Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri. V kolikor bo sodišče v novem sojenju ugotovilo, da je četrta toženka vedela, da vpisano stanje ne ustreza dejanskemu, in presodilo, da četrta toženka ni bila v dobri veri, da torej ni ravnala pošteno, tedaj ne bo varovana z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. Nato bo presojalo tožničin zahtevek za ugotovitev solastninske pravice glede na pravila o pridobitvi (so)lastninske pravice na podlagi zakona in če bo ocenilo, da je četrta toženka ravnala pošteno, se bo morala morebitna tožničina zunajknjižna zakonita pridobitev (so)lastninske pravice umakniti načelu zaupanja v zemljiško knjigo in tožnica svoje (so)lastninske pravice ne bo mogla uveljavljati proti četrti toženki.