vojaško usposabljanje - vojak - povračilo stroškov vojaškega usposabljanja - ničnost sporazuma
Pravdni stranki sta sklenili delovno razmerje za opravljanje dolžnosti vojaka za obdobje petih let od 14. 1. 2007 do 13. 1. 2012. Dne 15. 10. 2007 sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dolžnosti podčastnika za čas 10 let od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2017. Toženec je bil dolžan na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi opraviti usposabljanje, ker za opravljanje te dolžnosti ni imel ustreznega vojaškega znanja. Toženec je usposabljanje opravljal od 1. 10. 2007 ter ga uspešno zaključil 23. 4. 2008. Dne 5. 8. 2011 je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je želel v času odpovednega roka izrabiti še letni dopust in višek ur, tako da bi z delom prenehal 30. 9. 2011. Tožeča stranka je z datumom prenehanja delovnega razmerja soglašala in nekaj dni pred prenehanjem delovnega razmerja 26. 9. 2011 tožencu v podpis ponudila sporazum, v katerem je poleg dogovorjenega datuma prenehanja delovnega razmerja zapisala tudi toženčevo zavezo povrniti stroške strokovnega usposabljanja v vtoževanem znesku. V obravnavanem primeru je treba upoštevati, da je tožeča stranka Republika Slovenija in da je tožencu podpis navedenega sporazuma ponudila, ko ni bilo več zakonite podlage za povračilo stroškov usposabljanja. Toženčeva obveznost je v skladu s Pravilnikom o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju, po katerem mora zaposleni, ki je napoten na izobraževanje, usposabljanje ali izpopolnjevanje po končanem izobraževanju, usposabljanju ali izpopolnjevanju ostati v delovnem razmerju v ministrstvu najmanj dve leti, če je bilo izobraževanje krajše od enega leta, kar je v tožnikovem primeru bilo, glede na uspešno zaključeno usposabljanje dne 23. 4. 2008 prenehala dne 23. 4. 2010. Zato določba sporazuma z dne 26. 9. 2011 o povrniti stroške strokovnega usposabljanja v vtoževanem znesku nima podlage in je v skladu s četrtim odstavkom 39. člena OZ nična. Ker tožeča stranka ni imela podlage, na podlagi katere bi lahko od toženca zahtevala povračilo teh stroškov, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo sklep o izvršbi ter zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo stroškov usposabljanja.
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 18, 18/1, 104, 105, 355, 355/1, 371, 371/2, 372, 372-4.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - čas storitve kaznivega dejanja - časovni okvir - časovno zmanjšanje kriminalne količine - pravice obrambe - pravica do učinkovite obrambe - možnost za pripravo obrambe - seznanitev z izvedenskim mnenjem - načelo neposrednosti - kršitev kazenskega zakona - pravna opredelitev - spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let - zakonski znaki kaznivega dejanja - storilec - položaj storilca - zloraba položaja - zadovoljevanje spolnega nagona - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - krivda - naklep - prepovedana posledica - prizadetost spolne nedotakljivosti - premoženjskopravni zahtevek zaslišanje obtoženca - nepremoženjska škoda
Po določbi prvega odstavka 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Ta določba velja tudi glede dokaza z izvedencem, tudi če je v zvezi z odrejenim izvedenstvom pred tem izdelal izvid in mnenje pisno.
Obtoženi je imel od decembra 2010 kot diakon položaj župnijskega sodelavca, zato je treba le pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so starši oškodovanko vpeljali v cerkveno življenje in ji omogočali preživljanje pretežnega časa v okviru cerkve in župnije, kjer je imela številne dejavnosti, v prepričanju, da je oškodovanka v tem okolju varna. Starši so torej prepustili oškodovanko v varstvo cerkvi kot instituciji, župniku in osebam, ki so delale z njim, torej tudi obtoženemu. Prav v župniji pa je obtoženi s položajem diakona, zaradi česar je bila oškodovanka bolj zaupljiva, navezal stik z njo.
Glede na besedilo določbe 173. člena KZ-1 storilčev namen zadovoljitve spolnega nagona ni element kaznivega dejanja, kot tudi primerjalno, v pravni ureditvi držav, ki imajo to področje urejeno primerljivo naši ureditvi. Naklep storilca je sicer lažje prepoznaven, če poseže v spolno nedotakljivost druge osebe z namenom zadovoljitve spolnega nagona, vendar pa to ne pomeni, da je naklep usmerjen v prizadetost spolne nedotakljivosti druge osebe izključen, če storilec tega namena nima.
zahteva za sodno varstvo - vročanje pisanj - umik zahteve za sodno varstvo - domneva umika zahteve za sodno varstvo
Ker je odgovorna oseba prejela le vabilo na narok za zaslišanje kot zastopnik pravne osebe, ni mogoč zaključek, da je umaknila zahtevo za sodno varstvo, ker se ni zglasila na narok niti ni opravičila izostanka, saj ni bila pravilno vabljena na narok.
Kolektivna pogodba za dejavnost poslovanja z nepremičninami člen 43, 43/4. ZDR člen 8, 42, 112, 112/1, 112/1-4, 112/2, 126, 130. ZPIZ-2 člen 144, 429.
obveznost plačila - plačilo plače - stroški za prehrano med delom - stroški za prevoz na delo in z dela - izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina za čas odpovednega roka
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornih mesecih ni izplačala plače, stroškov prevoza na delo in z dela, stroškov za prehrano, sorazmernega dela regresa za leti 2010 in 2011 ter celotnega regresa za leti 2012 in 2013, zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Kršitve po 4. alineji 1. odstavka 112. člena ZDR (če je delodajalec delavcu vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo) ni mogoče odpraviti s kasnejšim izplačilom plače, zato izredna odpoved, čeprav je podana pred iztekom 8 dnevnega roka iz 1. odstavka 112. člena ZDR, zgolj iz tega razloga ni nezakonita. V obravnavani zadevi tožniku niso bile izplačane plače, zato tožena stranka tudi s kasnejšim izplačilom plač kršitve ne more več odpraviti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za čas odpovednega roka kot tudi odpravnine skladno z določbo 2. odstavka 112. člena ZDR.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2, 53/3.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
neopravljanje dela - razlogi na strani delodajalca - ukinitev organa - izvršitev pravnomočne sodbe
V času pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik še vedno zaposlen na delovnem mestu inšpektorja vodje medobčinskega inšpektorata ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo na to delovno mesto, medobčinskega inšpektorata ni bilo več. Ker torej tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti ustreznega dela, je zakonito izdala izpodbijani sklep o določitvi nadomestila plače v skladu s 137. členom ZDR. za čas, ko tožnik iz razloga, na strani tožene stranke ne dela.
odškodninska odgovornost poslovodje - škodljiva sklenitev pogodbe - pravila podjetniške presoje - delno plačilo z delnicami
Ni mogoče vsake odločitve, ki se s pretekom časa pokaže, da ni bila najboljša (da ni uresničila pričakovanj, ni prinesla dobička, ali pa je celo povzročila izgubo) uvrstiti med ravnanja, za katera poslovodja odškodninsko odgovarja.
Nerealno je zahtevati, da bi si (tudi če bi zanemarili možnost, da bi od izdajatelja delnic sploh ne dobil vseh relevantnih podatkov za izvedbo cenitve) pred odločitvijo o sklenitvi posla toženec lahko izgovoril čas, v katerem bi pridobil cenitev vrednosti delnic, pa tudi, da bi za takšno cenitev plačal relativno visoko ceno. Glede na to je bila torej odločitev toženca, da gre v takšen posel, kjer je bila kupnina v pretežnem delu (70 %) krita z gotovino, preostali del pa z delnicami po takratni emisijski vrednosti, sicer res povezana s tveganjem, vendar mu ni mogoče očitati, da je bila njegova odločitev v času, ko jo je sprejel, nerazumna, in da bi zato bil odškodninsko odgovoren.
Pravilna je trditev tožene stranke, da je tožeča stranka v izjavi o umiku tožbe navedla, da je stečajni upravitelj o tem, da dolžnik do tožene stranke nima nobenih terjatev, zvedel šele na podlagi odgovora na tožbo in na podlagi dokumentacije, ki jo je naknadno pridobil od bivšega poslovodstva dolžnika. Umik tožbe torej ni bil posledica izpolnitve zahtevka po vložitvi tožbe. Zato je tožena stranka zaradi umika tožbe upravičena do povrnitve pravdnih stroškov.
ZPIZVZ člen 2, 2/5, 7, 8, 8/1, 8/3, 8/4. ZPIZ-1 člen 7, 7/5, 39, 250, 250/1. UZITUL člen 14.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - pokojninska osnova - vštetje plač - bivši vojaški zavarovanec
Tožnik, bivši vojaški zavarovanec, je pravico do starostne pokojnine pridobil 1. 12. 2007 pri tožencu, ki mu je starostno pokojnino tudi odmeril. ZPIZVZ v 7. členu določa, da se upravičencu iz 2. člena tega zakona, ki mu nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja po vojaških predpisih ni odmeril vojaške pokojnine, pokojnina določi tako, da se odmeri od zneska pokojninske osnove, ki se določi glede na njegov čin ali razred, ki ga je imel neposredno pred uveljavitvijo pravice do pokojnine oziroma na dan izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Pokojninska osnova se določi v pavšalnih zneskih glede na čin, ki ga je imel zavarovanec v določenem obdobju. Takšne pavšalne osnove, določene v 7. členu ZPIZVZ glede na čin ali razred, ki ga je tožnik imel po vojaških predpisih za čas službovanja v JLA, so se upoštevale tudi za tožnika. Po prvem odstavka 8. člena ZPIZVZ se osnova iz 7. člena upošteva tudi določitvi plač za čas, prebit v aktivni vojaški službi v JLA za zavarovance, ki uveljavijo pravice po splošnih predpisih, ne glede na to, ali zavarovanec predloži potrdilo o dejansko prejetih plačah. Ta osnova se nato preračuna skladno z drugim oziroma tretjim odstavkom 8. člena ZPIZVZ ter uskladi na raven zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavi pravico do pokojnine, in sicer s količniki, ki se po splošnih predpisih uporabljajo za uskladitev plač iz leta 1991. Tako ni niti pravne niti dejanske podlage za to, da bi se tožniku za čas od 1. 1. 1986 dalje upoštevale primerljive plače častnikov teritorialne obrambe Republike Slovenije, kot to v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tožnik. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je pokojninska osnova tožnika tako v obdobju aktivne vojaške službe v JLA, kot v obdobju zaposlitve pri določenem delodajalcu, pravilno izračunana in je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb toženca s priznanjem pravice do starostne pokojnine v višjem znesku, utemeljeno zavrnilo.
ZZVZZ člen 80, 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232. ZUJF člen 90, 227.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - ugotavljanje začasne nezmožnosti za nazaj
Tožničin osebni zdravnik je predlog za odobritev bolniškega staleža od 28. 5. 2013 dalje podal dne 22. 8. 2014, to je po uveljavitvi ZUJF, zato v tožničinem primeru ne pride v poštev uporaba 227. člena ZUJF, ki omogoča tistim zavarovancem, pri katerih se je postopek za uveljavljanje pravic začel pred njegovo uveljavitvijo, torej pred 31. 5. 2012, da se dokončna po dosedanjih predpisih. Za tožnico, ki ni izpodbijala ugotovitve toženca glede njenega statusa in sicer, da od 28. 5. 2013 ni bila več prijavljena kot prejemnik denarnega nadomestila pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, to pomeni, da je skladno z 90. členom ZUJF zanjo kot brezposelno osebo pravica do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo ukinjena in posledično ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo ni utemeljeno. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca in za ugotovitev, da je bila začasno nezmožna za delo od 29. 5. 2013 do 7. 5. 2015, ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Po določbah 25.a člena ZP-1 in ZJN-2 je stranska sankcija „izločitev iz postopkov javnega naročanja“, le doba trajanja po pravnomočnosti odločbe o prekršku je odvisna od tega, ali je predmet javnega naročila blago ali storitev ali pa je predmet javnega naročila gradnja.
PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0066216
ZP-1 člen 25, 25/2, 154, 154-4, 155, 155/1, 155/1-8, 159. ZPrCP člen 23.
odločitev o sankcijah - odvzem predmetov - lastništvo predmeta - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - zaseg motornega vozila
Iz sodbe mora izhajati, ali temelji odločitev sodišča za izrek stranske sankcije odvzema predmeta - motornega vozila na določbi prvega odstavka (odvzem lastniku) ali drugega odstavka 25. člena ZP-1 (odvzem storilcu, ki ni lastnik vozila).
invalid I. kategorije - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - spremembe v zdravstvenem stanju
Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s polovico polnega delovnega časa od 6. 9. 2007 dalje. Pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih bi prišlo do nadaljnjega zmanjšanja njene delovne zmožnosti oziroma poslabšanja invalidnosti. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnilo.
ZDR-1 člen 13, 14, 16, 85, 85/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4, 200. OZ člen 39, 86, 87, 92, 93, 94. ZDR člen 200.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - kršitev obveznosti obveščanja delodajalca - kavza - pravna podlaga - ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, je imela kavzo, saj je pogodba o zaposlitvi v času podaje izredne odpovedi obstajala. Razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (torej tožničin izostanek z dela), ne predstavlja kavze v smislu 39. člena OZ, temveč zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 110. členu ZDR-1. Delodajalec lahko delavcu zakonito poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi le v primeru, če je podan razlog za to odpoved, ki je naveden v prvem odstavku 110. člena ZDR-1 (seveda ob pogoju, da so podani tudi ostali pogoji za zakonitost takšne odpovedi). Teh razlogov pa ni mogoče uvrstiti v podlago izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu 39. člena OZ.
Ob upoštevanju 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki se izračuna na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Ker je bila tako ugotovljena pokojninska osnova ob upoštevanju odmernega odstotka manjša od najnižje pokojninske osnove iz 48. člena ZPIZ-1, se je invalidska pokojnina najprej odmerila od najnižje pokojninske osnove na dan nastanka invalidnosti in ker je bila še vedno manjša od zneska pokojnine, ki bi bila odmerjena od najnižje pokojninske osnove zavarovancu s pokojninsko dobo 40 let, se je pri izračunu delne invalidske pokojnine nadomestilo pravilno odmerilo od osnove iz 57. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril delno invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj za odmero v višjem znesku ni nobene podlage.
finančni leasing - Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu - pravne napake predmeta leasinga - zaseg in odvzem predmetov leasinga s strani organov pregona - izguba posesti - zamude s plačili obrokov - odstop od pogodbe
Za finančni leasing je celo tipična takšna razdelitev tveganj, saj je jemalec leasinga sam izbral tako predmet leasinga kot tudi dobavitelja tega predmeta, dajalec leasinga pa je le finančno omogočil izvedbo posla.
Leasingodajalec, ki je za ustrezno visoko najemnino omogočil leasingojemalcu nakup opreme, ima pozitivni pogodbeni interes, to je interes, da pridobi tolikšno premoženje, kot bi mu pripadalo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. S tem, ko je tožena stranka kršila pogodbo in leasing obrokov ni redno plačevala, je ob odstopu od pogodbe nastopila situacija in so zapadle v plačilo vse še neplačane anuitete.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezmožnost nadaljevanja dela - sodna razveza
Tožnik (vodja oddelka) se določenega dne ni udeležil sestanka, za katerega je prejel vabilo s strani tožene stranke. S tem je tožnik kršil pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja. Neudeležba na sestanku pa ne pomeni takšne kršitve delovnopravnih obveznosti, da bi tožena stranka lahko tožniku zaradi nje podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ker ni podan pogoj iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1, to je, da utemeljen razlog onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva člen 37. ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca
Pri toženi stranki je zaradi upada finančnega poslovanja (odpovedi nekaterih pogodb o opravljanju storitev čiščenja) prišlo do spremembe organizacije dela, zato je delo tožnice po pogodbi o zaposlitvi (čistilka) postalo nepotrebno. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici in da tožnici odpoved ni bila podana iz diskriminatornih razlogov (tožničina dolgotrajna bolniška odsotnost). Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica pri toženi stranki ni bila niti trpinčena (saj so čistilke, in s tem tudi tožnica, delo lahko opravile v okviru rednega delovnega časa, imele so možnost izkoristiti odmor med delom) in nad njo tožena stranka tudi ni izvajala mobinga (neodziv nadrejene na tožničino SMS obvestilo o bolniškem staležu in njen odziv na tožničino sporočilo o materini smrti). Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
ZDR člen 32, 34, 35, 82, 110, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih in drugih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - neupravičena uporaba tujega premoženja- nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja - porušeno zaupanje
Ravnanje tožnice (ki je na račun tožene stranke naročala taksi prevoze ter koristila službeni telefon v zasebne namene, s tem pa toženi stranki povzročila škodo) je tako skrhalo odnose s toženo stranki oziroma njeno zaupanje v tožničino delo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče v smislu določbe prvega odstavka 110. člena ZDR. Gre za kršitve, ki so hude in katerih pomena ni mogoče zmanjševati, kljub temu, da zoper tožničino delo pri toženi stranki v preteklih 13 letih ni bilo pripomb. Kršitve, ki so tožnici dokazane, utemeljujejo zaključek, da so podani pogoji za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je tožnica ves čas zaposlitve pri toženi stranki vestno in dobro opravljala svoje delo ter da se je direktor tožene stranke nanjo zelo zanašal in ji zaupal, ob ugotovljenih hujših kršitvah delovne obveznosti, ne more pomeniti razloga, da niso bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Upoštevati je potrebno, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu poslovne sekretarke, na katerem je potrebno popolno zaupanje direktorja, saj gre za stalno delovno povezanost in tudi komuniciranje tožeče stranke navzven s poslovnimi partnerji in drugo javnostjo.