postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - obveznosti stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem - namen odpusta obveznosti - ovira za odpust obveznosti - dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju - pritožbene novote
Odpust obveznosti ni pravica, temveč pravna dobrota, do katere je stečajni dolžnik upravičen le, če ravna v skladu s svojimi obveznostmi v postopku odpusta obveznosti oziroma če izkaže upravičene razloge, zaradi katerih teh obveznosti ni mogel izpolniti. Da bi upravitelj lahko izvrševal svojo obveznost nadzora nad dolžnikovimi prizadevanji za poplačilo upnikov (prvi odstavek 399. člena in drugi odstavek 402. člena ZFPPIPP), mora dolžnik z njim sodelovati in se na njegove pozive odzivati (prvi odstavek 383.b člena ZFPPIPP). Mora mu sporočiti elektronski naslov ali telefonsko številko in (kadar ta ni isti kot naslov njegovega prebivališča) poštni naslov, na katerih je zanesljivo dosegljiv (drugi odstavek 383.b člena ZFPPIPP), poleg tega pa nemudoma tudi vsako spremembo teh podatkov in podatkov iz 1. do 3. točke drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP (šesti odstavek 384. člena ZFPPIPP).
Stečajnega dolžnika, ki je zaposlen le za krajši delovni čas, še vedno zavezuje dolžnost iskati zaposlitev ali delo za polni delovni čas oziroma dodatno zaposlitev za krajši delovni čas, tako da bi skupaj dosegla polni delovni čas, in o tem poročati upravitelju.
Kršitev dolžnikovih obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP samostojno utemeljuje zavrnitev predloga za odpust obveznosti (2. točka prvega odstavka 403. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP).
ZFPPIPP člen 48, 48/1, 99, 101, 321, 321/2, 446, 446/2.
stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe - načrt poteka stečajnega postopka - navodila sodišča upravitelju - redna poročila upravitelja
Glede na vsebino upraviteljevih pojasnil in poročil je sodišče prve stopnje po presoji višjega sodišča pravilno zaključilo, da upravitelj opravlja naloge v skladu s pravnomočno potrjenim načrtom stečajnega postopka, o opravljenih opravilih in pridobljenih informacijah pa redno poroča. Pritožba navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje konkretno ne izpodbija. Ne more pa pritožnik uspeti s pavšalnim očitkom, da določen del upraviteljevih opravil ostaja nedokumentiran, kar naj bi samo po sebi povzročalo netransparentnost in vzbujalo občutek, da odločitve upravitelja in sodišča temeljijo na dejstvih, ki niso dokumentirana. Še zlasti ne zato, ker pritožnik konkretno ne izpostavi nobene takšne okoliščine, ki bi kazala na to, da je stečajni upravitelj določen del komunikacije s stečajno upraviteljico E. E. zamolčal oziroma takšnega dejstva, ki bi vzbudilo dvom v zaključek sodišča prve stopnje, da je stečajni upravitelj o tej komunikaciji doslej redno in korektno poročal.
ZFPPIPP člen 103, 103/6, 105, 105/1, 105/4, 354, 354/2, 354/3, 354/4, 354/5, 355, 355/2, 355/2-1, 355/2-7. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 5, 5/4, 18, 20, 21.
postopek osebnega stečaja - nagrada upravitelju - stroški upravitelja - stroški poslovanja - administrativni stroški - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem) - tekoči stroški rednega poslovanja
Ni mogoče pritrditi pritožnici, da so stroški amortizacije njene opreme, stroški njenega poslovnega prostora (najemnina, elektrika, komunala ipd.) in strošek premije za zavarovanje njene odgovornosti „podobni izdatki“ iz 21. člena Pravilnika. V tem smislu navedenega pojma v skladu z določili ZFPPIPP in Pravilnika po presoji višjega sodišča ni mogoče razumeti. Vsi stroški, primeroma našteti v 21. členu Pravilnika, se namreč nanašajo na izdatke, ki so v neposredni povezavi z opravljanjem nalog in pristojnosti, ki jih ima upravitelj v posamičnem stečajnem postopku. Gre torej za izdatke, ki upravitelju nastanejo med oziroma zaradi posamičnega stečajnega postopka. Med primeroma naštetimi stroški ni nobenega takšnega izdatka, ki ga ima upravitelj zato, da lahko opravlja svojo dejavnost in mu nastaja neodvisno od posamičnega stečajnega postopka. Ker pravno urejen primer zajema drugo (in ne podobno) vrsto stroškov, pri razlagi pojma „podobni izdatki“, kot jo ponuja pritožnica, ni mogoče ostati v mejah pravnega pravila iz 21. člena Pravilnika in v teh mejah najti merila, ki utemeljuje sklepanje po podobnosti.
Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je potrebno četrti odstavek 5. člena Pravilnika razlagati na način, da se strošek administrativnih storitev odmeri na mesečni ravni, enako kot tekoči strošek stečajnega postopka, če te storitve opravi zunanji izvajalec (7. točka drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP). Če namreč administrativne storitve opravi upravitelj sam, ne gre za storitve iz šestega odstavka 103. člena ZFPPIPP, za katere zakon izjemoma dovoljuje, da se cena (nadomestilo) za njih plača v breme stečajne mase (kot mesečni strošek). V skladu s šestim odstavkom 103. člena ZFPPIPP so nadomestila, ki jih vključuje nagrada upravitelja, nadomestilo za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti. Zato tudi Pravilnik v četrtem odstavku 5. člena plačilo za navedeno vrsto storitev izrecno veže na nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila in upravitelju priznava upravičenje, da si lahko glede na obseg, v katerem samostojno opravi administrativne storitve, to nadomestilo poviša.
Plačilo sodne takse je procesna predpostavka oziroma pogoj za to, da sodišče tožbo vsebinsko obravnava, s tem, ko takse ni (pravočasno) plačala, pa se je tožnica vsebinski obravnavi njenih tožbenih navedb odrekla.
ZFPPIPP člen 399, 399/2, 399/2-1, 407, 407/1, 407/4, 407/5, 407/5-1. KZ-1 člen 208.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti dolžnika - ovire za odpust obveznosti - kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - kaznivo dejanje zatajitve - kaznivo dejanje overitve lažne vsebine - pogojna obsodba
Ni odločilno, da je bila pritožniku izrečena pogojna obsodba, ne pa kazen. Oboje je kazenska sankcija za storjeno kaznivo dejanje in oboje je ovira za odpust iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP tako po zapisu te določbe kot po njenem smislu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00084845
URS člen 23. OZ člen 417, 417/1. SPZ člen 146, 146/4, 154, 154/2. ZGD-1 člen 580, 580/6, 581, 581/2. ZPP člen 13, 13/1, 13/2, 206, 206/1, 206/1-1, 339, 339/2, 339/2-14.
V tem kontekstu pritožba materialno pravno neutemeljeno uveljavlja, da je bil na podlagi določila četrtega odstavka 146. člena SPZ prenos maksimalne hipoteke med družbo A. d.d. in B. d.d. izključen. Navedeno določilo namreč po prepričanju sodišča druge stopnje pride v poštev pri prenosu le ene ali več posameznih terjatev iz pogodbenega razmerja s cesijo, ki jo Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku 417. člena opredeljuje kot pogodbo, ki jo upnik sklene s kom tretjim, s katero prenese nanj svojo terjatev. Ker gre v primeru pogodbe o pripojitvi z dne 28. 10. 2022 za korporacijski pravni posel, na podlagi katerega je prišlo do spremembe oziroma prenehanje korporacijskega razmerja z vsebino, ki je določena v drugem odstavku 581. členu ZGD-1, po prepričanju sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ne gre uporabiti določbe četrtega odstavka 146. člena SPZ, ki pride v poštev samo v primeru odstopa terjatev, zavarovane z maksimalno hipoteko.
Predlagatelji so pred istim prvostopenjskim sodiščem že vložili vsebinsko podoben predlog, ki ga je sodišče zavrglo zaradi neobstoja pravnega interesa. Tisti sklep je bil po njihovem napačen, vendar so pojasnili, da se zoper njega ne pritožujejo, pač pa vlagajo nov predlog. Menili so, da to lahko storijo, ker pri zavrženju ne gre za meritorno (tj. vsebinsko) odločitev o njihovem pravovarstvenem zahtevku. To pravno stališče pa je napačno. Nevzdržno bi bilo, da bi isti predlagatelj lahko uveljavljal sodno varstvo enake vsebine, vse dokler mu enkrat ne bi uspelo.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7.
jurisdikcija - pristojnost slovenskega sodišča - kondikcija - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis)
Pritožbeno sporna je razlaga, ali gre v v konkretnem sporu za zadevo v zvezi s pogodbenimi razmerji.
Uredba Bruselj Ia vsebinsko ne napolnjuje pojma "v zvezi s pogodbenimi razmerji". Pomembno je, da se pojem razlaga avtonomno in ločeno od pomena, ki ga ima v nacionalnem pravu držav članic.
Tožnik se mora sklicevati na obveznost v zvezi s pogodbenim razmerjem, da bi z njo utemeljil zahtevek.2 Bistvena okoliščina je prostovoljen sprejem obveznosti.
ZZVZZ člen 87, 87/2. ZVZD-1 člen 36, 36/1. ZDR-1 člen 28, 28/5, 28/6. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (2002) člen 2, 2/1, 5, 5/1.
zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - predhodni preventivni zdravstveni pregled - zdravniški pregled - zdravstvena zmožnost za opravljanje dela - premestitev na drugo delovno mesto - napotitev delavca - namen zakonodajalca - namen kršenega pravila - trditveno breme - informativni dokaz - pred pravdo pridobljeno strokovno mnenje
Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka sklenila delovno razmerje z njeno zavarovanko brez predpisanega predhodnega preventivnega zdravstvenega pregleda, ni pa podala konkretnih navedb, iz katerih bi izhajalo, da delavka zdravstveno ni bila sposobna za opravljanje del in nalog konkretnega delovnega mesta, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka torej svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila.
Iz varstvenega namena norm, ki zapovedujejo napotitev delavca na preventivni zdravstveni pregled izhaja, da je namen zakonodajnega urejanja v prvi vrsti v varovanju delavčevega zdravja.
Tožeča stranka je v spis predložila strokovno mnenje imenovanega zdravnika, da zavarovanka ob nastopu delovnega razmerja ni bila zmožna za delovne naloge, navedene v pogodbi o zaposlitvi, vendar pa ta dokaz za odločitev o zadevi ni relevanten, saj imenovani zdravnik ni opravil zdravniškega pregleda, kar je pogoj za zahtevek po drugem odstavku 87. člena ZZVZZ.
Razlogov za začasno zadržanost od dela zaradi bolezni ni mogoče enačiti z zavarovančevo zdravstveno zmožnostjo za opravljanje dela, ki je predmet pogodbe o delu.
Pri razlagi pogodbe je treba upoštevati, da vsako besedilo dobi vsebino s kontekstom, v katerega je postavljeno; upoštevati je treba vse okoliščine primera, tudi tiste, ki leže izven same izjave volje.
čas izpolnitve obveznosti - izpolnitvena zamuda - vzrok za zamudo z izpolnitvijo - pogodbena kazen
Tožena stranka se lahko na podlagi 250. člena v povezavi z 240. členom OZ razbremeni odgovornosti le zaradi vzrokov, ki so zunaj njene sfere (zaradi zunanjih tveganj), ker izvirajo bodisi iz tožničine sfere bodisi iz sfere, ki ne spada niti v tožničino niti v toženkino sfero (zunanji dogodki ali ravnanja tretje osebe), ki jih ni mogla obvladati in jih tudi ni bila dolžna obvladovati. Uporaba navedenih določb tako zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v zamudi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 331, 331/3. ZPP člen 4, 4/1, 4/2.
sklep o prodaji - načelo neposrednosti - sprememba sodnika - pravnomočen sklep o začetku stečajnega postopka - pravnomočno razsojena stvar - prepoved ponovnega odločanja - cenitev nepremične
Pritožbeno sodišče opozarja, da v danem trenutku odloča o prodaji premoženja dolžnika in je bilo o začetku postopka osebnega stečaja zoper dolžnika že pravnomočno odločeno.
sodba na podlagi pripoznave - potrebni stroški - odločitev o pravdnih stroških - cenitveno poročilo
Tožeča stranka je izvedela za ugovor tožene stranke glede vrednosti spornega predmeta, ki ga je podala v odgovoru na tožbo, v trenutku, ko ji je sodišče prve stopnje vročilo odgovor na tožbo. Torej je tožeča stranka z vročitvijo odgovora na tožbo lahko pričakovala, da bo sodišče v nadaljevanju postopka odločilo o ugovoru tožene stranke glede vrednosti spornega predmeta. V teh dejanskih okoliščinah je utemeljeno pridobila cenitveno poročilo. V sklepu o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na cenitveno poročilo, zato ne drži pritožbena navedba, da ni pripomoglo k odločitvi. Če sodišče ni spremenilo vrednosti spornega predmeta, to ne pomeni, da cenitveno poročilo ni pripomoglo k odločitvi, temveč, da je tožeča stranka v tožbi korektno določila vrednost spornega predmeta in da tožena stranka ni uspela z ugovorom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00084193
ZPP člen 7, 212, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - zakupna (najemna) pogodba - odpoved najemne (zakupne) pogodbe - razpravno načelo - sporazumno prenehanje najemne pogodbe - konkludentna ravnanja
S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago strank, tožeča stranka uveljavlja kršitev razpravnega načela, kar predstavlja relativno bistveno kršitev, ki v sporu majhne vrednosti ni upoštevna.
Skladno s sodno prakso lahko najemna pogodba sporazumno preneha tudi konkludentno.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00084566
ZIL-1 člen 123, 123/1. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 9, 9/2, 9/2-a, 9/2-b, 9/2-c, 14, 14/1, 14/1-c.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - blagovna znamka EU - kršitev pravic iz znamke - uporaba blagovne znamke - znak znamke - celovita presoja podobnosti znamk - uporaba označbe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji - zmeda potrošnika glede izvora blaga - izjema - namen uporabe blaga - referenčna uporaba
V konkretnem primeru kot znaka ni mogoče šteti le deklaracije (nalepke), ampak znak obsega vse grafične elemente embalaže. Proizvodi dolžnice so opremljeni s takšno embalažo in to predstavlja oznako tega blaga v gospodarskem prometu.
Dejstvo, da se izdelki prodajajo v embalaži, ki jasno označuje njihovo pravo komercialno poreklo (proizvajalec izdelkov in njegova lastna blagovna znamka), preprečuje zmedo med kupci rezervnih delov.
Čeprav dolžnica uporablja ime znamke brez dodatka ("za"), se v konkretnem primeru ime znamke uporablja v okviru celotnega opisa namena blaga na deklaraciji, kar s stopnjo verjetnosti izkazuje referenčno uporabo oziroma uporabo, ki ima le informacijski pomen.
NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00088096
URS člen 23. ZASP člen 5, 5/1, 7, 101, 165, 165/2, 167, 167/1, 167/1-1, 167/1-4, 167/1-8. ZPOmK-1 člen 63a, 63a/2. ZPOmK-2 člen 134, 134/1. ZPP člen 243. ZPosS člen 2. OZ člen 5, 6, 131, 131/1, 186.
materialna avtorska pravica - prenos avtorske pravice - izvedenec - prekoračitev tožbenega zahtevka - sostorilstvo - nelojalna konkurenca - odškodnina - prepoved uporabe - uničenje - objava sodbe - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Sodišče je lahko samo presojalo, ali je ustvarjeno delo tožnice avtorsko delo in ali sta toženki in četrto toženec kršili avtorsko delo tožnice. Sodišče je, z izjemo dveh prstanov, kjer je tožnica v sporu uspela, celostno povzelo vsa pravno pomembna dejstva in zaključilo, da upoštevajoč vse okoliščine primera, tožnici ni mogoče nuditi avtorsko pravnega varstva.
Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da tuje avtorsko delo lahko drugega ustvarjalca navdihuje, pri tem pa ne gre za kvalitativen preskok, ko bi šlo za predelavo ali prevzem tujega dela, temveč gre za njegovo prosto uporabo. Prva toženka je kršila materialno avtorsko pravico tožnice do reproduciranja, distribuiranja in predelave s tem, ko je objavila in ponujala za prodajo sporna prstana (kite in kite set). Pri predelavi mora biti tako intenziven prevzem tujega avtorskega dela, da gre za kršitev.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je C. vprašanje postavila v povezavi s prstanom, ki ni predmet tega postopka in tudi ni podoben nobenemu od predstavljenih tožničinih izdelkov. Zgolj na podlagi enega poštnega sporočila ni mogoče sklepati, da je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence.
Pogoji po 2. členu Zakona o poslovni skrivnosti (ZPosS), da bi bil utemeljen očitek tožnice prvi toženki, da je kršila tožničine poslovne skrivnosti, niso izpolnjeni.
Tožnica s prijavo prve toženke na Etsy, ni zlorabila procesnih pravic.
Linija tožnice Kite in kite set izvira iz njenih risb, tožničini izdelki pa so razvidni iz fotografij. Risbe ponazarjajo razvoj izdelkov na fotografijah, od romba do deltoida, na enojni, dvojni ali trojni rinki, brez stranskih kamnov, s stranskimi kamni samo zgoraj ali zgoraj in spodaj. Seti, torej kombinacije glavnega kamna v obliki deltoida v okovu s stranskimi kamni, so tako posebni, da odražajo avtorjevo individualnost, ki se kaže v izbiri kamna, oblike, načinu ukovanja, dvojne oziroma trojne rinke, ki obdaja kamen, ter v razporeditvi in razmerju v velikosti s stranskimi kamni. Celosten vtis je tak, da gre za avtorsko delo.
Skice so nastale bodisi v času, ko sta bili zaposleni pri tožnici in je prenos materialne avtorske pravice na delih, ki jih ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti izključno prenesen na delodajalca na podlagi prvega odstavka 101. člena ZASP. Poleg tega sta sodelovali s tožnico še preden sta bili redno zaposleni pri njej. Zato je sodišče oprlo prenos materialne avtorske pravice od njiju na tožnico, na podlagi njunih izpovedb ter na predloženi skupni izjavi o prenosu intelektualne lastnine, s katero sta potrdili prenos materialne avtorske pravice na delih, ki so predmet tega postopka na tožnico.
Vlogo tretje toženke je poudarilo kot odločilno pri vzpostavitvi in delovanju trgovine prve toženke na platformi Etsy. Tretja toženka je imela tudi dostop do vseh skic oziroma risb tožnice, do seznama dobaviteljev in vseh ostalih podatkov, ki sta jih toženki in četrti toženec pri svojem skupnem podjemu nato izkoristili. Tretja toženka je s svojim delovanjem vsekakor sodelovala pri dejanjih uporabe, dajanja na voljo javnosti, predelavi ali distribuciji tožničinih avtorskih del. Enako velja tudi za četrtega toženca, ki je povzemal izdelke tožnice pri modeliranju novih izdelkov. Četrti toženec je poznal tožničine stvari, saj se je z njimi seznanil pri svojem delu, četudi je lahko brez skic izvajal modeliranje, kar je opravljal tudi pri tožnici.
Tretja toženka in četrti toženec sta delovala kot sostorilca in kršila avtorsko pravico tožnice ter je njuna odgovornost solidarna.
Brez sodelovanja vseh skupaj predmeti kršitve ne bi mogli biti ustvarjeni. Zato je prepovedni in odstranitveni zahtevek mogoče uperiti zoper vse kršitelje avtorske pravice.
Sodišče prve stopnje s tem, ko je v izrek sodbe dodalo fotografiji kršečih izdelkov, ni prekoračilo tožbenega zahtevka tožnice. Izdelki so namreč označeni pod zaporedno številko, zgolj zaradi večje jasnosti in lažje obravnave obširne zadeve pa je sodišče v izrek dodalo fotografije kršečih izdelkov, ki jih je mogoče identificirati tudi brez fotografij, ker so s številčnim poimenovanjem dovolj določno opredeljene. Slednje pripomore le k večji preglednosti izreka sodbe.
Sodišče je povsem pravilno ugodilo tudi zahtevku za objavo sodbe na spletni strani prve toženke in na spletni platformi www.facebook.com za čas 12 mesecev. Utemeljena je tudi odločitev, da se sodba objavi v angleškem jeziku, ker komunikacija s strankami poteka tudi v angleškem jeziku.
Tako prepovedni zahtevek, kot zahtevek na uničenje 3D modelov so zasnovani zaradi solidarne odgovornosti toženk in četrtega toženca za kršitev tožničinih avtorskih del. Zato je utemeljena ugoditev zahtevku zoper vse tri v navedenem delu, ne glede na to, kdo razpolaga s katerim od sredstev, ki so bili predmet kršitve.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00084545
ZIL-1 člen 43, 43/1, 43/1-g, 43/1-j, 44, 44/1, 44/1-b, 44/1-f, 114, 114/1, 114/1-c. Uredba (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007 člen 102, 102/2, 103.
blagovna znamka - nacionalna znamka - zaščitena geografska označba - pravo EU - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ni razlogov o pravnorelevantnih dejstvih - razveljavitev sodbe
Dejstva, ki se nanašajo na zmedo in zavajanje javnosti ne utemeljujejo zaključka o tem, da toženki ni mogoče prepovedati uporabe znamke na podlagi prej registrirane geografske označbe tožnice, ki vsebuje poimenovanje ZGO (Makedonija), kar predstavlja tako absolutni razlog po točki j) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 kot relativni razlog po točki f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (veljavnega po noveli ZIL-1E).
Izpodbijani znamki sta slovenski nacionalni znamki, zaradi česar se uporabljajo določbe ZIL-1 o blagovni znamki. Vendar ZIL-1 v tem delu napotuje na predpise EU, ki zagotavljajo zaščito ZGO. Tožničina ZGO je registrirana po pravu EU, zato mora sodišče presojati morebitno nasprotovanje toženkinih znamk pravilom EU o zaščiti, ki jo na ravni EU zagotavlja tožničina ZGO. Republika Slovenije je članica EU in mora zagotavljati sistem zaščite ZGO po predpisih EU.
ZIL-1 člen 42, 47, 47/1, 47/1-b, 47/1-c. ZGD-1 člen 13, 17.
firma - sestavine firme - fantazijski dodatek - znamka - generičen izraz - znamka z ugledom - presoja podobnosti znamke in firme - celovita presoja
Znamki v razmerju do firmskega prava pripada enako varstvo kot znotraj prava znamk, zato je presoja konflikta med firmo in znamko podobna presoji konflikta med dvema znamkama.
Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo celostno presojo in ni upoštevalo zgolj dominantnega dela, za katerega pritožnica zatrjuje, da ga predstavlja njena znamka BISOL. Tudi pri presoji podobnosti firme in znamke je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika zadevnega blaga in storitev, za katerega je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina bodisi celoten vtis, pri čemer pa je treba obstoj verjetnosti zmede vselej presojati celovito, saj potrošnik tudi firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov.
Opisni značaj znamke, ki nakazuje na dejavnost tožnice, že sam po sebi niža njen nivo razlikovalnosti, še zlasti, če se upošteva, da so potrošniki glede na specifičnost blaga in storitev iz določenega kroga.
Sodišče Evropske unije je za ugotavljanje poznanosti znamke v zadevi General Motors določilo kvantitativna in kvalitativna merila, med katere sodijo tržni delež, intenzivnost, geografska razsežnost, doba trajanja uporabe, investicije v promocijo znamke in drugi. Sicer drži pritožbeno stališče, da je navedeni seznam dejavnikov okviren in se uporablja za ponazoritev. Zato je seveda do zaključka, da ima znamka ugled, mogoče priti tudi na podlagi drugih podatkov. A je imetnik znamke tisti, ki nosi trditveno in dokazno breme za vse tiste dejavnike, ki lahko zagotovijo informacije o poznanosti znamke na trgu. On razpolaga z informacijami o uspešnosti in prepoznavnosti znamke ter vseh drugih dejstvih, pomembnih za posamezen primer. Ravni poznanosti namreč ni mogoče opredeliti v abstraktnem smislu, ampak jo je treba ovrednotiti za vsak posamezen primer.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 47, 49.
povračilo nagrade in stroškov izvedenca - izvedenina - ogled - strokovna literatura v tujem jeziku - povečanje nagrade - materialni stroški izvedenca
Ogled ne pomeni zgolj ogleda v ožjem pomenu besede, temveč lahko obsega tudi razgovor, na katerem se je razpravljalo o strokovnih zadevah oziroma so se pridobivali podatki za izdelavo mnenja.