ZPIZVZ člen 2, 2/5, 7, 8, 8/1, 8/3, 8/4. ZPIZ-1 člen 7, 7/5, 39, 250, 250/1. UZITUL člen 14.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - pokojninska osnova - vštetje plač - bivši vojaški zavarovanec
Tožnik, bivši vojaški zavarovanec, je pravico do starostne pokojnine pridobil 1. 12. 2007 pri tožencu, ki mu je starostno pokojnino tudi odmeril. ZPIZVZ v 7. členu določa, da se upravičencu iz 2. člena tega zakona, ki mu nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja po vojaških predpisih ni odmeril vojaške pokojnine, pokojnina določi tako, da se odmeri od zneska pokojninske osnove, ki se določi glede na njegov čin ali razred, ki ga je imel neposredno pred uveljavitvijo pravice do pokojnine oziroma na dan izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Pokojninska osnova se določi v pavšalnih zneskih glede na čin, ki ga je imel zavarovanec v določenem obdobju. Takšne pavšalne osnove, določene v 7. členu ZPIZVZ glede na čin ali razred, ki ga je tožnik imel po vojaških predpisih za čas službovanja v JLA, so se upoštevale tudi za tožnika. Po prvem odstavka 8. člena ZPIZVZ se osnova iz 7. člena upošteva tudi določitvi plač za čas, prebit v aktivni vojaški službi v JLA za zavarovance, ki uveljavijo pravice po splošnih predpisih, ne glede na to, ali zavarovanec predloži potrdilo o dejansko prejetih plačah. Ta osnova se nato preračuna skladno z drugim oziroma tretjim odstavkom 8. člena ZPIZVZ ter uskladi na raven zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavi pravico do pokojnine, in sicer s količniki, ki se po splošnih predpisih uporabljajo za uskladitev plač iz leta 1991. Tako ni niti pravne niti dejanske podlage za to, da bi se tožniku za čas od 1. 1. 1986 dalje upoštevale primerljive plače častnikov teritorialne obrambe Republike Slovenije, kot to v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tožnik. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je pokojninska osnova tožnika tako v obdobju aktivne vojaške službe v JLA, kot v obdobju zaposlitve pri določenem delodajalcu, pravilno izračunana in je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb toženca s priznanjem pravice do starostne pokojnine v višjem znesku, utemeljeno zavrnilo.
ZZVZZ člen 80, 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232. ZUJF člen 90, 227.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - ugotavljanje začasne nezmožnosti za nazaj
Tožničin osebni zdravnik je predlog za odobritev bolniškega staleža od 28. 5. 2013 dalje podal dne 22. 8. 2014, to je po uveljavitvi ZUJF, zato v tožničinem primeru ne pride v poštev uporaba 227. člena ZUJF, ki omogoča tistim zavarovancem, pri katerih se je postopek za uveljavljanje pravic začel pred njegovo uveljavitvijo, torej pred 31. 5. 2012, da se dokončna po dosedanjih predpisih. Za tožnico, ki ni izpodbijala ugotovitve toženca glede njenega statusa in sicer, da od 28. 5. 2013 ni bila več prijavljena kot prejemnik denarnega nadomestila pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, to pomeni, da je skladno z 90. členom ZUJF zanjo kot brezposelno osebo pravica do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo ukinjena in posledično ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo ni utemeljeno. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca in za ugotovitev, da je bila začasno nezmožna za delo od 29. 5. 2013 do 7. 5. 2015, ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Tožeča stranka je poleg ugotovitvenega zahtevka glede ločitvene pravice uveljavljala tudi dajatveni zahtevek v smeri prednostnega poplačila iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (drugi odstavek 184. člena ZPP). S tem procesnim dejanjem tožeča stranka ni zgolj dopolnila ali popravila svojih navedb na način, da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP), kot je to zmotno ocenilo sodišče prve stopnje.
zahteva za sodno varstvo - vročanje pisanj - umik zahteve za sodno varstvo - domneva umika zahteve za sodno varstvo
Ker je odgovorna oseba prejela le vabilo na narok za zaslišanje kot zastopnik pravne osebe, ni mogoč zaključek, da je umaknila zahtevo za sodno varstvo, ker se ni zglasila na narok niti ni opravičila izostanka, saj ni bila pravilno vabljena na narok.
V zvezi z določitvijo pokojninske osnove delavca - zavarovanca, ki je bil v preteklosti začasno napoten na delo v tujino, kot je bil v spornem obdobju tožnik, je potrebno izhajati iz določb 46. člena ZPIZ-1. V tem členu je posebej urejena pokojninska osnova za detaširane delavce, to je za delavce, ki so jih delodajalci poslali na delo v tujino in so ostali v tem času zavarovani pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. ZPIZ-1 določa, da se tem delavcem oziroma zavarovancem za izračun pokojninske osnove vzame plača, od katere so bili plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zmanjšana za davke in prispevke na način iz četrtega in petega odstavka 39. člena ZPIZ-1. Zato se tožniku za čas, ko je bil napoten na delo v Nemčijo, pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, ki mu je bila sproti izplačevana, temveč le plača v višini, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Sklepno torej: Vprašanje dovoljenosti konkretne pritožbe se pojavlja v zvezi s taksno obveznostjo, ki je nastala v kazenskem postopku, zato je treba glede na določbo tretjega odstavka 1. člena ZST-1 uporabiti določbe ZKP, ta pa v prvem odstavku 399. člena dovoljuje pritožbe zoper vsak sklep, izdan na prvi stopnji (če ni v ZKP izrecno določeno, da ni pritožbe), pritožbe zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog pa izrecno ne izključuje.
Če so bile storilcu za prekršek, ki je bil storjen pred izdajo sklepa o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, v času od izdaje tega sklepa, do poteka preizkusne dobe, pravnomočno izrečene kazenske točke v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, sodišče s sklepom odloči, ali naj se storilcu prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
finančni leasing - Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu - pravne napake predmeta leasinga - zaseg in odvzem predmetov leasinga s strani organov pregona - izguba posesti - zamude s plačili obrokov - odstop od pogodbe
Za finančni leasing je celo tipična takšna razdelitev tveganj, saj je jemalec leasinga sam izbral tako predmet leasinga kot tudi dobavitelja tega predmeta, dajalec leasinga pa je le finančno omogočil izvedbo posla.
Leasingodajalec, ki je za ustrezno visoko najemnino omogočil leasingojemalcu nakup opreme, ima pozitivni pogodbeni interes, to je interes, da pridobi tolikšno premoženje, kot bi mu pripadalo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. S tem, ko je tožena stranka kršila pogodbo in leasing obrokov ni redno plačevala, je ob odstopu od pogodbe nastopila situacija in so zapadle v plačilo vse še neplačane anuitete.
V tej pravdi je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev obstoja terjatve iz naslova pogodbe o leasingu, ki sta jo sklenili pravdni stranki in odškodnine zaradi kršitve te pogodbe. Nosilni razlog za zavrnitev zahtevka je bilo dejstvo, da tožeča stranka stanovanja (predmeta leasinga) ni prodala, temveč ga oddaja v najem. Sodišče prve stopnje je tako ravnanje opredelilo kot kršitev pogodbe, zaradi katere tožeča stranka ni več upravičena do plačil po pogodbi. Tako stališče je napačno. Dejstvo, da tožeča stranka stanovanja ni prodala, lahko vpliva le na višino preostale obveznosti (za toženo stranko je bila namreč cenitev sporna), ne pa na njen temelj.
ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 39, 187, 191, 191/1, 191/2, 203, 409, 409/3, 430, 430/2. ZPIZ92 člen 12, 52, 202, 202/2, 230. ZDM člen 4. TZPZ člen 249a, 249b.
starostna pokojnina - odmera - višina pokojnine - pokojninska doba - zavarovalna doba s povečanjem - plačilo prispevkov - družbenik in direktor družbe
V postopku priznanja pravice do starostne pokojnine tožnik podlage zavarovanja oziroma lastnosti zavarovanca ne more spreminjati niti je izbirati (za nazaj). Po ustaljeni sodni praksi je status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 185. člena Ustave RS.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18. letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066226
ZP-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 136, 136/1, 136/1-8, 154, 154/1, 154/1, 154/1. ZDCOPMD člen 37, 37/1. UREDBA (ES) 561/2006 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) 3821/85 in (ES) 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) 3820/85 člen 8, 8/6, 10.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost pravne osebe - razbremenitev odgovornosti - ekskulpacijski razlog - obvezni počitek mobilnih delavcev - počitek voznika
Če predpis določa jasne in dovolj konkretne ukrepe dolžnega nadzorstva, ki jih mora pravna oseba izvrševati, da bi prekršek preprečila, za razbremenitev odgovornosti ne zadostuje, da pravna oseba izkaže, da je izpolnila dolžnost seznanitve.
invalid II. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - vzrok invalidnosti - dokazovanje - poškodba pri delu
Četudi ni formalnega listinskega dokaza, da si je tožnik koleno poškodoval na košarkaški tekmi določenega leta, ki bi ga bil dolžan izpolniti njegov tedanji delodajalec, to samo po sebi ne pomeni, da tega pravno relevantnega dejstva ne bi bilo mogoče dokazati z drugimi možnimi dokazili, torej tudi z izpovedbami prič. Vzrok tožnikove invalidnosti oziroma ugotovljene nezmožnosti za opravljanje dela trenerja je posledica poškodbe pri delu in ne poškodba izven dela, kot je to v predsodnem upravnem postopku ugotovil toženec. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu ter mu priznalo pravico do invalidske pokojnine.
KZ-1 člen 257, 257/3, 259, 259/1. ZJU člen 123, 123/2, 123/2-1.
disciplinski postopek - znaki kaznivega dejanja
Tožniku je bil izrečen disciplinski ukrep, ker naj bi v času službe kot policist omogočil B.B., da je pridobil kolo, ki je bilo najdeno deponirano na policijski postaji in ni bilo last B.B., s čimer naj bi storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil očitano kršitev, je utemeljeno razveljavilo sklep o disciplinski odgovornosti.
Pravilna je trditev tožene stranke, da je tožeča stranka v izjavi o umiku tožbe navedla, da je stečajni upravitelj o tem, da dolžnik do tožene stranke nima nobenih terjatev, zvedel šele na podlagi odgovora na tožbo in na podlagi dokumentacije, ki jo je naknadno pridobil od bivšega poslovodstva dolžnika. Umik tožbe torej ni bil posledica izpolnitve zahtevka po vložitvi tožbe. Zato je tožena stranka zaradi umika tožbe upravičena do povrnitve pravdnih stroškov.
Tožena stranka pri razpisu oziroma v postopku imenovanja direktorja tožene stranke ni kršila določb ZZ, ki določajo postopek izbire kandidata za imenovanje na delovno mesto direktorja in je postopek javnega razpisa za izbiro direktorja vodila transparentno ter v skladu z določbami ZZ. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa, a katerim je bila za direktorico tožene stranke imenovana druga kandidatka, ni utemeljen.
Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva člen 37. ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca
Pri toženi stranki je zaradi upada finančnega poslovanja (odpovedi nekaterih pogodb o opravljanju storitev čiščenja) prišlo do spremembe organizacije dela, zato je delo tožnice po pogodbi o zaposlitvi (čistilka) postalo nepotrebno. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici in da tožnici odpoved ni bila podana iz diskriminatornih razlogov (tožničina dolgotrajna bolniška odsotnost). Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica pri toženi stranki ni bila niti trpinčena (saj so čistilke, in s tem tudi tožnica, delo lahko opravile v okviru rednega delovnega časa, imele so možnost izkoristiti odmor med delom) in nad njo tožena stranka tudi ni izvajala mobinga (neodziv nadrejene na tožničino SMS obvestilo o bolniškem staležu in njen odziv na tožničino sporočilo o materini smrti). Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
neopravljanje dela - razlogi na strani delodajalca - ukinitev organa - izvršitev pravnomočne sodbe
V času pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik še vedno zaposlen na delovnem mestu inšpektorja vodje medobčinskega inšpektorata ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo na to delovno mesto, medobčinskega inšpektorata ni bilo več. Ker torej tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti ustreznega dela, je zakonito izdala izpodbijani sklep o določitvi nadomestila plače v skladu s 137. členom ZDR. za čas, ko tožnik iz razloga, na strani tožene stranke ne dela.
pravda - nasprotovanje zahtevku - postopek zaradi insolventnosti - priznanje terjatve v prisilni poravnavi - stroški - pravdni stroški
Ključnega pomena je, da toženka ni hotela prostovoljno izpolniti iztoževane denarne obveznosti, poleg tega pa so pravno pomembne tudi okoliščine, ki so nastopile med sodnim postopkom in jih gre pripisati izključno v sfero tožene stranke (položaj insolventnosti in priznanje iztoževane denarne terjatve v postopku prisilne poravnave). Zato sodišče druge stopnje meni, da je treba v konkretnem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 156. člena ZPP, ki izključuje načelo uspeha v pravdi.