Ker gre za časovno omejeno opravljanje vojaške službe v tujini z drugačno vsebino dolžnosti in delovnih nalog kot v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe (v domači državi), gre pri opravljanju vojaške službi v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske. Ta torej utemeljuje drugačno plačilo v okviru posebnega plačnega režima v skladu z 98.c členom ZObr.
Delodajalec v obravnavanem primeru vzgojiteljicam ni bil dolžan dati kakšnih posebnih navodil, kako npr. pobrati kotalečo se žogo, niti jih vzgojiteljice niso potrebovale. Ugotovljeno je bilo, da je igra na zunanjem igrišču vrtca v času, ko je prišlo do tožničinega padca, potekala v skladu s pravili pedagoške stroke. Zahteva, da bi bilo treba vzgojiteljicam zaradi njihove varnosti dati še posebna navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, in jim jasno nakazati možnosti, kako naj ga opravijo, pa je pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu.
Dejstvo, da druga toženka ni sprejela posebnih navodil za varno delo na igrišču, tako ne more predstavljati pravno relevantnega vzroka za obravnavani škodni dogodek. Enako pa velja tudi za ravnanje druge vzgojiteljice. Iz dejanskih zaključkov izhaja, da sta se s tožnico predhodno dogovorili, kateri del igrišča bo uporabljala katera od njunih skupin, tožnica pa je tudi vedela, da se otroci druge skupine igrajo z žogami. Ker je igra z žogo oziroma z žogami vedno do neke mere nepredvidljiva, še posebej, če se z njimi igra
skupina otrok v starosti od treh do štirih let, bi
morala tožnica računati tudi s tem, da lahko na njen del igrišča prileti ali se prikotali kakšna žoga, (oziroma bi to celo lahko pričakovala) ter bi zato morala biti pri svojem gibanju bolj pazljiva. Druga vzgojiteljica tega tveganja tudi ob največji možni skrbnosti ne bi mogla preprečiti.
Vrhovno sodišče je v več zadevah, v katerih sta bili odločbi sodišč prve in druge stopnje izdani še pred sprejemom načelnega pravnega mnenja, odločilo, da se zaradi pravne varnosti kot pravilno obravnava do tedaj uveljavljeno stališče sodne prakse in prakse upravnih organov, da mora v primerih, ko je ponudnik odklonil sestavo pisne listine o sklenjeni pogodbi, predkupni upravičenec pred vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla najprej iztožiti sklenitev pogodbe v pravdnem postopku, pristojna upravna enota pa je v tem primeru štela, da rok za vložitev zahteve za odobritev začne teči šele od pravnomočnosti sodbe. Če je bilo v teh zadevah na prvi in drugi stopnji ugodeno tudi zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, je Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je v izrek dodalo, da se prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi te sodbe opravi šele po tem, ko sklenjeno prodajno pogodbo odobri pristojna upravna enota.
Vrhovno sodišče poudarja, da je tudi v obravnavani zadevi zaradi zagotavljanja pravne varnosti treba šteti, da ni pomembno, ali je tožnik v zakonskem roku zahteval odobritev pogodbe, saj mu je to možnost treba dati še v 60 dneh po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugodeno zahtevku za sklenitev pogodbe. Ker pa je sodišče druge stopnje to dejstvo štelo kot pravno odločilno, pa ima tožnik prav, ko opozarja, da je glede tega dejstva nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med listinami v spisu.
Okoliščine iz 1. točke prvega odstavka 538. člena ZKP se ne nanašajo na primer, ko se je kazenski postopek zoper tožnika končal s pravnomočno oprostilno sodbo.
Namen negativnega pogoja iz 1. točke prvega odstavka 538. člena ZKP je preprečiti, da bi do umika predloga za pregon prišlo zaradi sporazuma med oškodovancem in nekdanjim obdolžencem v škodo države, od katere ima obdolženec pravico zahtevati povrnitev škode v primeru neupravičenega odvzema prostosti.