Pritožba očita, da je cenitev nepremičnin, ki so bile prodane pred začetkom stečajnega postopka, in ki jo je opravila družba A., nestrokovna, kar pa ne more biti predmet zahteve za razrešitev upravitelja, razen če bi upravitelj izbral cenilca na podlagi neskrbnosti ali velike malomarnosti, česar pa pritožba ne zatrjuje. Razpravljanje o cenitvi tako ne more biti predmet tega postopka.
Do odpusta obveznosti je prišlo s sklepom o odpustu obveznosti (pravnomočnem 18. 8. 2022), medtem ko je njena mati umrla ... 2. 2022, kar pomeni, da zapuščina po njej predstavlja stečajno maso, saj zapuščina preide po samem zakonu na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Tudi pravnomočen sklep o odpustu obveznosti tega ne spreminja, saj tak sklep ni ovira za unovčenje premoženja, ki spada v stečajno maso.
Res je minilo že skoraj štiri leta od pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, vendar zaenkrat še ni mogoče zaključiti postopka osebnega stečaja, saj je to mogoče šele, ko so opravljena vsa potrebna dejanja, kar pomeni tudi unovčenje vsega premoženja, ki spada v stečajno maso, do takrat pa upravitelj niti nima pravice predlagati končanja postopka osebnega stečaja. Pri tem sodišče brez predloga upravitelja in izjave, da je izvedel vsa dejanja, ki jih je v skladu z ZFPPIPP treba opraviti, o končanju stečajnega postopka sploh ne sme odločati, saj je ta izjava, ki jo upravitelj poda v končnem poročilu, pogoj za izdajo takega sklepa. Pri tem je tudi izključeno odločanje o sorazmernosti nadaljnjega vodenja stečajnega postopka. Šele ko bo dokončno jasno, kolikšen delež zapuščine pripada dolžnici, bo tudi mogoča ocena njegove vrednosti, in šele takrat bodo, če nepremičnine oziroma dolžnici pripadajočega deleža nepremičnine ne bo mogoče prodati, upniki lahko podali izjavo, ali so v tem primeru pripravljeni prevzeti nepremičnino v skladu s 374. členom ZFPPIPP. Ali je premoženje unovčljivo ali ne, je mogoče presojati šele po poskusu prodaje tega premoženja, do ugotovitve, kolikšen delež zapuščine po materi pripada dolžnici, pa premoženja sploh ni mogoče začeti prodajati, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno to zavrnilo.
Pritožnik ne oporeka dejstvu, da ni upnik tega postopka. Svojo procesno legitimacijo kot neizbrani ponudnik utemeljuje na pravnem interesu s pričakovano pravico glede nakupa nepremičnin v stečajnem postopku, kar pa ni utemeljeno. Pritožnikov interes je zgolj (nerealiziran) ekonomski interes za nakup premoženja stečajnega dolžnika, ki mu legitimacije za pravno sredstvo ne daje.
Fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku. Če naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, se vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan petnajstdnevnega roka, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
V primeru, ko je dopolnitev izvedenskega mnenja predlagana glede istega spornega dejstva, ne gre za nov dokazni predlog, ampak le za predlog za nadaljnje izvajanje istega dokaza. Ker se zato tudi v konkretnem primeru izvedensko mnenje z dopolnitvijo šteje kot celota, mora strošek dopolnitve plačati tista stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v času prekinitve postopka odločilo o pravdnih stroških, ki so v celoti nastali še v izvršilnem postopku, pred začetkom postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Sodišče prve stopnje je s tem toženi stranki priznalo stroške za ugovor zoper sklep o izvršbi in pri tem spregledalo, da se zoper toženo stranko vodi postopek prisilne poravnave ter da je tožeča stranka terjatev prijavila v postopku prisilne poravnave. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem storilo procesno kršitev, ki vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa v stroškovnem delu.
V tem (ponovnem) postopku odpusta obveznosti se je moralo sodišče prve stopnje ukvarjati z novimi dejstvi, to so dejstva, ali je ovira za odpust obveznosti vplivala na vodenje stečajnega postopka, oblikovanje ali unovčevanje stečajne mase. Gre za nov sklop dejstev, ki pripeljejo do dveh možnih pravnih posledic (kot v primeru ugotavljanja dejstev iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP), to je odpust obveznosti oziroma zavrnitev le-tega.
Dolžnik je tisti, ki mora zatrjevati in dokazati, da ovira iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP ni vplivala na potek stečajnega postopka ali oblikovanje ali unovčevanje stečajne mase.
Pritožnik ne more doseči enake pravne posledice (to je zavrnitev odpusta obveznosti), kot je bila že pravnomočno ugotovljena v prvotnem postopku odpusta obveznosti na podlagi istih dejstev.
Pri presoji ali so kršitve iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP otežile vodenje stečajnega postopka ali oblikovanja ali unovčevanja stečajne mase je potrebno ugotoviti okoliščine posameznega primera.
Etažni lastniki niso sklenili pogodbe o medsebojnih razmerjih, skladno z določbo 116. člena SPZ. Z njo etažni lastniki uredijo zlasti opredelitev stroškov in obveznosti, ki jih bremenijo, če se ti ne plačujejo sorazmerno s solastniškimi deleži, uredijo način uporabe skupnih delov, njegov namen in način upravljanja. Ker pa se o tem niso posebej dogovorili, je za urejanje razmerij (in plačilo stroškov) v zvezi s skupnimi površinami in stroški, ki se nanašajo na celotno sosesko, treba uporabiti določbo 115. člena SPZ, ki določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne njihovim solastniškim deležem.
Evidentno je, da je bila ponujena sklenitev enotnega posla sale and lease back, v katerem sta prodajna in najemna pogodba v tolikšni meri povezani, da ju ni mogoče obravnavati povsem ločeno, kot ju je zmotno presojalo sodišče prve stopnje. Posledica neveljavnosti ali prodaje ali najema pomeni neveljavnost celotnega posla, saj povzroči izgubo namena (kavze) celotnega posla, ki je v prodaji in v hkratnem povratnem najemu. Povedano drugače, čeprav so uporabljeni nekoliko nerodni izrazi (po prodaji, pod pogojem, pogoji najema, hkrati sklenil) sklenitev najemne pogodbe ne pomeni pogoja za učinkovanje prodajne pogodbe, ampak gre za bistveni sestavni del enotnega posla sale and lease back. Izrecno je namreč navedeno, da gre za takšen posel in da so pogoji najema fiksni in bistveni sestavni del prodajne transakcije.
Posel je bil lahko sklenjen le v primeru, če je šlo za popolno ponudbo. Ni dvoma, da je ponudba vsebovala bistvene sestavine prodajne pogodbe, vendar vseeno ni šlo za popolno ponudbo, ker niso bile vsebovane vse bistvene sestavine najemne pogodbe. Utemeljeno je namreč pritožbeno zavzemanje, da je bistvena sestavina najemne pogodbe (poleg predmeta najema in najemnine) tudi določitev trajanja najema, in sicer gre lahko za najem ali za določen ali za nedoločen čas. Drži, da definicija zakupne (najemne) pogodbe (glej 587. člen OZ) izrecno ne omenja trajanja zakupa, vendar sta pravna teorija in sodna praksa3 enotni, da je čas trajanja najema bistvena sestavina najemne pogodbe. Pravna teorija tudi glede 616. člena OZ, ki sicer govori o odpovedi zakupne pogodbe, katere trajanje ni določeno in ga iz okoliščin ali krajevnih običajev tudi ni mogoče določiti, izrecno izpostavlja, da je trajanje bistvena sestavina zakupne pogodbe. Da, 616. člen OZ določa le za način prenehanja, če trajanje najema ni določeno, in torej velja za primere, ko je bila najemna pogodba ali sklenjena ali podaljšana za nedoločen čas. Navedeno še v večji meri velja za posel sale and lease back, glede katerega toženka utemeljeno, logično in življenjsko izpostavlja, da je trajanje povratnega najema bistveno za opravljanje njene dejavnosti.
Družbenik in nekdanji direktor stečajnega dolžnika nima aktivne legitimacije za vlaganje predlogov v zvezi s potekom pravnomočno začetega stečajnega postopka, o katerih bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom.
O pogojih za začetek stečajnega postopka se odloča v predhodnem postopku, ki se zaključi s pravnomočnostjo sklepa o začetku postopka. V postopku zaradi insolventnosti ni mogoče predlagati obnove postopka.
Tožnica je izkazala izpolnitev obveznosti z zapisnikom o prevzemu dokumentacije, preklicem zahteve za unovčenje bančne garancije s strani toženke, ki navaja, da je tožnica izpolnila vse obveznosti in dejstvom, da so bila počivališča dokončana in se uporabljajo po tožničini projektni dokumentaciji. Zatrjevanih napak projektne dokumentacije toženka ni konkretizirala. Obveznosti plačila se ne more razbremeniti niti s sklicevanjem, da računu niso bile predložene ustrezne izjave podizvajalcev in njihovi potrjeni računi. Zahtevek enega potencialnega podizvajalca je namreč že sama dvakrat zavrnila zaradi neizpolnjevanja predpostavk, drugi podizvajalec pa nanjo do konca glavne obravnave na prvi stopnji, skoraj 4 leta po zaključku del, ni naslovil nobenega zahtevka.
Pritožnica sicer pravilno navaja, da 80. člen ZASP določa, da morajo biti pogodbe, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar to še ne pomeni, da je mogoče v sodnem postopku njihovo vsebino dokazati zgolj z njihovo predložitvijo. Ker lahko stranke vsebino pogodb o prenosu potrdijo tudi na drug način, so predložene enostranske listine primerno dokazno sredstvo. Njihova dokazna vrednost pa je odvisna od ostalih zbranih dokazov, še posebej od tega, s kakšnimi navedbami in dokazi jih izpodbija nasprotna stranka.
Toženka je bila pravilno pozvana k plačilu sodne takse za pritožbeni postopek, ker pa sodne takse ni plačala pravočasno, je sodišče prve stopnje pravilno štelo pritožbo za umaknjeno. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da pravno podlago za to predstavlja tretji odstavek 105.a člena ZPP, ki določa pravne posledice domneve umika pritožbe, in ne tretji odstavek 188. člena ZPP, ki ureja posledice umika tožbe, tj. ustavitev postopka. Plačilo sodne takse je procesna predpostavka za vodenje pritožbenega postopka, zato se v primeru domneve umika pritožbe zgolj ugotovi, da se pritožba šteje umaknjeno, brez ustavitve postopka.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so med predlagateljem in družbenikom res sporna dejstva, s katerimi se utemeljuje obstoj izključitvenih razlogov in na podlagi katerih je bil sprejet sklep o izključitvi družbenika. Ker pa se družbenik, ki meni, da je bil neutemeljeno izključen iz družbe, lahko brani z izpodbijanjem sklepa skupščine, niso podani pogoji za prekinitev postopka do odločitve v postopkih, ki jih omenja pritožnik.
ZFPPIPP posebne pritožbe na potek dražbe ne predvideva. Enako stališče velja tudi glede poteka dražbe v izvršilnih postopkih. Pravica do samostojne pritožbe vseh potencialnih udeležencev dražbe bi predstavljala zastoj v postopku in negativno vplivala na potek in hitrost stečajnega postopka ter bila s tem v nasprotju z načelom hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP). Pritožbeno sklicevanje na kršitev pravil postopka prodaje premoženja stečajnega dolžnika v zvezi z načelom zagotovitve za upnike najugodnejših pogojev prodaje (47. člen ZFPPIPP) ni utemeljeno, saj so za uresničevanje tega načela predvidena pravna sredstva upnikov v postopku prodaje (344. člen ZFPPIPP), kar pritožnica ni.
Pritožnica z zavrženo pritožbo ni izpodbijala sklepa sodišča prve stopnje, temveč upraviteljevo vodenje javne dražbe, kar ne pomeni odločitve o zadevi, o kateri odloča sodišče s sklepom. Njena pritožba zoper vodenje dražbe ni dovoljena.
Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomeščati z zaslišanjem. Zaslišanje je kot dokaz namenjeno ugotavljanju resničnosti pravočasno zatrjevanih dejstev, ne pa širitvi trditvene podlage.
Trditev, da je upnik stečajnega postopka zastaran v svoji pravici po preteku pet let, saj nihče zoper dolžnika niti zoper E. E. ni predlagal stečaja v obdobju, ko naj bi kredita zapadla, niti pet let kasneje, ni relevantna, saj je za vse terjatve, ki so bile podlaga za začetek stečajnega postopka, izkazano, da so bili v letu 2021 po predlogu upnika izdani sklepi o izvršbi (kot rečeno že pravnomočni), kar je pretrgalo zastaranje in podaljšalo zastaralni rok.
Za vložitev družbeniške tožbe morajo biti izpolnjene materialnopravne predpostavke iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1 (predhodni neuspeli zahtevek družbenika do drugega družbenika k izpolnitvi obveznosti ali opozorilo družbe na neizpolnitev in če je neuspešno skupščini predlagal sprejetje sklepa o vložitvi tožbe ali če je skupščina tak sklep sprejela, pa ni imenovala posebnega zastopnika za vložitev tožbe ali če je skupščina sklep o vložitvi tožbe sprejela, pa poslovodja ali posebni zastopnik ni vložil tožbe). Ne gre torej za procesno predpostavko za dopustnost vložitve tožbe, pač pa za materialnopravno upravičenje pod pogoji iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1.
Napačne so nadaljnje obširne pritožbene navedbe v smislu, da tožena stranka ni bila dolžna pred oddajo poslovnega prostora v najem preveriti ustreznost električnih inštalacij. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve pravilno navedlo, da ZPSPP, v 14. členu določa, če se stranki nista dogovorili drugače, mora najemodajalec izročiti najemniku poslovno stavbo oziroma poslovni prostor v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti v namen, ki je določen s pogodbo in ga v takšnem stanju vzdrževati, česar pa tožena stranka ni storila, saj je prišlo dne 21. 2. 2018 do požara zaradi dotrajane inštalacije. Skrb za elektroinštalacije, izhajajoč iz sklenjene najemne pogodbe med pravdnima strankama, ni bila prenesena na najemojemalca (tožečo stranko), ampak je to naloga lastnika objekta. Kar pomeni, da je tožena stranka, ko je objekt kupila kot lastnica in najemodajalka, morala ravnati s posebno skrbnostjo in preveriti v kakšnem stanju je bil lokal, ki ga je dajala v najem, vključno z elektroinštalacijami in ogrevanjem. Koliko časa je bila lastnica navedene nepremičnine ni odločilno. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da Pravilnik o zahtevah za nizko napetostne električne inštalacije v stavbah, v 10. členu, določa uporabo in vzdrževanje lastnika poslovnega prostora. Določena je dolžnost lastnika poslovnega prostora, da zagotovi pravočasno in pravilno vzdrževanje vgrajenih električnih inštalacij, ki so potrebne za varno uporabo objekta oziroma poslovnega prostora. Da je pravočasno in pravilno vzdrževanje vgrajenih električnih inštalacij dolžnost lastnika poslovnega prostora, je potrdil tudi izvedenec, ki je navedel, da v času požara veljaven 14. člen ZPSPP določa, če stranki nista drugače dogovorili, mora najemodajalec izročiti najemniku poslovno stavbo oziroma poslovni prostor v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti za namen, ki je določen s pogodbo in ga v takem stanju vzdrževati. Časovna periodika pregledov in kontrol ter kontrolnih meritev je urejena v 11. členu Pravilnika, kjer so urejeni redni in izredni pregledi in je določeno, da je redni pregled električnih inštalacij v stavbah, ki obsega pregled, preizkuse in meritve električnih inštalacij, treba izvesti v roku, ki ni daljši od 8 let. Glede na navedena določila in ugotovitev, da tožena stranka ni preverila ustreznosti električnih inštalacij pred sklenitvijo najemnega razmerja s tožečo stranko, kar za pritožbo ni sporno, ob tem, da ni izkazana ustreznost električnih inštalacij z še veljavnimi pozitivnimi električnimi meritvami, teh namreč v spisu ni, je povsem na mestu ugotovitev izvedenca, ki mu je sledilo tudi prvostopno sodišče, da je bil lastnik objekta - najemodajalec ob predaji poslovnega prostora v najem dolžan na novo preveriti ustreznost električnih instalacij oziroma najemniku izkazati ustreznost le teh s še veljavnimi pozitivnimi električnimi meritvami. Izvedenec je sicer res pojasnil, da sam nakup oziroma dajanje nepremičnine v najem še ne predstavlja takšnega izrednega dogodka, ki bi zahteval izreden pregled in kontrolo meritev, vendar le ob predpostavki, da za objekt že obstajajo veljavne meritve v okviru zahtevane periodike, ki pa jih v spisu ni. Ne drži torej, da ni nobene zakonske obveze, ki bi toženo stranko kot lastnika (najemodajalca) obvezovala opraviti pregled elektroinštalacij, kar je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče in pravilno zaključilo, da v spisu ni najti listin, ki bi dokazovale, da je tožena stranka kot lastnica objekta sprejela vse dolžne ukrepe, ki jih določajo tehnični predpisi za zagotavljanje varnosti obratovanja, ko je lokal oddala v najem. Glede na pojasnjeno je povsem neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo, da je v odškodninskih zadevah dokazno breme glede obstoja nedopustnega škodljivega dejstva na tožeči strani, saj je tožeča stranka svojemu dokaznemu bremenu v celoti zadostila (7. in 212. člen ZPP).
Zaključek sodišča prve stopnje glede načina plačila in da morajo pravne osebe poslovati negotovinsko se namreč ne nanaša na način plačila in da ta pri pravnih osebah ni dopusten, temveč na neprimernost dokaza z zaslišanjem prič pri pravnih osebah glede načina plačila. Kot je pojasnjeno že zgoraj, pa so bili dokazni predlogi tudi nesubstancirani in jih sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati že iz tega razloga.