delna invalidska pokojnina - priznanje novih pravic - invalid III. kategorije invalidnosti - invalid i. kategorije invalidnosti
V 159. členu ZPIZ-1 je določeno, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da določila 159. člena ZPIZ-1 ni mogoče v konkretni zadevi tolmačiti tako, da se delna invalidska pokojnina, priznana skladno s 93. členom ZPIZ-1, tožniku preneha izplačevati zgolj zato, ker so mu bile priznane nove stvarne omejitve delovne zmožnosti. Razlog, da tožnik ni začel opravljati novega dela (tožniku je od 1. 6. 2010 dalje pripadala pravica do dela na drugem delu z omejitvami), je v tem, da je bil ves čas neprekinjeno v bolniškem staležu, do njegove invalidske upokojitve. Kadar v celoti in sočasno z novo odločitvijo o novih pravicah iz naslova invalidnosti ni odločeno, ima zavarovanec še nadalje priznano pravico do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1, ki mu jo je tožena stranka dolžna izplačevati vse do takrat, dokler ne odloči, ali in v kakšni višini gre tožniku nova pravica. S takšnim postopanjem se varuje položaj delovnih invalidov, saj v nasprotnem primeru pride do tega, da so zavarovancem priznane nove pravice, denarne dajatve iz naslova novih pravic pa niso še določene. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da ima tožnik tudi v spornem obdobju pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine, pravilna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023396
KZ-1 člen 53, 53/2, 53/2-6, 55, 55/1, 87. ZKP člen 402, 402/3, 407, 407/2.
neprava obnova kazenskega postopka – združitev kazni – istovrstne kazni – kazen zapora – stranska denarna kazen – nezdružljivost zapora in denarne kazni – izvršitev denarne kazni s spremembo v zapor – način izvršitve denarne kazni – zavrnitev pritožbe
Če je bila obsojencu z eno pravnomočno obsodbo izrečena kazen zapora, z drugo pravnomočno sodbo pa denarna kazen, neprava obnova postopka ne pride v poštev, ker navedenih kazni ni mogoče združiti v eno samo kazen. To velja tudi, če je bila denarna kazen, ki je ni bilo mogoče prisilno izterjati po določbi 87. člena KZ-1, izvršena tako, da je bila spremenjena v zaporno kazen, saj le-ta po svoji vsebini predstavlja „zgolj“ način izvršitve denarne kazni.
ZDR-1 člen 20, 20/1, 34, 84, 84/2, 85, 85/2, 86, 86/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. ZPP člen 212.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - zloraba odsotnosti z dela zaradi bolezni
Tožnik je spornega dne v času bolniškega staleža kljub prepovedi izhodov odpotoval izven kraja bivanja brez dovoljenja osebne zdravnice. Kršil pa je tudi zdravniška navodila, saj ima kot invalid III. kategorije invalidnosti prepoved dvigovanja bremen, težjih od 5 kg. Pri prodaji plinske jeklenke je namreč z dvigom jeklenke, ki je bila težka 30 kg, ravnal v nasprotju z zdravniškimi navodili in zdravniškim spričevalom. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen pa je tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer nezmožnost opravljanja dela do izteka odpovednega roka. Zloraba odsotnosti z dela zaradi bolezni predstavlja ravnanje, ki pomeni izgubo zaupanja tožene stranke do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče do izteka odpovednega roka. Tožnik je z ravnanjem v nasprotju z navodili v odločbah ZPIZ in ZZZS ter navodilih pristojne osebne zdravnice kršil tudi pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (34. člen ZDR-1). Tožena stranka je tožniku utemeljeno očitala hudo malomarnost, saj je iz odločbe ZZZS jasno izhajala obveznost ravnanja v skladu z navodili lečečega zdravnika in prepoved potovanja izven kraja bivanja brez odobritve izbranega zdravnika. Ravnanja v nasprotju z zdravniškimi navodili v času bolniškega staleža predstavljajo grožnjo tudi za poslabšanje zdravstvenega stanja, posebno s prenašanjem težjih bremen. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Zmotno je tožničino materialno pravno naziranje, da naj bi bila dodana doba ena od možnih sestavin pokojninske dobe, oz. da naj bi šlo za pokojninsko dobo iz naslova posebne dobe. Dodana doba ni pokojninska doba. Te dobe ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo niti je uspešno uveljavljati v posebnem ugotovitvenem upravnem postopku kot pokojninsko dobo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala ugotovitev, da se v pokojninsko dobo šteje čas šolanja na dodiplomskem študiju na določeni fakulteti.
pravica do povrnitve škode – neupravičeno izrečena globa za prekršek – odškodnina – neupravičena pridobitev – pred pravnomočnostjo plačana globa – zahteva za sodno varstvo – tek obresti – začetek teka zakonskih zamudnih obresti – nepoštenost pridobitelja
Temeljni pogoj za pravico do povrnitve škode zaradi plačila globe pred pravnomočnostjo iz 193. člena ZP-1 je, da je bila globa plačana neupravičeno, torej da nima podlage v kasneje izrečeni sankciji, ali da plačilo ni zapadlo.
Tožeči stranki sta hkrati vložili zahtevo za varstvo zakonitosti in plačali izrečeno globo. Ker sta torej globo plačali še pred njeno pravnomočnostjo, pa tega nista bili dolžni, tožene stranke ni mogoče šteti za nepoštenega pridobitelja v smislu 193. člena OZ že od trenutka prejema plačila.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VDS0015157
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 259, 259/3, 190, 190/1, 254. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-1, 25, 25-6, 26. URS člen 15, 15/2, 15/3, 50, 51.
povračilo stroškov terapij - stroški prevoza - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - prosti preudarek
Zakonita zastopnica tožnice je v tem socialnem sporu uveljavljala povrnitev stroškov intenzivne therasuit terapije, ki je bila opravljena v zasebni nevrofizioterapevtski ambulanti in s tem povezanih potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnici pripada pravica do zdravljenja oziroma rehabilitacije, vendar pa te pravice ni uveljavljala skladno z določbami Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, zato je tožbeni zahtevek na povračilo stroškov zavrnilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je zmotna. V takem primeru tretji odstavek 259. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja toženi stranki daje pooblastilo, da po prostem preudarku odloči, ali obstajajo pogoji za povrnitev stroškov, kot jih je uveljavljala zakonita zastopnica tožnice. Sodišče prve stopnje je prevelik poudarek dalo ugotavljanju izjemnosti zdravstvenega stanja tožnice v primerjavi z drugimi zavarovanci. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja sicer govorijo o izjemni odobritvi, kar pomeni, da le v primeru, če nekdo ni upravičen do pravice, mu lahko tožena stranka, izjemoma odobri povračilo določenih izdatkov, ki jih je imel za zdravstvene storitve. Vsak primer je potrebno obravnavati posebej, torej ugotavljati konkretno dejansko stanje ter nato glede na tako ugotovitev sprejeti odločitev, ali se lahko izjemoma odobri povračilo sredstev. V sporni zadevi ni bilo ustrezno razčiščeno, ali je bila tožnica deležna ustrezne ter zadostne nevrofizioterapije glede na njeno zdravstveno stanje. Prav tako dejstvo, da ta vrsta terapije (therasuit terapije) še ni uradno verificirana, ne pomeni, da tožnica zgolj zaradi tega ni upravičena do povračila stroškov. Bistveno je namreč, ali gre v tem primeru zgolj za alternativno tehniko oziroma terapijo v smislu 6. točke 25. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ali pa gre za terapijo, ki sicer v Sloveniji še ni uradno verificirana, se pa ta vrsta terapije uporablja v drugih državah oziroma je drugje že verificirana in ali je ta terapija v primeru tožnice prispevala k izboljšanju zdravstvenega stanja oziroma preprečevanju njenega poslabšanja, kar je tudi namen ostalih tehnik oziroma nevrofizioterapevtskih obravnav. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
pravočasna pritožba - postopek za ureditev stikov - nepravdna zadeva - sodne počitnice rok za vložitev pritožbe
Posebno ureditev poslovanja sodišč in tek procesnih rokov v času sodnih počitnic je uvedel Zakon o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/1994), ki je začel veljati 28. 4. 1994 in sicer v določbi 83. člena. Namen takšne takratne nove ureditve in opredelitve nujnosti tovrstnih nepravdnih zadev je bil usklajen s posebnim pomenom hitrosti reševanja zadev iz razmerij med starši in otroki zaradi narave teh razmerij in s takratno sodno pristojnostjo sodišč v odločanju o zadevah iz razmerij med starši in otroki. Takratna sodna pristojnost je bila podana za odločanje o vzgoji, varstvu in oskrbi ter preživljanju otrok, odločanje o stikih otrok s starši pa je bilo v pristojnosti upravnih organov (skrbstvenih organov). Leta 2004 je bila z novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v sodno pristojnost prenesena tudi pristojnost za odločanje o stikih. Za odločanje o stikih, kadar se o njih ne odloča skupaj s sporom o varstvu in vzgoji otrok, je bilo določeno, da se odloča v nepravdnem postopku. Določba 83. člena ZS se v opredelitvi nujnih zadev pod točko 3 drugega odstavka vse od njegove uveljavitve do danes ni spremenila. Zato pa je glede na namen navedene določbe in naravo razmerij stikov otrok s starši tudi nepravdne zadeve, ki se nanašajo na stike otrok s starši, šteti kot nujne zadeve po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZS.
V predmetni pravdi je odločilno vprašanje, ali so toženci zavestno zavajali tožnika, da se je ta prav zaradi tega zavajanja odločil in najprej sprejel posel, nato pa pred zaključkom dela od posla ni odstopil. Gre namreč za škodo, ki naj bi jo toženci povzročili v zvezi s svojim delom, zato bi imel oškodovanec zahtevke do njih neposredno le, če bi škodo povzročili namenoma (drugi odstavek 147. člena OZ). Da je bila škoda povzročena namenoma (in ne zgolj iz malomarnosti), pa je dokazno breme tožeče stranke, ki bi morala dokazati, da so toženci vedeli, da tožeča stranka plačila ne bo dobila in so jo kljub temu prepričevali in prepričali, da sklene posel in ga izvede do konca.
ugovor tretjega – pravica, ki preprečuje izvršbo – pogodbeno pridobljena hipoteka – pridobitev lastninske pravice
Tretja bi lahko z verjetnostjo izkazala, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo le, če bi izkazala, da ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico v pričakovanju, ki jo je pridobila pred upnikovo pogodbeno pridobitvijo hipoteke, kar pa iz njenih navedb v povezavi z zemljiškoknjižnim stanjem ne izhaja.
ZGD-1 člen 10, 10/1, 10a, 10a/9, 623, 623/1, 623/4.
statusno preoblikovanje družb - oddelitev z ustanovitvijo nove družbe - omejitev ustanavljanja družb - omejitev pridobitve statusa družbenika - zakonski pogoji za pridobitev statusa družbenika - javni seznam neplačnikov - naknadna odsvojitev poslovnega deleža
Omejitve ustanavljanja družb in podjetnikov ter pridobitve statusa družbenika iz 10.a člena ZGD-1 veljajo tudi v primeru statusnega preoblikovanja družb, ko z oddelitvijo nastane nova družba.
ZDR-1 člen 4, 11, 11/1, 11/2, 17, 17/4, 22, 5, 200, 200/1, 200/2. ZDR člen 9.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - pogodba civilnega prava - ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi
Tožnik je delo za toženo stranko opravljal osebno in je zanj mesečno prejemal plačilo. Delo je opravljal po navodilih in pod nadzorom delodajalca, enako kot redno zaposleni delavci. Izpolnjeval je tudi razpisne pogoje za opravljanje dela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 29. 9. 2011 do 30. 9. 2014 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto „likovni TV oblikovalec“. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik s 1. 10. 2014 prenehal opravljati delo za toženo stranko in ga je ponovno opravljal v času od 14. 1. 2015 do 31. 3. 2015 po novi pogodbi. Sodišče mu zato utemeljeno ni priznalo delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2014 do 13. 1. 2015 in tudi ne delovnega razmerja po 1. 4. 2015. Tožnik namreč v 30 dnevnem roku po prenehanju dela za toženo stranko, to je od 31. 3. 2015 ni zahteval ugotovitve nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.
ZPIZ-1 člen 275, 275/3. ZUP člen 237, 237-7. ZDSS-1 člen 81, 81/2.
preplačilo - vrnitev preveč izplačanih zneskov - nasprotje v izreku - zmotna uporaba materialnega prava - procesna kršitev
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da višine preplačila, ugotovljene v izpodbijanem drugostopenjskem upravnem aktu, ni mogoče preizkusiti. Izrek odločbe ni jasen in je sam s seboj v nasprotju ter tudi v nasprotju z obrazložitvijo. To pomeni, da je v izpodbijanih upravnih odločbah prišlo do bistvene kršitve iz 7. točke 237. člena ZUP, zaradi katerih jih ni mogoče preizkusiti. Zaradi ugotovljene procesne kršitve je sodišče prve stopnje izpodbijane nezakonite upravne akte utemeljeno odpravilo. Vendar za sodno socialni spor načeloma velja, da gre za spor polne jurisdikcije. To načelo je implementirano v 2. odstavku 81. člena ZDSS-1, po katerem sodišče v primeru, ko tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijana upravna akta delno ali v celoti odpravi in samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Te določbe pa sodišče prve stopnje s tem, ko je le odpravilo izpodbijane posamične upravne akte, ni pravilno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča v izpodbijani I. točki izreka delno spremenilo tako, da je po odpravi upravnih aktov zaradi ugotovljene bistvene kršitve ZUP, zadevo potrebno vrniti v ponovno predsodno upravno odločanje.
OZ člen 637, 639. ZPP člen 106, 286b. Ustava RS člen 22.
pravica do izjavljanja v postopku – pravica do informacije
Da se lahko strankam zagotovi pravica do izjavljanja, jim mora biti kot predpogoj zagotovljena pravica do informacije. To pravico sodišče omogoči (med drugim tudi) tako, da vloge pravdnih strank vroča vsem preostalim strankam v postopku. Toženki iz tega postopka sta navadni sospornici, vsaka s svojim pooblaščencem, zato bi moralo sodišče vloge vsake izmed njiju vročati tudi drugi.
nesklepčnost tožbe – pogodbeno dogovorjeno delo – trditveno in dokazno breme – neprerekana dejstva
Poleg tega pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni prerekala dejstva (ki ga je zatrjevala tožeča stranka), da se omenjeni dobropis nanaša na omenjeno pogodbo z dne 8.8.2011. Neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).
ZPP člen 214, 214/2. ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/6, 89, 89/, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmanjšanje števila zaposlenih - poslovalnica
Delodajalec se lahko glede na potrebe svojega poslovanja prosto odloči, da bo po ugotovljenem poslovnem razlogu v eni izmed svojih poslovalnic le v tej zmanjšal število delavcev na določenih delovnih mestih in ne nujno na ravni celotnega podjetja. Ker je bila tožnica v poslovalnici A., v kateri je nastal razlog za odpoved, edina zaposlena na delovnem mestu poslovodje, ni potrebno dokazovanje, zakaj je dobila odpoved ona in ne kateri izmed poslovodij drugih poslovalnic.
ZPIZ-1 člen 63, 63/1, 63/1-1, 63/1-2. ZPIZ-2 člen 66, 66/1, 66/1-2.
telesna okvara - invalidnina - vzrok - poškodba izven dela - poškodba pri delu
Pravno podlago v konkretni zadevi predstavlja ZPIZ-1, ki je veljal v času, ko je prišlo do poškodbe na poti na delo. To pa pomeni, da ZPIZ-2 za razmerja, ki so nastala že v času veljavnosti prejšnjega zakona (ZPIZ-1), ni mogoče uporabiti. Tožnik je že na Zavodu za zdravstvo zavarovanje Slovenije prejemal nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo, s tem da je bil vzrok začasne nezmožnosti za delo poškodba pri delu. ZPIZ-2 pa niti v prehodnih določbah ne določa veljavnosti za nazaj, torej da bi bilo potrebno poškodbo, za katero je bilo že ugotovljeno, da je nastala pri delu, od uveljavitve ZPIZ-2 dalje, torej od 1. 1. 2013 dalje, šteti za poškodbo izven dela.
Tožnik je v obravnavanem individualnem delovnem sporu zoper drugo toženko uveljavljal solidarno plačilo odpravnine. Obveznost plačila odpravnine je solidarna samo, če tako določa zakon ali če se o tem izrecno dogovorita stranki. ZDR v prvem odstavku 109. člena določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dolžan delavcu izplačati odpravnino. Delavcu je tako odpravnino dolžan izplačati tisti delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, v konkretnem primeru prva toženka, zato ni bistveno, kdo je bil tožnikov dejanski delodajalec. Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve delavca do delodajalca prevzemnika je sicer določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Ker tožnik ni bil tisti, ki je zaradi poslabšanja pogojev odpovedal pogodbo o zaposlitvi, terjatev iz naslova plačila odpravnine pa ni nastala do datuma prenosa, niso podani pogoji iz 4. odstavka 73. člena ZDR za solidarno odgovornost druge toženke.
Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov tožnika zoper prvo toženo stranko. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev je razvidno, da je tožnik v stečajnem postopku prijavil stroške postopka, vendar jih je stečajna upraviteljica prerekala. Ker tožnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ni predlagal nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka, je skladno s sedmim odstavkom 301. člena ZFPPIPP terjatev iz naslova pravdnih stroškov v razmerju do stečajnega dolžnika (prve toženke) prenehala.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015049
ZPP člen 195, 343, 343/4. ZDR člen 184. OZ člen 149.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - zmotna uporaba materialnega prava - odbitna franšiza
Prva tožena stranka je s tretje toženo stranko opravljala dela na skupnih projektih, in sicer kot podizvajalec z orodjem tretje tožene stranke. Tožniku, ki je bil pri prvi toženi stranki zaposlen kot varilec in je z električno brusilko z zaščitnim ščitom brusil oziroma čistil zvar, je spornega dne zgrabilo brusilko in mu jo izbilo iz roke, tako da se je z njo porezal med vratom in prsnim košem in utrpel vreznine sprednjega spodnjega dela vratu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prva tožena stranka skladno s 184. členom ZDR kot delodajalec tožniku odgovorna za škodo, ki mu je nastala pri delu oziroma v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Električna brusilka je nevarna stvar, do nezgode pa je prišlo zato, ker je zvar zgrabil brusilko. Zato je podana objektivna odgovornost prve tožene stranke za nastalo škodo. Pri tem ni pomembno, da je prva tožena stranka uporabljala električno brusilko, ki je bila v lasti tretje tožene stranke. Dejavnost, ki jo je izvajala prva tožena stranka, to je brušenje zvarov, je na način, kot se to dela, tudi ob pravilni uporabi stroja nevarna dejavnost.
SZ-1 člen 10, 83, 87, 103, 103/5, 112, 112/1, 112/3.
najemna pogodba za stanovanje - neprofitno najemno stanovanje - odpoved najemne pogodbe - posebni odpovedni razlog - lastništvo primernega stanovanja ali stanovanjske stavbe
Okoliščine v zvezi z objektom odpovednega razloga obstoja drugega primernega stanovanja ali stanovanjske stavbe v smislu 10. člena SZ-1 je treba presojati v času, ko je lastnik stanovanja zanj izvedel in nanj opazil najemnika.