ZST-1 člen 36, 36/1. ZST-1 tarifna številka 1111, 1112. ZPP člen 154, 154/2, 156, 158.
stroški postopka – umik tožbe – delni umik tožbe – izpolnitev zahtevka – zamuda z umikom tožbe po iz po lnitvi zahtevka – zakrivljeno ravnanje stranke – povrnitev pravdnih stroškov – krivdno načelo – sodna taksa – vrednost spornega predmeta – vrnitev sodne takse – vrnitev preveč plačane sodne takse – pravica do vrnitve sodne takse – plačilo sodne takse za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno – končanje postopka
Stališče sodišča prve stopnje, da v primeru „zamude“ z umikom tožeča stranka izgubi pravico do povrnitve vseh stroškov postopka, je zmotno. Tožeči stranki v takem primeru pripadajo potrebni stroški postopka od vložitve tožbe do umika tožbe, če pa umik ni neposredno sledil izpolnitvi zahtevka, pa se položaj presoja (tudi) po 156. členu ZPP. Zamuda z umikom tožbe po izpolnitvi zahtevka je tipično zakrivljeno ravnanje stranke.
Postopek se z delnim umikom tožbe ni končal in dejanski stan iz tarifne št. 1112 ZST-1 ni podan.
ZTLR člen 25, 25/5. SPZ člen 266. OZ člen 190, 198.
pridobitev lastninske pravice – originarna pridobitev lastninske pravice – gradnja na tujem zemljišču – uporabnina – solastnik
Postavljeni zahtevek za plačilo uporabnine tožnica utemeljuje s trditvijo, da je izključena iz posesti in možnosti uporabe solastne nepremičnine, ki je v naravi hiša in gospodarsko poslopje s pripadajočim zemljiščem. Z zemljiškoknjižnimi podatki tožnica dokazuje svoj 1/5 solastninski delež te nepremičnine, ki jo toženec (solastnik) uporablja v celoti. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zemljiškoknjižni podatki o njenem solastništvu parcele niso pravilni zaradi toženčeve originarne pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, čemur tožnica kot solastnica ni oporekala, njen zahtevek za plačilo uporabnine ni utemeljen.
Tožničino nepremičnino so zaradi napake tožene stranke zalile fekalije. Posebnost obravnavane zadeve je v tem, da tožnica škode ni odpravila v celoti, temveč je nepremičnino (točneje: svoj solastni del) prodala, kot trdi, za nižjo ceno, in to prav zaradi škode, za katero odgovarja tožena stranka. Tožnica je predlagala metodo, ki jo je sodišče sprejelo, in sicer, da je upravičena do povrnitve škode, ki jo predstavlja razlika med stanjem hiše pred in po škodnem dogodku, pri čemer je bilo (ker ta ni bila odpravljena) razliko mogoče ugotavljati zgolj prek seštevka potrebnih del, da bi nepremičnina postala primerljiva s krajevno običajnimi nepremičninami. Izvedenec je ob ustnem podajanju svojega mnenja pojasnil, katera dela bi bilo treba opraviti, da bi nepremičnina postala primerljiva krajevnim običajem. Pri tem je pojasnil, koliko bi (glede na to, da nepremičnina v trenutku škodnega dogodka ni bila nova) predstavljala realna restitucija, v kolikšnem delu pa bi šlo za izboljšavo. In slednjega sodišče tožnici ni prisodilo.
USTAVNO PRAVO – POGODBENO PRAVO – DEDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084346
URS člen 35. OZ člen 557, 561. ZPP člen 7, 212.
pogodba o dosmrtnem preživljanju – izpolnjevanje pogodbenih obveznosti – dokaz – dokazni predlog – nedopusten dokaz – smrt – poslušanje zapustničine izjave na magnetogramu – magnetogram – dostojanstvo umrlega – pogreb – strošek pogreba – dolg zapuščine
Nosilni razlog za razvezo pogodb o dosmrtnem preživljanju je predstavljala ugotovitev, da tožnica v razmerju do zapustnice do leta 2003 svojih pogodbenih obveznosti ni izvrševala.
Pritožbeno sodišče sprejema razloge, s katerimi je prvostopno sodišče zavrnilo tožničin dokazni predlog za poslušanje zapustničine izjave na magnetogramu. S tem dokaznim predlogom je želela tožnica dokazati, da je do leta 2003 izpolnjevala svoje dolžnosti po pogodbah o dosmrtnem preživljanju, kar naj bi izhajalo iz zapustničine izjave na magnetogramu.
S predvajanjem zapustničine domnevno drugačne izjave bi bilo po prepričanju pritožbenega sodišča prekomerno poseženo v njeno dostojanstvo, zato sodišče izvedbe takšnega dokaza ne sme dopustiti.
Odločitev o tem, da bo delo zaradi premestitve javnega uslužbenca bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa za presojo racionalnosti oziroma primernosti te odločitve ni pristojno. Vendar pa je za zakonitost premestitve po 3. točki drugega odstavka 149. člena ZJU poleg zahteve po ustrezni obrazloženosti sklepov o premestitvi pomembno, da zatrjevani razlog za premestitev obstaja oziroma da ni navidezen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala, da je bila premestitev tožnika potrebna zaradi zagotovitve bolj učinkovitega in bolj smotrnega dela organa, zato je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika na drugo delovno mesto, potrjenega s sklepom Komisije za pritožbe, utemeljen.
Delovno sodišče ni pristojno za odločanje v sporih v zvezi z imenovanjem javnih uslužbencev v naziv. Sodno varstvo pravic in obveznosti javnih uslužbencev v državnih organih in organih lokalnih skupnosti v petem in šestem odstavku 24. člena ZJU ni določeno zgolj z vidika vrste oziroma poimenovanja dokončne odločitve v predhodnem postopku pri delodajalcu, temveč je vezano tudi na vsebino pravic in obveznosti, na katere se odločitev nanaša. Za določitev stvarne pristojnosti sodišča je treba upoštevati, ali gre za odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ali gre za odločitev, ki ima značaj upravnega akta (upravne odločbe). Na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU se uradnik imenuje v naziv z odločbo, za odločanje o tem pa je pristojno sodišče v upravnem sporu glede na določbo 2. člena ZUS-1 v zvezi s šestim odstavkom 24. člena ZJU. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in III. in IV. točko sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo v nadaljnjem postopku moralo postopati skladno z določbami ZPP o stvarni nepristojnosti.
oprostitev plačila sodnih taks - predlog za oprostitev plačila sodnih taks - izjava o premoženjskem stanju - nepopolna vloga
Sodišče bi moralo najprej odločiti o predlogu za taksno oprostitev, saj je od izida tega odločanja odvisno, ali bo do izterjave (neplačane in dolžne) takse, kot je urejajo določbe 34. do 35. člena ZST-1, sploh prišlo. Sodišče prve stopnje ni tako ravnalo in je zato nepravilno, najmanj preuranjeno uporabilo določbo 34. člena ZST-1, ki se nanaša na pozivanje k plačilu takse s plačilnim nalogom, kot tudi določbo 34.a člena ZST-1, ki določa postopek odločanja o ugovoru zoper plačilni nalog.
obrazložitev sklepa – sklicevanje na razloge iz obrazložitve sklepa, ki je bil izdan v paralelnem postopku – postopek za ureditev razmerij med solastniki – delitev solastnine – navidezna solastnina – etažna lastnina – odločanje o načinu uporabe solastne nepremičnine – predhodno vprašanje
Sklicevanje na obrazložitev sklepa, ki je bil izdan v paralelnem postopku, ni kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pod pogojem, da je šlo za postopek med istima strankama in da je bil sklep, na katerega se sodišče sklicuje, izdan istočasno.
Ker je bila s pravnomočno sodno odločbo vzpostavljena etažna lastnina, ni pravne podlage, s katero bi predlagatelj lahko uspel s predlogom, da se določi način uporabe nepremičnine, ki je v etažni lastnini nasprotnega udeleženca.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0053181
OZ člen 104, 104/1.
kupoprodajna pogodba – razdor pogodbe
Stranki sta pogodbeno uredili njune pravice in obveznosti, če nepremičnina ne bo prodana in kupnina prenakazana. Tako ima tožnik pravico zahtevati zemljiškoknjižno vknjižbo lastninske pravice na njegovo ime, toženka pa je dolžna omogočiti takšno vknjižbo. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba razdrta po samem zakonu.
Materialnopravno pobotanje po Obligacijskem zakoniku je dvostransko pobotanje, ki ima namen odpraviti dvakratno izpolnjevanje istovrstnih obveznosti med istima strankama.
Pobotajo se lahko (nastop posledic pobota) le zapadle terjatve, zato tudi drugi odstavek 312. člena OZ določa, da se po izjavi o pobotu šteje, da je pobot (posledice pobota) nastal takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, torej v tem primeru ob zapadlosti terjatev. Zato stališče sodišča, da izjave toženke z dne 1.6.2008 ni šteti za pobotno izjavo, pač pa le za predlog pokrivanja, ni pravilno, posebej tudi upoštevaje dogovor iz najemne pogodbe, ki se je v praksi izvajal tako, da sta stranki redno vršili pobot medsebojnih denarnih terjatev.
avtorsko delo – varovana dela – kršitev avtorskih pravic – blagovna znamka – računalniški sistem – sistem zbiranja odpadkov
Sam sistem zbiranja odpadkov (kot ločenih odpadkov), ni avtorsko delo.
Avtorsko delo je lahko le sistem X (ekološki računalniški nadzorni sistem, ki je sestavljen iz več med seboj povezanih segmentov) kot celota. Računalniški nadzorni sistem X, s katerim je upravljala družba A., d. o. o., na toženko ni bil prenesen. Toženka, ki za ločevanje odpadkov uporablja zbiralnike za posebne tekoče in trde odpadke (brez senzorjev oziroma vmesnikov povezanih v računalniški nadzorni sistem X), ki jih je kupila pri A., d. o. o., ne krši avtorskih pravic sistema X.
S tem, ko je tožnica dopolnila tožbeni zahtevek, v konkretnem primeru ne gre za spremembo tožbe, temveč za njeno dopolnitev in je sodišče prve stopnje brez podlage dopustilo spremembo tožbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi prvotožene strankeugodilo in sklep o dovolitvi spremembe tožbe razveljavilo.
S popravnim sklepom ni mogoče spreminjati dednega dogovora, saj lahko sodišče v sklepu o dedovanju zgolj povzame dogovor s takšno vsebino, kot so ga sklenili dediči.
Tožnica je dvakrat nepooblaščeno vpogledala oziroma obdelovala osebne podatke komitenta, saj za vpogled v račun komitenta (odvetnika) ni bila zadolžena, podatke pa je uporabila za zasebne namene pri komunikaciji z odvetnikom v zasebni zadevi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je očitana huda kršitev delovnih obveznosti tožnici dokazana in da je tožnica kršila tako določbe Pravilnika o varstvu osebnih podatkov tožene stranke, kakor tudi obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je imela kot delavka po določbah ZDR-1 ter ravnala v nasprotju s Kodeksom etičnega ravnanja tožene stranke. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR, kakor tudi pogoj za izredno odpoved iz prvega odstavka 109. člena ZDR, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Pri tem je pravilno izpostavilo pomen zaupanja med delodajalcem in delavcem ter dejstvo, da v konkretnem primeru že narava kršitve, zlasti če jo stori bančni delavec, predstavlja utemeljen razlog za izgubo zaupanja delodajalca do delavca, ki ima za posledico povsem porušene odnose. Poleg tega pa je pravilno upoštevalo tudi vpliv tožničinega ravnanja na odnos med komitentom in banko, ki se kaže v omajanem zaupanju komitenta do banke, kar je negativno vplivalo na ugled banke. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi in v povezavi s takšno odločitvijo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.
padec na mokrih tleh v trgovini - nepremoženjska škoda - krivdna odškodninska odgovornost - opustitev dolžnega ravnanja - neobstoj protipravnosti - razmejitev z objektivno odškodninsko odgovornostjo - nevarna stvar kot pravni standard
Pravno pravilo, ki bi od toženca zahtevalo, da opravlja neprestan, nenehen nadzor nad pohodno površino v njegovi trgovini in mora takoj, nemudoma potem, ko tla postanejo mokra, ta kraj zavarovati in tla obrisati, bi izenačevalo objektivno in krivdno odgovornost. V primerih, kot je obravnavani, ko je organizacija čistilne službe pri tožencu bila v skladu z razumnimi pričakovanji, ni podana predpostavka protipravnosti.
Za (molčeči) preklic oporoke gre tudi tedaj, kadar oporočitelj oporoko uniči na način, da prečrta tekst, in to tudi v primeru, če (na takšen način) oporoko uniči druga oseba, z vednostjo in odobritvijo oporočitelja.
osebni stečaj – odpust obveznosti – sklep o začetku postopka odpusta obveznosti – določitev preizkusne dobe – upoštevne okoliščine
Prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni upoštevalo trditev dolžnika, da s svojo pokojnino preživlja tudi ženo, saj je dolžnik sam pojasnil, da je žena, čeprav tudi z zdravstvenimi težavami, še vedno samostojna podjetnica. Če je njeno zdravstveno stanje tako slabo, da ni sposobna za delo, ji gre namreč nadomestilo za čas bolezenske odsotnosti po določilih Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.
odškodnina – telesne bolečine – duševne bolečine – bolečine lažje intenzitete – pravno priznana škoda – nevšečnosti med zdravljenjem – strah – primarni strah – sekundarni strah – zmanjšanje življenjske aktivnosti – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo – identično dejansko stanje – dopustni ugovori – deljena odgovornost – dokazni postopek – zavrnitev dokaznega predloga – nerelevanten dokaz – sklep procesnega vodstva – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V primeru identičnega dejanskega stanja je pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo glede ugotovitve tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Toženec tako ne more več ugovarjati, da ni vzročne zveze med njegovim dejanjem in nastalo posledico (iz izreka kazenske sodbe izhaja, da je toženec tožnika od zadaj s pestjo roke močno udaril v levo ramo, zaradi česar se je tožnik opotekel in z levo ramo udaril ob rob mize in nato padel na tla), dopusten pa je ugovor o obstoju deljene odgovornosti.
ZDR-1 člen 4, 18, 75, 200. ZDR člen 73. ZPP člen 213.
sprememba delodajalca - reintegracija
Tožnica je skupaj z drugimi delavci prešla od tožene stranke (delodajalca prenosnika) k delodajalcu prevzemniku, ki je prevzel delavce od tožene stranke po sporazumu o prevzemu delavcev, izvedenem po prvem odstavku tedaj veljavnega 73. člena ZDR. Ker je bila tožnica od 1. 1. 2015 dejansko in ne le formalno delavka delodajalca prevzemnika, ji že iz tega razloga od 1. 1. 2015 dalje ni mogoče priznati obstoja delovnega razmerja in vseh pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu prenosniku, saj delavec ne more biti v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih (za polni delovni čas) hkrati.
V tem primeru ne pride v poštev določba 18. člena ZDR-1 (oz. enaka določba 16. člena ZDR) o domnevi obstoja delovnega razmerja, po kateri se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Ta določba pride v poštev v drugačnih primerih kot je obravnavani – npr. v sporih, v katerih delavec opravlja delo na podlagi civilnih pogodb, čeprav so podani vsi elementi delovnega razmerja in bi se delo moralo opravljati na podlagi pogodb o zaposlitvi, ali če delavec dela „na črno“ brez prijave v zavarovanje ipd.
zavrženje pritožbe - rok za pritožbo - zamuda roka
Izpodbijana zamudna sodba je bila vročena toženi stranki s t. i. fikcijo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 142. člena ZPP. Iz obvestila (vročilnice) izhaja, da ob poskusu vročitve pisanja ni bilo mogoče osebno vročiti naslovniku, zato je bilo v hišnem predalčniku tožene stranke 5. 3. 2015 puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Tožena stranka pisanja ni dvignila v 15 dneh, odkar ji je bilo puščeno obvestilo, zato ji je bilo po preteku tega roka pisanje puščeno v hišnem predalčniku. V skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP se šteje, da je v primeru, če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar se naslovnika tudi opozori. V konkretnem primeru se torej šteje, da je bila vročitev zamudne sodbe opravljena z iztekom 15. dneva od obvestila, to je v petek 20. 3. 2015, in je tako 21. 3. 2015 začel teči rok za vložitev pritožbe. Tožena stranka je pritožbo sodišču poslala priporočeno 13. 4. 2015, kar je prepozno (15-dnevni rok za pritožbo se je iztekel v soboto 4. 4. 2015). Ker pritožbe, kot prepozno vložene, ni zavrglo že sodišče prve stopnje, je to storilo pritožbeno sodišče v skladu s 352. členom ZPP.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014931
ZVZD člen 5, 8. OZ člen 131, 131/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - soprispevek oškodovanca
Tožnik (zidar) se je poškodoval na delu, ko sta s sodelavcem v kopalnici dvigovala roko steklene volne in se je tožnik spotaknil najprej z desno nogo, nato pa z levo nogo na ceveh, ki so ležale na tleh. Prvotožena stranka ni poskrbljeno za varno delo okolje, saj cevi niso bile zadostno fiksirane, v kopalnici pa ni bilo ustrezne svetlobe, ki bi tožniku omogočala dober pregled nad tlemi, po katerih se je gibal, ko je nosil stekleno volno s sodelavcem. Zato je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke. Tožnik je opozoril nadrejenega, da je kopalnica pretemna, kljub temu pa je zaradi navodil nadrejenega odšel s sodelavcem v temno in nerazsvetljeno kopalnico, zato bi moral biti pri hoji bolj previden in bi moral glede na izkušnje predvidevati, da se lahko na tleh kopalnice, ki je bila v izgradnji, nahaja gradbeni material. Zato je tožnik za nesrečo sokriv v višini 10 %.