Tudi če je tožnik v posameznih pisnih kontaktih (SMS nadrejenemu, kasnejše e‑sporočilo zdravnici) opisal simptome manj podrobno, to samo po sebi ne izključuje, da je bil v relevantnem obdobju dejansko bolan in nezmožen za delo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz tega, da se ob laičnem obveščanju nadrejenega praviloma ne navaja celotne anamneze, temveč bistvo razloga odsotnosti (slabost, temperatura). Ključno pa je, da je sodišče zdravstveno stanje ugotavljalo z zaslišanjem tožnika, osebne zdravnice, zdravnice specialistke ter prič, ki so stanje neposredno zaznale.

Načelo stopnjevitosti sankcij je v delovnem pravu ustaljeno. Tudi če je določena kršitev abstraktno predvidena kot razlog za najstrožjo sankcijo, je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera in sorazmernost odziva. To izhaja iz ustaljene sodne prakse, ki poudarja, da vsaka kršitev delovnih obveznosti še ne utemeljuje najstrožje sankcije. V obravnavanem primeru pa je bistveno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odsotnost ni bila neupravičena (zaradi začasne nezmožnosti za delo). Že iz tega razloga pogoji za odpoved po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV niso podani, zato je pritožbena navedba, ki graja stališče sodišča prve stopnje o prestrogi sankciji sekundarnega pomena. Vseeno pa pritožbeno sodišče pritrjuje dodatnemu stališču prvostopenjskega sodišča, da okoliščine primera (kratko trajanje odsotnosti, zdravstvena stiska, takojšnje obvestilo delodajalcu, dejanski poskusi administrativne ureditve staleža) ne kažejo na situacijo, ki bi razumno terjala najstrožjo posledico.

Tožbeni predlog je v drugem sporu drugačen (razlika med 18 % in 30 % cene bencina) in temelji na drugi pravni podlagi kot v prvem sporu. Objektivna identiteta zahtevkov zato ni podana, sodišče prve stopnje pa pravilno tožbe ni zavrglo na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP. Pri tem ni odločilno, da je dejanska podlaga obeh zahtevkov enaka. Pri prvem zahtevku je šlo za zahtevek za vračilo stroškov prevoza v obliki kilometrine v višini razlike do 18 % cene bencina na kilometer, pri drugem pa za vračilo razlike med že prisojeno kilometrino v višini 18 % cene bencina in 30 % cene bencina na kilometer.

Predstojnik upravne enote je lahko izdal sklep o nalogah, ki jih je treba zagotavljati v času stavke, neposredno na podlagi določb ZStk. Ta v 11. členu izrecno določa, da delavci v državnih organih (med katere sodijo tudi javni uslužbenci na upravni enoti) uveljavljajo pravico do stavke pod pogojem, da z njo ni bistveno ogroženo uresničevanje funkcije teh organov ter da se s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v skladu z zakonom določijo dela in naloge, ki se morajo opravljati tudi med stavko.

Izpodbijani sklep zasleduje legitimen cilj, ki je skladen z ustavo in zakonom, tj. da se prebivalcem Slovenije zagotovi dostop do osnovnih upravnih storitev. Z določitvijo nalog, ki so jih tudi med stavko dolžne zagotavljati upravne enote, je mogoče doseči navedeni legitimen cilj; ukrep je torej tudi primeren za dosego cilja. Predlagatelj ni podal nobenih trditev o tem, da bi bilo mogoče isti cilj doseči s kakim drugim (milejšim) ukrepom. Zagotovitev osnovnih upravnih storitev v času stavke javnih uslužbencev ni mogoča na noben drug način kot tako, da se njihova pravica do stavke omeji.

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta.

Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno nesporno dejstvo, je neutemeljen očitek neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS. Vrednotenje delovnih mest je tudi sicer v izključni pristojnosti delodajalca.

Tudi če je logistična podpora praktično pomembna za izvedbo aktivnosti, to še ne pomeni, da je vsaka logistična naloga po svoji naravi usposabljanje ali operativno urjenje niti da so izpolnjeni drugi pogoji za izvzetje iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izluščilo, da je bila tožniku pripravljenost odrejena predvsem zaradi transportnih časovnic in nepredvidljivosti prevozov, ne pa zaradi izvajanja vaj oziroma operativnega urjenja, v katerega se sploh ni vključeval. Zgolj trditev o "neločljivi povezanosti" logistike in vaj v konkretnem primeru ne zadošča za izključitev uporabe Direktive. Izjeme je treba razlagati ozko in presojati konkretno delo ter konkretne okoliščine. Tudi če je logistika funkcionalno povezana z vajami, to samo po sebi še ne pomeni, da je tožnik v okviru le-te opravljal delo, ki bi po svoji naravi neizogibno nasprotovalo pravilom o organizaciji delovnega časa.

Tožnik v času pripravljenosti ni mogel prosto razpolagati s svojim časom, saj je moral biti stalno dosegljiv, se po potrebi takoj odzvati in ni smel zapuščati odrejenega kraja (slednje pritožbeno ni sporno). Te dejanske ugotovitve neposredno utemeljujejo pravni sklep, da je šlo za takšne omejitve prostega razpolaganja s časom, da je treba obdobje pripravljenosti šteti v delovni čas.