vožnja z vozilom po cesti – sankcija – sprememba sodbe
Obdolžencu se ne očita, da je povzročil prometno nesrečo zaradi vožnje pod vplivom alkohola, pač pa, da je storil prekršek, opisan v 1. alineji izreka, s tem, da je vozil osebni avtomobil v cestnem prometu pod vplivom alkohola, prekršek opisan v 2. alineji izreka pa s tem, da kot voznik ni vozil po desni strani smernega vozišča na taki oddaljenosti od njegovega roba, da bi potekal promet varno in neovirano, saj je z vozilom zapeljal na desno stran vozišča, kjer je z desnim delom vozila oplazil oziroma trčil v več vozil. Vzročne zveze med alkoholiziranostjo in prekrškom po 37. členu ZPrCP torej sodišču prve stopnje ni bilo treba dokazovati.
zmotna uporaba materialnega prava - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se vozila - deljena odgovornost
Glede na trditveno podlago tožbe (da je do prometne nesreče prišlo med dvema motornima voziloma med vožnjo (premikanjem)), je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, ko je ugotavljalo odškodninsko odgovornost zgolj v smislu 131. člena OZ, saj bi moralo uporabiti tudi določbe, ki urejajo odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (154. člen OZ)
ZPP člen 188, 188/2, 339, 339/2, 339/2-15, 454, 454/2.
spor majhne vrednosti – protispisnost – povzemanje vsebine listine – zahteva za izvedbo naroka - dokazni predlog
V postopku v sporih majhne vrednosti mora pravdna stranka izvedbo naroka za glavno obravnavno izrecno zahtevati. Ni namreč mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo.
zahteva za sodno varstvo – pritožba prekrškovnega organa zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo – nedovoljena pritožba – uveljavljanje premoženjsko pravnega zahtevka
Prekrškovni organ v uvodu pritožbe sicer navaja, da sodbo Okrajnega sodišča v Piranu izpodbija iz pritožbenih razlogov 1., 2. in 4. točke 154. člena ZP-1, vendar je iz vsebine pritožbenih navedb razvidno, da se le te dejansko nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga iz 3. točke 154. člena ZP-1. Iz tega razloga pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1, pritožba prekrškovnega organa zoper sodbo sodišča, s katero je bilo zahtevi za sodno varstvo ugodeno, ni dovoljena.
Očitek prekrškovnega organa, da je bila z odločitvijo sodišča prve stopnje onemogočena pravica oškodovanca do uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, ni utemeljen, saj oškodovanca ni med upravičenci do vložitve zahteve za sodno varstvo (59. člen ZP-1), prav tako ga ne omenjajo določbe 65. člena ZP-1, ki se nanašajo na odločanje sodišča o zahtevi za sodno varstvo. Sicer pa za oškodovanca to ni ovira, da ne bi mogel eventualnega zahtevka uveljavljati v pravdi.
sklep o dedovanju - vsebina sklepa - dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - pozneje najdeno premoženje - vračunanje v dedni delež
Predmet dedovanja niso denarna sredstva zap. vdove, zato sodišče v zapuščinskem postopku po pokojnem ne more (in ne sme) ugotavljati obsega sredstev zap. vdove na njenih računih na podlagi zgolj navržene trditve, da gre pri teh sredstvih za skupno premoženje zapustnika in zap. vdove.
Pogodbena določila zavezujejo le pogodbene stranke. Pogodbena določila med tretjimi zato ne morejo izničiti niti določil o ari niti pravil, ki se nanašajo na fiduciarne račune. Ker tožena stranka are ni prejela v zvezi s Pogodbo, ki jo je sklenila z J. S., pač pa ji je bila nakazana fiduciarni račun v hrambo za tretjo osebo (tožeča stranka), je zmotno pravno stališče pritožnice, da lahko s prejetim zneskom razpolaga enako kot prejemnik are.
ZPP člen 77, 77/2, 78, 82, 83, 83/2. ZZZDR člen 209, 209/2.
odvzem poslovne sposobnosti - zakoniti zastopnik – začasni skrbnik – stalni skrbnik - skrbnik za posebni primer – procesna legitimacija
Položaj skrbnice za posebni primer v tem postopku je bil primerljiv s položajem začasnega skrbnika, ki ga postavi sodišče osebi, zoper katero se začne postopek za odvzem poslovne sposobnosti. Ker je v obravnavanem primeru postopek za delni odvzem poslovne sposobnosti končan in je tožeča stranka postavljena pod skrbništvo, je s postavitvijo stalnega skrbnika odpadla potreba, da ga v tej pravdi zastopa skrbnica za posebni primer.
spor majhne vrednosti– narok za glavno obravnavo – zahteva za izvedbo naroka
Sodišče tožene stranke ni bilo dolžno pozivati k izjavi o tem, ali zahteva narok; tožena stranka bi morala to zahtevati že v naprej - v tožbi, odgovoru na tožbo ali pripravljalni vlogi. S tem, ko je sodišče toženo stranko naknadno pozvalo, naj se izjavi, ali zahteva izvedbo naroka, tožena stranka ni pridobila pravice do izvedbe naroka, kot bi šlo sklepati iz njenih pritožbenih navedb.
neprava obnova kazenskega postopka – nedopustnost združitve kazni s prestanim priporom v drugi kazenski zadevi
Na predlagani način se sme spremeniti le pravnomočna sodba in ni mogoče združevati kazni izrečene s pravnomočno sodbo s prestanim priporom v drugi kazenski zadevi. S tako imenovano nepravo obnovo kazenskega postopka se namreč spreminja samo odločba o kazni, medtem ko pripor ni kazen, pač pa eden od ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka.
Pri tožniku je prišlo do izgube delazmožnosti za opravljanje pridobitnega dela. Zato je njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožeča stranka (čistilka) bi ob spornih sobotah, na podlagi odločb ZZZS, morala delati pri toženi stranki od ponedeljka do sobote po 4 ure na dan, kot je bilo določeno v njenem urniku dela, saj z navedenima odločbama ni bilo odločeno, da je sposobna delati le v delovnem času 20 ur tedensko. Ker tožeča stranka kljub navodilom in pisnemu opozorilu tožene stranke ponovno ni prišla na delo ob sobotah, je z neupravičeno odsotnostjo z dela ob navedenih sobotah motila delovni proces tožene stranke in s tem kršila določbo 31., 32. in 35. člena ZDR. Zato ji je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.
ZPP člen 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/3.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - invalid II. kategorije - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje - izvedba dokaza - izvedenec - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zavrnitev dokaznega predloga
Ob podanih ocenah obeh izvedenskih mnenj iz predsodnega upravnega postopka, da pri tožnici še ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, ki imata značaj javne listine, sodišče prve stopnje samo, le na podlagi medicinskih izvodov, ni moglo zaključiti, da je pri tožnici prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da pri njej ni več preostale delovne zmožnosti za organizirano pridobitno delo. Ob morebitnem dvomu v pravilnost mnenj obeh invalidskih komisij bi namreč moralo izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke. Ker ni postopalo po 243. členu ZPP, ki izrecno določa, da sodišče v primeru, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, izvede dokaz s sodnim izvedencem, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu - nadlegovanje
Nadrejeni delavec je začel vpiti na tožnico, ker je izdelala večje število parabol kot ji je bilo naročeno. Do preseganja števila izdelanih parabol je prišlo zato, ker je tožnica kljub temu, da je vedela, koliko dobrih kosov teh parabol mora narediti, to število presegla, ker se je bala, da bi jo videl kateri od šefov, kako stoji brez dela. Spornega dogodka ni mogoče opredeliti niti kot nadlegovanje (člen 6.a/1 ZDR) niti kot trpinčenje (člen 6.a/4 ZDR). Nadlegovanje je vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Da se lahko določeno neželeno vedenje (takšno je bilo prav gotovo tudi vedenje nadrejenega) opredeli kot nadlegovanje, mora biti to vedenje povezano z osebno okoliščino delavca in z učinkom ali namenom prizadejati njegovo dostojanstvo oziroma mora namen tega vedenja ustvariti zastraševalno sovražno ponižujoče sramotilno ali žaljivo okolje. Sporno ravnanje tožničinega nadrejenega ni bilo namenjeno prizadeti dostojanstvo tožnice oziroma ustvariti neustrezno delovno okolje, prav tako pa ne izpolnjuje vseh pogojev, da bi ga lahko opredelili kot trpinčenje. Bistvo trpinčenja je v ponavljajočem se ali sistematičnem, graje vrednem oziroma očitno negativnem in žaljivem ravnanju ali vedenju, usmerjenem proti posameznemu delavcu na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Enkraten izbruh tožničinega nadrejenega, usmerjen proti tožnici zaradi prevelikega števila izdelanih parabol, zato ni predstavljal trpinčenja, kot ga opredeljuje 6.a/4 člen ZDR.
priznanje dejstev – izvedba naroka – spor manjše vrednosti
V tej situaciji, ko tožena stranka ni odgovorila na vlogo tožeče stranke, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile pavšalne in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se štejejo navedbe tožeče stranke v vlogi z dne 26. 4. 2012 za resnične in da dejansko stanje ni (več) sporno.
spor majhne vrednosti – dopolnitev tožbe – neprerekana dejstva – narok – vročitev vloge – vročilnica – zanikanje prejema
Tožena stranka na poziv sodišča ni odgovorila, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi dejstva, ki jih je podala tožeča stranka v dopolnitvi tožbe, štelo za dokazana. Zato dejansko stanje ni bilo sporno.
Izplačilo božičnice ni izrecno urejeno na zakonski ravni. Tako je v prvem odstavku 126. člena ZDR med drugim določeno, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. ZDR v nadaljevanju vsebuje tudi določbe o osnovni plači, delovni uspešnosti in dodatkih, plačilnemu dnevu, kraju in načinu izplačila plače itd., ne pa o božičnici. Ob izostanku drugih zakonskih določb pa obračun in izplačilo božičnice načeloma omogoča že drugi odstavek 7. člena ZDR, po katerem so s pogodbo o zaposlitvi ali s kolektivno pogodbo lahko določene pravice, ki so za delavca ugodnejše. Pri božičnici gre običajno za enkratno izplačilo, ki ni redni del mesečne plače, saj se obračuna in izplača enkratno v določenem trenutku.
Kolektivna pogodba za novinarje časopisne hiše določa, da se novinarjem enkrat letno izplača božičnica. Pogoj za izplačilo je dosežen pozitivni izid iz poslovanja družbe, predviden v načrtu poslovanja za prvih deset mesecev tekočega poslovnega leta, ki ga je uprava sprejela v zadnjem kvartalu za naslednje poslovno leto. Nadalje določa, da se v primeru, da je poslovni izid iz poslovanja družbe nižji kot je predviden v planu, a še vedno pozitiven, uprava in sindikat dogovorita, da v mesecu novembru preučita možnosti izplačila božičnice in če sporazumno ugotovita, da te možnosti so, o njeni konkretni višini skleneta posebni pisni dogovor. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da tožena stranka načrtovanega poslovnega izida ni dosegla, prav tako pa sindikat novinarjev in uprava nista sklenila pisnega dogovora o višini božičnice za sporno leto. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke na izplačilo božičnice ni utemeljen.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Pravdni stranki sta pogodbo o zaposlitvi za določen čas dejansko sklenili zaradi začasnega povečanja obsega dela (potreba po delu varnostnika čuvaja se je pri toženi stranki pojavila zaradi sklenitve pogodbe za varovanje ljudi in premoženja ter prevoza in varovanje gotovine ter drugih vrednostih pošiljk s poslovnimi partnerji), kar je v skladu z 52. členom ZDR. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je med strankama obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas, ni utemeljen.
Tožnik je tožbo zoper odločbo tožene stranke vložil po izreku 30-dnevnega zakonskega roka (72. člen ZDSS-1), zato je potrebno njegovo tožbo kot prepozno zavreči.
invalidnost III. kategorije - pravica do dela s krajšim delovnim časom - invalidnost I. kategorije - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - vzrok invalidnosti - bolezen
Pri tožniku ni podana popolna nezmožnost za vsako organizirano pridobitno delo, zato njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, ni utemeljen.
Pri presojanju pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov je načeloma mogoče upoštevati le medicinske izvide, ki so obstajali v času do izdaje izpodbijanega drugostopenjskega upravnega akta. Vsi novejši medicinski izvidi so lahko predmet novega predsodnega upravnega postopka.
ZPIZ-1 člen 36. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20, 20/1, 36, 36/2, 38, 38/10.
starostna pokojnina - pridobitev pravice - zakonski pogoji - sporazum s Srbijo - tuj nosilec zavarovanja - mednarodni sporazum - dopolnjena pokojninska doba - vojaški zavarovanec
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju v 1. odstavku 20. člena določa, da se v primeru, ko je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatev zavarovalni dobi seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upoštevajo zavarovalne dobe, določajo pravni predpisi pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil te zavarovalne dobe, če ni s tem sporazumom drugače določeno. Ključno vprašanje za rešitev tega socialnega spora, predmet katerega je presoja, ali tožnik (vojaški zavarovanec) izpolnjuje pogoje za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine, je, ali ima tožnik v Republiki Srbiji priznano zavarovalno dobo in v kakšnem obsegu.
Sporazum vojaških zavarovancev pri pridobitvi pravic ne izključuje oz. v 2. odst. 36. člena celo izrecno določa, da so zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev od 1. 1. 1973 do 7. 10. 1991, breme pogodbenice, katere državljan je bila oseba na dan uveljavitve tega sporazuma. Če ima oseba državljanstvo obeh pogodbenic, so zavarovalne dobe breme pogodbenice, v kateri ima oseba stalno prebivališče na dan uveljavitve tega sporazuma. Sporazum je stopil v veljavo dne 1. 11. 2010, tega dne pa je imel tožnik, ki je tudi slovenski državljan, stalno prebivališče v R Sloveniji. Navedeno bi, upoštevajoč zgolj 36. čl. Sporazuma, pomenilo, da gre zavarovalna doba, ki jo je tožnik kot vojaška oseba dosegel do 7. 10. 1991 po pravnih predpisih SFRJ, v breme Republike Slovenije. Ker pa je tožniku srbski nosilec zavarovanja prvi priznal pokojnino, upoštevajoč zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dopolnil po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, le ta ostane obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, torej srbskega nosilca zavarovanja (10. odstavek 38. člena Sporazuma). Upoštevajoč navedeno pravno podlago se šteje, da je zavarovalna doba, ki jo je tožnik kot vojaški zavarovanec dosegel do 7. 10. 1991 po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, srbska zavarovalna doba oz. doba, dopolnjena v Republiki Srbiji. Ker pa je bil tožnik pri tujem nosilcu zavarovanja zavarovan tudi po 7. 10. 1991, natančneje do 31. 12. 1992, bo morala tožena stranka skladno z določbami Sporazuma od pristojnega nosilca zavarovanja Republike Srbije pridobiti potrdilo, iz katerega bo razvidna (celotna) zavarovalna doba tožnika, dopolnjena po predpisih Republike Srbije. Po prejemu takšnega potrdila, bo o tožnikovi pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine ponovno odločila, upoštevajoč 20. čl. Sporazuma.