izbris dolžnika iz registra brez likvidacije – aktivni družbeniki – pravni nasledniki – odgovornost družbenikov za obveznosti - stranka
V primerih, ko je bila družba izbrisana
iz
sodnega
registra
po 17.11.2011 ni mogoče več uveljavljati odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb po določilih šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP.
spor majhne vrednosti - prekoračitev tožbenega zahtevka - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Prekoračitev tožbenega zahtevka je sicer absolutno bistvena kršitev postopka, vendar pa ne predstavlja kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zato te kršitve, četudi je do nje prišlo, v postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Ker je tožena
stranka reorganizirala svoje poslovanje tako, da je ukinila delovno mesto poslovnega sekretarja, ki ga je zasedala tožnica, naloge tožnice pa sedaj opravlja več drugih delavcev, del pa jih je postal nepotreben (npr. zaradi avtomatske telefonske tajnice), je podan utemeljen poslovni razlog. Zato je bila tožnici zakonito redno odpovedana pogodba o zaposlitvi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015106
ZJU člen 147, 147/, 147/2, 149, 149/1, 149/1-3. ZFU člen 107.
premestitev - javni uslužbenec - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - razlogi za premestitev - smotrnejše delo organa - fiktivna premestitev
Sodišče prve stopnje je zmotno oziroma preuranjeno zaključilo, da tožnikova premestitev ni bila posledica delovnih potreb oziroma zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, temveč je šlo za fiktivno premestitev. Za zakonitost premestitve ni odločilno, ali je med nalogami delovnega mesta v sistemizaciji (na katerega je bil premeščen tožnik) izrecno navedeno, da gre za sodelovanje s točno določenimi zunanjimi institucijami. Sistemizacija lahko le na splošno navaja delovne naloge, ki jih delavcu odredi predstojnik. Za opredelitev nalog zadostuje, da je npr. med nalogami tožnikovega delovnega mesta navedeno tudi sodelovanje s strokovnimi službami ter z drugimi zunanjimi institucijami. Bistveno je, ali tožnik dejansko te naloge opravlja. Zato zgolj dejstvo, da v sistemizaciji te naloge niso posebej opredeljene, ne pomeni, da gre za prirejeno premestitev, oziroma ni mogoče šteti, da se zaradi tega ni zagotovilo učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo tožene stranke. Zaradi zmotne pravne presoje, da je šlo za fiktivno premestitev, dejansko stanje še ni bilo v zadostni meri razčiščeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je ugotovljena I. kategorija invalidnosti. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa mora biti izpolnjen tudi pogoj, določen v 42. členu ZPIZ-2, to je, da ima tožnik dopolnjeno pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti. Tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za priznanje pravice od sorazmernega dela invalidske pokojnine.
ZDR-1 člen 56, 77, 118, 200. ZDSS-1 člen 41. ZPP člen 156, 184, 185, 214.
obstoj pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas - nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi - začasno povečan obseg dela - sprememba tožbe
V sodni praksi je zavzeto stališče, da določba četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1 predstavlja le izjemo od pravila iz prvega odstavka 185. člena ZPP (po katerem je po vročitvi tožbe toženi stranki za spremembo tožbe potrebna njena privolitev), ne pomeni pa tega, da bi tožnik, ki v delovnem sporu uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega – prvotnega zahtevka, ki se v ničemer ne nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi (in kar predstavlja spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP), lahko z naknadno spremembo zahtevka za „razveljavitev odpovedi“ podaljšal rok za sodno varstvo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Ker je iz tožbenih navedb razvidno, da se obravnavani spor nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi v obdobju po prenehanju delovnega razmerja (za določen čas), pa tožnik s spremembo tožbenega zahtevka, kot ga je oblikoval na prvem naroku glavne obravnave, ni bil prekludiran.
Ker toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela, je bila sklenjena v nasprotju z zakonom, zato se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas.
V tretjem odstavku 1. člena sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da med njima ni odprtih zadev. To pa velja velja tudi za pogodbeno kazen iz naslova konkurenčne klavzule. Po 1. odstavku 40. člena ZDR se lahko delodajalec in delavec sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Četudi konkurenčna klavzula praviloma postane aktualna šele po prenehanju delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da navedeni jasni vseobsegajoči dogovor, ki je bil sklenjen na sam datum prenehanja delovnega razmerja, ne more zajemati tudi toženčeve obveznosti za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v času po prenehanju delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zavrnilo.
ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-8. ZJRM-1 člen 6, 6/1.
javni red in mir - kratek opis dejanskega stanja - absolutna bistvena kršitev
Prekrškovni organ je namreč v prilogi citiranega PN pod rubriko “kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov” med drugim tudi jasno zapisal, kot očitek storilcu, “da se je oškodovanec zaradi izrečenih groženj in nasilnega vedenja počutil prestrašenega in ogroženega”, kar je naknadno povzeto še v kratek opis dejanja in dokazov, kar je prejel tudi storilec na kraju samem. Zato so skromni razlogi v izpodbijani sodbi za tako sprejeto odločitev ne le v nasprotju s spisovnim gradivom, ki ga je sodišču predložil prekrškovni organ, temveč so tudi izrazito pomanjkljivi, saj se prvostopno sodišče ni opredelilo do celotnega opisa dejanskega stanja, ki ga je ob izdani PN zapisal prekrškovni organ.
PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSC0004459
ZP-1 člen 22, 22/3, 22/8.
izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja - obdobje dveh let - dejansko stanje v času odločanja na prvi stopnji
Prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja ni dovoljeno izreči, če je med storitvijo posameznih prekrškov ali med pravnomočnostjo posameznih odločb o prekrških preteklo več kot dve leti in če sta pretekli dve leti od pravnomočnosti odločbe o prekršku, s katerimi so storilcu bile izrečene kazenske točke, zaradi katerih je dosegel predpisano število kazenskih točk.
Dejstvo, da je od pravnomočnosti plačilnega naloga PPP Ljubljana tj. 30. 3. 2012 do dneva izdaje izpodbijanega sklepa 15. 4. 2014 preteklo več kot dve leti, za pravilnost izpodbijane odločitve ni bistveno.
Ko pritožbeno sodišče odloča o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje, je glede dejanskega stanja praviloma vezano na dejansko stanje, ki je obstajalo v času odločanja pred sodiščem prve stopnje. Kasnejše spremembe glede dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je mogoče upoštevati le, če je do njih prišlo zaradi dejstev, ki so sicer obstajala že v času odločanja sodišča prve stopnje o zadevi, vendar sodišče prve stopnje z njimi ni bilo seznanjeno. Potek časa od nastopa pravnomočnosti do vročitve sklepa o izreku prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije pa ni takšna sprememba, ki bi jo bilo mogoče upoštevati na pritožbeni stopnji.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obnova postopka - nov dokaz - novo dejstvo - sklep o ustavitvi kazenskega postopka
Sklep Okrajnega sodišča v Mariboru o ustavitvi kazenskega postopka zoper tožnika ne predstavlja novega dokaza in samo dejstvo, da je bil zoper tožnika kazenski postopek ustavljen, ni novo dejstvo po 10. točki 394. člena ZPP. Ta sklep je bil namreč izdan po pravnomočnosti sodbe v individualnem delovnem sporu, zato se v tem postopku sploh ni mogel uporabiti. Obnova postopka v individualnem delovnem sporu zato ni dovoljena.
Ustava RS člen 15, 23, 33, 35. ZKP člen 83, 371, 371/1-8, 435, 435/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - varstvo zasebnosti - komunikacijska zasebnost - poseg v pravico do zasebnosti - dopustnost posega - snemanje izjave - pravica do sodnega varstva - presoja sorazmernosti ustavnih pravic - predlog za izločitev - izločitev po uradni dolžnosti
Kolikor se ugotovi, da je bil dokaz pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, potem je potrebno tak dokaz iz spisa v vsakem primeru izločiti, torej tudi v primeru, če se sodišče odloči, da ga ne bo izvedlo. Čeprav je zagovornik obdolženke podal le predlog za izločitev dela zapisnika, pa mora sodišče na nezakonito pridobljene dokaze paziti po uradni dolžnosti in zato v tem delu ni bilo vezano na predlog obdolženkinega zagovornika.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - hujša kršitev delovnih obveznosti
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „veterinarska tehnična opravila“, je določenega dne zaradi nestrokovno opravljenega dela iz hude malomarnosti pri opravljanju dela povzročil pogin 66 petelinov. To pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Zato je podan utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZP-1 člen 4, 4/3, 25, 25/2, 159. ZVoz člen 50, 50/8.
vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - sankcije za prekršek - odvzem predmetov - lastništvo predmeta - fakultativni odvzem predmetov osebi, ki ni storilec prekrška - odvzem vozila - načelo sorazmernosti
Odvzem predmeta je stranska sankcija, ki je le fakultativno predpisana, zato mora biti sodišče pri izreku te stranske sankcije toliko bolj previdno pri tehtanju, ali so podane okoliščine za izrek stranske sankcije in še zlasti v primeru odvzema po drugem odstavku 25. člena ZP-1, ko se posega v lastninsko pravico osebe, ki ni storilec prekrška; presoditi mora okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, in opraviti test sorazmernosti med posegom v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo in pravico drugih udeležencev do varnega prometa.
ZP-1 člen 44, 44/1, 44/3. ZSKZDČEU-1 člen 186, 186/1, 186/1-6.
priznanje in izvršitev odločb tujih prekrškovnih organov - zastaranje izvršitve sankcije - globa - relativno zastaranje izvršitve sankcije - pretrganje zastaranja - vložitev predloga za priznanje in izvršitev
Relativno zastaranje izvršitve sankcije v obravnavani zadevi nastopilo 6.5.2015, vendar pa je prvostopenjsko sodišče pred nastopom relativnega zastaranja izvršitve sankcije prejelo predlog za priznanje in izvršitev odločbe prekrškovnega organa Republike Avstrije, in sicer 23.4.2015. Tako v obravnavani zadevi do relativnega zastaranje izvršitve globe ni moglo priti, saj je relativni zastaralni rok bil pretrgan z vložitvijo predloga za priznanje in izvršitev določbe tujega prekrškovnega organa.
Na toženi stranki (delodajalcu) je dokazno breme, da je bil znesek v gotovini tožniku dejansko izročen na roke. Tožena stranka ni uspela izkazati, da je tožnik vtoževani znesek dejansko prejel na roke, saj tega nepodpisani blagajniški prejemek ne dokazuje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik tega zneska ni dolžan vrniti in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožena stranka s plačilno listo, v kateri je bilo obračunano nadomestilo plače zaradi bolniškega staleža, izkazala, da je tožniku izplačala za december 2009 več, kot mu pripada. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj bi morala tožena stranka dokazati, da je tožniku izplačala previsoko plačo oziroma prejemek iz delovnega razmerja, česar pa ni uspela. Za mesec december 2009 sta bili v spis vloženi dve plačilni listi, tožena stranka pa ni podala nobenih trditev, zakaj je prišlo do tega oziroma zakaj je relevantna ena od predloženih plačilnih list. Ker tožena stranka ni izkazala, da bi bil tožnik iz naslova prejemkov za mesec december 2009 obogaten na njeno škodo, niso izpolnjeni pogoji po 190. členu OZ, zato tožena stranka od tožnika ne more zahtevati vrnitve vtoževanega zneska.
podaljšanje pripora po vloženi obtožbi – priporni razlog ponovitvene nevarnosti – sorazmernost pripora – neogibnost pripora
Dejstvo je, da se obdolžencu očita storitev novega kaznivega dejanja v preizkusni dobi po prejšnji obsodbi, v kakšnem trajanju je bila preizkusna doba določena in da ta še ni potekla, pa je bilo obdolžencu znano. Zato v tem primeru časovna odmaknjenost storitve kaznivega dejanja po prejšnji obsodbi nima pomembnega vpliva pri presoji ali je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Zagovornik tudi ni izpodbil ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženi brez zaposlitve in nima drugih rednih prihodkov. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.
Navedbe zagovornika, da naj bi prepoved oddaljitve iz stanovanja, prepoved stikov z osebami, ki z njim ne prebivajo ter nadziranje hišnega pripora, ki ga izvaja policija ter grožnja s priporom v primeru kršitve, predstavljali zadostno jamstvo, da obdolženec hišnega pripora ne bo kršil, nimajo nikakršne teže, glede na to, da se obdolžencu očita storitev novega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil v preizkusni dobi, torej kljub vedenju, da zaradi novega kaznivega dejanja lahko pride tudi do preklica pogojne obsodbe po prejšnji sodbi.
Tožeča stranka je bila s sklepom tožene stranke napotena, da lahko uveljavlja sodno varstvo pravic pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Na podlagi navedenega je tožeča stranka tudi vložila tožbo. Do vložitve tožbe in s tem do stroškov, ki jih je v pravdi imela tožena stranka, je tako prišlo po naključju, ki se je primerilo toženi stranki, ko je tožečo stranko napačno napotila na pravdo. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati 1. odstavek 156. člena ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna stroške postopka nakazati na račun Delovnega sodišča, saj je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč.
Tožnik z vloženimi vlogami ni popravil nepopolne vloge, kakor mu je bilo naloženo s strani sodišča prve stopnje. Njegova vloga je še nadalje nerazumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Tožnik z nadaljnjimi vlogami zgolj ponavlja že podane navedbe in se sklicuje na kršitev človekovih pravic. Iz vlog ni razvidno, kdo je tožena stranka ne kaj tožnik zahteva. Takšna vloga se ne more šteti za tožbo, kakor je ta opredeljena v 180. členu ZPP, niti kakor je to določeno v 73. členu ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje v skladu s 5. odstavkom 108. člena ZPP utemeljeno zavrglo kot nepopolno.
OZ člen 86, 86/1, 86/2, 101, 101/1, 427. ZVO-1 člen 11, 11/2, 65, 149, 149/4. ZGJS člen 8, 60. ZPP člen 204, 204/1.
koncesijska pogodba - ravnanje s komunalnimi odpadki - plačilo za obremenjevanje okolja - gospodarska javna služba - financiranje gospodarske javne službe - izpolnitev dogovorjenih obveznosti - pogodba o prevzemu dolga - povračilo za obdelavo mešanih odpadkov - obvestitev drugega o pravdi - ugovor sočasne izpolnitve
Iz sredstev proračuna se lahko financirajo gospodarske javne službe, s katerimi se zagotavljajo javne dobrine, takrat, ko uporabniki niso določljivi ali katerih uporaba ni izmerljiva (60. člen ZGJS).
Z vidika pravil o državnih pomočeh cene izvajalca gospodarske javne službe ne smejo presegati konkurenčnih cen na trgu. Pri izplačilu, ki bi bilo v nasprotju z določili PDEU (člen 107/1), pa mora biti podana tudi okoliščina, da plačilo prizadene trgovino med državami članicami. Teh okoliščin pa tožena stranka v predmetnem postopku ni konkretno niti zatrjevala, kaj šele dokazovala. Iz konkretnega precedenčnega primera Altmark pa tudi izhaja, da gre za nedovoljeno pomoč zaradi zagotavljanje finančnih vzpodbud tam, kjer obstaja trg. Tega trga pa v konkretnem primeru ni bilo.
Tožena stranka je realni dolžnik (in njena obveznost ni subsidiarna), neposredni (civilni) dolžnik zavarovane zapadle terjatve pa je družba E. d.d.. Iz tega razloga ni pravno upoštevan ugovor tožene stranke, da bi morala tožeča stranka najprej zahtevati plačilo terjatve od civilnega dolžnika.