Po določbi 125.a člena ZZK-1 mora biti predlog za vpis vložen elektronsko. Elektronsko poslovanje ima določene posebnosti, ki jih morajo vsi udeleženci postopka upoštevati.
izvolitev v naziv - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Ker je tožena stranka tožniku na podlagi 227. člena Statuta (Univerze) omogočila nadaljevanje dela do dneva, ko je prejel dokončno odločitev senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014, je imel tožnik, ki je dne 15. 5. 2013 vložil pravočasno in popolno zahtevo za izvolitev v naziv, podaljšano veljavnost svojega dotedanjega naziva, vendar pa le do vročitve odločbe, s katero je bilo dokončno odločeno o njegovem zahtevku za izvolitev v naziv. Ker tožnik v ponovni naziv „višji predavatelj ....“ ni bil izvoljen (o čemer je bilo dokončno odločeno s sklepom senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014), neizvolitev v ustrezen naziv pa predstavlja odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - nadomestilo za invalidnost
V obdobju 8-ih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti je tožnik poleg plače iz naslova pogodbe o zaposlitvi prejemal tudi nadomestilo za invalidnosti. To nadomestilo ima značaj samostojne dajatve iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in ni sestavni del plače, zato se ne upošteva v osnovo za odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Tožniku je bila osnova pravilno odmerjena le z upoštevanjem plač in neutemeljeno uveljavlja, da naj se v osnovo upošteva tudi nadomestilo za invalidnost.
varstveni dodatek - vročitev odločbe - dan odpreme
Odločba, s katero se odloči o varstvenem dodatku, se vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme, ki se na odločbi označi. Ker je bila pritožba zoper tako vročeno odločbo vložena prepozno, jo je toženec zakonito zavrgel.
Tožnik (varnostnik) se je spornega dne namesto na delovnem mestu nahajal v sejni sobi naročnika, kjer se ne sme zadrževati, pri čemer je ob prihodu neposredno nadrejenega, varnostnega nadzornika in interventa v sejni sobi naročnika ležal na tleh na trebuhu in na svojem zasebnem tabličnem računalniku gledal film. S takšnim ravnanjem je kršil določila pogodbe o zaposlitvi in določbe 33. in 34. člena ZDR-1, skladno s katerimi mora delavec svoje delo na delovnem mestu opravljati vestno in dosledno ter upoštevati vsa pisna in ustna navodila nadrejenih delavcev, organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je s tem izkazan razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je upravičeno izgubila zaupanje v tožnika, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja na delovnem mestu varnostnik ni več mogoče, s tem pa je izkazan drugi pogoj za podajo izredne odpovedi iz 109. člena ZDR-1. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZDR člen 4, 5, 5/2, 130. ZDR-1 člen 4, 5, 5/2, 118, 130, 200, 200/1, 200/2, 200/4. ZMZPP člen 21, 21/1, 57. ZPP člen 28, 76, 76/, 339, 339/2, 339/2-14.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - sodna pristojnost - pasivna legitimacija - tuje veleposlaništvo - stroški za prevoz na delo in z dela - stroški prehrane med delom - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nerazumljiv izrek
Tožnica se je pri toženki prostovoljno vključila v organiziran delovni proces za delovni čas, krajši od polnega (25 ur tedensko), tj. čiščenje, opravljanje kurirskih storitev in strežbe (cateringa). Delo je opravljala osebno in nepretrgano, po navodilih delodajalca in pod njegovim nadzorom ter je zanj prejemala plačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v razmerju med strankama tega individualnega delovnega spora obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so bili določeni v 4. členu ZDR, ki je veljal do 12. 4. 2013, in po tem datumu v sedaj veljavnem 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova povrnitve stroškov prehrane med delom zmotno dosodilo znesek v višini maksimuma, ki ni obdavčen, saj je kot pravno podlago napačno uporabilo Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki določa višine povračil stroškov v zvezi z delom, povračil stroškov v zvezi s službenim potovanjem in drugih dohodkov, do katerih se ti skladno s 3., 4., 7. in 8. točko 1. odstavka in 2. odstavkom 44. člena ZDoh-2 ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Uredba ne določa višine povračil stroškov prehrane, do katerih je delavec upravičen. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da za toženo stranko ne velja nobena kolektivna pogodba in da tožena stranka tudi podzakonskega akta s tem v zvezi nima, zato bi se moralo opreti na pravno ureditev tega vprašanja v podobni dejavnosti, npr. v javnem sektorju. Ker zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o povrnitvi stroškov prehrane med delom v točki V izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v točki VI izreka sodbe, saj izrek, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o regresu za letni dopust, ki ga je tožena stranka dolžna izplačati tožnici, ni razumljiv in tudi ne izvršljiv. Iz izreka namreč ni razvidna višina zneskov regresov za letni dopust, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, ti zneski pa tudi ne izhajajo iz obrazložitve sodbe, zato pritožbeno sodišče odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni moglo preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDSS-1 člen 82, 82/2, 82/3. ZPP člen 319, 230, 230/2. ZUPJS člen 8, 8/1. ZUP člen 7.
državna štipendija - višina - pojasnila dolžnost
Tožnica ob vložitvi vloge za priznanje državne štipendije niti v obravnavanem predsodnem postopku ni bila opozorjena na zakonsko ureditev uveljavljanja pravic iz javnih sredstev po vrstnem redu (8. člen ZUPJS). Opustitev navedene pojasnilne dolžnosti lahko vpliva na višino štipendije oz. možnost pridobitve tudi drugih pravic iz sistema socialnega varstva, ki so po vrstnem redu uvrščene pred pravico do državne štipendije. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na odpravo izpodbijane odločbe, toženi stranki pa je utemeljeno naložilo izdajo odločbe o višini državne štipendije in odločbo o drugih pravicah iz javnih sredstev.
ZDR člen 6, 6/1, 6/7, 6a, 6a/4, 184. OZ člen 131, 131/1, 135, 179, 179/1, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing - diskriminacija - razrešitev direktorja - direktor - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nepremoženjska škoda - javni zavod
Tožena stranka kot javni zavod, ki v javnem interesu izvaja zelo pomembno dejavnost, ima pravico obveščati javnost oziroma medije o pomembnih dejstvih v zvezi z njenim poslovanjem. Zato je lahko obvestila javnost o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja tožene stranke. Vendar pa je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno in zato zmotno zaključilo, da ni podana protipravnost v ravnanju tožene stranke, ker naj bi informacije o tožnikovi razrešitvi posredoval v javnost minister za zdravje. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je takšno informacijo posredovala A.A. v imenu tožene stranke in ne Ministrstva za zdravje. Glede presoje protipravnosti ravnanja v podobnih primerih je v teoriji in sodni praksi ne le slovenskih sodišč, ampak tudi ESČP, uveljavljeno stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime treba razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če tisti, ki je posredoval informacijo, dokaže resničnost objavljenih dejstev. Pri mnenjih pa ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti, ampak je protipravnost izključena, če oseba, ki je posredovala informacijo, dokaže, da pri tem ni imela zaničevalnega namena. To v obravnavani zadevi pomeni, da je protipravnost v ravnanju tožene stranke podana, če je predstavnica tožene stranke A.A. v medije posredovala informacijo o dejstvu, ki ni bilo resnično, oziroma če je pri posredovanju mnenja tožena stranka imela zaničevalni namen. Ker sodišče prve stopnje ravnanja tožene stranke glede posredovanja informacije o tožnikovi razrešitvi ni obravnavalo v tem okviru, poleg tega pa tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z navedbami tožnika o šikaniranju na delovnem mestu po razrešitvi s funkcije direktorja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Zakon o zdravniški službi člen 2. ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Podan je razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnik, ki je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specialist, zjutraj ob prihodu na delo pred vhodom v stavbo tožene stranke neupravičeno verbalno in fizično napadel pacientko tožene stranke (onkološko bolnico), ki je zunaj kadila. Tožnik je s pacientko govoril s povišanim tonom, jo močneje prijel oziroma jo zgrabil za ramo in jo grobo odrinil, tako da bi pacientka skoraj padla. Takšno ravnanje tožnika je povsem neprimerno in v nasprotju s 37. členom ZDR-1, s čemer je tožnik huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Takšno ravnanje pomeni tudi kršitev varovanja ugleda zdravniškega poklica in skrbi za dobrobit pacientov, kar je v nasprotju z 2. členom Zakona o zdravniški službi (Ur. l. RS, št. 98/1998 in nadalj.) oziroma 1. členom Kodeksa medicinske deontologije Slovenije .
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da med pogodbenicama Potrditvene pogodbe o odstopu terjatev, D. in A. ni sporno, da so bile z navedeno pogodbo na D. prenesene vse terjatve zavarovane z maksimalno hipoteko, kar pomeni, da je bila na D. prenesena celotna pogodba, iz katere izvira temeljno razmerje, zavarovano z maksimalno hipoteko, torej so izpolnjeni pogoji za predlagan vpis.
Ob vložitvi tožbe stranki nista bili več v pogodbenem razmerju, torej tudi ne v civilnem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja. Tožnica bi zato za ugotovitev delovnega razmerja po siceršnjem prenehanju pogodbenega razmerja morala zahtevati tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja in ki je že pred tem prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Ker tožnica tega ni zahtevala, ne more uspešno uveljavljati pravic iz delovnega razmerja po prenehanju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo elementov delovnega razmerja, ampak je le pavšalno navedlo honorarje ter da je tožnica delo za toženo stranko opravljala neprekinjeno. Ni pa sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnica pri toženi stranki opravljala delo v enakem obsegu kot ostali zaposleni novinarji, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Pavšalna zavrnitev dokaznega predloga predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi.
ZSDP člen 80, 81, 91, 91/3. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 6, 22.
dodatek za nego otroka - hudo bolni otroci
Kot ugotavlja sodni izvedenec, bo otrok zaradi transplantacije jeter moral prejemati imunosupresivno terapijo, vendar kljub takemu zdravstvenemu stanju ne gre za hudo bolnega otroka, kot je le-ta opredeljen v 6. členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oziroma otroci s takimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dalj kot 6 mesecev), niti ne gre za stanje, kot je bilo opredeljeno v 22. členu v spornem obdobju veljavnega Pravilnika (otroci po transplantaciji organov in kostnega mozga še eno leto po končani intenzivni imunosupresivni terapiji). Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za nego otroka je zato neutemeljen.
Konkurenčna klavzula (t.j. pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti za čas po prenehanju delovnega razmerja) je predvidena v določbah ZDR. Če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo (1. odstavek 39. člena ZDR). Delodajalec in delavec se lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule (1. odstavek 40. člena ZDR). ZDR v 1. odstavku 39. člena ne predvideva nekega posebej težkega dokaznega bremena na strani delavca, ampak pomeni zgolj to, da tisti delavec, ki mu kljub spoštovanju prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, uspe zunaj te dejavnosti pridobivati primerljivi zaslužek, ne more biti upravičen še do nadomestila. Bistveno je, da je bila tožnica šest mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (obdobje veljavnosti dogovorjene konkurenčne klavzule) brezposelna in da v tem času ni pridobivala zaslužka. To pa pomeni, da ji je dolžna tožena stranka za ves čas spoštovanja konkurenčne klavzule tako na podlagi 39. člena ZDR kot tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi izplačati dogovorjeno mesečno nadomestilo. Glavno podlago za prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule daje 1. odstavek 40. člena ZDR - da lahko konkurenčna klavzula preneha veljati sporazumno. Vsi drugi dogovori o njenem prenehanju delavcu ne smejo biti v škodo. Bistveno je, da tožnica in tožena stranka nista dosegli sporazuma o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule, nasprotno - tožena stranka je tožnico resno opozorila na možnost uveljavljanja pogodbe kazni oziroma odškodnine, če bo kršila konkurenčno klavzulo. Ker torej ni pridobila soglasja tožene stranke, predvidenega v pogodbi o zaposlitvi, je konkurenčno klavzulo še nadalje spoštovala.
Skladno z ustaljeno sodno prakso velja, da se delodajalci ne morejo razbremeniti plačila zakonsko določenih prejemkov delavcev iz delovnega razmerja s trditvijo, da so se delavci tem pravicam odpovedali. Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je treba plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo na dan obračuna oziroma izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, obračunali davki oziroma dohodnina (oziroma davki in prispevki pri dohodkih, od katerih se prispevki plačujejo), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od ustreznih neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v nominalnem denarnem znesku. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist – presoja okoliščin
Že dejstvo, da je bil obsojenec v obravnavani kazenski zadevi v priporu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter mu je bil po izrečeni sodbi pripor podaljšan do nastopa zaporne kazni, zgovorno potrjuje pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da okoliščinam, ki jih je obsojenec izpostavljal v predlogu, ni mogoče dati relevantne teže v korist ugoditvi predlogu.
Izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, do katere je prišlo zaradi nastalih izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, ki jih samska oseba z lastnimi dohodki oziroma dohodkom družine ne more pokriti. Ob izpolnjenih pogojih se samski osebi v enem letu lahko za izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, prizna izredna denarna socialna pomoč le v višini dvakratnega minimalnega dohodka, preostale tri izredne denarne socialne pomoči pa le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile. Tožnica je uveljavljala izredno denarno socialno pomoč kot pomoč za stroške preživljanja, ki jih ne zmore, ker se je iz razlogov, na katere ni mogla vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti. Za ta namen pa je tožnica v letu 2014 že prejela izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njenih minimalnih dohodkov in je bila upravičena le do razlike, do katere je prišlo zaradi uskladitve minimalnega dohodka od 1. 7. 2014, to je do 7,96 EUR. Tožnica bi bila glede na tretji odstavek 33. člena ZSVarPre upravičena do izredne denarne pomoči v višini treh njenih minimalnih dohodkov le za namen kritja izrednih stroškov, nastalih zaradi naravne nesreče ali višje sile. Takšnih izrednih stroškov pa tožnica tekom postopka ni navajala in tudi ni na tej podlagi uveljavljala izredne denarne socialne pomoči za kritje takšnih izrednih stroškov. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za priznanje tretje izredne denarne socialne pomoči v letu 2014 utemeljeno zavrnilo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015412
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. OZ člen 131.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - izostanek z dela - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing
Ker so dokazna sredstva glede na določbe ZDSS-1 in ZPP, ki ne določata pravil o prepovedi uporabe dokazov, enakovredna v okviru proste presoje dokazov, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na evidenco prisotnosti na delu, čeprav je bila vodena brez navodil pristojnih in brez tožnikove vednosti. Zaradi tožnikovih odsotnosti z dela in neupoštevanja delovnega časa je podan odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Razrešitev s funkcije direktorja je vplivala le na tožnikov statusnopravni položaj v družbi, ne pa na samo opravljanje dela vodje prodaje, ki ga je tožnik po lastni izpovedi opravljal tudi v času, ko je bil zakoniti zastopnik družbe oziroma direktor. Čeprav opozorilo o kršitvah ni predpostavka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko daje tožnikovim kršitvam večjo težo. Tožnik je namreč kljub prejetemu pisnemu opozorilu nadaljeval z istovrstnimi kršitvami delovnih obveznosti, saj tudi po prejemu opozorila na delo ni prihajal in ni upošteval delovnega časa.
Prvi odstavek 135. člena ZJU določa, da je javni uslužbenec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo protipravno povzroči delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti. Podobno je določal tudi prvi odstavek 182. člena ZDR. Po tej določbi je delavec, ki je na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu povzročil škodo, dolžan to škodo delodajalcu povrniti. Za odgovornost delavca oziroma javnega uslužbenca za povzročeno škodo se torej zahteva višja stopnja krivde, ki se ne domneva, temveč jo mora delodajalec dokazati. Škoda je povzročena namenoma, če se je delavec zavedal, da lahko s svojimi ravnanji povzroči nastanek škode in je to (prepovedano posledico) tudi hotel oziroma dopustil. Škoda pa je povzročena iz hude malomarnosti, če bi se delavec moral in mogel zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do nastanka škode, pa je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo, ali da jo bo lahko odvrnil. Delavec (tožena stranka) ni povzročil škode iz hude malomarnosti, ko se je pri vzvratni vožnji s službenim vozilom zaletel v stebriček in povzročil škodo na službenem vozilu, saj je menil, da je šel mimo stebrička, vozil je previdno, počasi in gledal v ogledalo, pa ga ni videl.
negativna uskladitev pokojnin - zavrženje pritožbe - nepopolna pritožba - vloga v elektronski obliki - lastnoročen podpis
Pisna vloga je tista, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana v fizični obliki. Lahko je tudi v elektronski obliki, če je podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom. Vendar pa določba 105.b člena ZPP glede elektronskih vlog za potrebe pravdnega postopka še ni operacionalizirana, kar pomeni, da je v socialnem sporu mogoče pritožbo na pravno veljaven način vložiti le v fizični pisni obliki, saj je le tako mogoče zagotoviti, da je na njej tudi lastnoročen podpis pritožnika. Ker tožnikova pritožba, ki je bila po elektronski pošti naslovljena na urad prvostopenjskega sodišča, nima, niti ne more imeti veljavnega podpisa, niti ni vložena v dveh izvodih, je z izpodbijanim sklepom kot nepopolna zakonito zavržena.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka je zaradi doseženega obsega prodaje v letu 2012, zmanjšanja števila veleprodajnih strank in predvidenega obsega prodaje v letu 2013, ki ne predvideva povečanja števila kupcev in s tem prodaje tekstilnih izdelkov, optimizirala oziroma racionalizirala delo. Ker delovna mesta v določenem oddelku niso bila polno zasedena, je ukinila delovno mesto svetovalec, ki ga je zasedala tožnica, zato je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je preverila tudi možnost zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu oz. možnost njene prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije, vendar te možnosti ni, zato so, glede na bistven upad prodaje in prometa ter posledično zmanjšane potrebe po delu, podani utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.