Tožnik že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine, in enako velja tudi za upravni spor - ko gre (zgolj) za zatrjevani ugovor o stanju revščine v primeru vrnitve v izvorno državo.
Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je tako mogoče zavrniti le, če davčni zavezanec zamude ne pojasni, ali če gre za nedopustno zavlačevanje postopka, ki bi privedla do izgube davčnih prihodkov in če je imel davčni zavezanec v postopku možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja strank).
Namen odprave dvojnega obdavčenja z metodo omejenega odbitka, ki ga določa Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, je v tem, da se slovenskemu rezidentu pri odmeri dohodnine od dohodka, od katerega je bil v tujini dejansko plačan dokončen davek, ta davek v Sloveniji prizna v višini, ki je enaka vsoti v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki pa ne sme presegati v Sloveniji izračunenega zneska dohodnine na letni ravni.
V Sloveniji priznani davek je enak v tujini plačanemu davku le, če predstavlja vsoto v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki se v Sloveniji vštevajo v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, ob upoštevanju omejitve iz mednarodne konvencnije, da vsota tako priznanega odbitka ne sme preseči v Sloveniji odmerjenega zneska dohodnine.
Glede na v ZDoh-2 uveljavljeno načelo obdavčitve svetovnega dohodka rezidentov Slovenije ter upoštevaje metodo omejenega odbitka za odpravo dvojnega obdavčenja je treba tudi čezmejnim delovnim migrantom v tujini dejansko plačani dokončni davek v celoti (in ne le fiktivno v priznanem deležu od celote vseh dohodkov) odšteti od dohodnine, odmerjene na letni ravni - tako kot se slovenskim rezidentom, ki so dohodek prejeli v Sloveniji, med letom plačana akontacija dohodnina po prvem odstavku 272. člena ZDavP-2 odšteje od odmerjenega zneska dohodnine za posamezno davčno leto.
Tožnik ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu.
Tisto, kar je v predmetni zadevi odločilno, je materialno-pravni pogoj, da mora biti dosežen minimalni prag resnosti posega v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve prosilca, da bi bila odločitev o vrnitvi prosilca nezakonita iz zdravstvenih razlogov. Ta prag pa v konkretnem primeru povsem očitno ni dosežen.
Kazenski postopek, ki teče zoper tožnika, pred sodiščem prve stopnje še ni zaključen. Tožnik teh ugotovitev toženke ni prerekal, zato se štejejo za priznana in jih ni treba posebej dokazovati. Ob takem stanju stvari pa je toženka tudi pravilno zaključila, da ni izpolnjen objektivni pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP za dodelitev BPP, v zvezi s pritožbo zoper končno odločitev v obravnavanem kazenskem postopku.