ZFPPIPP člen 296, 296/5, 298, 298/5, 298a, 383, 383/2, 383/2-3.
stečajni postopek - postopek osebnega stečaja - ločitvena pravica - prijava ločitvene pravice v stečajnem postopku - fikcija prijave - sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic - delna razveljavitev - nemožnost preizkusa sklepa
Pravila iz 298.a člena ZFPPIPP se uporabljajo, če je po stanju ob začetku stečajnega postopka na nepremičnini vknjižena lastninska pravica v korist stečajnega dolžnika, in je ta lastninska pravica omejena z vknjiženo hipoteko, katere vknjižba je začela učinkovati pred začetkom stečajnega postopka.
postopek osebnega stečaja - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - javna dražba v stečajnem postopku - dovoljenost pritožbe - pritožba proti sklepom v zvezi s prodajo premoženja - razrešitev upravitelja - predlog stečajnega dolžnika - nedovoljen predlog
Ker ZFPPIPP posebne pritožbe na potek javne dražbe ne predvideva, je bila dolžničina pritožba pravilno zavržena in njena nadaljnja procesna ter vsebinska presoja ni bila potrebna.
Po prvem odstavku 119. člena ZFPPIPP lahko razrešitev stečajnega upravitelja predlaga upravitelj sam, upniški odbor ali pa vsak upnik. Zakon daje torej pravico zahtevati razrešitev upravitelja le zakonsko določenemu krogu oseb, med katerimi ni stečajnega dolžnika.
OZ člen 171, 171/1. ZZVZZ člen 86, 87. ZPP člen 324.
delovna nesreča - odgovornost delodajalca za škodo - povrnitev stroškov zdravljenja - opustitev ukrepov s področja varstva pri delu - prispevek delavca kot oškodovanca - obrazložitev sodbe - opombe
Sodba je slabo strukturirana. V skladu s 324. členom ZPP mora namreč vsebovati obrazložitev, v kateri morajo biti navedeni vsi razlogi za odločitev sodišča. Bistveni deli obrazložitve izpodbijane sodbe pa so vsebovani v opombah, ki temu niso namenjene. Kot je pojasnjeno že v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, je opomba "krajše pojasnilo k tekstu", ni pa opomb dopustno uporabljati tako, kot je to storjeno v izpodbijani sodbi, saj so v njih bistveni deli razlogov za odločitev sodišča.
Oškodovanec je bil dovolj poučen o varstvu pri delu (izobraževanje in preizkus se je izvajalo vsakih šest mesecev, bil pa je vrsto let zaposlen na istem delovnem mestu), tako tudi glede pomena znaka za nevarnost zaradi objektov oziroma stvari na svetli poti premika. Zaradi tega bi se moral umakniti v vagon ali pa sestopiti z vlaka, pri svojem delu, kjer je nenazadnje najprej sam odgovoren za svojo varnost, pa niti ni bil dovolj pozoren, da bi prej opazil, da krtače niso zapete, čeprav je stal na stopnicah zadnjega vagona v kompoziciji in so torej krtače udarjale po vseh prejšnjih vagonih, pri tem pa je bil tudi ena od oseb, ki je morala paziti na to, da na poti premika ni ovir, s čimer je pomembno soprispeval k nastanku škodnega dogodka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00082231
ZLNDL člen 2, 3, 5. SPZ člen 10. ZVEtL-1 člen 31, 31/1.
vknjižba lastninske pravice - materialnopravno napačna vknjižba - odločba o vzpostavitvi etažne lastnine - družbena lastnina - vpisi v zemljiško knjigo - deklaratorni učinek vknjižbe - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - sodba presenečenja - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - imetništvo pravice uporabe pred lastninjenjem - gradnja na zemljišču v družbeni lastnini - pravica investitorja graditi na zemljišču - imetništvo pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL - prenos pravice uporabe - vknjižba lastninske pravice na občino - pasivna legitimacija občine
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se uporablja samo glede poslovnih pridobitev stvarnih pravic glede nepremičnine. Tožnica pa takšnega pravnega posla, pri katerem bi se zanašala na podatke v zemljiški knjigi in bi ji pri tem nastala škoda, ni sklenila.
Za presojo pasivne legitimacije v tem sporu je odločilno, kdo je imel pravico uporabe na spornih nepremičninah v času lastninjenja. Lastnik nepremičnine je postala fizična oziroma pravna oseba, ki je ob uveljavitvi zakona imela na nepremičnini pravico uporabe in je na njej dejansko izvajala to pravico (2. in 3. člen ZLNDL). Tisti, katerega pravica uporabe se je 25. 7. 1997 ex lege pretvorila v lastninsko pravico, je pridobil lastninsko pravico na originaren način. Pred lastninjenjem pa se je pravica uporabe prenašala tudi izvenknjižno. Za veljavnost prenosa oziroma priznanja pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, zemljiškoknjižni podatki pa takrat velikokrat niso izkazovali resničnega nosilca te pravice.
Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Zakon višjemu sodišču ne daje podlage, da pritožnika oprosti plačila stroškov nasprotne stranke, ki so bili odmerjeni in mu naloženi v plačilo z izpodbijanim sklepom.
Sodba sodišča prve stopnje je, kolikor se nanaša na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke po višini, brez razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, zaradi česar je višje sodišče v tem delu ni moglo vsebinsko preizkusiti.
Stališč in zaključkov sodnih izvedencev tožeča stranka sama brez strokovnih pomočnikov ne bi mogla preverjati, saj ne razpolaga z obsežnim strokovnim znanjem, zaradi česar je utemeljeno angažirala strokovne pomočnike, specializirane za konkretno področje, ki so podali navedbe in izpodbijali nasprotna stališča.
Ker ima stranka v strokovno zahtevnih primerih pravico mnenje sodnega izvedenca preizkusiti (tudi) s strokovnim pomočnikom, s katerim poskuša ovreči mnenje sodnega izvedenca, v tej zadevi, ko je šlo za razrešitev zahtevnih strokovnih vprašanj, ne more biti dvoma, da je bil ta strošek potreben po merilih 155. člena ZPP.
Pravni interes za vložitev ugovora ima dolžnik, ki bi mu, če bi se pokazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Z odločitvijo bi se torej njegov pravni položaj glede konkretnega zahtevka izboljšal.
Potem, ko je sodišče prve stopnje ustavilo postopek zavarovanja in v ustavljenem postopku ne more več opravljati nobenih procesnih dejanj, bi morala druga dolžnica konkretizirano navajati, v čem bi ji vsebinska odločitev o ugovoru prinesla konkretno in neposredno pravno korist.
zavarovalna pogodba - izliv vode - škoda zaradi izliva vode - vzrok škodnega dogodka - dokazni predlog za zaslišanje priče - primernost dokaznega sredstva - dokazovanje z izvedencem - nepredlagani dokazi - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo
Ni utemeljen očitek tožeče stranke, da bi jo moralo sodišče prve stopnje opozoriti, da bo kot edini dokazni vir glede obstoja razlogov za izlitje vode, ki po zatrjevanju tožeče stranke izvirajo iz pomivalnega stroje, štelo sodnega izvedenca. Ni dolžnost sodišča, da stranke opozarja in poziva na predložitev ustreznih dokazov; vsaka stranka je namreč sama odgovorna za uspeh dokazovanja svojih trditev.
predlog za obnovo postopka - postulacijska sposobnost za izredna pravna sredstva - obvezno zastopanje po odvetniku - stroški postopka - začetek stečajnega postopka - razlogi za prekinitev postopka
Obnova je izredno pravno sredstvo. Obnovil naj bi se s sodno odločbo pravnomočno končan postopek. Zato so pogoji za dopustnost predloga za obnovo postopka strožji. ZPP v prvem odstavku 91. člena izrecno določa, da sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v tretjem odstavku 86. člena ZPP, in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP.
ZFPPIPP člen 301, 301/8. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-3.
priznanje terjatve v stečajnem postopku - prekinitev postopka - nadaljevanje zaradi stečaja prekinjenega postopka - zavrženje tožbe - povrnitev pravdnih stroškov - nastanek taksne obveznosti
Kadar upnik začne pravdo zaradi uveljavljanja terjatve zoper dolžnika, nad katerim se nato začne stečajni postopek, v katerem je njegova terjatev priznana, predstavljata pravdni in stečajni postopek glede te terjatve celoto. Ker gre za podobno situacijo kot pri pripoznanju tožbenega zahtevka, ima priznanje terjatve v stečajnem postopku enak učinek kot pozitivna ugotovitvena odločba o obstoju terjatve. Zaradi uspeha v postopku je tožnica upravičena do povračila pravdnih stroškov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00082911
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 628, 628/1. ZIZ člen 257, 257/1. Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7/1, 21, 21/3.
podjemna pogodba - odstop od pogodbe pred iztekom roka - fiksen posel - pogodbeno pravo - nesklepčnost - afirmativna litiskontestacija - pravno obarvana dejstva - možnost preizkusa sodbe - pritožbene novote - protispisnost - predhodna odredba - objektivna nevarnost - prenehanje predhodne odredbe - evropski nalog za zamrznitev bančnih računov
Resnica o tem, kakšne so bile okoliščine, iz katerih je vzniknil spor (kaj se je zares zgodilo), je v sodbi nujno rekonstruirana, v določenem delu sodb pa od teh okoliščin delno ali povsem odstopa (in je torej umetno skonstruirana). S tem ni nujno nič narobe. Pravdni postopek ponuja sredstva, da bi bila navedena rekonstrukcija karseda zanesljiva, vendar zanesljivosti po naravi stvari ne more zagotoviti, sploh pa če svojih procesnih pravic, ki so v tej funkciji dane na voljo strankam, te ne izkoristijo.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je rok izvedbe bistvena sestavina Pogodbe, saj toženka te tožničine trditve ni zanikala in ker je tudi takšno "pravno obarvano" dejstvo lahko predmet priznanja.
Glede na resne, ponavljajoče se in očitno tudi neuspešne pozive za dostavo projektne dokumentacije je bilo s pravnoodločilne časovne perspektive dneva oddaje izjave o odstopu očitno, da bo toženka z izročitvijo celotnega PGD zamudila.
Prenehanja predhodne odredbe v ZIZ ne urejajo zgolj določbe 264. in 265. člena, temveč tudi smiselno, na podlagi 239. člena uporabljena splošna pravila iz prvega in drugega odstavka 76. člena, po katerih "[p]oleg drugih primerov, ki so določeni v tem zakonu, sodišče ustavi izvršbo po uradni dolžnosti, tudi če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti", in razveljavi vsa opravljena izvršilna dejanja.
Pravilno sodišče prve stopnje povzema tudi stališča pravne teorije in sodne prakse, da so vir pravnoodločilne objektivne nevarnosti za bodočo uveljavitev terjatve lahko tudi dolžnikovo namerno ravnanje, slabo upravljanje, prezadolženost ali resna insolventnost (identično jih je našteval Triva v zgoraj navedenem in nadaljeval seznam še z dolžnikovo boleznijo, ki zmanjšuje njegovo delovno sposobnost, dejstvom, da se zoper njega vodi več kondemnatornih pravd ali izvršb, sicer pa tudi z drugimi dejanji tretjih nasploh).
Posebno zadržanost proti zavarovanju z začasno odredbo z blokado "dolžnikovih" bančnih računov narekuje, da je edini vir nevarnosti za uveljavitev terjatve, ki je bila s pritožbeno še nepreizkušeno sodbo prisojena "upniku", to, da je ta terjatev večja od dolžnikovega premoženja, dolžnik pa sicer posluje dobro. Zgolj verjetna (tj. bolj ali manj zanesljivo ugotovljena) upnikova terjatev bi namreč lahko povzročila zanesljiv dolžnikov propad.
Za primer zavrnitve evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov je zapovedan enostranski ("ex parte") postopek, skladno z naravo tega sredstva zavarovanja, katerega vnaprejšnje razkritje bi lahko spodkopalo njegov namen (nacionalna ureditev izvršbe in zavarovanja je enaka, le brez izrecne določbe o enostranski pritožbi, gl. prvo poved prvega odstavka 45. člena in 239. člen ZIZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00082282
OZ člen 417, 417/1, 424, 424/1, 424/2. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
odstop terjatve s pogodbo (cesija) - odgovornost odstopnika terjatve - odgovornost za izterljivost odstopljene terjatve - solidarno poroštvo - razlaga pogodbe - kogentna zakonska določba - ničnost pogodbenega določila
Odstopnik terjatve odgovarja le za njeno izterljivost (424. člen OZ), za katero se morata stranki vselej posebej dogovoriti. V skladu z drugim odstavkom 424. člena OZ se za večjo odgovornost, kot je odgovornost za izterljivost, ni mogoče dogovoriti. Navedena določba je kogentne narave in je stranki z dogovorom ne moreta obiti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je določba 2.3. Pogodbe, v kolikor bi jo šteli kot dogovor o solidarnem poroštvu toženke, nična, saj presega z zakonom določeno omejeno odgovornost odstopnika terjatve.
predujem za kritje stroškov začetka stečajnega postopka - stečajna masa - vračilo predujma - poslovodstvo - odgovornost poslovodje - razbremenitev odgovornosti - dokazno breme
Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bivši zakoniti zastopnik dolžnika ni ponudil dokaza za potrditev trditve, da je predlog za začetek stečajnega postopka podal mesec dni po tem, ko je družba postala insolventna. Zgolj s svojim zaslišanjem tega ne more uspešno izkazati. Kot primeren dokaz za dokazovanje takšne trditve bi se šteli listinski dokazi, iz katerih bi izhajalo, kdaj je družba postala insolventna (trajneje nelikvidna ali dolgoročno plačilno nesposobna).
ZPP člen 17, 18. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7-1, 26, 26/1. Uredba (EU) 2020/1784 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (vročanje pisanj) (prenovitev) (2020) člen 11, 11/1, 11/2.
pristojnost sodišča - spor z mednarodnim elementom - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - pogodbena obveznost - prodajna pogodba - kraj izpolnitve
Kot kraj izpolnitve obveznosti je odločilen kraj, kjer se izpolnjuje karakteristična izpolnitev, pri prodajni pogodbi - izročitev stvari oziroma kraj, kamor so bile dostavljene stvari, v povsem dejanskem smislu. To velja, če se stranke ne dogovorijo drugače.
Pojem pogodbene obveznosti iz 1. točke člena 7 Uredbe se tolmači v širšem smislu, tako da vključuje tudi korekcijske zahtevke po razveljavitvi pogodbe. Sodišče EU je odločilo, da se pojem "pogodbena zadeva" razteza tudi na razmerje, ki vsebuje tesno vez, ki je enaka tisti, ki obstaja med strankami pogodbe v strogem pomenu besede. Tako sem sodijo tudi obveznosti prodajalca blaga glede njegove kakovosti, obveznosti plačila odškodnine zaradi kršitve pogodbe, saj te izhajajo iz same pogodbe, ki sta jo stranki prostovoljno sklenili in so njen sestavni del.
ZPP člen 14, 394, 394-11. OZ člen 46, 49, 49/3, 1024, 1024/3. KZ-1 člen 211.
predlog za obnovo postopka - obstoj obnovitvenega razloga - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti - identično dejansko stanje - kaznivo dejanje goljufije - pogodba o finančnem leasingu - izpolnitev obveznosti iz pogodbe - podpis poroštvene izjave - izpodbijanje izjave - uveljavljanje napak volje - posebna tožba - bistvena zmota poroka - prevara - ugovor ničnosti - ničnost poroštvene izjave - nasprotovanje prisilnim predpisom, moralnim in etičnim načelom - uveljavljanje ničnosti - odškodninski zahtevek
Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice) ter kazenske odgovornosti (to je ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv). Do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identičnih dejanskih stanj pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodišče, enaka kot dejstva, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem postopku. Uporaba 14. člena ZPP torej narekuje preizkus, ali sploh gre za identično dejansko stanje; torej, ali je ravnanje, ki je predmet pravdnega postopka, obenem resnično tudi podlaga za kazensko obsodilno sodbo.
Tožnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da se je v pravdnem postopku (pod opravilno številko VIII Pg 2435/2011) presojala odgovornost toženk za izpolnjevanje obveznosti, ki so izvirale iz pogodb o finančnem leasingu, sklenjenih med tožnico in prvo toženko. Pravilno tudi opozarja, da v kazenskem postopku ni bilo tako. V kazenskem postopku je bilo obravnavano razmerje med drugo toženko in tretjim tožencem. Kot kaznivo je bilo spoznano ravnanje druge toženke v razmerju do tretjega toženca (prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila A. A. spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije, ki ga je storila s tem, da je B. B. spravila v zmoto, da je podpisal poroštveno izjavo z dne 1. 10. 2009, s katero se je zavezal poravnati obveznosti družbe C. d. o. o. do tožnice, s tem da mu je kot zakonita zastopnica omenjene družbe podala lažne informacije, da gre za financiranje zalog za servisno dejavnost). Po presoji pritožbenega sodišča se tožnica že iz tega razloga utemeljeno upira presoji, da je v konkretnem primeru podan zakonski dejanski stan iz 11. točke 394. člena ZPP.
V odločbi VIII Pg 2435/2011 z dne 27. 5. 2013 se prvostopenjsko sodišče z vprašanjem obstoja napake volje, tj. zmote (46. člen OZ) ali prevare (49. člen OZ), v razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem, ni ukvarjalo. Iz omenjene odločbe izhaja, da je presodilo, da sta zmota in prevara razlog za izpodbijanje poroštvene izjave, za kar je treba vložiti posebno tožbo. Zato se do navedb tretjega toženca v smislu ugotavljanja prevare ni opredeljevalo, kar pomeni, da odločba z dne 27. 5. 2013 sploh ne vsebuje ugotovitev, ki bi lahko bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Ne vsebuje npr. ugotovitve, da "druga toženka B. B. ni spravila v zmoto", da "mu ni podala lažnih informacij", ipd. Prvostopenjsko sodišče ni presodilo, da je poroštvena izjava veljavna, ker zmota oziroma prevara ni podana (zahtevku je v razmerju do tretjega toženca ugodilo iz razloga, ker ta v posebnem postopku izjave ni izpodbil in ker v tem postopku ni zatrjeval ugovora ničnosti) in bi bilo zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v obnovljenem postopku v tem delu treba odločiti drugače. Pri tem je treba izpostaviti, da v pravdnem postopku tretji toženec tudi ni uveljavljal, da je tožnica ob podpisu poroštvene izjave za prevaro vedela ali bi morala vedeti (tako tretji odstavek 49. člen OZ).
Tožeča stranka je opredelila dejansko podlago toženčeve obveznosti na podlagi dogovora o poslovnem sodelovanju ter za svoje trditve ponudila ustrezne dokaze. Trditveno in dokazno breme v postopku se je s tem prevalilo na toženo stranko, ki pa svojega trditvenega bremena v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zmogla.
odpust obveznosti - namen odpusta obveznosti - vestnost in poštenost - preizkusno obdobje - skrajšanje preizkusne dobe - zdravstvene težave - sposobnost za delo
En od namenov instituta odpusta obveznosti je vrnitev prezadolženih oseb v premoženjske razmere, ki jim bodo omogočale normalno življenje, po tem, ko jim kljub njihovi angažiranosti v preizkusnem obdobju ni uspelo poplačati upnikov. Primarni namen tega instituta torej ni razbremenitev prezadolženih oseb brez njihovega truda za poplačilo upnikov oziroma (kot to poudarja sodišče prve stopnje); odpust obveznosti ni namenjen temu, da se dolžniki (zlasti v primeru višjih dolgov) takoj ali že po nekaj mesecih rešijo teh obveznosti. Preizkusno obdobje ni namenjeno samo poplačilu terjatev upnikov, pač pa tudi preverjanju dolžnikovega ravnanja in prizadevanja za poplačilo dolgov, njegove poštenosti in vestnosti, zato mora dolžnik izkazati, da je upravičen do pravne dobrote (odpusta obveznosti).
ZFPPIPP člen 399, 399/3, 399/4, 399/4-3, 406, 406/1, 406/1-1. ZPP člen 226, 226/3.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - nesorazmerno prevzemanje obveznosti - brezplačno razpolaganje s premoženjem ali razpolaganje za neznatno plačilo
V pomenu 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP mora imeti dolžnikovo nesorazmerno prevzemanje obveznosti znake nekorektnega ravnanja, ravnanja v nasprotju z načeli morale in etike, izkazan mora biti torej neprimeren subjektivni odnos dolžnika do prevzemanja obveznosti. Standarda vestnega dolžnika, ki bi se odrazil v skrbnosti, zanesljivosti in preudarnosti z občutkom odgovornosti, ne izkazuje predhodno opisan način in časovna dinamika dolžnikovega ravnanja. Sodišče prve stopnje je neprimeren odnos dolžnika do pretirane porabe pravilno prepoznalo v njegovem zapravljanju denarja za darila in potovanja ter odtujevanju premoženja za neznatno plačilo.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00082127
ZJN-2 člen 74. OZ člen 394, 619.
javno naročanje - oddaja javnega naročila po sklopih - gradbena pogodba - podjemna pogodba (pogodba o delu) - konzorcijska pogodba - solidarna odgovornost - odstop od pogodbe - neizpolnitev pogodbe - nasprotna tožba - zapadlost zahtevka
Ne glede na to, da je bilo javno naročilo razdeljeno in je vsak sklop ločena celota, ni sporno, da je v tej zadevi naročnica znotraj istega postopka javnega naročila z vsemi partnerji sklenila eno pogodbo, zato pritožnica ne more uspeti s trditvami, da je bila možnost na vsakem sklopu izbrati drugega ponudnika.
Bistvo neomejene solidarne odgovornosti je v ravno tem, da posamezni član skupine ponudnikov ne odgovarja naročniku zgolj in samo za lastna dejanja, ampak tudi za dejanja vseh ostalih članov skupine in iz teh dejanj izhajajoče posledice.
Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da del zahtevka tožnice predstavlja terjatev podizvajalca in ne tožničine terjatve, ki bi jo ta imela do toženke. Pogodba med tožnico in njenim podizvajalcem ne ustvarja obveznosti za toženko, saj velja le v razmerju med tožnico in podizvajalcem. Toženka na podlagi pogodbe med tožnico in podizvajalcem ne dolguje nasprotne izpolnitve, pač pa dolguje nasprotno izpolnitev tožnici na podlagi Pogodbe DARS.
Zapadlost je odložena do trenutka, ko se toženka lahko izreče o nastalih terjatvah do tožnice zaradi neizpolnitve pogodbe. Že sodišče prve stopnje je predhodno pravilno ugotovilo, da je te toženka ugotovila tekom postopka in v tej zvezi vložila nasprotno tožbo.