negativna uskladitev pokojnin - zavrženje pritožbe - nepopolna pritožba - vloga v elektronski obliki - lastnoročen podpis
Pisna vloga je tista, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana v fizični obliki. Lahko je tudi v elektronski obliki, če je podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom. Vendar pa določba 105.b člena ZPP glede elektronskih vlog za potrebe pravdnega postopka še ni operacionalizirana, kar pomeni, da je v socialnem sporu mogoče pritožbo na pravno veljaven način vložiti le v fizični pisni obliki, saj je le tako mogoče zagotoviti, da je na njej tudi lastnoročen podpis pritožnika. Ker tožnikova pritožba, ki je bila po elektronski pošti naslovljena na urad prvostopenjskega sodišča, nima, niti ne more imeti veljavnega podpisa, niti ni vložena v dveh izvodih, je z izpodbijanim sklepom kot nepopolna zakonito zavržena.
Konkurenčna klavzula (t.j. pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti za čas po prenehanju delovnega razmerja) je predvidena v določbah ZDR. Če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo (1. odstavek 39. člena ZDR). Delodajalec in delavec se lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule (1. odstavek 40. člena ZDR).
ZDR v 1. odstavku 39. člena ne predvideva nekega posebej težkega dokaznega bremena na strani delavca, ampak pomeni zgolj to, da tisti delavec, ki mu kljub spoštovanju prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, uspe zunaj te dejavnosti pridobivati primerljivi zaslužek, ne more biti upravičen še do nadomestila. Bistveno je, da je bila tožnica šest mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (obdobje veljavnosti dogovorjene konkurenčne klavzule) brezposelna in da v tem času ni pridobivala zaslužka. To pa pomeni, da ji je dolžna tožena stranka za ves čas spoštovanja konkurenčne klavzule tako na podlagi 39. člena ZDR kot tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi izplačati dogovorjeno mesečno nadomestilo.
Glavno podlago za prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule daje 1. odstavek 40. člena ZDR - da lahko konkurenčna klavzula preneha veljati sporazumno. Vsi drugi dogovori o njenem prenehanju delavcu ne smejo biti v škodo. Bistveno je, da tožnica in tožena stranka nista dosegli sporazuma o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule, nasprotno - tožena stranka je tožnico resno opozorila na možnost uveljavljanja pogodbe kazni oziroma odškodnine, če bo kršila konkurenčno klavzulo. Ker torej ni pridobila soglasja tožene stranke, predvidenega v pogodbi o zaposlitvi, je konkurenčno klavzulo še nadalje spoštovala.
ZPP člen 3, 3/3, 19, 19/1, 316, 337, 337/1, 482, 482/1, 482/1-1. ZDR-1 člen 118. ZDSS-1 člen 5, 5/1.
sodba na podlagi pripoznave - nerazumljiv izrek sodbe - neizplačana plača - odpravnina - stvarna pristojnost delovnega sodišča
Ker iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, o katerem delu tožbenega zahtevka tožnika je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo na podlagi pripoznave, o katerem delu tožbenega zahtevka tožnika pa je odločilo s sodbo, in sicer na podlagi dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku, je pritožbeno sodišče zaradi nerazumljivega izreka izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Direktor, ki je bil razrešen iz neutemeljenega razloga, ne more uveljavljati reintegracijskega zahtevka (zahtevka za vrnitev na funkcijo) za razliko od delavca, ki ima v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico do reintegracije in reparacije v višini plače, ki bi jo prejel, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.
Spora, v katerem tožnik zahteva odškodnino zaradi razrešitve brez utemeljenega razloga, ni mogoče uvrstiti med individualne delovne spore, saj ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v skladu z b) točko prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, temveč za spor med gospodarsko družbo in članom upravljanja te družbe po 1. točki prvega odstavka 482. člena ZPP.
Po določbi 125.a člena ZZK-1 mora biti predlog za vpis vložen elektronsko. Elektronsko poslovanje ima določene posebnosti, ki jih morajo vsi udeleženci postopka upoštevati.
obveznost plačila - plačilo plače - regres za letni dopust
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala celotne plače in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012 in 2013, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0023408
ZKP člen 502b, 502b/4. KZ-1 člen 75, 75/4. ZZZDR člen 51, 51/1, 57, 57/1.
odvzem premoženjske koristi – začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – skupno premoženje zakoncev – prenos predmeta začasnega zavarovanja na bližnjega sorodnika – storilec kaznivega dejanja
Predmet začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni zgolj premoženje, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, temveč gre pri obravnavanem ukrepu za zavarovanje vrednosti premoženjske koristi, katere odvzem prihaja v poštev v kazenskem postopku.
Premoženje, ki ga zakonca pridobita v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje. Čeprav bi bilo kasneje razdeljeno, se s tem okoliščina, da gre za skupaj pridobljeno premoženje, ki je lahko predmet zavarovanja, v ničemer ne spremeni.
Če je bilo premoženje, ki je predmet začasnega zavarovanja, prenešeno na bližnjega sorodnika storilca kaznivega dejanja, se temu, na katerega je bilo prenešeno kakšno storilčevo premoženje, odvzame premoženjska korist, razen če dokaže, da je zanj plačal dejansko vrednost.
ZDR člen 4, 5, 5/2, 130. ZDR-1 člen 4, 5, 5/2, 118, 130, 200, 200/1, 200/2, 200/4. ZMZPP člen 21, 21/1, 57. ZPP člen 28, 76, 76/, 339, 339/2, 339/2-14.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - sodna pristojnost - pasivna legitimacija - tuje veleposlaništvo - stroški za prevoz na delo in z dela - stroški prehrane med delom - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nerazumljiv izrek
Tožnica se je pri toženki prostovoljno vključila v organiziran delovni proces za delovni čas, krajši od polnega (25 ur tedensko), tj. čiščenje, opravljanje kurirskih storitev in strežbe (cateringa). Delo je opravljala osebno in nepretrgano, po navodilih delodajalca in pod njegovim nadzorom ter je zanj prejemala plačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v razmerju med strankama tega individualnega delovnega spora obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so bili določeni v 4. členu ZDR, ki je veljal do 12. 4. 2013, in po tem datumu v sedaj veljavnem 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova povrnitve stroškov prehrane med delom zmotno dosodilo znesek v višini maksimuma, ki ni obdavčen, saj je kot pravno podlago napačno uporabilo Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki določa višine povračil stroškov v zvezi z delom, povračil stroškov v zvezi s službenim potovanjem in drugih dohodkov, do katerih se ti skladno s 3., 4., 7. in 8. točko 1. odstavka in 2. odstavkom 44. člena ZDoh-2 ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Uredba ne določa višine povračil stroškov prehrane, do katerih je delavec upravičen. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da za toženo stranko ne velja nobena kolektivna pogodba in da tožena stranka tudi podzakonskega akta s tem v zvezi nima, zato bi se moralo opreti na pravno ureditev tega vprašanja v podobni dejavnosti, npr. v javnem sektorju. Ker zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o povrnitvi stroškov prehrane med delom v točki V izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v točki VI izreka sodbe, saj izrek, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o regresu za letni dopust, ki ga je tožena stranka dolžna izplačati tožnici, ni razumljiv in tudi ne izvršljiv. Iz izreka namreč ni razvidna višina zneskov regresov za letni dopust, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, ti zneski pa tudi ne izhajajo iz obrazložitve sodbe, zato pritožbeno sodišče odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni moglo preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Skladno z ustaljeno sodno prakso velja, da se delodajalci ne morejo razbremeniti plačila zakonsko določenih prejemkov delavcev iz delovnega razmerja s trditvijo, da so se delavci tem pravicam odpovedali.
Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je treba plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo na dan obračuna oziroma izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, obračunali davki oziroma dohodnina (oziroma davki in prispevki pri dohodkih, od katerih se prispevki plačujejo), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od ustreznih neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v nominalnem denarnem znesku. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015432
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/1, 45/4, 126, 129.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing - dodatek za delovno dobo - plačilo razlike v plači
Ker je šlo za pravno dopustna dejanja tožene stranke, ki niso posegala v pravni položaj in pravice tožnika (očitek, da tožena stranka ni takoj odgovorila na predlog za sporazumno razvezo pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik moral uvesti novega delavca, ki mu ga je določila v spremstvo, da tožniku ni bila izdan sklep o premestitvi na drugo delovno mesto, pri čemer na tem delovnem mestu dela nikoli ni opravljal, ter da je tožena stranka od njega zahtevala primopredajo zalog blaga) oziroma je dokazni postopek pokazal, da do zatrjevanih dejanj ni prišlo, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek za odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu neutemeljen.
Med pravdnima strankama je veljal ustni dogovor, v skladu s katerim je bil tožnik upravičen do plače, kot je opredeljena v pogodbi o zaposlitvi, in do 10 % razlike nad 60.000,00 EUR doseženega prometa. Čeprav delodajalec davkov in prispevkov za delavca ne plačuje, ker to ni bilo dogovorjeno z ustnim dogovorom, zaradi tega tak ustni dogovor ni v nasprotju s kogentnimi predpisi in delavec plačilo za delo ter plačilo davkov in prispevkov lahko (uspešno) uveljavlja v sodnem postopku.
ZVoz člen 50, 50/10. ZPrCP člen 105, 105/4-4, 107, 107/1, 107/2. ZP-1 člen 68, 132, 132/2, 132/3, 155, 155/1-5.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – identiteta med sodbo in obdolžilnim predlogom - načelo materialne resnice – pogoji za udeležbo voznikov motornih vozil v cestnem prometu – vožnja vozila v cestnem prometu v času trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja – vožnja pod vplivom alkohola – preizkus alkoholiziranosti – zapisnik o preizkusu z alkotestom – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Za presojo objektivne identitete med obdolžilnim predlogom in sodbo je odločilno, da opis dejstev in okoliščin, s katerimi je opredeljen prekršek, ostane v mejah dejstvene podlage obdolžilnega predloga, sodišče pa v izrek sodbe zajame opis dejanja, ki mora biti istoveten z opisom dejanja v obdolžilnem predlogu glede tistih dejstev in okoliščin, ki so potrebne, da se prekršek čim bolj natančno opredeli. Glede pravne presoje dejanja pa v skladu z določbo tretjega odstavka 132. člena ZP-1 sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka. Sodišče prve stopnje je v opis dejanskega stanja zapisalo zgolj tista dejstva in okoliščine, ki imajo podlago v vsebini obdolžilnega predloga in iz katerih izhajajo zakonski znaki obdolžencu očitanih prekrškov, zato ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, kot menijo zagovorniki obdolženega.
Vsak voznik, ki je veljavno pridobil vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil v cestnem prometu, se pred izdajo vozniškega dovoljenja seznani s cestnoprometnimi pravili in tudi pogoji, ki jih mora voznik izpolnjevati, da sme biti udeležen v cestnem prometu kot voznik, torej tudi, da mora imeti veljavno vozniško dovoljenje. Jasno je torej, da je obdolženec že na podlagi začasnega (fizičnega) odvzema vozniškega dovoljenja vedel, da mu je bila izrečena prepoved nadaljnje vožnje in da ne sme ponovno voziti, dokler mu vozniško dovoljenje ni vrnjeno.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015460
ZDR člen 182. ZPP člen 154, 155.
odškodninska odgovornost delavca - povzročitev prometne nesreče - vožnja pod vplivom alkohola - uničeno tovorno vozilo in tovor
Tožnik je odškodninsko odgovoren toženi strani za škodo zaradi uničenja priklopnega vozila, uničenega tovora, odstranitve poškodovanega vozila, prevoza poškodovanega vlečnega in priklopnega vozila ter pridobitve sodno overjenih prevodov zapisnikov o preiskavi kaznivega dejanja, ki je toženi stranki nastala v prometni nesreči, ki jo je tožnik povzročil pod vplivom alkohola.
Tožena stranka je dokazala, da tožnica, ki je bila zadolžena za vsebinsko koordinacijo projekta v zvezi z izdelavo programske opreme za podporo izračunu cen zdravil, ni pravočasno sporočila podatkov o izvoru cen zdravil, oziroma je odgovorna za nastanek zamude pri izvedbi projekta. Dokazala je tudi, da je tožnica odklonila pripravo plana izobraževanja za leto 2014, čeprav je bilo v splošnih navodilih tožene stranke za zaposlene predvideno vsaj 5 dni izobraževanj na leto in da je na sestanku verbalno napadla dva udeleženca. S takšnim ravnanjem je tožnica najmanj iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan u
temeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - voznik avtobusa
Tožena stranka je tožniku očitala, da je nevestno opravljal delo in moralno škodoval poslovnim interesom delodajalca, ker je uporabnico mestnega prometa, ki je invalidna oseba, ko je ta želela izstopiti pri sprednjih vratih, le nemo gledal, potem ji je komaj odprl sprednja vrata, nato pa izjavil, da bo poskrbel, da ji ne dajo več vozovnice. Tožena stranka je dokazala, da je tožnik kot voznik avtobusa storil očitano kršitev delovne obveznosti, zato mu je utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZPP člen 142, 142/4. Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku člen 12.
vročanje sodnih pisanj – obvestilo o prispelem pismu – fikcija vročitve – nastop fikcije vročitve – opozorilo stranki – potek roka – prepozna pritožba
Tožena stranka s sklicevanjem na ovojnico, v kateri je bilo sodno pisanje puščeno, ne more uspeti. V pritožbi namreč sama trdi, da je bila o prispelem sodnem pismu obveščena, na tem obvestilu pa je tudi opozorilo, na katerega se sklicuje in kar je skladno s citirano določbo 142. člena ZPP. Pritožbene trditve, da opozorila o fikciji vročitve ni na pisemski ovojnici, s katero ji je sodišče vročilo sklep sodišča, so zato nerelevantne.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča - denarno povračilo - višina - kriteriji
S strani tožene stranke izpostavljene okoliščine (da je tožnica odnesla notranje akte, zapisnike tožene stranke, ki jih kljub pozivom ni vrnila, da kljub pozivom ni želela sporočiti časa trajanja bolniškega staleža, da so se po prenehanju delovnega razmerja na toženo stranko obrnili delavci, ki so pojasnili, da so s tožnico težko sodelovali, saj jih je obremenjevala s telefonskimi pogovori, pri čemer pa je tožnica sodelavca A.A. tudi spolno napadla) ne sodijo med tiste kriterije, ki bi bili za odmero denarnega povračila relevantni, saj so ti taksativno določeni v 118. členu ZDR-1.
Denarno povračilo ni odškodnina za izgubo zaslužka in druge premoženjske škode zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj.
Tožnik je več oseb zavajal, da jim bo pomagal pri izvedbi tečaja varne vožnje, pridobitvi vozniškega dovoljenja in izbrisu kazenskih točk, pri čemer za navedeno ni imel pooblastil, ter je od njih v ta namen zahteval ustrezno plačilo, ki je bilo nato tudi izvedeno (čeprav sicer na račun tretjega). Tožnik je s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnikova kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
denarna socialna pomoč - revizija - zavrženje revizije - postulacijska sposobnost
Tožnica je revizijo vložila sama, torej ne po odvetniku, in tudi ni predložila dokaza, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.
Ni pomembno, ali je delavec pred premestitvijo že opravljal podobna dela ali ne, saj slednje ne pomeni, da ni sposoben opravljati dela na novem delovnem mestu. Po 2. odstavku 147. člena ZJU je namreč mogoča premestitev na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Ker na tožnikovi strani v tem smislu ni bilo ovir za premestitev, pred premestitvijo pa je podobna dela celo že opravljal, tudi v času začasne premestitve, te ugotovitve vendarle še dodatno kažejo, da premestitev ni bila odraz neprimerne obravnave tožnika.
kršitev materialnih določb zakona – odločba o sankciji – opomin – zahteva za sodno varstvo
Izrekanje opomina ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ pripiše posebno težo. Izrekanja opomina torej ne utemeljujejo take okoliščine, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov. Predvsem pridejo v poštev okoliščine ali splet okoliščin objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki zmanjšujejo pomen kršitve predpisov v danih razmerah (npr. provociranost storilca, ovire za pravilno delovanje, razmere, ko je meja med pravilno uporabo prava in kršitvijo predpisa težko prepoznavna itd.), upravičeno pa je upoštevati tudi okoliščine na strani storilca (stopnja odgovornosti za prekršek, nagibi storilca, storilčevo prejšnje življenje ipd.).
ZSDP člen 80, 81, 91, 91/3. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 6, 22.
dodatek za nego otroka - hudo bolni otroci
Kot ugotavlja sodni izvedenec, bo otrok zaradi transplantacije jeter moral prejemati imunosupresivno terapijo, vendar kljub takemu zdravstvenemu stanju ne gre za hudo bolnega otroka, kot je le-ta opredeljen v 6. členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oziroma otroci s takimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dalj kot 6 mesecev), niti ne gre za stanje, kot je bilo opredeljeno v 22. členu v spornem obdobju veljavnega Pravilnika (otroci po transplantaciji organov in kostnega mozga še eno leto po končani intenzivni imunosupresivni terapiji). Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za nego otroka je zato neutemeljen.