Sodna taksa za ugovor po plačilnem nalogu znaša 55,00 EUR. Glede na četrti odstavek 11. člena ZST-1 bi lahko bil dolžnik kot pravna oseba oproščen plačila sodne takse v presežku nad 44,00 EUR, to je 11,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v ugotovljenih dejanskih okoliščinah ta ne predstavlja zneska, zaradi katerega bi bila ogrožena dejavnost dolžnika, kar je pogoj za oprostitev plačila sodnih taks po tretjem odstavku 11. člena ZST-1.
Višje sodišče se strinja, da je podjemna pogodba lahko dogovorjena tudi ustno. Dokazno oceno izpovedi je sodišče naredilo glede na neposredno izvedbo teh dokazov, o njihovi verodostojnosti pa se je prepričalo z osebnim vtisom, ki je bistven za oceno izpovedi.
Vročilnica ima kot javna listina dokazno vrednost, vendar ni izključeno, da se domneva o vročitvi izpodbije. Višje sodišče ugotavlja, da je dolžnikov podpis na vseh treh listinah zelo podoben oziroma na pogled enak. Vendar pa višje sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem za primerjavo podpisov. Odločitev o začetku stečajnega postopka ima daljnosežne in v marsikaterem smislu nereverzibilne posledice za dolžnika. Zato mora sodišče o obstoju bistvenih relevantnih dejstev sklepati z dokaznim standardom prepričanja, to je, da zoper takšno sklepanje ni podanega razumnega dvoma izkušenega človeka.
Izpolnjevanje pogojev za začetek novega postopka osebnega stečaja nad dolžnikom, nad katerim je bil (z zavrnjenim odpustom obveznosti) že pravnomočno končan prejšnji postopek osebnega stečaja, se lahko presoja šele v tem novem postopku, na podlagi dolžnikovih navedb in dokazov v tem postopku. To velja tako glede obstoja dolžnikovega premoženja, višine njegovih mesečnih dohodkov kot tudi glede tega, ali je dolžnik izkazal, da njegove kršitve v prejšnjem postopku osebnega stečaja niso otežile vodenja stečajnega postopka ali oblikovanja ali unovčevanja stečajne mase v tem postopku. Zato dopis sodišča v prejšnjem stečajnem postopku, v katerem je odgovarjalo na dolžnikove prošnje za ponovitev osebnega stečaja in ga pri tem pozvalo, naj vloži nov predlog za začetek stečajnega postopka, na to presojo z ničemer ne vpliva.
Upnik utemeljeno navaja, da dolžnica ni obrazloženo prerekala njegovih trditev, da pri sklepanju posla ni nastopala kot potrošnica in da je posojilo najela za reševanje dolgov iz poslovne oziroma pridobitne dejavnosti. Bila je pasivna glede svojega statusa medtem, ko je bil upnik aktiven, podajal je trditve in predlagal dokaze, a jih je sodišče prve stopnje zavrnilo. V teh okoliščinah bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da dolžnica ni potrošnica.
Okoliščine narekujejo uporabo pravila iz prvega odstavka 140. člena OZ, da tisti, ki v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil (pravilo volenti non fit iniuria). Npr. iz 36. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila zavestna odločitev "zgolj in samo" naročnice "same", da se bo gradnjo izjemno zahtevnega objekta pričelo na podlagi za izvedbo gradnje popolnoma neustrezne projektne dokumentacije PGD, ki je s to odločitvijo sprejela vsa tveganja za nastanek napak in pomanjkljivosti, ki so se kasneje tudi zgodile.
Podrobno je obrazloženo, zakaj tretja toženka ni bila nadzornik v smislu ZGO-1, kako ni imela nobenih relevantnih pooblastil za izvajanje nadzora (v razmerju do izvajalca, nadzornika in projektanta), kako ji je bila zgolj tožnica zavezana izročiti vse razpoložljive podatke in ji omogočiti dostop do objektov in naprav, ki so predmet pogodbe, in se je zavezala redno sodelovati s tretjo toženko, in zakaj posledično tretja toženka ne more odgovarjati za plačilo vtoževane škode.
Drži, da je odgovorni nadzornik dodatno zagotovilo naročniku gradnje, da bodo dela izdelana strokovno, vendar ravnanj tega "zagotovila" ni mogoče presojati izven konkretnih okoliščin primera, to je interesov, ravnanj in opustitev drugih udeležencev gradnje.
Edina javna listina je sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase, ki skupaj s potrdilom o plačilu prijavljene terjatve prvotne upnice v stečaju zapuščine dokazujeta zgolj, da je novi upnik le-to plačal.
Odgovornost članov poslovodstva za vračilo predujma iz devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP ima enake značilnosti kot njihova odškodninska odgovornost iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Predpostavka te odgovornosti je okoliščina, da je poslovodstvo kršilo svojo obveznost iz prvega odstavka 38. člena ZFPPIPP, ker v enem mesecu po nastanku insolventnosti družbe ni vložilo predloga za začetek stečajnega postopka, ta kršitev pa je povzročila, da zaradi prepoznega začetka stečajnega postopka premoženje družbe ne zadošča niti za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Zato se član poslovodstva te odgovornosti lahko razbremeni, če trdi in dokaže, da na nastanek omenjenega položaja (nezmožnosti iz premoženja družbe pokriti vsaj začetne stroške začetka stečajnega postopka) ni mogel vplivati. Trditi in dokazati mora, da v času, ko je opravljal funkcijo člana poslovodstva, družba še ni bila insolventna, ali da je vzrok insolventnosti nastopil tako nepričakovano, da kljub pravočasni vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka ni mogel zagotoviti, da bi premoženje družbe zadoščalo vsaj za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.
Pritožbeno sodišče na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, temveč mora ostati v mejah pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Da bi pritožnik lahko utemeljil napako pri ugotavljanju dejanskega stanja, bi moral zato navesti dejstvo, ki naj bi bilo nepravilno ugotovljeno, in tudi obrazložiti, zakaj naj bi bilo nepravilno ugotovljeno oziroma kaj je vzrok očitane napake.
Če ugotovi, da je bil s sodbo prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu po potrebi zadevo vrne v ponovno sojenje. Gre namreč za absolutno bistveno kršitev postopka.
Ker je sodišče prve stopnje odločilo o nečem drugem, kot je tožnica uveljavljala, in jo s tem prikrajšalo za sodno varstvo, ki ga je zahtevala, je višje sodišče zadevo vrnilo v novo sojenje. Kršitve načela dispozitivnosti namreč višje sodišče z opravo procesnih dejanj ne more odpraviti samo, saj bi to pomenilo, da je o zahtevku prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji, kar bi popolnoma izničilo pravico do pritožbe.
Če je predmet izpolnitvenega ravnanja sopogodbenika denarna dajatev (kot v obravnavani zadevi plačilo hrambe), je pri presoji, ali je uresničitev odstopne pravice v skladu z namenom stečajnega postopka, treba upoštevati obseg, v katerem sta stečajni dolžnik in sopogodbenik svoji obveznosti že izpolnila, in dejanja, ki jih mora stečajni dolžnik še izvesti, da bi v celoti izpolnil svojo obveznost. Uresničitev pravice odstopiti od pogodbe, pri kateri mora sopogodbenik opraviti denarno izpolnitev, bo praviloma v skladu z namenom stečajnega postopka, če ima obveznost stečajnega dolžnika značilnost storitve (kot v obravnavani zadevi hramba vzorcev) in je stečajni dolžnik ne more opraviti v okviru končanja nujnih poslov.
Zahtevek predlagatelja po temelju ni utemeljen, saj obveznost, ki ni določljiva, ne nastane, zato je treba zahtevek predlagatelja zavrniti kot neutemeljen. Kljub široko zastavljeni družbenikovi pravici namreč obstaja spodnja meja določljivosti predmeta informacijske zahteve (določljivost mora biti objektivna), ki ne le omogoča izvršljivost, temveč v tej zadevi glede na naravo družbenikove pravice (hkrati) definira nastanek obveznosti.
V situaciji, ko izločitveni upravičenec že sodno uveljavlja pridobitev lastninske pravice na nepremičnini in je v zvezi z začetkom tega sodnega postopka pri tej lastninski pravici v korist izločitvenega upravičenca v zemljiški knjigi že vpisana zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice (prva alineja 3. točke in 2. točka prvega odstavka 299.a člena ZFPPIPP), po mnenju pritožbenega sodišča napotitev na pravdo zoper stečajnega dolžnika ni potrebna. Sodni postopek (za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja) zoper stečajnega dolžnika je namreč že v teku, drugi upniki pa izločitvene pravice niso prerekali, zato tudi ni potrebna razširitev tožbe na drugega upnika, ki bi prerekal izločitveno pravico.
Iz posebne stečajne mase se pokrivajo samo nekatere vrste stroškov stečajnega postopka, ki niso neposredno povezane z unovčenjem te mase (1.–4. in 6. točka četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP), ne pa vse. Nekatera procesna dejanja in pravna dejstva v stečajnem postopku, v zvezi s katerimi nastajajo stroški, so namreč v korist tako navadnih kot ločitvenih upnikov, ne pa vsa; nekaterih stroškov ločitvenim upnikom ni treba trpeti. To se odraža v določbi 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP, ki te vrste našteva. Drugih stroškov pritožnica ne bi smela nositi (niti njihovega sorazmernega dela) niti začasno niti ob koncu stečajnega postopka. Ta napaka je bila vidna ob objavi načrta razdelitve in sklepa o razdelitvi, ki je postal pravnomočen. Ker jo je bilo mogoče, jo je bilo takrat tudi treba uveljavljati, vendar je bilo to opuščeno. Zato tega vprašanja zdaj ni več mogoče odpirati.