Upnik je med drugim predlagal izvršbo z nalogom organizaciji za plačilni promet, da z bančnega računa stečajne upraviteljice, odprtega za stečajno dolžnico, prenese na fiduciarni račun pooblaščenca upnika izterjevani znesek. Že iz dikcije predloga izhaja, da je račun pri organizaciji za plačilni promet le formalno vpisan na ime stečajne upraviteljice, da pa je odprt za stečajno dolžnico. Torej stečajna upraviteljica zgolj upravlja s sredstvi za tuj - dolžničin račun.
Stečajni upravitelj je samo zakoniti zastopnik glede tega premoženja. Zaradi jasne ločitve med premoženjem stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso in ki ga za račun stečajne mase upravlja upravitelj, ter osebnim premoženjem upravitelja mora odpreti poseben fiduciarni denarni račun.
Ni sporno, da sta tretja vložila ugovor in da mu je upnik nasprotoval. V teh okoliščinah je pravilna odločitev, da se ugovor zavrne.
Pravna sredstva v stečajnem postopku ne zadržijo učinkov imenovanja, ki nastopijo z objavo oklica ter je posledično stečajni upravitelj edini zakoniti zastopnik družbe, dokler ni razrešen. Če bo predlagatelj uspešen s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka in bo razveljavljen, bo lahko oživel njegov pravni interes za imenovanje poslovodje.
Gre za posebno zakonsko določbo s katero je zakonodajalec uredil vprašanje usode pogodbe, ki jo poslovodstvo, prokurist in izvršni direktor delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo sklene v koliziji interesov. V konkretnem primeru, ko gre za sklepanje poslov edinega zakonitega zastopnika enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo na eni strani in te iste fizične osebe kot pogodbenika (prejemnika poslovnega deleža družbe) na drugi strani, brez soglasja edinega družbenika (22. točka obrazložitve), še toliko bolj velja, da je nasprotje (kolizija) interesov podana in je treba pridobiti soglasje skupščine tudi za primer, ko govorimo o fizični osebi. Ker je bila v času sklenitve pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014 tožena stranka enoosebna d.o.o., katere edina družbenica je bila družba A., bi tožnik po 4. odstavku 38.a člena ZGD-1 lahko sklenil takšno pogodbo kot poslovodja v svojo osebno korist le s soglasjem skupščine tožene stranke. Če omenjeno soglasje ni dano, se v skladu z 9. odstavkom 38.a člena takrat veljavnega ZGD-1 šteje, da je pravni posel oziroma pogodba nična. V primeru enoosebnih družb, bi moral tožnik za veljavno sklenitev takšnega pravnega posla pridobiti sklep edinega družbenika, ki bi moral biti ne le sprejet, ampak v skladu z deseto alinejo 505. člena ZGD-1, v zvezi s 38. a členom ZGD-1 ter prvim in drugim odstavkom 526. člena ZGD-1, tudi vpisan v knjigo sklepov, ki se vodi pri notarju. Sklepi edinega družbenika, ki niso vpisani v knjigo sklepov, namreč nimajo pravnega učinka. Ker tožnik za sklenitev Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014 ni pridobil (formalnega in zakonsko določenega) soglasja edinega družbenika tožene stranke, je omenjeni pravni posel ničen (24. in 25. točka obrazložitve). Ničen pravni posel je brez pravnih učinkov in tožnik poslovnega deleža v družbi B. d.o.o., nikoli ni pridobil in so drugačne pritožbene navedbe v smislu pridobitve poslovnega deleža, dekleratornosti vpisa v sodni register, povsem neutemeljene in nerelevantne. Morebitno vedenje lastnikov (družbenikov) tožene stranke in njihovo morebitno soglasje kot ga zatrjuje pritožnica, kot tudi generalno pooblastilo, ki ga je edini družbenik v času sklepanja pogodbe tožniku podelil za razpolaganje s poslovnimi deleži v družbah B. d.o.o. in C. d.o.o. in naj bi po navedbah pritožnika bilo podeljeno za sklenitev navedenega spornega posla, preprosto povedano ne zadošča (26. točka obrazložitve). Nerelevantne in pavšalne so pritožbene navedbe s katerimi zgolj teoretizira o različnih možnih situacijah v primeru večosebnih družb, saj je bila tožena stranka v času sklepanja navedenega spornega pravnega posla (Pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 6.10.2014) enoosebna družba. Povsem pavšalni in nekonkretizirani so pritožbeni očitki o zlorabi ničnosti in se pritožbeno sodišče do njih niti ne more opredeliti.
Neutemeljen je očitek, da upnik ni zadostno specificiral dolga in da iz kartice prometa ni razvidno, da bi bili upoštevani vsi njegovi plačani zneski. Upnik je s predlogom za izvršbo vložil kartico prometa, drugodolžnik je imel možnost le-to preveriti in konkretno zatrjevati neupoštevana plačila.