Tožena stranka je odločitev oprla na ugotovitev, da je status političnega zapornika priznala tožnikovemu očetu in da se je tožnik rodil šele po tem, ko je njegov oče prišel iz zapora. To pa niso tista dejstva, ki so odločilna za odločitev, ali je tožnik upravičen do statusa po ZPKri. Pomembno je, ali je tožnik bivši politični zapornik ali svojec žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, ki lahko po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju uveljavlja družinsko pokojnino. Toženka mora, da bi zadostila zahtevam za obrazložitev upravne odločbe, kot izhajajo iz 214. člena ZUP, ugotoviti, ali je tožnik upravičena oseba glede na določbe 10. člena ZPKri ali ne.
Med strankami ni sporno, da: (1) je tožnik kot javni zavod zavezanec za dostop do informacij javnega značaja; (2) z zahtevanimi dokumenti razpolaga v materializirani obliki, saj jih je posredoval toženi stranki; (3) zahtevane informacije izvirajo iz njegovega delovnega področja. ZDIJZ ne določa, da je lahko informacija javnega značaja le tisti dokument, ki je zaključen oziroma tisti, ki lahko predstavlja materialno resnico ali pravo voljo. Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno ugotovila, da je to lahko tudi (elektronska) korespondenca in da so pogoji za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ izpolnjeni.
Zmotno je tožbeno stališče, da na zlorabo pravice kaže to: (1) da naj bi bil prosilec žvižgač, ki je nastrojen proti tožniku; (2) da prosilec že razpolaga z nekaterimi od zahtevanih dokumentov in (3) da želi te dokumente revidirati. Tudi če te okoliščine držijo, po presoji sodišča ne predstavljajo ustavnih ali zakonskih ovir, ki bi prosilcu preprečevale dostop do informacij javnega značaja.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da gre za poslovno komunikacijo glede izvedbe logističnih storitev, za konkretne podatke o pogojih, cenah in načinu izvedbe storitev (ponudbe, računi, ...), za korespondenco med ozkim krogom ljudi, ki so sodelovali pri sklepanju ter nadaljnji izvedbi posameznega pravnega posla. Glede na to sodišče nima nobenega dvoma, da so se ti dogovori nanašali na porabo javnih sredstev, ZDIJZ pa v prvi alineji tretjega odstavka 6. člena kot pogoj za dostop do informacij javnega značaja ne zahteva, da se morajo podatki nanašati le na neposredno javno porabo. Nenazadnje gre v obeh primerih za trošenje javnega denarja, zato je pri teh poslih transparentnost nujna. Iz podatkov v sodnem in upravnem spisu ni razvidno, da bi šlo v tem postopku za javno naročanje, zato je nerelevantno, da glede na Direktivo 2014/24/EU strožja presoja prostega dostopa do informacij javnega značaja.
Ker torej predmet spora v zadevi I P 97/2023, v zvezi s katero tožnica zahteva BPP, spada v stečajno maso, se tožnica glede na zgoraj predstavljeno stališče Vrhovnega sodišča v obravnavanem upravnem sporu ne more zastopati sama in lahko procesna dejanja opravlja le po stečajnem upravitelju kot zakonitem zastopniku.
Opisane kršitve tožnika so bile take narave (žaljiv in agresiven odnos do varnostnikov, ko so ga skušali umiriti ob tem, ko je bil vinjen (in pri njem našli marihuano), upiranje varnostnikom in uporaba fizične sile proti njim, udeležba v prepiru s sostanovalci, nadlegovanje ostalih prosilcev v vinjenem stanju, grožnje drugemu tujcu in odtujitev njegovega mobilnega telefona) ter intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red. Upoštevaje intenziteto in dinamiko kršitev tožnika v azilnem domu, je tudi po oceni sodišča ukrep omejitve tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik s svojimi ravnanji predstavlja za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda.
Toženka ne prereka navedb mld. tožnika, da mu pred odločitvijo učiteljskega zbora ni bila zagotovljena pravica do izjave. Tako je podana bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
Odločitev o ponavljanju mld. tožnika sprejel učiteljski zbor, a ni izdal odločitve v obliki upravne odločbe. Ker torej odločitev učiteljskega zbora nima obrazložitve, se je ne da preizkusiti. To pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
Upravni spor glede šolske ocene ni dovoljen.
Tožnica torej ne problematizira zgolj prestavitve pregleda, ampak uveljavlja več ločenih kršitev pacientovih pravic iz ZPacP, zato je stališče toženke nejasno. Toženka naj zato v ponovnem postopku natančno obrazloži, zakaj meni, da pričakovani izid zadeve za tožnico ni življenjskega pomena (glede na zatrjevane domnevne kršitve iz ZPacP) oziroma zakaj ta zadeva za njen osebni in socialno-ekonomski položaj ni pomembna. Zato izpodbijane odločbe v tej zvezi ni mogoče preizkusiti.
Tožnik ni sledil navodilom sodišča iz sklepa I U 213/2024-2 z dne 21. 5. 2024, saj je kljub opozorilom, da nova vloga ne sme biti preobširna in nejasna, ponovno vložil takšno vlogo, ki je zato tudi nerazumljiva. Tožnik še vedno povsem na splošno in nejasno uveljavlja, da država ni opravila učinkovite preiskave in da za to odgovarjajo vlada in njeni ministri, uveljavljana dejanja države pa so še v teku, saj da "ni rezultata učinkovite preiskave, ni obveščanja pristojnih domačih in mednarodnih institucij". Sodišče tako obširno, nejasno in posplošeno napisane tožbe, ki je zato nerazumljiva, ne more obravnavati, zato je podan razlog za zavrženje iz drugega odstavka 31. člena ZUS-1.
V upravnih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU, je možno spremeniti pravnomočno urejeno razmerje samo po določbah ZUP, torej z ustreznim upravnim aktom in zaradi načela enakovrednosti iz 47. člena Listine (v luči procesne avtonomije) mora enako veljati tudi, ko gre za izvajanje prava EU, torej tudi v konkretnem primeru.
Če je rok iz člena 29(2) Dublinske uredbe potekel, mora tožena stranka izdati upravni akt na podlagi drugega odstavka 51. člena ZMZ-1, če pa je prvotni rok 6 mesecev podaljšan na 18 mesecev, mora o tem izdati upravni akt po določilih ZUP.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
Sodišče je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Zahtevek v zadevi II R 209/2023 bi vplival na obseg stečajne mase. Odškodnina, katere plačilo zahteva prva tožnica, bi bila v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku del stečajne mase, kakor izhaja iz 3. točke sklepa II R 209/2023 z dne 18. 10. 2023. To pa pomeni, da se prva tožnica v obravnavanem upravnem sporu, v katerem izpodbija odločbo o nedodelitvi BPP za vložitev pravnega sredstva zoper sklep v zadevi II R 209/2023 z dne 21. 12. 2023, ne more zastopati sama. Zato lahko procesna dejanja opravlja le po stečajnem upravitelju kot zakonitem zastopniku.