invalidska pokojnina - izpolnjevanje pokojninske dobe - gostota zavarovanja - pravice na podlagi invalidnosti
Pri pravici do invalidske pokojnine iz naslova I. kategorije invalidnosti, kakor pri pridobitvi pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, zavarovanci pridobijo pravice, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (42. in 69. člen ZPIZ-2). Tožnik je do dneva nastanka invalidnosti 22. 4. 2013 dopolnil 6 let, 9 mesecev in 2 dni pokojninske dobe, za izpolnitev minimalne pokojninske dobe pa bi moral dopolniti 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Ker tožnik ne izpolnjuje potrebne pokojninske dobe za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje nadalje utemeljeno navaja, da je skladno z določilom 247. člena OZ pogodbeno kazen mogoče dogovoriti bodisi zaradi nepravilne izpolnitve (kamor sodi tudi izpolnitev z zamudo), bodisi zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, pri čemer je dodati, da če je kazen dogovorjena za primer zamude z izpolnitvijo, ima upnik pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen. Po stališču pritožbenega sodišča zato neizpolnitev obveznosti vedno ne izključuje uveljavljanja pogodbene kazni dogovorjene za primer zamude z izpolnitvijo, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Prav dejstvo, da dela niso bila dokončana, po stališču pritožbenega sodišča dokazuje, da je prišlo tudi do zamude z izpolnitvijo.
ZSV člen 9, 10, 10/1, 11, 11/1, 11/1-4, 100, 100/3.
institucionalno varstvo - plačilo - oče - otrok - samska oseba
Pravica do oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva je odvisna od materialnega položaja osebe. Po 9. členu ZUPJS se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo s tem zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje. V prvem odstavku 10. člena ZUPJS je določeno, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še zakonec ali izven zakonski partner ter otroci, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati. Ker upravičenka ni v nobenem od naštetih družinskih razmerjih, ni pravilno, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila storitev institucionalnega varstva upoštevala tudi očeta upravičenke in da tožnice ni obravnavala kot samsko osebo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - varstveni dodatek
Po 7. odstavku 36. člena ZSVarPre se upravičencu do trajne denarne socialne pomoči ali upravičencu, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj štiriindvajsetkrat, če je lastnik nepremičnine, z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti to nepremičnino, v korist Republike Slovenije. Skladno s 53. členom ZSVarPre se upravičencu do varstvenega dodatka, če je lastnik nepremičnine, z odločbo o upravičenosti do varstvenega dodatka prepove odtujiti in obremeniti to nepremičnino, v korist Republike Slovenije. Tožniku so bile priznane pravice do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka in plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015. Tožnik je tudi lastnik nepremičnine in je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj štiriindvajsetkrat. V obravnavanem primeru so izpolnjeni pogoji za zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine po 7. odstavku 36. člena ZSVarPre kot tudi po 53. členu ZSVarPre. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke v delu, v katerem tožniku prepoveduje odtujitev in obremenitev stanovanja, ni utemeljen.
Tožnik je v obravnavanem individualnem delovnem sporu zoper drugo toženko uveljavljal solidarno plačilo odpravnine. Obveznost plačila odpravnine je solidarna samo, če tako določa zakon ali če se o tem izrecno dogovorita stranki. ZDR v prvem odstavku 109. člena določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dolžan delavcu izplačati odpravnino. Delavcu je tako odpravnino dolžan izplačati tisti delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, v konkretnem primeru prva toženka, zato ni bistveno, kdo je bil tožnikov dejanski delodajalec. Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve delavca do delodajalca prevzemnika je sicer določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Ker tožnik ni bil tisti, ki je zaradi poslabšanja pogojev odpovedal pogodbo o zaposlitvi, terjatev iz naslova plačila odpravnine pa ni nastala do datuma prenosa, niso podani pogoji iz 4. odstavka 73. člena ZDR za solidarno odgovornost druge toženke.
Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov tožnika zoper prvo toženo stranko. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev je razvidno, da je tožnik v stečajnem postopku prijavil stroške postopka, vendar jih je stečajna upraviteljica prerekala. Ker tožnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ni predlagal nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka, je skladno s sedmim odstavkom 301. člena ZFPPIPP terjatev iz naslova pravdnih stroškov v razmerju do stečajnega dolžnika (prve toženke) prenehala.
ZDR-1 člen 84, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 118. Kolektivna pogodba grafične dejavnosti člen 17, 17/1, 17/2, 17/3, 17/4, 17/5, 17/7. 17/8, 17/9.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji - sodna razveza - denarno povračilo
Tožena stranka ni dokazala, katere kriterije iz Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti je uporabila pri določitvi presežnih delavcev, niti na kakšen način jih je uporabila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka kršila določila Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti, pri čemer je kot odločilni glavni kriterij štela delovno dobo delavcev pri njej in tako odpustila tožnika, ki se je izmed primerljivih delavcev zaposlil zadnji. Tožena stranka namreč ni ugotavljala delovnih izkušenj tožnika in primerljivih delavcev, pri tem pa ni mogoče upoštevati le delovnih izkušenj, ki jih je tožnik pridobil pri toženi stranki, pač pa vse pridobljene delovne izkušnje na enakih ali sorodnih delih v času trajanja delovnih razmerij. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
SOCIALNO VARSTVO - IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0014697
ZDSS-1 člen 70, 70-2. ZIZ člen 270. ZSDP-1 člen 79, 79/3, 83, 83/1, 83/4.
delno plačilo za izgubljeni dohodek - začasna odredba - verjetnost izkazane terjatve
Tožnica je z verjetnostjo izkazala, da gre pri hčerki za bolezenska stanja po 3. odstavku 79. člena ZSDP-1, po katerem staršem teh otrok ob pogoju, da so zapustili trg dela zaradi otrokove oskrbe, pripada izplačilo delnega plačila za izgubljeni dohodek. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica predlagala, da se toženi stranki naloži plačilo delnega plačila za izgubljeni dohodek v določenem znesku do konca postopka.
ZAVAROVANJE TERJATEV - STEČAJNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC0004510
ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-4.
predhodna odredba - rubež denarnih sredstev na računu - odločba Ustavnega sodišča - nastanek škode
Tožeča stranka v stečajnem postopku nad dolžnikom ne bi imela ločitvene pravice, četudi bi bila denarna sredstva še zarubljena, saj predhodne odredbe tožeča stranka do začetka stečajnega postopka ni opravičila, z začetkom stečajnega postopka pa je to pravico izgubila in ji ni mogla nastati škoda, kot jo je zatrjevala in jo je vezala na predhodno odredbo in na njeni podlagi pridobljeno ločitveno pravico.
ZLPP člen 5, 5/1. ZSKZ člen 14, 14/3. ZLNDL člen 3,5. ZCes-1 člen 39, 39/2. ZFPPIPP člen 22.
ugotovitev lastninske pravice - izločitev nepremičnin iz stečajne mase - družbeni kapital podjetja - kmetijska zemljišča - gozdovi - nezazidana stavbna zemljišča
Iz drugega stavka tretjega odstavka 14. člena ZSKZ namreč jasno izhaja, da tisti del kmetijskih zemljišč in gozdov (nezazidana stavbna zemljišča, ki na dan 11.3.1993 v prostorskem izvedbenem aktu niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča), ki je bil na dan 11.3.1993 v upravljanju občine, postane s tem dnem last občine, na območju katere leži, preostala kmetijska zemljišča in gozdovi pa preidejo na dan 11.3.1993 v last Republike Slovenije.
Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo (na podlagi arhivskih posnetkov Geodetskega inštituta Slovenije na dan 16.6.1991), da gre pri omenjenih nepremičninah iz točke I izreka izpodbijane sodbe za zemljišča, po katerih so že pred letom 1991 potekale občinske ceste in poti (to izhaja tudi iz priloženih potrdil o namenski rabi, potrdil o kategorizaciji občinskih cest in rednih izpiskov iz zemljiške knjige). To pa pomeni, da gre za nezazidana stavbna zemljišča, ki se štejejo za kmetijska zemljišča in gozdove in ki so bila na dan 11.3.1993 v upravljanju tožeče stranke (drugi odstavek 39. člena Zakona o cestah). Nobenega dvoma tudi ni, da gre za nepremičnine, ki ležijo na območju tožeče stranke.
Sodišče prve stopnje je kot edini argument za zavrnitev zahtevka uporabilo dejstvo, da je bilo vozilo tožene stranke v času nesreče zavarovano pri zavarovalnici X d.d. O v tožbi zatrjevanih pravnoodločilnih dejstvih pa izpodbijana sodba nima nobenega razloga.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VDS0015157
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 259, 259/3, 190, 190/1, 254. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-1, 25, 25-6, 26. URS člen 15, 15/2, 15/3, 50, 51.
povračilo stroškov terapij - stroški prevoza - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - prosti preudarek
Zakonita zastopnica tožnice je v tem socialnem sporu uveljavljala povrnitev stroškov intenzivne therasuit terapije, ki je bila opravljena v zasebni nevrofizioterapevtski ambulanti in s tem povezanih potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnici pripada pravica do zdravljenja oziroma rehabilitacije, vendar pa te pravice ni uveljavljala skladno z določbami Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, zato je tožbeni zahtevek na povračilo stroškov zavrnilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je zmotna. V takem primeru tretji odstavek 259. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja toženi stranki daje pooblastilo, da po prostem preudarku odloči, ali obstajajo pogoji za povrnitev stroškov, kot jih je uveljavljala zakonita zastopnica tožnice. Sodišče prve stopnje je prevelik poudarek dalo ugotavljanju izjemnosti zdravstvenega stanja tožnice v primerjavi z drugimi zavarovanci. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja sicer govorijo o izjemni odobritvi, kar pomeni, da le v primeru, če nekdo ni upravičen do pravice, mu lahko tožena stranka, izjemoma odobri povračilo določenih izdatkov, ki jih je imel za zdravstvene storitve. Vsak primer je potrebno obravnavati posebej, torej ugotavljati konkretno dejansko stanje ter nato glede na tako ugotovitev sprejeti odločitev, ali se lahko izjemoma odobri povračilo sredstev. V sporni zadevi ni bilo ustrezno razčiščeno, ali je bila tožnica deležna ustrezne ter zadostne nevrofizioterapije glede na njeno zdravstveno stanje. Prav tako dejstvo, da ta vrsta terapije (therasuit terapije) še ni uradno verificirana, ne pomeni, da tožnica zgolj zaradi tega ni upravičena do povračila stroškov. Bistveno je namreč, ali gre v tem primeru zgolj za alternativno tehniko oziroma terapijo v smislu 6. točke 25. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ali pa gre za terapijo, ki sicer v Sloveniji še ni uradno verificirana, se pa ta vrsta terapije uporablja v drugih državah oziroma je drugje že verificirana in ali je ta terapija v primeru tožnice prispevala k izboljšanju zdravstvenega stanja oziroma preprečevanju njenega poslabšanja, kar je tudi namen ostalih tehnik oziroma nevrofizioterapevtskih obravnav. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
denarno nadomestilo za čas brezposlenosti - zmotna uporaba materialnega prava - izključitveni razlog
Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nadomestila za primer brezposelnosti, ker pred pristojnim delovnim sodiščem ni uveljavljal nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (4. alinea 2. odstavka ZUTD) oziroma za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva, ker mu ni bilo ponujeno ustrezno delovno mesto (8. alinea 2. odstavka ZUTG). Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Za izključitveni razlog iz 4. alineje 2. odstavka 63. člena ZUTD bi šlo samo v primeru, če bi tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi delodajalčeve redne odpovedi, ker delavec ni sprejel predloga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas. Tožniku pa je bilo v konkretnem primeru ponujeno neustrezno delovno mesto oziroma neustrezna zaposlitev, ki je tožnik ni sprejel, zato ne gre za izključitveni razlog po 4. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD. Poleg tega pri tožniku ni šlo za prenehanje delovnega razmerja po določbah ZDR, ki določajo posebno varstvo pred odpovedjo, tako da že iz tega razloga ne gre za dejanski stan iz 8. alineje 2. odstavka 63. člena ZUTD in za izključitveni razlog za pridobitev pravice do nadomestila za primer brezposelnosti. Ker pri tožniku nista podana izključitvena razloga ne po 4. in ne po 8. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD za odklonitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, sta izpodbijani odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravilo in tožniku od 30. 5. 2012 priznalo pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ter odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju nadomestila za primer brezposelnosti odločeno s posebno odločbo v roku 30 dni.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nespoštovanje navodil zdravnika - opravljanje pridobitnega dela v času bolniškega staleža - odhod iz kraja bivanja
Tožnik v času odsotnosti z dela zaradi poškodbe ni spoštoval navodil osebnega oziroma imenovanega zdravnika, ko je v določenih dneh opravljal pridobitno delo in brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma imenovanega zdravnika odpotoval iz kraja bivanja. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
V nadaljnjih vlogah je sicer podal tudi predloge „kot do sedaj“ vendar je tak dokazni predlog nesubstanciran, saj ne pove, v zvezi s konkretno katerim dejstvom predlaga zaslišanje priče Temnika. Dokazni predlog je bil zato pravilno zavrnjen.
Priča je v skladu z določbami ZPP podala pisno izjavo, iz katere izhaja le, da je kontaktirala s prvim tožnikom glede plačila in da mu je predlagala, da se obrne na investitorja objekta. Ko je sodišče to izjavo prebralo, je tožeča stranka sicer res zahtevala zaslišanje, vendar dejstva, ki izhajajo iz izjave, po stališču sodišča prve stopnje v zadevi niso relevantna, saj se nanašajo na obdobje, ko so bila dela že opravljena, poleg tega pa v izjavi ni ničesar glede tožencev. Tožeča stranka v zvezi s tem na naroku ni imela nobenih ugovorov (da bi priča lahko izpovedovala še o čem drugem), zato je bil dokazni predlog za zaslišanje priče pravilno zavrnjen, ker se ni nanašal na odločilno dejstvo v zadevi.
Gre namreč za škodo, ki naj bi jo toženci povzročili v zvezi s svojim delom, zato bi imel oškodovanec zahtevke do njih neposredno le, če bi škodo povzročili namenoma (drugi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Da je bila škoda povzročena namenoma (in ne zgolj iz malomarnosti), pa je dokazno breme tožeče stranke, ki bi morala dokazati, da so toženci vedeli, da tožeča stranka plačila ne bo dobila in so jo kljub temu prepričevali in prepričali, da sklene posel in ga izvede do konca.
ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 436, 436/3. OZ člen 190. ZObr člen 98c, 98c/1. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami člen 4, 4/3, 4/3-3, 6, 6/1, 6/4, 8, 9, 9/1, 10, 10/1, 10/2, 10/4.
vračilo preveč izplačane plače - obveznost plačila - vojak - obračun plače - napotitev na delo izven države - vojaška služba
Iz četrtega odstavka 6. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, izhaja, da se plača pripadniku, ki opravlja vojaško službo izven države manj kot 30 dni v mesecu, obračunava za vsak dan napotitve, ko dejansko dela, vključno s soboto, nedeljo in praznikom oziroma dela prostim dnevom, in sicer le za dejanske dneve dela izven države, kar pa ne vpliva na opravljeno redno mesečno delo v državi. Toženec je vojaško službo izven RS opravljal do 22. 2. 2010, torej 22 dni v mesecu februarju 2010. Ker je to manj kot 30 dni v mesecu, se mu plača obračuna samo za navedenih 22 dni, in sicer na način, kot ga določa četrti odstavek 6. člena Uredbe. Ker sodišče prve stopnje pri izračunu plače toženca za februar 2010 ni upoštevalo 4. odstavka 6. člena Uredbe, je zmotno uporabilo materialno pravo.
Tožnica je določnega dne po elektronski pošti poslala dopis, v katerem je napadla in diskreditirala delavca in v agresivnem, hujskaškem in sovražnem tonu uporabljala neprimerne, objektivno žaljive in podcenjujoče besede. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vsebina dopisa objektivno žaljiva in da je tožnica z navedenim dejanjem izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, hkrati pa tudi naklepoma huje kršila pogodbeno in zakonsko obveznost prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. Poleg tega je tožnica zaradi večinskega poslovnega deleža v v konkurenčni družbi, ki se enako kot tožena stranka ukvarja z dejavnostjo čistilnih servisov in je tudi invalidsko podjetje, imela odločilen vpliv na poslovanje konkurenčne družbe in bi lahko znanja in podatke, pridobljene pri delu pri toženi stranki, uporabljala v navedeni družbi, s čimer je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbeno in zakonsko konkurenčno prepoved iz 39. člena ZDR-1. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1.
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015049
ZPP člen 195, 343, 343/4. ZDR člen 184. OZ člen 149.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - zmotna uporaba materialnega prava - odbitna franšiza
Prva tožena stranka je s tretje toženo stranko opravljala dela na skupnih projektih, in sicer kot podizvajalec z orodjem tretje tožene stranke. Tožniku, ki je bil pri prvi toženi stranki zaposlen kot varilec in je z električno brusilko z zaščitnim ščitom brusil oziroma čistil zvar, je spornega dne zgrabilo brusilko in mu jo izbilo iz roke, tako da se je z njo porezal med vratom in prsnim košem in utrpel vreznine sprednjega spodnjega dela vratu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prva tožena stranka skladno s 184. členom ZDR kot delodajalec tožniku odgovorna za škodo, ki mu je nastala pri delu oziroma v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Električna brusilka je nevarna stvar, do nezgode pa je prišlo zato, ker je zvar zgrabil brusilko. Zato je podana objektivna odgovornost prve tožene stranke za nastalo škodo. Pri tem ni pomembno, da je prva tožena stranka uporabljala električno brusilko, ki je bila v lasti tretje tožene stranke. Dejavnost, ki jo je izvajala prva tožena stranka, to je brušenje zvarov, je na način, kot se to dela, tudi ob pravilni uporabi stroja nevarna dejavnost.
založitev pravdnih stroškov – priča – povrnitev potrebnih stroškov priče – potni stroški priče
Ker sta dokazni predlog za zaslišanje priče podali obe pravdni stranki, je vsaka od njiju dolžna založiti polovico stroškov, potrebnih za njen prihod na sodišče.
delna invalidska pokojnina - priznanje novih pravic - invalid III. kategorije invalidnosti - invalid i. kategorije invalidnosti
V 159. členu ZPIZ-1 je določeno, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da določila 159. člena ZPIZ-1 ni mogoče v konkretni zadevi tolmačiti tako, da se delna invalidska pokojnina, priznana skladno s 93. členom ZPIZ-1, tožniku preneha izplačevati zgolj zato, ker so mu bile priznane nove stvarne omejitve delovne zmožnosti. Razlog, da tožnik ni začel opravljati novega dela (tožniku je od 1. 6. 2010 dalje pripadala pravica do dela na drugem delu z omejitvami), je v tem, da je bil ves čas neprekinjeno v bolniškem staležu, do njegove invalidske upokojitve. Kadar v celoti in sočasno z novo odločitvijo o novih pravicah iz naslova invalidnosti ni odločeno, ima zavarovanec še nadalje priznano pravico do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1, ki mu jo je tožena stranka dolžna izplačevati vse do takrat, dokler ne odloči, ali in v kakšni višini gre tožniku nova pravica. S takšnim postopanjem se varuje položaj delovnih invalidov, saj v nasprotnem primeru pride do tega, da so zavarovancem priznane nove pravice, denarne dajatve iz naslova novih pravic pa niso še določene. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da ima tožnik tudi v spornem obdobju pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine, pravilna.