denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - nadomestilo za invalidnost
V obdobju 8-ih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti je tožnik poleg plače iz naslova pogodbe o zaposlitvi prejemal tudi nadomestilo za invalidnosti. To nadomestilo ima značaj samostojne dajatve iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in ni sestavni del plače, zato se ne upošteva v osnovo za odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Tožniku je bila osnova pravilno odmerjena le z upoštevanjem plač in neutemeljeno uveljavlja, da naj se v osnovo upošteva tudi nadomestilo za invalidnost.
varstveni dodatek - vročitev odločbe - dan odpreme
Odločba, s katero se odloči o varstvenem dodatku, se vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme, ki se na odločbi označi. Ker je bila pritožba zoper tako vročeno odločbo vložena prepozno, jo je toženec zakonito zavrgel.
denarna socialna pomoč - revizija - zavrženje revizije - postulacijska sposobnost
Tožnica je revizijo vložila sama, torej ne po odvetniku, in tudi ni predložila dokaza, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.
izvolitev v naziv - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Ker je tožena stranka tožniku na podlagi 227. člena Statuta (Univerze) omogočila nadaljevanje dela do dneva, ko je prejel dokončno odločitev senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014, je imel tožnik, ki je dne 15. 5. 2013 vložil pravočasno in popolno zahtevo za izvolitev v naziv, podaljšano veljavnost svojega dotedanjega naziva, vendar pa le do vročitve odločbe, s katero je bilo dokončno odločeno o njegovem zahtevku za izvolitev v naziv. Ker tožnik v ponovni naziv „višji predavatelj ....“ ni bil izvoljen (o čemer je bilo dokončno odločeno s sklepom senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014), neizvolitev v ustrezen naziv pa predstavlja odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.
Obrok plačila sodne takse ne more zapasti v plačilo pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je odločeno o tem, kolikšno takso in kako je stranka postopka dolžna plačati.
Konkurenčna klavzula (t.j. pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti za čas po prenehanju delovnega razmerja) je predvidena v določbah ZDR. Če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo (1. odstavek 39. člena ZDR). Delodajalec in delavec se lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule (1. odstavek 40. člena ZDR).
ZDR v 1. odstavku 39. člena ne predvideva nekega posebej težkega dokaznega bremena na strani delavca, ampak pomeni zgolj to, da tisti delavec, ki mu kljub spoštovanju prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, uspe zunaj te dejavnosti pridobivati primerljivi zaslužek, ne more biti upravičen še do nadomestila. Bistveno je, da je bila tožnica šest mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (obdobje veljavnosti dogovorjene konkurenčne klavzule) brezposelna in da v tem času ni pridobivala zaslužka. To pa pomeni, da ji je dolžna tožena stranka za ves čas spoštovanja konkurenčne klavzule tako na podlagi 39. člena ZDR kot tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi izplačati dogovorjeno mesečno nadomestilo.
Glavno podlago za prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule daje 1. odstavek 40. člena ZDR - da lahko konkurenčna klavzula preneha veljati sporazumno. Vsi drugi dogovori o njenem prenehanju delavcu ne smejo biti v škodo. Bistveno je, da tožnica in tožena stranka nista dosegli sporazuma o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule, nasprotno - tožena stranka je tožnico resno opozorila na možnost uveljavljanja pogodbe kazni oziroma odškodnine, če bo kršila konkurenčno klavzulo. Ker torej ni pridobila soglasja tožene stranke, predvidenega v pogodbi o zaposlitvi, je konkurenčno klavzulo še nadalje spoštovala.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015412
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. OZ člen 131.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - izostanek z dela - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing
Ker so dokazna sredstva glede na določbe ZDSS-1 in ZPP, ki ne določata pravil o prepovedi uporabe dokazov, enakovredna v okviru proste presoje dokazov, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na evidenco prisotnosti na delu, čeprav je bila vodena brez navodil pristojnih in brez tožnikove vednosti.
Zaradi tožnikovih odsotnosti z dela in neupoštevanja delovnega časa je podan odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1.
Razrešitev s funkcije direktorja je vplivala le na tožnikov statusnopravni položaj v družbi, ne pa na samo opravljanje dela vodje prodaje, ki ga je tožnik po lastni izpovedi opravljal tudi v času, ko je bil zakoniti zastopnik družbe oziroma direktor.
Čeprav opozorilo o kršitvah ni predpostavka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko daje tožnikovim kršitvam večjo težo. Tožnik je namreč kljub prejetemu pisnemu opozorilu nadaljeval z istovrstnimi kršitvami delovnih obveznosti, saj tudi po prejemu opozorila na delo ni prihajal in ni upošteval delovnega časa.
Prvi odstavek 135. člena ZJU določa, da je javni uslužbenec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo protipravno povzroči delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti. Podobno je določal tudi prvi odstavek 182. člena ZDR. Po tej določbi je delavec, ki je na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu povzročil škodo, dolžan to škodo delodajalcu povrniti. Za odgovornost delavca oziroma javnega uslužbenca za povzročeno škodo se torej zahteva višja stopnja krivde, ki se ne domneva, temveč jo mora delodajalec dokazati.
Škoda je povzročena namenoma, če se je delavec zavedal, da lahko s svojimi ravnanji povzroči nastanek škode in je to (prepovedano posledico) tudi hotel oziroma dopustil. Škoda pa je povzročena iz hude malomarnosti, če bi se delavec moral in mogel zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do nastanka škode, pa je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo, ali da jo bo lahko odvrnil.
Delavec (tožena stranka) ni povzročil škode iz hude malomarnosti, ko se je pri vzvratni vožnji s službenim vozilom zaletel v stebriček in povzročil škodo na službenem vozilu, saj je menil, da je šel mimo stebrička, vozil je previdno, počasi in gledal v ogledalo, pa ga ni videl.
negativna uskladitev pokojnin - zavrženje pritožbe - nepopolna pritožba - vloga v elektronski obliki - lastnoročen podpis
Pisna vloga je tista, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana v fizični obliki. Lahko je tudi v elektronski obliki, če je podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom. Vendar pa določba 105.b člena ZPP glede elektronskih vlog za potrebe pravdnega postopka še ni operacionalizirana, kar pomeni, da je v socialnem sporu mogoče pritožbo na pravno veljaven način vložiti le v fizični pisni obliki, saj je le tako mogoče zagotoviti, da je na njej tudi lastnoročen podpis pritožnika. Ker tožnikova pritožba, ki je bila po elektronski pošti naslovljena na urad prvostopenjskega sodišča, nima, niti ne more imeti veljavnega podpisa, niti ni vložena v dveh izvodih, je z izpodbijanim sklepom kot nepopolna zakonito zavržena.
ZPP člen 3, 3/3, 19, 19/1, 316, 337, 337/1, 482, 482/1, 482/1-1. ZDR-1 člen 118. ZDSS-1 člen 5, 5/1.
sodba na podlagi pripoznave - nerazumljiv izrek sodbe - neizplačana plača - odpravnina - stvarna pristojnost delovnega sodišča
Ker iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, o katerem delu tožbenega zahtevka tožnika je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo na podlagi pripoznave, o katerem delu tožbenega zahtevka tožnika pa je odločilo s sodbo, in sicer na podlagi dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku, je pritožbeno sodišče zaradi nerazumljivega izreka izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Direktor, ki je bil razrešen iz neutemeljenega razloga, ne more uveljavljati reintegracijskega zahtevka (zahtevka za vrnitev na funkcijo) za razliko od delavca, ki ima v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico do reintegracije in reparacije v višini plače, ki bi jo prejel, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.
Spora, v katerem tožnik zahteva odškodnino zaradi razrešitve brez utemeljenega razloga, ni mogoče uvrstiti med individualne delovne spore, saj ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v skladu z b) točko prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, temveč za spor med gospodarsko družbo in članom upravljanja te družbe po 1. točki prvega odstavka 482. člena ZPP.
Zahtevek za sistemiziranje delovnega mesta DMS s specialnimi znanji, ne more biti predmet sodnega varstva (18. člen ZPP). S tem, ko je bil tak tožbeni zahtevek zavrnjen, in ne zavržena tožba, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato se sodba v tem delu razveljavi in tožba glede navedenega dela tožbenega zahtevka zavrže (1. odstavek 351. člena ZPP).
Skladno z ustaljeno sodno prakso velja, da se delodajalci ne morejo razbremeniti plačila zakonsko določenih prejemkov delavcev iz delovnega razmerja s trditvijo, da so se delavci tem pravicam odpovedali.
Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je treba plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo na dan obračuna oziroma izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, obračunali davki oziroma dohodnina (oziroma davki in prispevki pri dohodkih, od katerih se prispevki plačujejo), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od ustreznih neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v nominalnem denarnem znesku. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo.
ZSDP člen 80, 81, 91, 91/3. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 6, 22.
dodatek za nego otroka - hudo bolni otroci
Kot ugotavlja sodni izvedenec, bo otrok zaradi transplantacije jeter moral prejemati imunosupresivno terapijo, vendar kljub takemu zdravstvenemu stanju ne gre za hudo bolnega otroka, kot je le-ta opredeljen v 6. členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oziroma otroci s takimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dalj kot 6 mesecev), niti ne gre za stanje, kot je bilo opredeljeno v 22. členu v spornem obdobju veljavnega Pravilnika (otroci po transplantaciji organov in kostnega mozga še eno leto po končani intenzivni imunosupresivni terapiji). Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za nego otroka je zato neutemeljen.
Pri ugotavljanju izvenzakonske skupnosti je treba izhajati iz tega, da mora biti enaka vsebini zakonske skupnosti, zadovoljevati mora torej čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo. Tožnica ima s partnerjem skupnega otroka, zato se po 4. odstavku 10. člena ZUPJS domneva, da med njima obstaja zunajzakonska skupnost. Ker tožnica ni dokazala drugače, je toženec partnerja pri dodeljevanju denarne socialne pomoči in otroških dodatkov utemeljeno upošteval kot tožničinega družinskega člana.
ZPP člen 142, 142/4. Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku člen 12.
vročanje sodnih pisanj – obvestilo o prispelem pismu – fikcija vročitve – nastop fikcije vročitve – opozorilo stranki – potek roka – prepozna pritožba
Tožena stranka s sklicevanjem na ovojnico, v kateri je bilo sodno pisanje puščeno, ne more uspeti. V pritožbi namreč sama trdi, da je bila o prispelem sodnem pismu obveščena, na tem obvestilu pa je tudi opozorilo, na katerega se sklicuje in kar je skladno s citirano določbo 142. člena ZPP. Pritožbene trditve, da opozorila o fikciji vročitve ni na pisemski ovojnici, s katero ji je sodišče vročilo sklep sodišča, so zato nerelevantne.
obveznost plačila - plačilo plače - regres za letni dopust
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala celotne plače in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012 in 2013, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
državna štipendija - prenehanje - vrnitev prejetih zneskov štipendije
Tožnica je prejemala državno štipendijo za študijsko leto 2011/2012 za 1. letnik izobraževalnega programa na določeni fakulteti. Tožnica navedenega letnika ne v študijskem letu 2011/2012 ne do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni dokončala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so nastopili razlogi za prenehanje štipendijskega razmerja in je tožnica prejeto štipendijo dolžna vrniti.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015460
ZDR člen 182. ZPP člen 154, 155.
odškodninska odgovornost delavca - povzročitev prometne nesreče - vožnja pod vplivom alkohola - uničeno tovorno vozilo in tovor
Tožnik je odškodninsko odgovoren toženi strani za škodo zaradi uničenja priklopnega vozila, uničenega tovora, odstranitve poškodovanega vozila, prevoza poškodovanega vlečnega in priklopnega vozila ter pridobitve sodno overjenih prevodov zapisnikov o preiskavi kaznivega dejanja, ki je toženi stranki nastala v prometni nesreči, ki jo je tožnik povzročil pod vplivom alkohola.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015432
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/1, 45/4, 126, 129.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing - dodatek za delovno dobo - plačilo razlike v plači
Ker je šlo za pravno dopustna dejanja tožene stranke, ki niso posegala v pravni položaj in pravice tožnika (očitek, da tožena stranka ni takoj odgovorila na predlog za sporazumno razvezo pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik moral uvesti novega delavca, ki mu ga je določila v spremstvo, da tožniku ni bila izdan sklep o premestitvi na drugo delovno mesto, pri čemer na tem delovnem mestu dela nikoli ni opravljal, ter da je tožena stranka od njega zahtevala primopredajo zalog blaga) oziroma je dokazni postopek pokazal, da do zatrjevanih dejanj ni prišlo, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek za odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu neutemeljen.
Med pravdnima strankama je veljal ustni dogovor, v skladu s katerim je bil tožnik upravičen do plače, kot je opredeljena v pogodbi o zaposlitvi, in do 10 % razlike nad 60.000,00 EUR doseženega prometa. Čeprav delodajalec davkov in prispevkov za delavca ne plačuje, ker to ni bilo dogovorjeno z ustnim dogovorom, zaradi tega tak ustni dogovor ni v nasprotju s kogentnimi predpisi in delavec plačilo za delo ter plačilo davkov in prispevkov lahko (uspešno) uveljavlja v sodnem postopku.
Ni pomembno, ali je delavec pred premestitvijo že opravljal podobna dela ali ne, saj slednje ne pomeni, da ni sposoben opravljati dela na novem delovnem mestu. Po 2. odstavku 147. člena ZJU je namreč mogoča premestitev na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Ker na tožnikovi strani v tem smislu ni bilo ovir za premestitev, pred premestitvijo pa je podobna dela celo že opravljal, tudi v času začasne premestitve, te ugotovitve vendarle še dodatno kažejo, da premestitev ni bila odraz neprimerne obravnave tožnika.