redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poskusno delo - neuspešno opravljeno poskusno delo
Opravljanje dela, ki sodi v delokrog varnostnika, na primer nevklopljen alarm, nevpisovanje vstopa v varovano območje v predpisano evidenco, je utemeljen razlog za oceno, da tožnik poskusnega dela ni uspešno opravil. Opravljanje dela skladno s pogodbo o zaposlitvi in po navodilih delodajalca, kot so pripravljena za posamezne objekte, še posebej glede na dejavnost tožene stranke, ki opravlja dejavnost varovanja na posameznih objektih za različne naročnike, je bistvena značilnost delovnega mesta, ki ga je opravljal tožnik (varnostnik), ki ni bil začetnik, temveč je imel licenco že 10 let. Tako pri toženi stranki ni šlo za nerealna pričakovanja, ampak za jasna navodila, kako mora ravnati vsak varnostnik pri delu na objektu. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela na podlagi četrtega odstavka 125. člena ZDR-1.
ZDR člen 6, 6/1, 6/7, 6a, 6a/4, 184. OZ člen 131, 131/1, 135, 179, 179/1, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing - diskriminacija - razrešitev direktorja - direktor - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nepremoženjska škoda - javni zavod
Tožena stranka kot javni zavod, ki v javnem interesu izvaja zelo pomembno dejavnost, ima pravico obveščati javnost oziroma medije o pomembnih dejstvih v zvezi z njenim poslovanjem. Zato je lahko obvestila javnost o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja tožene stranke. Vendar pa je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno in zato zmotno zaključilo, da ni podana protipravnost v ravnanju tožene stranke, ker naj bi informacije o tožnikovi razrešitvi posredoval v javnost minister za zdravje. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je takšno informacijo posredovala A.A. v imenu tožene stranke in ne Ministrstva za zdravje. Glede presoje protipravnosti ravnanja v podobnih primerih je v teoriji in sodni praksi ne le slovenskih sodišč, ampak tudi ESČP, uveljavljeno stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime treba razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če tisti, ki je posredoval informacijo, dokaže resničnost objavljenih dejstev. Pri mnenjih pa ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti, ampak je protipravnost izključena, če oseba, ki je posredovala informacijo, dokaže, da pri tem ni imela zaničevalnega namena. To v obravnavani zadevi pomeni, da je protipravnost v ravnanju tožene stranke podana, če je predstavnica tožene stranke A.A. v medije posredovala informacijo o dejstvu, ki ni bilo resnično, oziroma če je pri posredovanju mnenja tožena stranka imela zaničevalni namen. Ker sodišče prve stopnje ravnanja tožene stranke glede posredovanja informacije o tožnikovi razrešitvi ni obravnavalo v tem okviru, poleg tega pa tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z navedbami tožnika o šikaniranju na delovnem mestu po razrešitvi s funkcije direktorja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izvolitev v naziv - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Ker je tožena stranka tožniku na podlagi 227. člena Statuta (Univerze) omogočila nadaljevanje dela do dneva, ko je prejel dokončno odločitev senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014, je imel tožnik, ki je dne 15. 5. 2013 vložil pravočasno in popolno zahtevo za izvolitev v naziv, podaljšano veljavnost svojega dotedanjega naziva, vendar pa le do vročitve odločbe, s katero je bilo dokončno odločeno o njegovem zahtevku za izvolitev v naziv. Ker tožnik v ponovni naziv „višji predavatelj ....“ ni bil izvoljen (o čemer je bilo dokončno odločeno s sklepom senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014), neizvolitev v ustrezen naziv pa predstavlja odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015412
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. OZ člen 131.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - izostanek z dela - trpinčenje na delovnem mestu - mobbing
Ker so dokazna sredstva glede na določbe ZDSS-1 in ZPP, ki ne določata pravil o prepovedi uporabe dokazov, enakovredna v okviru proste presoje dokazov, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na evidenco prisotnosti na delu, čeprav je bila vodena brez navodil pristojnih in brez tožnikove vednosti.
Zaradi tožnikovih odsotnosti z dela in neupoštevanja delovnega časa je podan odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1.
Razrešitev s funkcije direktorja je vplivala le na tožnikov statusnopravni položaj v družbi, ne pa na samo opravljanje dela vodje prodaje, ki ga je tožnik po lastni izpovedi opravljal tudi v času, ko je bil zakoniti zastopnik družbe oziroma direktor.
Čeprav opozorilo o kršitvah ni predpostavka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko daje tožnikovim kršitvam večjo težo. Tožnik je namreč kljub prejetemu pisnemu opozorilu nadaljeval z istovrstnimi kršitvami delovnih obveznosti, saj tudi po prejemu opozorila na delo ni prihajal in ni upošteval delovnega časa.
Prvi odstavek 135. člena ZJU določa, da je javni uslužbenec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo protipravno povzroči delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti. Podobno je določal tudi prvi odstavek 182. člena ZDR. Po tej določbi je delavec, ki je na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu povzročil škodo, dolžan to škodo delodajalcu povrniti. Za odgovornost delavca oziroma javnega uslužbenca za povzročeno škodo se torej zahteva višja stopnja krivde, ki se ne domneva, temveč jo mora delodajalec dokazati.
Škoda je povzročena namenoma, če se je delavec zavedal, da lahko s svojimi ravnanji povzroči nastanek škode in je to (prepovedano posledico) tudi hotel oziroma dopustil. Škoda pa je povzročena iz hude malomarnosti, če bi se delavec moral in mogel zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do nastanka škode, pa je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo, ali da jo bo lahko odvrnil.
Delavec (tožena stranka) ni povzročil škode iz hude malomarnosti, ko se je pri vzvratni vožnji s službenim vozilom zaletel v stebriček in povzročil škodo na službenem vozilu, saj je menil, da je šel mimo stebrička, vozil je previdno, počasi in gledal v ogledalo, pa ga ni videl.
državna štipendija - prenehanje - vrnitev prejetih zneskov štipendije
Tožnica je prejemala državno štipendijo za študijsko leto 2011/2012 za 1. letnik izobraževalnega programa na določeni fakulteti. Tožnica navedenega letnika ne v študijskem letu 2011/2012 ne do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni dokončala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so nastopili razlogi za prenehanje štipendijskega razmerja in je tožnica prejeto štipendijo dolžna vrniti.
denarna socialna pomoč - revizija - zavrženje revizije - postulacijska sposobnost
Tožnica je revizijo vložila sama, torej ne po odvetniku, in tudi ni predložila dokaza, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.
ZPP člen 142, 142/4. Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku člen 12.
vročanje sodnih pisanj – obvestilo o prispelem pismu – fikcija vročitve – nastop fikcije vročitve – opozorilo stranki – potek roka – prepozna pritožba
Tožena stranka s sklicevanjem na ovojnico, v kateri je bilo sodno pisanje puščeno, ne more uspeti. V pritožbi namreč sama trdi, da je bila o prispelem sodnem pismu obveščena, na tem obvestilu pa je tudi opozorilo, na katerega se sklicuje in kar je skladno s citirano določbo 142. člena ZPP. Pritožbene trditve, da opozorila o fikciji vročitve ni na pisemski ovojnici, s katero ji je sodišče vročilo sklep sodišča, so zato nerelevantne.
plačilo socialno varstvene storitve – plačilo storitve institucionalnega varstva – oprostitev plačila – zavezanec za plačilo – preživljanje staršev – preživninska obveznost do staršev – razmerja med starši in otroki
Ker toženka uveljavlja izjemo od splošnega pravila, da so otroci svoje starše dolžni preživljati, je dolžna zatrjevati in dokazati, da mati preživninske obveznosti do nje iz neupravičenih razlogov ni izpolnjevala.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - nadomestilo za invalidnost
V obdobju 8-ih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti je tožnik poleg plače iz naslova pogodbe o zaposlitvi prejemal tudi nadomestilo za invalidnosti. To nadomestilo ima značaj samostojne dajatve iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in ni sestavni del plače, zato se ne upošteva v osnovo za odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Tožniku je bila osnova pravilno odmerjena le z upoštevanjem plač in neutemeljeno uveljavlja, da naj se v osnovo upošteva tudi nadomestilo za invalidnost.
varstveni dodatek - vročitev odločbe - dan odpreme
Odločba, s katero se odloči o varstvenem dodatku, se vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme, ki se na odločbi označi. Ker je bila pritožba zoper tako vročeno odločbo vložena prepozno, jo je toženec zakonito zavrgel.
Konkurenčna klavzula (t.j. pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti za čas po prenehanju delovnega razmerja) je predvidena v določbah ZDR. Če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo (1. odstavek 39. člena ZDR). Delodajalec in delavec se lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule (1. odstavek 40. člena ZDR).
ZDR v 1. odstavku 39. člena ne predvideva nekega posebej težkega dokaznega bremena na strani delavca, ampak pomeni zgolj to, da tisti delavec, ki mu kljub spoštovanju prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, uspe zunaj te dejavnosti pridobivati primerljivi zaslužek, ne more biti upravičen še do nadomestila. Bistveno je, da je bila tožnica šest mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (obdobje veljavnosti dogovorjene konkurenčne klavzule) brezposelna in da v tem času ni pridobivala zaslužka. To pa pomeni, da ji je dolžna tožena stranka za ves čas spoštovanja konkurenčne klavzule tako na podlagi 39. člena ZDR kot tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi izplačati dogovorjeno mesečno nadomestilo.
Glavno podlago za prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule daje 1. odstavek 40. člena ZDR - da lahko konkurenčna klavzula preneha veljati sporazumno. Vsi drugi dogovori o njenem prenehanju delavcu ne smejo biti v škodo. Bistveno je, da tožnica in tožena stranka nista dosegli sporazuma o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule, nasprotno - tožena stranka je tožnico resno opozorila na možnost uveljavljanja pogodbe kazni oziroma odškodnine, če bo kršila konkurenčno klavzulo. Ker torej ni pridobila soglasja tožene stranke, predvidenega v pogodbi o zaposlitvi, je konkurenčno klavzulo še nadalje spoštovala.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka je dokazala, da je spremenila svojo organizacijo dela in je dela notranje revizije, ki jih je opravljala tožnica, oddala v izvajanje zunanjemu izvajalcu, s katerim je sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju. To pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri tem sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo in ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora delodajalec dokazati le, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - voznik avtobusa
Tožena stranka je tožniku očitala, da je nevestno opravljal delo in moralno škodoval poslovnim interesom delodajalca, ker je uporabnico mestnega prometa, ki je invalidna oseba, ko je ta želela izstopiti pri sprednjih vratih, le nemo gledal, potem ji je komaj odprl sprednja vrata, nato pa izjavil, da bo poskrbel, da ji ne dajo več vozovnice. Tožena stranka je dokazala, da je tožnik kot voznik avtobusa storil očitano kršitev delovne obveznosti, zato mu je utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožnik je več oseb zavajal, da jim bo pomagal pri izvedbi tečaja varne vožnje, pridobitvi vozniškega dovoljenja in izbrisu kazenskih točk, pri čemer za navedeno ni imel pooblastil, ter je od njih v ta namen zahteval ustrezno plačilo, ki je bilo nato tudi izvedeno (čeprav sicer na račun tretjega). Tožnik je s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnikova kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožena stranka je dokazala, da tožnica, ki je bila zadolžena za vsebinsko koordinacijo projekta v zvezi z izdelavo programske opreme za podporo izračunu cen zdravil, ni pravočasno sporočila podatkov o izvoru cen zdravil, oziroma je odgovorna za nastanek zamude pri izvedbi projekta. Dokazala je tudi, da je tožnica odklonila pripravo plana izobraževanja za leto 2014, čeprav je bilo v splošnih navodilih tožene stranke za zaposlene predvideno vsaj 5 dni izobraževanj na leto in da je na sestanku verbalno napadla dva udeleženca. S takšnim ravnanjem je tožnica najmanj iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan u
temeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.
Zahtevek za sistemiziranje delovnega mesta DMS s specialnimi znanji, ne more biti predmet sodnega varstva (18. člen ZPP). S tem, ko je bil tak tožbeni zahtevek zavrnjen, in ne zavržena tožba, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato se sodba v tem delu razveljavi in tožba glede navedenega dela tožbenega zahtevka zavrže (1. odstavek 351. člena ZPP).
ZDR člen 4, 5, 5/2, 130. ZDR-1 člen 4, 5, 5/2, 118, 130, 200, 200/1, 200/2, 200/4. ZMZPP člen 21, 21/1, 57. ZPP člen 28, 76, 76/, 339, 339/2, 339/2-14.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - sodna pristojnost - pasivna legitimacija - tuje veleposlaništvo - stroški za prevoz na delo in z dela - stroški prehrane med delom - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nerazumljiv izrek
Tožnica se je pri toženki prostovoljno vključila v organiziran delovni proces za delovni čas, krajši od polnega (25 ur tedensko), tj. čiščenje, opravljanje kurirskih storitev in strežbe (cateringa). Delo je opravljala osebno in nepretrgano, po navodilih delodajalca in pod njegovim nadzorom ter je zanj prejemala plačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v razmerju med strankama tega individualnega delovnega spora obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so bili določeni v 4. členu ZDR, ki je veljal do 12. 4. 2013, in po tem datumu v sedaj veljavnem 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova povrnitve stroškov prehrane med delom zmotno dosodilo znesek v višini maksimuma, ki ni obdavčen, saj je kot pravno podlago napačno uporabilo Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki določa višine povračil stroškov v zvezi z delom, povračil stroškov v zvezi s službenim potovanjem in drugih dohodkov, do katerih se ti skladno s 3., 4., 7. in 8. točko 1. odstavka in 2. odstavkom 44. člena ZDoh-2 ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Uredba ne določa višine povračil stroškov prehrane, do katerih je delavec upravičen. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da za toženo stranko ne velja nobena kolektivna pogodba in da tožena stranka tudi podzakonskega akta s tem v zvezi nima, zato bi se moralo opreti na pravno ureditev tega vprašanja v podobni dejavnosti, npr. v javnem sektorju. Ker zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o povrnitvi stroškov prehrane med delom v točki V izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v točki VI izreka sodbe, saj izrek, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o regresu za letni dopust, ki ga je tožena stranka dolžna izplačati tožnici, ni razumljiv in tudi ne izvršljiv. Iz izreka namreč ni razvidna višina zneskov regresov za letni dopust, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, ti zneski pa tudi ne izhajajo iz obrazložitve sodbe, zato pritožbeno sodišče odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni moglo preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, do katere je prišlo zaradi nastalih izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, ki jih samska oseba z lastnimi dohodki oziroma dohodkom družine ne more pokriti. Ob izpolnjenih pogojih se samski osebi v enem letu lahko za izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, prizna izredna denarna socialna pomoč le v višini dvakratnega minimalnega dohodka, preostale tri izredne denarne socialne pomoči pa le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile. Tožnica je uveljavljala izredno denarno socialno pomoč kot pomoč za stroške preživljanja, ki jih ne zmore, ker se je iz razlogov, na katere ni mogla vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti. Za ta namen pa je tožnica v letu 2014 že prejela izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njenih minimalnih dohodkov in je bila upravičena le do razlike, do katere je prišlo zaradi uskladitve minimalnega dohodka od 1. 7. 2014, to je do 7,96 EUR. Tožnica bi bila glede na tretji odstavek 33. člena ZSVarPre upravičena do izredne denarne pomoči v višini treh njenih minimalnih dohodkov le za namen kritja izrednih stroškov, nastalih zaradi naravne nesreče ali višje sile. Takšnih izrednih stroškov pa tožnica tekom postopka ni navajala in tudi ni na tej podlagi uveljavljala izredne denarne socialne pomoči za kritje takšnih izrednih stroškov. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za priznanje tretje izredne denarne socialne pomoči v letu 2014 utemeljeno zavrnilo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0023408
ZKP člen 502b, 502b/4. KZ-1 člen 75, 75/4. ZZZDR člen 51, 51/1, 57, 57/1.
odvzem premoženjske koristi – začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – skupno premoženje zakoncev – prenos predmeta začasnega zavarovanja na bližnjega sorodnika – storilec kaznivega dejanja
Predmet začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni zgolj premoženje, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, temveč gre pri obravnavanem ukrepu za zavarovanje vrednosti premoženjske koristi, katere odvzem prihaja v poštev v kazenskem postopku.
Premoženje, ki ga zakonca pridobita v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje. Čeprav bi bilo kasneje razdeljeno, se s tem okoliščina, da gre za skupaj pridobljeno premoženje, ki je lahko predmet zavarovanja, v ničemer ne spremeni.
Če je bilo premoženje, ki je predmet začasnega zavarovanja, prenešeno na bližnjega sorodnika storilca kaznivega dejanja, se temu, na katerega je bilo prenešeno kakšno storilčevo premoženje, odvzame premoženjska korist, razen če dokaže, da je zanj plačal dejansko vrednost.