Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da predlagateljica ni izkazala intervencijskega interesa, ker v zemljiško knjigo ni vpisana kot hipotekarna upnica. Za prenos hipoteke od cedenta na cesionarja namreč ni potrebna še vknjižba hipoteke. Zakon določa, da s terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot je tudi hipoteka. Cesionar torej pridobi stranske pravice že s samim odstopom terjatve.
Zakon o zemljiški knjigi oblikovalni učinek vpisov omejuje na pridobitev in prenehanje stvarnih pravic na nepremičninah. Pri prenosu hipoteke v primeru cesije pa ne gre ne za pridobitev, ne za prenehanje pravice. Hipoteka že obstaja in je z učinkom erga omnes vezana na zastavljeno nepremičnino. S cesijo terjatve se samo prenese na novega upnika.
Iz povzetih dokazov izhaja, da je tožena stranka po pooblaščenki poslala sodišču prve stopnje dve različni vlogi za dva različna spisa, pri čemer je priporočeno poslala samo podpisan zapisnik sodne poravnave v drugi zadevi medtem, ko je v obravnavani zadevi poslala vlogo s priglasitvijo stroškov z navadno pošto. Ker v tem primeru tožena stranka ni poslala vloge priporočeno, se šteje, kdaj jo je sodišče prve stopnje prejelo. To je bilo po izteku roka.
Bistveno za terjatve iz 356. člena OZ je, da so bile ugotovljene pred pristojnim organom (v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa je to notar). Izvršnica je po drugi strani zasebna listina, ki jo izda dolžnik sam, zahtevana je zgolj pisnost. Čeprav 38. člen ZPreZP-1 res določa, da je izvršilni naslov, vendar to ne vpliva na zastaralni rok za terjatev, ki je v njej navedena.
Po izrecni izključitvi po 346. členu ZFPPIPP sodišče ne daje posebnega soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe iz 341. člena ZFPPIPP in torej lahko upravitelj sklene prodajno pogodbo o hitro pokvarljivem blagu brez njega. Zato pa mora že ob podaji predloga za prodajo premoženja zagotoviti, da ni sklenil prodajne pogodbe z osebami iz 337. člena ZFPPIPP.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zakonsko določen termin hitro pokvarljivo blago nedoločen pojem, ki ga napolni sodna praksa. Pri tem je treba izhajati iz namena zakonodajalca in primerljive ureditve. Nedvomno je zakonodajalec pri opredelitvi hitro pokvarljivega blaga izhajal (tudi) iz živilske panoge, kjer je hitro pokvarljivo blago: hrana ali izdelek, ki se hitro pokvari zaradi bioloških, kemijskih ali fizikalnih dejavnikov (to je na primer meso, mleko, sveža zelenjava, rože in druge rastline ter podobno). Nedvomno tudi je, da žive živali zahtevajo hitro ukrepanje, ker se v primeru njihovega zanemarjanja lahko pokažejo posledice na njihovem zdravju in posledično nastaja škoda. Vendar pa je pri pojmu hitro pokvarljivo blago v kontekstu živih živali treba izhajati tudi iz drugih področnih predpisov, ki jih urejajo. To so predvsem predpisi s področja kmetijstva in prevozništva, kjer žive živali urejajo posebej, tudi če gre za rejne živali in so kot končni proizvod namenjene za meso, kar pa je nedvomno hitro pokvarljivo blago.
Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ki temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Delavec tožene stranke je pri delu ali v zvezi z delom povzročil poškodbo zavarovanca tožeče stranke - Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ta ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Sodišče pa je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke soodgovoren, saj se ni predhodno prepričal, če lahko varno dostopa do stroja, ki je bil pod napetostjo, zato je delež njegove sokrivde k nastanku škode ocenilo v višini 20%.