ZFPPIPP člen 298, 298/2, 298/2-2, 371, 371/2, 371/5. SPZ člen 6, 16, 16/1, 54, 140, 140/1.
razdelitev posebne razdelitvene mase - ugovor zoper načrt razdelitve - ločitvena pravica - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - neposestna zastavna pravica - sestavina - prirast - prednostno načelo - sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic - prijava zavarovane terjatve in ločitvene pravice
Pri plačilu iz spornih premičnin konkurirata pritožnik, ki se zanaša na neposestno zastavno pravico, ki je nastala 8. 12. 2009 in ki mu je bila priznana s pravnomočnim sklepom o preizkusu ločitvenih pravic, ter upnica, ki se sklicuje na svojo hipoteko na eni od navedenih nepremičnin, nastalo 19. 12. 2007. S priznanjem pritožnikove ločitvene pravice na spornih premičninah v sklepu o preizkusu ločitvenih pravic ni bilo pravnomočno odločeno o tem, da so te premičnine samostojne stvari in ne samo sestavina druge stvari. V isti meri, v kateri se pritožnik sklicuje na sklep, s katerim mu je bila priznana ločitvena pravica na spornih premičninah, pa se nanj lahko sklicuje tudi upnica, ki ji je bila ravno tako priznana hipoteka na nepremičnini, vključno s spornimi premičninami, kolikor so bile te njene sestavine - o čemer pa ni bilo še nikdar prej odločeno.
Če status sestavine lahko utemelji funkcionalna povezanost delov in celote (kriterij kompletnosti), je dosledno, da ko takšna povezanost preneha, in to trajno in nepovratno, ni več razloga za prepričanje o določenih delih kot sestavinah neke celote. Pač pa je treba dodatno precizirati časovno komponento, ki je v zadevah, kot je ta, pravno pomembna. Odločilni moment, v katerem mora obstajati funkcionalna povezanost delov in celote, narekuje drugi odstavek 371. člena ZFPPIPP. Važno je torej, kakšno vsebino (obseg in razmerje) v poštev prihajajočih ločitvenih pravic je začrtala ob izdaji sklepa o preizkusu ločitvenih pravic (ne)obstoječa funkcionalna povezanost spornih stvari (v tej zadevi: spornih premičnin in bioplinarne).
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 343a, 343a/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/1, 9/2, 9/3, 9/4.
nadomestni sklep - pravna podlaga za izdajo sklepa - odločitev o stroških - pomanjkanje razlogov - potni stroški - kilometrina
Sodišče prve stopnje je v dani situaciji imelo podlago za izdajo nadomestnega sklepa, saj odločitev o zavrnitvi priglašenih potnih stroškov druge toženke nima razlogov, prav tako pa ni pojasnilo, v čem naj bi bili priglašeni materialni stroški druge toženke očitno pretirani. Ker takšne stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00072572
URS člen 14, 23, 125. ZS člen 3, 11, 83, 83/4, 83a, 83a/1, 109, 109/1. ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-1. OZ člen 131, 193, 198, 314, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 359, 360, 361, 361/2, 642, 642/2. ZZUSUDJZ člen 2, 3. ZPP člen 347, 347/1.
pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega varstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivne organizacije - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - obstoj pogodbe o uporabi avtorskih del - neupravičena uporaba avtorskih del - kršitev avtorskih pravic - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost - občasne terjatve - zastaranje - določitev plačila in izplačila - petletni zastaralni rok - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - prožna razlaga pravil o zastaranju - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse
Ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU na katero opozarja tožena stranka v pritožbi pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.
pogodba o poslovnem sodelovanju - obligacija prizadevanja - pogodbena kazen - načelo vestnosti in poštenja
Ker je pravočasno kontaktiranje uporabnikov po tožničini lastnih trditvah zanjo bistvenega pomena, je ona tista, ki bi morala poskrbeti bodisi za zadostno število svojih sopogodbenikov bodisi se kako drugače izogibati ravnanj, ki so nasprotno stranko prikrajšala v izvrševanju njenih pravic in interesov. Ravnanje v skladu z načelom vestnosti in poštenja namreč od udeležencev obligacijskih razmerij terja, da si ne le pri sklepanju, pač pa tudi pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, temveč tudi za interese nasprotne stranke. Udeleženci morajo biti med seboj lojalni.
avtorskopravno varstvo - kršitev avtorske pravice - varovana avtorska dela - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - model - individualnost avtorskega dela
Dela industrijskega oblikovanja so kot avtorska dela lahko tudi predmet pravic industrijske lastnine. Avtorskopravno varstvo za modele se zagotavlja, ko imajo poleg uporabnosti z estetskega vidika svojevrsten in razpoznaven vizualni učinek, ustvarjanja pa niso narekovali tehnični preudarki, pravila ali druge zahteve, ki niso puščali prostora za ustvarjalno svobodo.
ugovor proti odpustu obveznosti - sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti - prevzemanje nesorazmernih obveznosti - namen odpusta obveznosti - finančna konstrukcija - plačila manjših zneskov - namen plačila
Res je, kot navaja upnik, da se lahko dolžnik prekomerno zadolži tudi z manjšimi zneski. Vendar pa gre pri tej zadolžitvi po oceni višjega sodišča za tako zadolžitev, ki bi jo dolžnica bila sposobna plačati, tudi ob sodelovanju njenega moža, zato vsekakor ne more biti že na prvi pogled jasno, da dolžnica naj ne bi imela namena plačati upniku navedenih obrokov.
vrnitveni zahtevek - posest - dejanska oblast nad stvarjo - uporabnina za poslovni prostor - določitev višine uporabnine - odmera pravdnih stroškov - več tožbenih zahtevkov
Glede na trditveno podlago tožbe je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, ko je obveznost izpraznitve in vrnitve poslovnega prostora presojalo na podlagi določb ZPSPP in ZFPPIPP. Navedena pravna podlaga je lahko služila le temu, da je sodišče prve stopnje prikazalo korake, ki so vodili k sklepu, da toženka za uporabo tožničinega poslovnega prostora nima pravne podlage. Zmotno pa je sodišče prve stopnje navedeno materialnopravno podlago uporabilo za odločitev o vrnitvenem zahtevku. Tožnica je namreč v tožbi postavila klasični vrnitveni zahtevek, za katerega se uporabi 92. člen SPZ. Ta določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tožnica mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženke.
Dejanska oblast nad stvarjo ne pomeni, da mora biti posestnik ves čas v fizičnem stiku s stvarjo. Dejanska oblast se izkazuje skozi zunanjo vidnost in trajnost, hkrati pa tudi dostopnost stvari posestniku. Dejanska oblast nad stvarjo se izvaja tudi takrat, ko posestnik v določenem prostoru ne opravlja dejavnosti, zaradi katere je dobil prostor v uporabo. Zato za obstoj posesti zadošča, da prostora ni izpraznil in ima v njem vse svoje stvari, do katerih dostopa. Za presojo toženkine posesti je tako pravno odločilna ugotovitev, da se v poslovnem prostoru še vedno nahaja vse njeno premoženje, do katerega lahko dostopa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00072255
ZPP člen 181, 181/2. ZIL-1 člen 47, 48, 48/1, 48/1-d.
negativna ugotovitvena tožba - pravni interes za tožbo - kršitev znamke - pristojnost slovenskega sodišča - blagovna znamka EU - predhodna uporaba blagovnih znamk
Izpodbijana sodba je docela korekten kolaž relevantnih in še aktualnih delov odločb iz dosedanjega sojenja: sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 68/2018, odločbe Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 345/2021 in odločbe sodišča prve stopnje iz prejšnjega sojenja.
ZFPPIPP člen 57, 63, 200, 200/4. ZGD-1 člen 527, 528, 528/1.
sklep o preizkusu terjatev - prisilna poravnava - procesna legitimacija - povezane družbe - družba v večinski lasti - družba z večinskim deležem - poslovodenje družb - pravica upnika do prerekanja terjatev - ugovor o prerekanju terjatve
Za povezane družbe se med drugim štejejo tudi pravno samostojne družbe, ki so v medsebojnem razmerju tako, da ima ena družba v drugi večinski delež (družba v večinski lasti in družba z večinskih deležem (527. člena ZGD-1)). Če večina deležev samostojne družbe pripada drugi družbi ali če drugi družbi pripada večina glasovalnih pravic (večinski delež), se ta družba šteje za družbo v večinski lasti, druga družba pa je družba z večinskim deležem (prvi odstavek 528. člena ZGD-1). Glede na zakonske določbe na to ne vpliva možnost vplivanja na poslovodenje družbe.
V skladu s 63. členom ZFPPIPP ima vsak upnik, ki ima za to procesno legitimacijo, določeno v 57. členu ZFPPIPP, pravico vložiti ugovor o prerekanju terjatev. Pri tem ni pomembno, ali ima sicer v postopku prisilne poravnave tudi glasovalno pravico.
OZ člen 131, 198, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 360, 361, 361/2, 624, 624/2. ZASP člen 81, 81/1. ZS člen 3, 11.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih - kolektivne organizacije - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - nadomestilo za uporabo avdiovizualnega dela - neupravičena pridobitev - zastaranje zahtevka - zadržanje zastaranja - epidemija - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Iz navedenega v predhodnih odstavkih izhaja, da je bilo v obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ.
ničnost sklepa skupščine - ugotovitev ničnosti skupščinskih sklepov o povečanju osnovnega kapitala - sklep o povečanju osnovnega kapitala z novimi vložki - izključitev prednostne pravice - morala - nezdružljivost z bistvom družbe - postopek v gospodarskih sporih - odločanje brez obravnave - izdaja sodbe brez opravljene glavne obravnave
Izjema od obligatornosti glavne obravnave je v gospodarskih sporih v 488. členu ZPP utemeljena v tistih primerih, ko tožena stranka ne nasprotuje s strani tožeče stranke zatrjevani pravno relevantni dejanski podlagi uveljavljenega zahtevka, nasprotuje pa pravnemu razlogovanju utemeljenosti zahtevka glede na zatrjevano dejansko stanje.
Nasprotovanje morali je ničnostni razlog le takrat, kadar je vsebina sklepa v nasprotju z moralo (4. alineja 390. člena ZGD-1). Presoja se vsebina sklepa samega, ne pa okoliščine, v katerih je bil sklep izglasovan, ali namen in motivi, ki so družbenike vodili do sprejema takšnega sklepa.
Pojem "nezdružljivosti sklepa z bistvom družbe" iz 3. alineje 390. člena ZGD-1 je pomensko odprt in precej nedoločen. Zakaj naj bi bile v tožbi in pritožbi uveljavljene kršitve, ki se nanašajo na kršitve korporacijskih pravic ene družbenice, v nasprotju z bistvom družbe, tožeča stranka ni obrazložila, višje sodišče pa ne vidi povezave med izključevanjem družbenice in bistvom družbe, saj družbe in njenega bistva ne gre enačiti s pravicami in obveznostmi njenih družbenikov.
URS člen 33. ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3. OZ člen 5. ZPP člen 337, 337/1.
pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija - postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - namen osebnega stečaja in odpusta obveznosti - namen odpusta obveznosti - ovira za odpust obveznosti - odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - nesorazmerno prevzemanje obveznosti - lahkomiselno ravnanje - igre na srečo - pravna dobrota - načelo vestnosti in poštenja - zasvojenost - dokazni predlog v pritožbi - prepozen predlog za postavitev izvedenca
V pomenu 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP mora imeti dolžnikovo nesorazmerno prevzemanje obveznosti znake nekorektnega ravnanja, ravnanja v nasprotju z načeli morale in etike, izkazan mora biti torej neprimeren subjektivni odnos dolžnika do prevzemanja obveznosti. Samo vestni in pošteni dolžniki so namreč upravičeni do pravne dobrote odpusta obveznosti.
Sodišče prve stopnje je neprimeren odnos dolžnice do pretirane porabe pravilno prepoznalo v njenem zapravljanju denarja v igrah na srečo. Ugotovilo je, da dolžnica ni ravnala vestno in pošteno že s tem, ko je najela večje število kreditov pri pravnih in fizičnih osebah ter večkratno koristila izredne limite, ker je bilo to nesorazmerno z njenim premoženjskim položajem, hkrati pa je pridobljeni denar lahkomiselno, nenamensko in neodplačno zapravljala v igrah na srečo, namesto, da bi ga namenila za poplačilo obveznosti do upnikov in kritje življenjskih stroškov, saj njen prihodek iz redne zaposlitve za to ni zadoščal.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO
VSL00072145
OZ člen 131, 198, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 361, 361/2, 624, 624/2. ZASP člen 81, 81/1. ZS člen 3, 11.
kabelska retransmisija avdiovizualnih del - plačilo nadomestila - neupravičena obogatitev - zadržanje zastaranja - začetek teka zastaranja - epidemija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča
Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila neposredno na določilih ZASP, ZKUASP in OZ. Zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve.
Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek, opredeljen s prehodom koristi. Torej v tem primeru z neupravičeno uporabo avtorskih del.
Položaj imetnika zastarane terjatve ter imetnika terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, se v predmetu primerjanja ob razglasitvi epidemije covid-19 v prvem valu v bistvenem ni razlikoval.
Po ZS so zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje. Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje (sekundarni, neformalni vir prava) in zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Zato sodišče pri odločanju sodne prakse ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco. Primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Posamezen sodnik mora namreč “ravnati vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste.”
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00075530
URS člen 14, 23, 125. ZS člen 3, 11, 83, 83/4, 83a, 83a/1, 109, 109/1. ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-1. OZ člen 131, 193, 198, 314, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 359, 360, 361, 361/2, 642, 642/2. ZZUSUDJZ člen 2, 3. ZPP člen 359.
pravica do sodnega varstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivne organizacije - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - obstoj pogodbe o uporabi avtorskih del - neupravičena uporaba avtorskih del - kršitev avtorskih pravic - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost - občasne terjatve - zastaranje - določitev plačila in izplačila - petletni zastaralni rok - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - prožna razlaga pravil o zastaranju - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse - prepoved reformacije in peius
V obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 je bilo stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ.
S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU, na katero opozarja tožena stranka v pritožbi, pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.
postopek prisilne poravnave - upniki kot upravičeni predlagatelji za začetek postopka prisilne poravnave - nagrada upravitelja - začetni predujem - manjkajoči predujem - sklep o začetku postopka prisilne poravnave - pridobljene pravice - procesna legitimacija - singularno pravno nasledstvo - pravica do pritožbe
Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, iz tega ni mogoče sklepati, da dodatnih nujno potrebnih sredstev za pokritje stroškov postopka ni dolžan zagotoviti predlagatelj postopka oz. da bi breme kritja teh stroškov moralo preiti na dolžnika
Utemeljene so pritožbene navedbe, da pritožnik nima več statusa stranke v postopku. Iz listinske dokumentacije in dosedanjega dogajanja v obravnavanem postopku prisilne poravnave izhaja, da ni sporno, da so sodišče (in vsi udeleženci postopka) seznanjeni s tem, da je pritožnik vse svoje terjatve prenesel na upnika A. d.o.o., ki je svoje na novo pridobljene procesne pravice tudi uporabljal, glasoval o prisilni poravnavi ter konvertiral del svojih na novo pridobljenih sredstev v delnice dolžnika. A. d.o.o. je torej stopil v procesni položaj pritožnika v celoti. ZFPPIPP v tretjem odstavku 57. člena namreč določa, da če upnik pravočasno prijavljeno terjatev prenese na novega upnika, novi upnik pridobi procesno legitimacijo in procesna legitimacija prejšnjega upnika preneha, ko eden od njiju o prenosu obvesti upravitelja in mu dokaže prenos. Zaradi navedenega je utemeljeno pritožbeno opozarjanje, da pritožnika ne morejo več bremeniti stroški postopka.
Predlagatelj postopka prisilne poravnave je oseba, ki je vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Skladno s 139. členom ZFPPIPP je predlagatelj postopka lahko zgolj dolžnik in osebno odgovorni družbenik, oziroma skladno z 221.j členom ZFPPIPP še upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika. V obravnavanem primeru je tako predlagatelj lahko zgolj upnik, ki ima dovolj visoko terjatev. Kot pravilno opozarja, pritožnik ni (več) tak subjekt, zato se ne more več "šteti" za predlagatelja postopka, saj je to s prenosom terjatve postal novi upnik A. d.o.o., ki je vstopil v celoten procesni položaj pritožnika z vsemi pravicami in obveznostmi. Od dne (21.7.2022) ko je A. d.o.o. obvestil upravitelja o prevzemu terjatve in od prenosa dalje je upnik (in predlagatelj) tega postopka prisilne poravnave. nepravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni pravne podlage, da se novemu upniku naloži plačilo predujma, saj točno tak položaj ureja 57. člen ZFPPIPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00072281
ZPP člen 8, 181, 181/2. ZASP člen 22, 22/1, 22/1-3, 22/2, 23, 28. Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi člen 3. ZKUASP člen 9, 9-1, 10, 10/1, 10/1-2, 10/3, 12.
individualno upravljanje avtorske pravice - javno predvajanje fonogramov - javna priobčitev - negativna ugotovitvena tožba - pravni interes za tožbo - avtorska pravica - sorodna pravica - materialne avtorske pravice - pravica reproduciranja - obvezno kolektivno upravljanje
Tožena kolektivna organizacija nima pravice obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic v zvezi s prvotožničinim javnim predvajanjem glasbe s fonogrami, naštetimi v Prilogi 1, na katerih ima druga tožnica vse avtorske in sorodne pravice za ta način uporabe.
ZPP člen 274, 274/1. ZGD-1 člen 391, 391/2, 396, 396/1.
zavrženje pritožbe - pravni interes za pritožbo - ugotovitev ničnosti sklepa skupščine - aktivna legitimacija družbenikov gospodarske družbe - učinek poteka roka za vložitev tožbe
Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba in predlog za izdajo začasne odredbe zavržeta, je toženki v korist. Roka za uveljavljanje ničnosti sklepov skupščine, ki je potekala 27. 10. 2006 oziroma za razveljavitev teh sklepov, sta v skladu z drugim odstavkom 391. člena ter prvim odstavkom 396. člena ZGD-1 potekla. To pomeni, da z morebitno ponovno tožbo na ugotovitev ničnosti spornih sklepov 11. skupščine toženke oziroma za njihovo razveljavitev tožnica ne bi bila uspešna (prvi odstavek 274. člena ZPP).
Iz tega izhaja, da toženka z ugoditvijo pritožbi in nadaljevanjem tega pravdnega postopka ne bi imela nobene pravne koristi. Največ, kar bi toženka lahko z nadaljevanjem tega pravdnega postopka dosegla, je zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožnica ni navedla in še manj utemeljila, kako bi takšna odločitev v tem pravdnem postopku izboljšala njen pravni položaj. Na obstoj toženkinega pravnega interesa pa ni mogoče sklepati niti iz okoliščin konkretnega primera.
gospodarski spor majhne vrednosti - poseben sklep o višini stroškov
Višje sodišče je, ker v zvezi z odmero pravdnih stroškov toženka ni podala pritožbenih trditev, izpodbijani sklep po uradni dolžnosti preizkusilo glede kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Ker te niso podane in je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP).
OZ člen 190, 190/1, 592, 592/1, 593, 593/1, 593/2.
najemna pogodba za poslovni prostor - površina poslovnih prostorov - plačilo najemnine - manjša površina nepremičnine - stvarna napaka - preveč plačana najemnina - obstoj pogodbe - neupravičena pridobitev
V skladu s prvim odstavkom 592. člena OZ odgovarja zakupodajalec zakupniku za vse napake v zakup dane stvari, ki ovirajo njeno dogovorjeno ali običajno rabo, ne glede na to, ali je zanje vedel ali ne, ter za manjkajoče lastnosti ali odlike, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene. Če je med strankama določena lastnost posebej dogovorjena, gre za stvarno napako tudi, če je omogočena normalna ali dogovorjena raba.
Ker je v obdobju, za katerega toženka zatrjuje, da je plačevala previsoko najemnino (od septembra 2006 do decembra 2020), med pravdnima strankama nesporno, da je najemna pogodba med njima veljala, je sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru predpostavke za utemeljenost pobotnega ugovora na podlagi instituta neupravičene obogatitve niso podane (primerjaj prvi odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za obračunavanje najemnine po površini 63,66 m² je torej vseskozi obstajal, zato o prehodu premoženja na tožnico brez pravnega temelja ni mogoče govoriti.
Dejstvo, da je toženka ob sklenitvi najemne pogodbe vedela za obstoj stvarne napake, izključuje tožničino odgovornost iz tega naslova. Sodišče prve stopnje se je zato pri svoji odločitvi pravilno oprlo na določilo prvega odstavka 593. člena OZ, ki določa, da zakupodajalec ne odgovarja za napake v zakup dane stvari, ki so bile ob sklenitvi pogodbe zakupniku znane ali mu niso mogle ostati neznane.
ZGD-1 člen 590, 590/3, 590/4, 590/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 343a. ZSReg člen 17, 36, 36/1.
sprememba pravnoorganizacijske oblike gospodarske družbe - manjšinski družbenik - udeleženec v postopku - nadomestni sklep - ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine - registrska zapora - prebitje registrske zapore
Registrsko sodišče je ocenilo, da obstaja velika verjetnost, da udeleženec ne bo uspel s tožbo, s katero uveljavlja ničnost in izpodbojnost skupščinskih sklepov predlagatelja, in zato znatno prevladuje interes za odločitev o vpisu v sodni register. Predlagatelju pa bi nastala škoda zaradi poznejšega vpisa. Vpis v sodni register je hiter postopek, zadrževanje vpisa sklepa skupščine ne govori v prid interesu za počasno odločitev, temveč ravno obratno, zato je bila dana podlaga, da se citirani sklep vpiše v sodni register.