ZGD-1 je glede veljavnosti tako sklenjenih pogodb izredno jasen in ne pušča nobenih dvomov. Skladno z 38.a členom ZGD-1 (nasprotje interesov) bi lahko po četrtem odstavku omenjenega člena kot poslovodja toženke takšno pogodbo sklenil le s soglasjem skupščine toženke, pri čemer se, če omenjeno soglasje ni bilo dano, po osmem odstavku 38.a člena ZGD-1 šteje, da je pravni posel ničen oziroma da je pogodba nična. V primeru enoosebnih družb, kot je toženka, bi moral poslovodja za veljavno sklenitev sporne pogodbe pridobiti sklep edine družbenice, ki bi moral biti ne samo sprejet, ampak skladno z deseto alinejo 505. člena ZGD-1 in v zvezi z 38.a členom ZGD-1 ter predvsem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 526. člena ZGD-1 še vpisan v knjigo sklepov (le-to potrjuje notar oziroma jo v elektronski obliki vodi notarska zbornica), saj morebitni sklepi v izpostavljeni smeri, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka. Namen 38.a člena ZGD-1 je lahko dosežen šele, ko da edini družbenik enoosebne d.o.o.. (formalno) soglasje za sklenitev konkretne pogodbe. In od vsakega poslovodje je mogoče utemeljeno pričakovati, da bo zavoljo veljavnosti tovrstnih pogodb sledil določbam ZGD-1 ter pridobil ustrezno soglasje edinega družbenika, katerega interesi niso nujno enaki interesom njegovih neposrednih ali posrednih lastnikov. Povedano drugače, potrebno je (formalno) soglasje edinega družbenika, ki ga morebitno soglasje njegovih posrednih ali neposrednih lastnikov ne more preprosto nadomestiti.
Ob obširni trditveni podlagi tožnice, so bile navedbe toženca izredno pavšalne in tudi takšne, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženec ni pravočasno grajal napak in da njegov ugovor v smeri znižanja kupnine ni utemeljen. Pritožbeno izpostavljanje, da se je toženec v postopku na prvi stopnji sojenja zastopal sam, predmetnega zaključka ne more spremeniti, saj gre za lastno odločitev toženca. Tožnica je obširno pojasnila razloge, zaradi katerih je tožencu izstavila dobropis, in med drugim izrecno izpostavila, da bi lahko šlo le za očitno napako, ki bi jo moral toženec uveljavljati nemudoma. Na te tožničine očitke je toženec pojasnil, da napake ni direktno reklamiral, ker je njegov kooperant les skobljal in je menil, da bo napaka izginila, kar pa se ni zgodilo, zato so les postopoma porabljali pri enem kupcu. Izpostavil je še, da je bila tožnica o slabi kvaliteti seznanjena in si je blago ogledala, pri čemer se je skliceval na dobropis z dne 16.4.2018. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno sledilo očitkom tožnice, da toženec napake ni pravočasno grajal, saj toženec niti ni podal trditvene podlage, ki bi sploh omogočala presojo, da je napako grajal skladno z določili OZ (nemudoma).
Čeprav je javna dražba v sodnem postopku (po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)) urejena drugače kot javna dražba občinskega premoženja (po ZSPDSLS in uredbi), gre še vedno za javno dražbo, katere namen in cilj je z draženjem doseči čim višjo ceno (za dražitelja najugodnejšo prodajo ob danem in resnem povpraševanju). Pravno relevantno je bistvo javne dražbe, ki je v doseganju čim višje cene oziroma v draženju, in ne v tem, če javno dražbo izvaja sodišče ali občina. Pritožbeno sodišče v zvezi s slednjim ugotavlja, da je načelo gospodarnega ravnanja z omenjenim stvarnim premoženjem načelo, glede katerega je zagotovo sprejet splošni družbeni konsenz, saj varuje premoženje, ki služi zadovoljevanju splošnih družbenih interesov. Enako velja tudi glede javne dražbe, ki je neločljivo povezana z izpostavljenim načelom in glede katere je sprejet splošni družbeni konsenz, da je namenjena draženju s strani vseh zainteresiranih udeležencev in posledično doseganju čim višje prodajne cene za dražitelja (namenjena je gospodarnemu ravnanju s tem premoženjem). Pravdni stranki, ki sta obe imeli nesporno interes za nakup občinskega premoženja na javni dražbi, sta sklenili odplačen dogovor, da bo ena od njiju ″odstopila od javne dražbe″ oziroma da ne bo dražila, s čimer bo drugi omogočila nakup tega premoženja na javni dražbi. Predmetni dogovor ima vsekakor upošteven vpliv na rezultat javne dražbe, saj je zaradi njegove izvedbe le-ta osiromašena za enega izmed dražiteljev oziroma za to, da med dvema dražiteljema ne bo izvedeno draženje, s čimer je poseženo v samo bistvo javne dražbe, katere namen in cilj je doseganje čim višje cene oziroma draženje. Čim višjo ceno je mogoče doseči le z javno dražbo, katere namen je v draženju s strani vseh zainteresiranih subjektov. Dogovor, ki slednje izkrivlja, je nemoralen. Občina na javni dražbi ponudi premoženje v prodajo (ponudba) in omenjeni dogovor dejansko izkrivlja draženje (povpraševanje), zato gre za dogovor katerega bistvo nasprotuje moralnim načelom. Takšen dogovor oziroma njegov cilj vsekakor povzroča škodo tretjemu (občini in širši družbeni skupnosti).
ZFPPIPP člen 69, 69/2, 69/4, 128, 128/2, 305, 305/1, 308, 308/1, 308/3. ZIZ člen 17, 211, 211/3, 239
preizkus terjatev in ločitvenih pravic - napotitev na pravdo - izvršilni naslov - sredstva zavarovanja - sklep o zavarovanju
S sklepom o zavarovanju se ne odloča o materialnopravni pravici stranke, pač pa se ustvarja novo procesno pravno razmerje. Sklep o zavarovanju z zastavno pravico na nepremičnini zato ne predstavlja izvršilnega naslova po 1. točki drugega odstavka 17. člena ZIZ.
Sanacija družbe je stvar njenih družbenikov in uprave, sodišče pa nima pristojnosti, da bi izvajalo sanacijo družbe. Za to bi moral poskrbeti pritožnik sam, in to že takrat, ko je do insolventnosti prišlo.
prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - obseg prenosa - končna razdelitev premoženja - neunovčljivo premoženje
Pritožnik kot nov upnik z odstopom terjatve s strani prejšnjega upnika ni mogel pridobiti večje terjatve oziroma več pravic, kot je bila priznana prejšnjemu upniku, zato se upošteva zgolj terjatev upnika, ki obstoji oziroma v priznani višini. Pravilno je zato prvostopenjsko sodišče omejilo višino terjatve, ki je predmet prenosa, ter na upnika preneslo le eno od v prevzem ponujenih terjatev (tisto, ki je po oceni upravitelja najbolj likvidna). Namen instituta prenosa premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti po 374. členu ZFPPIPP, ni v okoriščenju / obogatitvi upnikov, pač pa v poplačilu njihovih (v stečajnem postopku priznanih) terjatev s premoženjem, ki ga ni bilo mogoče unovčiti.
zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka - izpolnitev zahtevka - umik tožbe po izpolnitvi zahtevka - pravočasnost umika tožbe - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe
V skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V obravnavanem primeru je tožeča stranka tožbo umaknila v sorazmerno kratkem času po plačilu s strani tožene stranke. Glede na dejstvo, da je bilo plačilo izvedeno le kratek čas pred nastopom sodnih počitnic, tožba pa umaknjena kratek čas po izteku sodnih počitnic, v vmesnem času pa niso nastali nobeni stroški, je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka.
Pritožnik meni, da dejstvo, da potrebnih davčnih napovedi oziroma odmer ni opravil, še ne pomeni, da je dal neresnične, nepopolne ali nepravilne podatke. Ustaljena sodna praksa je, da pod domnevo iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP spadajo tudi situacije, ko dolžnik ustreznih davčnih napovedi ali obračunov sploh ne opravi, torej ko davka ne prijavi, pa bi ga moral.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00029039
OZ člen 439, 455, 619, 642, 642/3. ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-10
spor majhne vrednosti - prodajna pogodba - podjemna pogodba - pravica do plačila - nedovoljeni pritožbeni razlogi - razpis naroka v sporu majhne vrednosti - ugovor zapadlosti terjatve
Tožena stranka ni trdila, da je morebitne napake grajala v zakonskem roku. Zato je treba šteti, da je dobavo blaga oziroma delo potrdila.
gospodarski spor majhne vrednosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - litispendenca - izdaja sodbe - pisna izdelava sodbe - obrazložitev sodne odločbe - izdelava obrazložitve odločbe po drugem sodniku
S sodbo na red. št. 31 spisa je bilo ponovno odločeno o zahtevku, ki je že predmet odločitve z nepravnomočno sodbo z dne 8. 6. 2010 na red. št. 24 spisa in o katerem torej še teče pravda. Iz tega razloga je sodba na red. št. 31 spisa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).
odločitev o stroških postopka v sodbi - pritožba zoper odločitev pritožbenega sodišča - pritožba zoper odločitev o stroških postopka - dopolnilni sklep o stroških - dopolnilni sklep na pritožbeni stopnji
Odločitev o stroških postopka mora biti zapisana v izreku sodbe, ta odločitev pa je izostala. Takšno pomanjkljivost je mogoče odpraviti le z dopolnilno sodbo ali dopolnilnim sklepom. Ker ima odločitev o stroških postopka vselej pravno naravo sklepa, je pritožbeno sodišče izdalo dopolnilni sklep.
oprostitev plačila sodne takse - rok za vložitev predloga - prepozno vložen predlog - zavrženje predloga - tipkarska napaka
Določba prvega odstavka 13. člena ZST-1 določa časovno točko, do katere sme stranka vložiti predlog za oprostitev (odlog ali obročno plačilo), da lahko takšna oprostitev učinkuje za nazaj (torej od dneva, ko nastane). Pravilnega zaključka sodišča prve stopnje pritožnik s sklicevanjem na tipkarski napaki pri navedbi dveh datumom ne more izpodbiti.
sodne takse - nastanek taksne obveznosti za pritožbo - oprostitev plačila sodne takse - odložitev plačila sodne takse - pogoji za odlog ali oprostitev plačila sodnih taks - preizkus izpolnjevanja pogojev - napačen pravni pouk - ponovni predlog za oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme pri predlogu za taksno oprostitev
Namen novega plačilnega naloga za plačilo sodne takse v primeru odloženega plačila sodne takse ni v tem, da se taksnemu zavezancu omogoči nov preizkus vsebinskih razlogov za oprostitev plačila sodne takse, ampak da se taksnega zavezanca opozori, kdaj je dolžan odloženo taksno obveznost plačati. Vlaganje novih predlogov za taksno oprostitev glede plačila sodne takse, o odlogu katere je bilo že pravnomočno odločeno, ni dopustno.
Dolžnica je bila torej jasno in določno opozorjena, da mora, v kolikor trdi, da ni insolventna ali da upničina terjatev ne obstaja, to obrazložiti in predložiti dokaze za svoje trditve. Pravna pomoč po 12. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP se omejuje le na opozorila o procesnih pravicah, ne pa tudi na poučevanje glede materialnih pravic.
začetek stečajnega postopka - procesna legitimacija upnika - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev) - preložitev naroka
Glede zneska, ki je bil dolžniku naložen v plačilo s pravnomočno sodbo, gre za judikatno terjatev. Terjatev je s tem pridobila novo pravno naravo. Glede te terjatve ne more biti dvoma o njenem obstoju.
Sklep o nadaljevanju postopka je sklep procesne narave in ni odvisen od utemeljenosti zahtevka. Zato tudi ne predstavlja vsebinske odločitve sodišča o kakšni pravici ali obveznosti udeležencev postopka. Predstavlja le formalno predpostavko za nadaljevanje pred tem prekinjenega postopka. Končna odločitev s tem še ni podana. Tudi če je sodišče najprej odločilo, da bo postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v dveh gospodarskih sporih, nato pa odločilo, da bo postopek še pred nastopom teh dejstev nadaljevalo, to ne pomeni, da je s tem sodišče odločilo o utemeljenosti zahtevka, ali da je odločitev sodišča zato nepravilna in nezakonita. Drugi odstavek 208. člena ZPP, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, daje namreč sodišču možnost, da, kljub prekinitvi po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP, postopek, še preden je rešeno predhodno vprašanje, nadaljuje samo, ker je situacijo ocenilo drugače.
Delavec se je sicer poslužil nevarne prakse, a je ravnal v ekonomskem interesu toženke (opravljanje dela za toženko, doseganje norme in manjšega izmeta) in ob toženkinem dopuščanju, toleriranju te nevarne prakse ter njenem neustreznem nadzoru. Po presoji pritožbenega sodišča je poškodovančev prispevek le 20 % in je toženka za nastalo škodo odgovorna v višini 80 %. Za varnost delavcev so odgovorni vsi udeleženci delovnega procesa, to je sami delavci in delodajalci, zato je bilo treba v konkretnem primeru, ko so podane relevantne kršitve delavca in delodajalke, ki so povzročile delovno nezgodo, opraviti presojo in tehtanje teh okoliščin na strani delavca in na strani delodajalke. Prispevek delavca je upoštevaje jasno, logično in razumno prepoved podan in ni podlage za njegovo zmanjšanje pod 20 %.
predlog za vpis spremembe članov nadzornega sveta - materialne predpostavke za vpis
Ko registrsko sodišče odloča o predlogu za vpis, mora preveriti, ali so podane vse materialnopravne predpostavke za dovolitev predlaganega vpisa iz 1. do 4. točke prvega odstavka 34. člena ZSReg. Ena od teh se nanaša na presojo, ali so bile listine, ki so bile podlaga za predlagani vpis, izdane v predpisanem postopku (3. točka prvega odstavka 34. člena ZSReg). Registrsko sodišče tega ni upoštevalo (ni ustrezno presodilo, ali je bil sklep mestnega sveta MOM sprejet z zahtevano večino) in je nepravilno dopustilo predlagani vpis.
ugovor proti odpustu obveznosti - davčne obveznosti - dajanje neresničnih podatkov
Iz zakonskega besedila je razvidno, da je domneva po 1. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP podana, ko je dolžnik dal (med drugim) neresnične podatke davčnemu organu, kar pomeni, da je izpodbita, ko dolžnik dokaže, da ni dal neresničnih podatkov oziroma da tega tudi ni naročil osebi, ki je namesto njega dala podatke davčnemu organu, ali je dopustil tako ravnanje. Odgovornosti za posledice, ki nastanejo zaradi nepravilnega računovodenja, kar velja le za davčna razmerja in za prekrške, ko mora zavezanec doplačati manjkajoče davke, ki so posledica nepravilnosti (saj je le davčni zavezanec, torej stečajni dolžnik, tisti, ki mora svoje obveznosti plačati), in odgovornosti za prekrške v zvezi z njegovim podjemom ni mogoče neposredno prenašati v postopek odpusta obveznosti, temveč je treba v vsakem primeru posebej presoditi, ali je bilo dolžnikovo ravnanje res tako, da predstavlja oviro za odpust obveznosti, kljub izpolnjeni zakonski domnevi. Zakon ne zahteva, da bi moral imeti namen zlorabe pravice do odpusta obveznosti že v času, ko je bilo dejanje, ki je predmet domneve, storjeno; gre le za to, ali je ravnal vestno in pošteno – če ni, to predstavlja oviro za odpust obveznosti in bi sicer prišlo do zlorabe tega instituta. Čeprav iz izpodbijanega sklepa ne izhaja jasno, kakšna (kako obsežna) naj bi bila dolžnost dolžnika – samostojnega podjetnika – za preverjanje računovodstva, je neutemeljeno in prestrogo pričakovati od dolžnika, da bo računovodjo, čeprav ta dela zanj, podrobno preverjal. Ravno zato, ker sam nima potrebnega znanja o računovodstvu, si gospodarski subjekt najame osebo, ki to znanje ima in ji tudi zaupa, to je tudi oseba, od katere (ker je strokovnjak na svojem področju) pridobiva informacije o tem, kako mora ravnati.
sodne takse - oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme pri predlogu za taksno oprostitev - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - ugotavljanje premoženjskega stanja predlagatelja po uradni dolžnosti - nedovoljene pritožbene novote
V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse in zakaj ne. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je na njej. Tožeča stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi se sodišče moralo opreti na podatke o poslovanju iz leta 2018 ali 2019, ne pa iz leta 2017, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so bili v času odločanja na AJPES dostopni le podatki iz leta 2017. Zato se je pravilno oprlo na te dostopne podatke. Po vpogledu v portal AJPES pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo letno poročilo tožeče stranke za leto 2018 objavljeno šele 9. 9. 2019, izpodbijani sklep pa je bil izdan 22. 8. 2019. Sodišče prve stopnje torej sploh ni moglo upoštevati novejših podatkov.