ZPIZ-1 člen 157. Sporazum o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Švico člen 391.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pričetek izplačevanja pokojnine
Sporazum o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Švico v 391. členu določa, da osebe, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka, lahko uveljavijo to pravico po navedenih predpisih tudi po uveljavitvi ZPIZ-2. Glede na takšno določbo, in ker je tožnik pogoje za pridobitev pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine izpolnil do uveljavitve ZPIZ-2, ki je pričel veljati 1. 1. 2013, je sodišče prve stopnje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine ugotavljalo po ZPIZ-1. V 157. členu ZPIZ-1 je določeno, da pripada uživalcu pokojnina od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja oziroma se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Tožena stranka je tožniku pravilno priznala pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v skladu z določbo 157. člena ZPIZ-1 le od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev za nazaj, to je od 1. 9. 2012 dalje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine že od 26. 10. 2009 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
podaljšanje pripora po vloženi obtožbi – priporni razlog ponovitvene nevarnosti – sorazmernost pripora – neogibnost pripora
Dejstvo je, da se obdolžencu očita storitev novega kaznivega dejanja v preizkusni dobi po prejšnji obsodbi, v kakšnem trajanju je bila preizkusna doba določena in da ta še ni potekla, pa je bilo obdolžencu znano. Zato v tem primeru časovna odmaknjenost storitve kaznivega dejanja po prejšnji obsodbi nima pomembnega vpliva pri presoji ali je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Zagovornik tudi ni izpodbil ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženi brez zaposlitve in nima drugih rednih prihodkov. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.
Navedbe zagovornika, da naj bi prepoved oddaljitve iz stanovanja, prepoved stikov z osebami, ki z njim ne prebivajo ter nadziranje hišnega pripora, ki ga izvaja policija ter grožnja s priporom v primeru kršitve, predstavljali zadostno jamstvo, da obdolženec hišnega pripora ne bo kršil, nimajo nikakršne teže, glede na to, da se obdolžencu očita storitev novega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil v preizkusni dobi, torej kljub vedenju, da zaradi novega kaznivega dejanja lahko pride tudi do preklica pogojne obsodbe po prejšnji sodbi.
Tožeča stranka je bila s sklepom tožene stranke napotena, da lahko uveljavlja sodno varstvo pravic pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Na podlagi navedenega je tožeča stranka tudi vložila tožbo. Do vložitve tožbe in s tem do stroškov, ki jih je v pravdi imela tožena stranka, je tako prišlo po naključju, ki se je primerilo toženi stranki, ko je tožečo stranko napačno napotila na pravdo. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati 1. odstavek 156. člena ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna stroške postopka nakazati na račun Delovnega sodišča, saj je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0007053
KZ-1 člen 191, 191/1, 299. ZKP člen 355.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja - dokazna ocena
1. Kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 stori, kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. Že iz dikcije pravkar navedene določbe je moč razbrati, da je prepovedana posledica tega kaznivega dejanja v tem, da se eden ali več članov iste družinske skupnosti znajde v podrejenem položaju.
2. Nikakršnega dvoma ni v tem, da je izguba ravnotežja in poznejši padec policistke posledica obtoženčevega aktivnega oz. hotenega početja, ne pa morebiti naključne izgube ravnotežja ob poskusu zaustavitve obtoženca s prijetjem za roko.
ZPIZ-2 člen 392, 392/1. ZPIZ-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/3, 110/6, 110/7, 119, 390, 421, 421/1, 425, 426, 427, 427/4. ZPIZ92 člen 72, 72-2, 72-3.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - starost
Za pridobitev pravice do vdovske pokojnine je relevantna starost vdove ob moževi smrti. Glede na to, da je tožnica ob moževi smrti dopolnila starost 34 let, ne izpolnjuje pogojev določenih v 1. alineji prvega odstavka (starost 50 let in 6 mesecev) in tretjem odstavku 110. člena v zvezi s 421. členom ZPIZ-1 (starost 45 let in 6 mesecev, da bi pridobila pravico do družinske pokojnine, ko dopolni 50 let in 6 mesecev starosti), niti pogojev v sedmem odstavku 110. člena ZPIZ-1 (vdova, ki ob zavarovančevi smrti nima lastnosti zavarovanke, če je do zavarovančeve smrti dopolnila starost 45 let in 6 mesecev, če do zavarovančeve smrti ni dopolnila starosti 45 let in 6 mesecev, dopolnila pa je 40 let in 6 mesecev, ko dopolni 45 let in 6 mesecev starosti). Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do družinske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
starostna pokojnina - sorazmerni del - Sporazum o socialnem zavarovanju - pokojninska osnova - odmera
Tožnik ima dopolnjenih 38 let, 7 mesecev in 8 dni pokojninske dobe, od tega 8 let, 6 mesecev in 9 dni pri slovenskem nosilcu zavarovanja ter 30 let in 29 dni pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Pri izračunu pokojninske osnove so bile pravilno upoštevane plače po podatkih iz matične evidence, ki jih je tožnik prejel v obdobju od 1971 do 1976 in preračunane z valorizacijskimi količniki na leto pred upokojitvijo, to je na leto 2012. Tožniku je bil sorazmerni del slovenske starostne pokojnine pravilno odmerjen v skladu z mednarodnim sporazumom glede na dopolnjeno pokojninsko dobo pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj za odmero sorazmernega dela starostne pokojnine v višjem znesku ni pravne podlage.
dodatek za dvojezičnost - skladnost akta o sistemizaciji s predpisi
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je bil tožniku pravilno določen dodatek za dvojezičnost, ustrezno izhajalo iz podatkov akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, ki za tožnikovo delovno mesto ''policijski inšpektor – ...'' določa dodatek za dvojezičnost v višini 3% osnovne plače. Predpise, na katerih temelji sestava akta o sistemizaciji, je namreč dopustno neposredno uporabiti le v primeru, kadar ureditev akta o sistemizaciji ni skladna s temi predpisi. Takšna neskladnost pa v konkretnem primeru ni podana.
Tožena stranka je realni dolžnik (in njena obveznost ni subsidiarna), neposredni (civilni) dolžnik zavarovane zapadle terjatve pa je družba E. d.d.. Iz tega razloga ni pravno upoštevan ugovor tožene stranke, da bi morala tožeča stranka najprej zahtevati plačilo terjatve od civilnega dolžnika.
ZPP člen 105a, 155, 158, 158/1, 359. ZST-1 člen 36. ZST-1 tarifna številka 4021.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – neplačilo sodne takse za tožbo – domneva umika tožbe – umik tožbe – povrnitev pravdnih stroškov – pravdni stroški – materialni izdatki – stroški kartuš – stroški fotokopiranja – prepoved spremembe na slabše – potrebni stroški – ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – sodna taksa z a ugovor zoper sklep o izvršbi
Stroška nakupa kartuš kot potrebnega pravdnega stroška toženka ne more prevaliti na tožnico, ne glede na to, da navaja, da je bil to edini način, da do izteka roka pošlje svojo vlogo. Če bi toženka v svojih zadevah ravnala z zadostno skrbnostjo, bi vlogo sestavila dovolj zgodaj in ceneje poskrbela za dodatne izvode (s fotokopiranjem).
Postopek s pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari je končan z ustavitvijo postopka zaradi umika pritožbe pred sejo senata pritožbenega sodišča. Taksna obveznost za postopek o pritožbi, za katero količnik odmere od vrednosti spornega predmeta iz 16. člena ZST-1 po tar. št. 2121 znaša 0,9, se zato zmanjša na količnik 0,45.
ZP-1 člen 4, 4/3, 25, 25/2, 159. ZVoz člen 50, 50/8.
vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - sankcije za prekršek - odvzem predmetov - lastništvo predmeta - fakultativni odvzem predmetov osebi, ki ni storilec prekrška - odvzem vozila - načelo sorazmernosti
Odvzem predmeta je stranska sankcija, ki je le fakultativno predpisana, zato mora biti sodišče pri izreku te stranske sankcije toliko bolj previdno pri tehtanju, ali so podane okoliščine za izrek stranske sankcije in še zlasti v primeru odvzema po drugem odstavku 25. člena ZP-1, ko se posega v lastninsko pravico osebe, ki ni storilec prekrška; presoditi mora okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, in opraviti test sorazmernosti med posegom v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo in pravico drugih udeležencev do varnega prometa.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je ugotovljena I. kategorija invalidnosti. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa mora biti izpolnjen tudi pogoj, določen v 42. členu ZPIZ-2, to je, da ima tožnik dopolnjeno pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti. Tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za priznanje pravice od sorazmernega dela invalidske pokojnine.
USTAVNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0066218
URS člen 22. ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-8, 155/2.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - razlogi o odločilnih dejstvih - obrazložitev sodbe - pravica do pravnega sredstva - pravica do poštenega sojenja - dokazna ocena - priznanje prekrška
Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga in priloženih dokumentov (navodil za uporabo alkotesterja) ter so navedbe o obdolženčevem priznanju nejasne, je podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
plačilo nadur - dnevnice - voznik tovornjaka - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odpoved pravici iz delovnega razmerja
Tožnik je s toženo stranko sklenil sporazum o medsebojnih obveznostih, v katerem sta se stranki strinjali, da je tožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti do delavca. Po stališču sodišča prve stopnje sporazum o medsebojnih obveznostih ne predstavlja odpovedi pravici iz delovnega razmerja, temveč tožnikovo priznanje dejstva, da mu je tožena stranka plačala vse, kar mu pripada, torej tudi opravljene nadure. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Delavec se namreč ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu. Iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil plačilo iz naslova nadur. Za takšno sklepanje v listinski dokumentaciji ni podlage. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo nadur, bi ob upoštevanju stališča sodišča prve stopnje, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi navedenega sporazuma ni mogoč zaključek, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-1 člen 4, 4/1, 4/1-d, 129, 129/1, 129/2, 130, 130/1, 130/2, 276, 276/2. ZPIZ-2 člen 390, 390/1. ZDSS-1 člen 60.
oskrbnina - zmotna uporaba materialnega prava - prijava pri zavodu za zaposlovanje - rok za prijavo
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožnica ni izpolnila pogoja pravočasnosti prijave pri zavodu za zaposlovanje, kot pogoja za pridobitev pravice do oskrbnine. Pogoj prijave pri zavodu za zaposlovanje v 30 dneh od izgube pravice do vdovske pokojnine iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 je treba interpretirati tako, da rok prične teči takrat, ko se zavarovanec seznani z izgubo pravice. Tožnica namreč prijavne dolžnosti za priznanje pravice do oskrbnine ni mogla izpolniti, še preden je bila seznanjena s prenehanjem pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine. V konkretnem primeru je bila tožnica o izgubi pravice obveščena z vročitvijo odločbe dne 27. 11. 2012. Od tega dne dalje je začel teči 30-dnevni rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje. Ker se je tožnica na zavod prijavila dne 16. 11. 2012, torej še preden je rok sploh začel teči, je pogoj pravočasnosti prijave iz 2. odstavka 129. člena ZPIZ-1 izpolnjen in da tožnica izpolnjuje vse pogoje za priznanje pravice do oskrbnine po 2. odstavku 129. člena ZPIZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo in tožnici priznalo pravico do oskrbnine.
ZDR-1 člen 56, 77, 118, 200. ZDSS-1 člen 41. ZPP člen 156, 184, 185, 214.
obstoj pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas - nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi - začasno povečan obseg dela - sprememba tožbe
V sodni praksi je zavzeto stališče, da določba četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1 predstavlja le izjemo od pravila iz prvega odstavka 185. člena ZPP (po katerem je po vročitvi tožbe toženi stranki za spremembo tožbe potrebna njena privolitev), ne pomeni pa tega, da bi tožnik, ki v delovnem sporu uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega – prvotnega zahtevka, ki se v ničemer ne nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi (in kar predstavlja spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP), lahko z naknadno spremembo zahtevka za „razveljavitev odpovedi“ podaljšal rok za sodno varstvo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Ker je iz tožbenih navedb razvidno, da se obravnavani spor nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi v obdobju po prenehanju delovnega razmerja (za določen čas), pa tožnik s spremembo tožbenega zahtevka, kot ga je oblikoval na prvem naroku glavne obravnave, ni bil prekludiran.
Ker toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela, je bila sklenjena v nasprotju z zakonom, zato se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas.
izbris dolžnika iz registra brez likvidacije – aktivni družbeniki – pravni nasledniki – odgovornost družbenikov za obveznosti - stranka
V primerih, ko je bila družba izbrisana
iz
sodnega
registra
po 17.11.2011 ni mogoče več uveljavljati odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb po določilih šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP.
plačilo plače - obveznost plačila - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane - regres za letni dopust
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala celotne plače, stroškov prevoza na delo in z dela, stroškov prehrane in regresa za letni dopust za leto 2012, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZJU člen 156, 156/2, 156/3, 158, 158/2, 158/3, 158/4, 158/5. ZDR-1 člen 98. KPND člen 31.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
S spremembo sistemizacije je bilo ukinjeno delovno mesto tožnice, delovne naloge tega delovnega mesta pa so bile razporejene na drugo delovno mesto. Ker je ukinitev delovnega mesta organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje, tožnice pa ni bilo možno premestiti na drugo delovno mesto v skladu s pogoji iz drugega odstavka 158. člena ZJU, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.