višini, tako da je mogoče preveriti, ali gre za dejansko nastale potne stroške upravitelja, ki se nanašajo na posebno stečajno maso.
Čeprav bo celoten znesek posebne razdelitvene mase, po odbitju stroškov, prejel samo en upnik, mora upravitelj narediti obračun njegove terjatve. Izračunati mora obresti in upoštevati pravila o vračunavanju izpolnitve. V nasprotnem primeru je napačen znesek preostale upnikove terjatve, ki ostane neplačan; ta znesek pa je pomemben, saj se bo poplačal kot nezavarovana terjatev iz splošne stečajne mase (sedmi odstavek 371. člena ZFPPIPP) oziroma bo naložen dolžniku po koncu postopka osebnega stečaja, če mu obveznosti niso odpuščene.
Kakršen je, je izpodbijani sklep o končanju postopka osebnega stečaja popolnoma jasen, vključno s tem, da se V. točka navezuje na VI. točko izreka in njeno nadaljnje napotilo na seznam neplačanih priznanih terjatev. V teh delih je ta sklep tudi primeren za izvršbo.
Ker se končni seznam preizkušenih terjatev razlikuje od osnovnega seznama, kljub temu, da ni bil vložen noben ugovor, je potrebno upniku priznati pravico do pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev.
Izjava upravitelja o tem, ali prijavljeno terjatev priznava ali prereka, mora biti določna in nepogojna. Če je izjava o priznanju terjatve pogojna, to pomeni prerekanje terjatve.
Sodišče prve stopnje pritožnika ni prikrajšalo za možnost obravnavanja pred sodiščem, ko naj bi bilo upoštevalo dodatna dokazila, ki naj bi jih bila toženka predložila šele na glavni obravnavi (že tudi zato, ker ni preciziral, katera, očitek ni utemeljen). Za možnost, da se o teh dokazilih izreče, pritožnika ni prikrajšalo sodišče, pač pa jo je zapravil sam, ko se kljub pravilnemu vabilu ni udeležil obravnave.
Zahteva 394. člena OZ, da se solidarnost odkloni izrecno, izključuje uporabo drugega odstavka 82. člena OZ.
Dejstva, da je toženka podjetje za distribucijo električne energije, ki izvaja naloge gospodarske javne službe in ki je na podlagi strateških dokumentov zavezana izvajati visoka vlaganja v distribucijsko omrežje, vplivajo na presojo, ali je zadržanje bilančnega dobička ali njegovega dela po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje.
Glede na posebne okoliščine konkretnega primera (izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje, negativno poslovanje toženke v letu 2022) je toženka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje, nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.
Kot je razvidno iz pritožbi priloženega naloga SKB banke d.d., je dolžnik plačal sodno takso 22. 4. 2024. Tega dne je dal nalog svoji banki, torej že po izteku roka za plačilo sodne takse, ko je že nastopila zakonska fikcija umika ugovora. Dolžnika v tem primeru ne varuje toleranca iz prvega odstavka 6.b člena Zakona o sodnih taksah.1 Varovala bi ga samo v primeru, če bi dal nalog za nakazilo denarnih sredstev pred iztekom roka, se pravi pravočasno, nakazilo pa bi iz kakršnega koli razloga prispelo na račun sodišča v okviru tolerance nadaljnjih treh delovnih dni.
Dolžnik ne more izpodbiti domneve o trajnejši nelikvidnosti s trditvami o obstoju premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti v razumnem roku. Kot že navedeno, prodaja dolžnikovega stanovanja, ki naj bi bilo njegovo premoženje za poplačilo upnikov, traja nerazumen čas (več let).
Sodišče prve stopnje ni navedlo konkretno, katere predpise varstva pri delu je tožena stranka kršila, da bi na njih lahko apliciralo ugotovljeno dejansko stanje glede protipravnih ravnanj toženke. S tem, ko ni navedlo zgornje premise sodniškega silogizma, tudi ni zamejilo spodnje premise, torej relevantnih trditev, ki jih morajo stranke ponuditi za morebitno ugoditev ali zavrnitev zahtevka in s tem povezanih dokazov.
Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru soprispevka delavca kljub trditvam toženke ni ugotavljalo. Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, kot jo je opravljal toženkin delavec.