skrajšani kazenski postopek - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - branje zapisnikov o zaslišanju prič - soglasje strank
Obdolženec je imel vso možnost seznaniti se z obremenilnimi dokazi, sicer pa obdolženec, ki v kazenskem postopku ne uporabi pravic, ki mu jih daje zakon, iz te opustitve ne more imeti koristi. Slednji zaključek pa velja tudi za pritožbeno trditev, da naj bi bile podane kršitve pravice do obrambe in poštenega sojenja, ker obdolženec ni dal soglasja za branje zapisnikov o izpovedbah prič B. B. in C. C.(tudi ta dva sta bila zaslišana tekom preiskave 2. 7. 2020) na glavni obravnavi, opravljeni v njegovi nenavzočnosti 9. 9. 2021. Obdolženec se je namreč s tem, ko ob podanih pogojih za sojenje v nenavzočnosti, ni pristopil na glavno obravnavo, odpovedal pravici iz druge alineje 29. člena Ustave, ki mu zagotavlja pravico do sojenja v navzočnosti.
V skladu z določbami DZ je predpostavka za izpodbijanje priznanega očetovstva obstoj dvoma tistega, ki velja za otrokovega očeta, da je otrok njegov, postopek pa se vodi kot nepravdni postopek. V skladu s slovenskim in mednarodnim pravnim redom je otrokova korist primarno in glavno vodilo v vseh postopkih, ki ga zadevajo. S tem pa ureditev iz 128. člena DZ, ki določa enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva po mnenju sodišča druge stopnje ni v nasprotju z 34. in 35. členom USR, kot to zatrjuje pritožba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00054240
ZPP člen 212, 309a.
obstoj obligacijskega razmerja - prevalitev procesnega dokaznega bremena - ugovor neizpolnjene pogodbe - nekonkretiziran ugovor - račun - verodostojna listina - račun kot dokazna listina - zavrnitev računa - postopek mirnega reševanja sporov - nedovoljen dokaz - kršitev pravice do izjave - zavrnitev dokaznih predlogov - načelo proste presoje dokazov - nepotrebni dokazi - listine kot dokaz - pomanjkljiva trditvena podlaga - konkretizacija dokaznih predlogov
Na podlagi opisanih listin je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka obstoj obligacijskega razmerja izkazala, zato je bilo dokazno breme za morebitni nasprotni dokaz za zatrjevano neizpolnitev pravilno prevaljeno na toženo stranko, ki pa mu ta ni zadostila. Njeno nasprotovanje tožbenemu zahtevku je namreč predstavljal zgolj nekonkretiziran ugovor neizpolnitve Pogodbe, pri tem pa tožena stranka ni niti zatrjevala ne dokazovala, da bi tožečo stranko pozvala k pravilni izpolnitvi ali prekinitvi Pogodbe, podala reklamacijo oziroma naredila karkoli drugega, kar bi lahko predstavljalo grajo neizpolnitve Pogodbe s strani tožene stranke in vse to ne v času trajanja Pogodbe (od 1. 1. 2018 do 31. 7. 2018) ne kadarkoli kasneje.