redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezmožnost nadaljevanja dela - sodna razveza
Tožnik (vodja oddelka) se določenega dne ni udeležil sestanka, za katerega je prejel vabilo s strani tožene stranke. S tem je tožnik kršil pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja. Neudeležba na sestanku pa ne pomeni takšne kršitve delovnopravnih obveznosti, da bi tožena stranka lahko tožniku zaradi nje podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ker ni podan pogoj iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1, to je, da utemeljen razlog onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
bistvena kršitev določb postopka - preizkus sodbe sodišča prve stopnje - odločanje glede na stanje spisa
Če sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogleda v drug spis in prebere izpoved stranke iz tega spisa, ter tako izvedena dokaza upošteva pri svoji odločitvi, ob reševanju pritožbe pa ta (vpogledan) spis ni predložen spisu, prav tako pa v spisu ni listin, ki jih je vpogledalo in ne zapisnika o zaslišanju, pritožbeno sodišče sodbe glede pritožbenih navedb ne more preizkusiti, kar je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Takšne nepravilnosti pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, ker sodišče o zadevi odloča glede na stanje spisa.
Razlog za preklic darilne pogodbe je lahko tudi moralno zavržno ravnanje obdarjenca proti darovalčevemu zakoncu, vendar je pri tem relevantno samo časovno obdobje, preden je med pogodbenikoma prišlo do spora.
Ni bistveno, koliko prič in drugih dokazov ponudi posamezna stranka v pravdi, pač pa je pomembna vsebina in teža dokazov ter njihova dokazna vrednost.
odškodnina – telesne bolečine – duševne bolečine – bolečine lažje intenzitete – pravno priznana škoda – nevšečnosti med zdravljenjem – strah – primarni strah – sekundarni strah – zmanjšanje življenjske aktivnosti – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo – identično dejansko stanje – dopustni ugovori – deljena odgovornost – dokazni postopek – zavrnitev dokaznega predloga – nerelevanten dokaz – sklep procesnega vodstva – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V primeru identičnega dejanskega stanja je pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo glede ugotovitve tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Toženec tako ne more več ugovarjati, da ni vzročne zveze med njegovim dejanjem in nastalo posledico (iz izreka kazenske sodbe izhaja, da je toženec tožnika od zadaj s pestjo roke močno udaril v levo ramo, zaradi česar se je tožnik opotekel in z levo ramo udaril ob rob mize in nato padel na tla), dopusten pa je ugovor o obstoju deljene odgovornosti.
stroški za prevoz na delo in z dela - najkrajša pot - uredba
V skladu z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja se kilometrina prizna za najkrajšo razdaljo. Uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza za najkrajšo pot od kraja bivališča do delovnega mesta, kar pa ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabljati. Razdalja po najkrajši cesti je razdalja, izračunana po javnem cestnem omrežju, pri čemer ni bistveno, ali gre za asfaltna vozišča, makadamsko oziroma ovinkasto cesto, saj Uredba ne določa najbolj varne poti oziroma standardov primerne poti za javni prevoz, ampak najkrajšo pot, ki uporabnikom omogoča vožnjo s prevoznimi sredstvi. Zato je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške prevoza za najkrajšo pot od prebivališča do delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo stroške prevoza na delo in z dela po poti preko določenega kraja, ker je tožeča stranka tam obiskovala svoje otroke in starša. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in spremenilo odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe tako, da je tožeči stranki za sporno obdobje priznalo razliko v stroških prevoza na delo in z dela po najkrajši poti.
odgovornost dediča za zapustnikove dolgove – prior tempore potior iure – preostanek vrednosti zapuščine
Ker je vsota dolgovane glavnice in pripadajočih obresti do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje že presegla preostanek vrednosti podedovanega premoženja, je dedinja dolžna plačati samo še ta preostanek.
procesna legitimacija – statusno preoblikovanje – upravičenost za vložitev ugovora
V predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine in posledično v sklepu o izvršbi je opredeljen dolžnik kot fizična oseba, zaradi česar pravna oseba, ki je bila ustanovljena zaradi statusnega preoblikovanja samostojnega podjetnika, s prenosom podjetja nanjo ni (procesno) legitimirana za vložitev ugovora.
S prenosom preidejo na družbo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem in družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika, vendar pa morebitna stvarna legitimacija sama po sebi še ne pomeni tudi procesne legitimacije za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, saj je sodno varstvo namenjeno zagotavljanju varstva pravic osebe, zoper katero je kot dolžnika izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
ZPP člen 112, 112/1, 274. OZ člen 367. ZKP člen 105, 105/3.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - napotitev upnika na pravdo - stvarna pristojnost sodišča
Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep o zavrženju tožbe na podlagi ugotovitve, da je skladno z določbo prvega odstavka 112. člena ZPP tožeča stranka vlogo, ki je vezana na rok (tožbo), poslala nepristojnemu sodišču, zaradi česar si ni zavarovala roka iz 367. člena OZ. Zavzelo je stališče, da bi morala tožba prispeti na pristojno delovno sodišče pred potekom trimesečnega roka od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožeča stranka napotena na pravdo. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Skladno s 367. členom OZ se v primeru, da sodišče napoti upnika, naj svojo terjatev uveljavlja v pravdnem postopku, upnik pa vloži tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo (oziroma smiselno z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku). Pri trimesečnem roku iz citiranega člena ne gre za prekluzivni rok, temveč za zastaralni rok. Vložitev tožbe v predmetni zadevi ni vezana na prekluzivni rok. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
spor o pristojnosti - gospodarski spor - Trgovinska zbornica Slovenije - izterjava članarine
V obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor, saj tožeča stranka kot zbornica ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost).
očitna pisna pomota - kršitev kazenskega zakona - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - silobran - oprostilna sodba - dokazna ocena - razlogi o odločilnih dejstvih - strokovna pomoč - naloga izvedenca - izvedba dokazov
Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon ne uporabi ali pa ga uporabi napačno. Kršitev, kot jo uveljavlja pritožba, zato ni mogoča. Podana bi bila le v primeru, ko sodišče prve stopnje v ravnanju obdolženca ne bi ugotovilo elementov silobrana, pa bi njegovo ravnanje pravno opredelilo kot silobran.
- Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil obdolženi proti svoji volji soočen s tremi osebami od katerih sta se dva (A. B. in M. T.) ukvarjala z borilnimi športi, neposredne pomoči v bližini ni bilo, tak položaj pa mu ni dopuščal posebnega preudarjanja in se je zatekel k uporabi pištole ter skušal s tem odvrniti napad od sebe, pa čemer pa ni bil uspešen, saj so ga napadalci razorožili in ga hudo pretepli (stran 15 obrazložitve prvostopne sodbe).
zavrženje pritožbe - rok za pritožbo - zamuda roka
Izpodbijana zamudna sodba je bila vročena toženi stranki s t. i. fikcijo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 142. člena ZPP. Iz obvestila (vročilnice) izhaja, da ob poskusu vročitve pisanja ni bilo mogoče osebno vročiti naslovniku, zato je bilo v hišnem predalčniku tožene stranke 5. 3. 2015 puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Tožena stranka pisanja ni dvignila v 15 dneh, odkar ji je bilo puščeno obvestilo, zato ji je bilo po preteku tega roka pisanje puščeno v hišnem predalčniku. V skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP se šteje, da je v primeru, če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar se naslovnika tudi opozori. V konkretnem primeru se torej šteje, da je bila vročitev zamudne sodbe opravljena z iztekom 15. dneva od obvestila, to je v petek 20. 3. 2015, in je tako 21. 3. 2015 začel teči rok za vložitev pritožbe. Tožena stranka je pritožbo sodišču poslala priporočeno 13. 4. 2015, kar je prepozno (15-dnevni rok za pritožbo se je iztekel v soboto 4. 4. 2015). Ker pritožbe, kot prepozno vložene, ni zavrglo že sodišče prve stopnje, je to storilo pritožbeno sodišče v skladu s 352. členom ZPP.
Po 33. členu SPZ sta pri motenju posesti pomembna le zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pravica do posesti pa se ne upošteva. Vrnitev posesti in prepoved ponovnih posegov v posest je mogoče zahtevati le od posestnika. Toženka tega položaja nima več, tožnica pa od gole ugotovitve motenja nima nobene pravne koristi.
Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na 190. člen ZPP, ki v prvem odstavku določa, da odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Navedeno zakonsko določilo v obravnavanem primeru ni uporabno. Ker toženka nima več posesti, je izpolnitev tožbenega zahtevka objektivno nemogoča. Poleg tega je predmet tožbenega zahtevka vrnitev posesti, posest pa ni stvar ali pravica, temveč dejstvo.
DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006490
ZPP člen 411. ZIZ člen 272, 272/2.
začasne odredbe v družinskih sporih - pogoji za začasno odredbo - korist otroka - nujnost začasne odredbe
Tožnice ni mogoče siliti, da vztraja v stanovanjski skupnosti s tožencem, če je razmere doživljala kot nevzdržne, zaradi česar je njena preselitev in zaposlitev v bližini novega bivališča življenjsko logična, preselitev otroka skupaj z njo pa razumna glede na načelno strinjanje toženca, da otrok živi z materjo in glede na vsebino poročila CSD. Z izdajo začasne odredbe je zato sodišče rešilo konflikt med staršema, do katerega je prišlo, ker je toženec nasprotoval temu, da bi bil otrok iztrgan iz dosedanjega socialnega okolja.
Tožnica je dvakrat nepooblaščeno vpogledala oziroma obdelovala osebne podatke komitenta, saj za vpogled v račun komitenta (odvetnika) ni bila zadolžena, podatke pa je uporabila za zasebne namene pri komunikaciji z odvetnikom v zasebni zadevi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je očitana huda kršitev delovnih obveznosti tožnici dokazana in da je tožnica kršila tako določbe Pravilnika o varstvu osebnih podatkov tožene stranke, kakor tudi obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je imela kot delavka po določbah ZDR-1 ter ravnala v nasprotju s Kodeksom etičnega ravnanja tožene stranke. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR, kakor tudi pogoj za izredno odpoved iz prvega odstavka 109. člena ZDR, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Pri tem je pravilno izpostavilo pomen zaupanja med delodajalcem in delavcem ter dejstvo, da v konkretnem primeru že narava kršitve, zlasti če jo stori bančni delavec, predstavlja utemeljen razlog za izgubo zaupanja delodajalca do delavca, ki ima za posledico povsem porušene odnose. Poleg tega pa je pravilno upoštevalo tudi vpliv tožničinega ravnanja na odnos med komitentom in banko, ki se kaže v omajanem zaupanju komitenta do banke, kar je negativno vplivalo na ugled banke. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi in v povezavi s takšno odločitvijo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.
ZRPJN člen 23. OZ člen 116, 116/1, 116/2. ZOR člen 137.
najemna pogodba - nemožnost izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka - delna nemožnost izpolnitve - naknadna nekrivdna nemožnost - delna izpolnitev - odstop od najemne pogodbe - odškodninski zahtevek - prirejen javni razpis - pravno varstvo v postopkih javnega naročanja - zavržena revizija - vračilo investicije
Prvi odstavek 116. člena OZ se uporabi v primeru, ko pride do naknadne nekrivdne popolne nemožnosti, ko torej celotne obveznosti ni mogoče izpolniti zaradi kasnejše nemožnosti. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je s spremembo zakonodaje v letu 2008 postala nemogoča izpolnitev obveznosti prvotožene stranke v delu, v katerem se je le-ta zavezala, da bo tožeči stranki zagotavljala ekskluzivo glede opravljanja sorodne/podobne dejavnosti in ekskluzivo pri zagotavljanju subvencionirane tople prehrane. Prvotožena stranka bi torej še vedno lahko izpolnila obveznost, da tožeči stranki omogoči izvajanje dejavnosti zagotavljanja pijače in (hladne) prehrane. Obveznost prvotožene stranke iz najemne pogodbe zato ni postala v celoti naknadno nemožna in v konkretnem primeru uporaba prvega odstavka 116. člena OZ ne pride v poštev.
Drugi odstavek 116. člena OZ pa se nanaša na primere naknadne nekrivdne delne nemožnosti in zajema tudi primere, ko delna nemožnost za stranko nima pomena, zaradi česar se šteje za neizpolnitev. Vendar v skladu z drugim odstavkom 116. člena OZ pogodba ne preneha po samem zakonu, temveč šele z enostransko odstopno izjavo. Tožeča stranka pa take izjave še ni podala oziroma je nasprotno ves čas prvostopenjskega postopka vztrajala, da najemna pogodba še vedno velja.
padec na mokrih tleh v trgovini - nepremoženjska škoda - krivdna odškodninska odgovornost - opustitev dolžnega ravnanja - neobstoj protipravnosti - razmejitev z objektivno odškodninsko odgovornostjo - nevarna stvar kot pravni standard
Pravno pravilo, ki bi od toženca zahtevalo, da opravlja neprestan, nenehen nadzor nad pohodno površino v njegovi trgovini in mora takoj, nemudoma potem, ko tla postanejo mokra, ta kraj zavarovati in tla obrisati, bi izenačevalo objektivno in krivdno odgovornost. V primerih, kot je obravnavani, ko je organizacija čistilne službe pri tožencu bila v skladu z razumnimi pričakovanji, ni podana predpostavka protipravnosti.
prodaja nepremičnine - obremenitve nepremičnine - ugovor tretjega
Stavbna pravica, stvarne služnosti in osebne služnosti, ki so nastale pred zastavno pravico upnika, s prodajo nepremičnine v postopku izvršbe ostanejo, medtem ko ostale (vpisane v zemljiško knjigo za tem, ko je bila vpisana pravica zastavnih upnikov) ugasnejo. Iz te določbe jasno izhaja, da obstoj stavbne pravice in osebnih ter stvarnih služnosti ne glede na čas nastanka, ne omogoča ugovora tretjega in za postopek izvršbe te pravice ne predstavljajo nikakršne ovire.
Tožničino nepremičnino so zaradi napake tožene stranke zalile fekalije. Posebnost obravnavane zadeve je v tem, da tožnica škode ni odpravila v celoti, temveč je nepremičnino (točneje: svoj solastni del) prodala, kot trdi, za nižjo ceno, in to prav zaradi škode, za katero odgovarja tožena stranka. Tožnica je predlagala metodo, ki jo je sodišče sprejelo, in sicer, da je upravičena do povrnitve škode, ki jo predstavlja razlika med stanjem hiše pred in po škodnem dogodku, pri čemer je bilo (ker ta ni bila odpravljena) razliko mogoče ugotavljati zgolj prek seštevka potrebnih del, da bi nepremičnina postala primerljiva s krajevno običajnimi nepremičninami. Izvedenec je ob ustnem podajanju svojega mnenja pojasnil, katera dela bi bilo treba opraviti, da bi nepremičnina postala primerljiva krajevnim običajem. Pri tem je pojasnil, koliko bi (glede na to, da nepremičnina v trenutku škodnega dogodka ni bila nova) predstavljala realna restitucija, v kolikšnem delu pa bi šlo za izboljšavo. In slednjega sodišče tožnici ni prisodilo.
S popravnim sklepom ni mogoče spreminjati dednega dogovora, saj lahko sodišče v sklepu o dedovanju zgolj povzame dogovor s takšno vsebino, kot so ga sklenili dediči.
S tem, ko je tožnica dopolnila tožbeni zahtevek, v konkretnem primeru ne gre za spremembo tožbe, temveč za njeno dopolnitev in je sodišče prve stopnje brez podlage dopustilo spremembo tožbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi prvotožene strankeugodilo in sklep o dovolitvi spremembe tožbe razveljavilo.