Niso izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, ker ni izpolnjen pogoj reverzibilnosti. Ta pogoj je za regulacijske začasne odredbe določilo Ustavno sodišče RS (odločba Up-275/97 z dne 16. 7. 1998).
Dejstvo, da so ilegalni prebežniki zanikali, da bi karkoli plačali neposredno obdolžencu, nima tako odločilne teže za sam obstoj utemeljenega suma, kot mu jo pripisuje zagovornik. Okoliščina, da tujci obdolžencem niso niti povedali, kam naj jih pelje, oz. da se tudi obdolženec z njimi ni pogovarjal, kar izpostavi sam pritožnik, pa zgolj dodatno kaže na njegovo vpetost v organizirano družbo, ko je očitno natančna navodila o ciljnem kraju že prejel od organizatorjev.
Okoliščina, ali se je obdolženec zavedal protipravnosti ravnanja, se bo presojala tekom nadaljnjega dokaznega postopka. V tej fazi, ko iz zagovora obdolženca izhaja, da je ob prijavi na oglas s TikToka imel "nekaj sumov" in so ga tudi prijatelji opozorili, da je obljubljeni znesek za prevoz nerealen, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da utemeljen sum v tej fazi ni izpodbit ali omajan.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta druga in šesta toženka v obdobju po začetku davčnih postopkov oziroma v času, ko je že obstajal davčni dolg družbe B. d. n. o., sklenila več pravnih poslov, s katerimi sta premoženje prenesla na svoji hčerki. Takšni prenosi premoženja na ožje družinske člane, ob hkratni neuspešnosti izvršbe zoper družbo in ob dejstvu, da osebno odgovorna družbenika za obveznosti družbe odgovarjata z vsem svojim premoženjem, tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na realno nevarnost, da bi bila brez izdaje začasne odredbe uveljavitev terjatve tožeče stranke otežena ali celo onemogočena. Pritožbeni očitki, da bi morala biti objektivna nevarnost za uveljavitev nedenarne terjatve izkazana s konkretnimi že začetimi razpolagalnimi ravnanji (npr. z oglaševanjem ali drugimi prodajnimi aktivnostmi), niso utemeljeni, saj je pri nedenarni terjatvi predmet izpolnitve individualno določena stvar, zaradi česar je izvršba lahko onemogočena že z razpolaganjem s tem konkretnim predmetom. Prav zaradi te vezanosti na določen predmet je dokazni standard glede nevarnosti olajšan, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da obstaja realna in ne zgolj hipotetična nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena.
Glede obdolženčeve vloge je v nasprotju s prepričanjem pritožnikov sodišče prve stopnje pravilno poudarilo pomen zakonske opredelitve poslovodne funkcije iz prvega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ter se pri tem utemeljeno sklicevalo na ustrezno pravno literaturo.
Za hišno preiskavo, ki se opravlja v predkazenskem postopku, se zahteva dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Gre za vmesno stopnjo med razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, na podlagi katerih mora policija ukrepati po določbah prvega odstavka 148. člena ZKP, in utemeljenim sumom, ki je pogoj za odreditev pripora (prvi odstavek 201. člena ZKP) in za uvedbo preiskave (prvi odstavek 167. člena ZKP). Dokazni standard utemeljenih razlogov za sum je opredeljen kot stopnja verjetnosti, ki se opira na določena dejstva in konkretne okoliščine. Stopnja suma pa mora biti takšna, da se tako po kvaliteti kot po kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približa utemeljenemu sumu. Razloge oziroma okoliščine, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, je potrebno konkretizirati in določno izraziti v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj suma, po drugi strani pa omogočajo sodno presojo.
Okoliščina, da bi zainteresirane osebe lahko skrile, uničile, poškodovale ali prodale dokaze, za katere je izkazana verjetnost, da jih bo mogoče najti pri njih, je vsekakor okoliščina, ki bi onemogočila učinkovitost preiskave, to pa je tudi konkreten razlog, zaradi katerega je bilo nujno poseči v zasebnost obdolženca in posledično odrediti hišno preiskavo.
ZPIZ-2N ni mogoče uporabiti za uveljavitve pravic izpred 1. 1. 2024. Tožnik je podal zahtevo za izplačilo delnega nadomestila 10. 7. 2023, delo na delovnem mestu "programer aplikacij 5" je po aneksu nastopil s 1. 7. 2023. Tožniku je bila priznana pravica do delnega nadomestila z odločbo z dne 16. 11. 2023 od 1. 7. 2023 dalje, novela ZPIZ-2N pa se uporabi za uveljavitve pravic po 1. 1. 2024.
Zmoten je pritožbeni očitek, da bi moral toženec narediti ponovni izračun priznanega nadomestila za invalidnost, saj je odločba o prvi odmeri nadomestila iz leta 2014 pravnomočna, dejansko stanje glede zavarovalnih obdobij in pokojninske osnove pa se od takrat ni v ničemer spremenilo.
Glede na to, da predlog za obnovo postopka ni bil vložen po odvetniku, je sodišče pravilno postopalo po določbi prvega odstavka 91. člena ZPP, kjer je določeno, da sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v tretjem odstavku 86. člena tega zakona, in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona. Tožnik je predlog za obnovo postopka vložil sam in tudi ni izkazal izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona.