ZLPP člen 5, 5/1. ZSKZ člen 14, 14/3. ZLNDL člen 3,5. ZCes-1 člen 39, 39/2. ZFPPIPP člen 22.
ugotovitev lastninske pravice - izločitev nepremičnin iz stečajne mase - družbeni kapital podjetja - kmetijska zemljišča - gozdovi - nezazidana stavbna zemljišča
Iz drugega stavka tretjega odstavka 14. člena ZSKZ namreč jasno izhaja, da tisti del kmetijskih zemljišč in gozdov (nezazidana stavbna zemljišča, ki na dan 11.3.1993 v prostorskem izvedbenem aktu niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča), ki je bil na dan 11.3.1993 v upravljanju občine, postane s tem dnem last občine, na območju katere leži, preostala kmetijska zemljišča in gozdovi pa preidejo na dan 11.3.1993 v last Republike Slovenije.
Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo (na podlagi arhivskih posnetkov Geodetskega inštituta Slovenije na dan 16.6.1991), da gre pri omenjenih nepremičninah iz točke I izreka izpodbijane sodbe za zemljišča, po katerih so že pred letom 1991 potekale občinske ceste in poti (to izhaja tudi iz priloženih potrdil o namenski rabi, potrdil o kategorizaciji občinskih cest in rednih izpiskov iz zemljiške knjige). To pa pomeni, da gre za nezazidana stavbna zemljišča, ki se štejejo za kmetijska zemljišča in gozdove in ki so bila na dan 11.3.1993 v upravljanju tožeče stranke (drugi odstavek 39. člena Zakona o cestah). Nobenega dvoma tudi ni, da gre za nepremičnine, ki ležijo na območju tožeče stranke.
V nadaljnjih vlogah je sicer podal tudi predloge „kot do sedaj“ vendar je tak dokazni predlog nesubstanciran, saj ne pove, v zvezi s konkretno katerim dejstvom predlaga zaslišanje priče Temnika. Dokazni predlog je bil zato pravilno zavrnjen.
Priča je v skladu z določbami ZPP podala pisno izjavo, iz katere izhaja le, da je kontaktirala s prvim tožnikom glede plačila in da mu je predlagala, da se obrne na investitorja objekta. Ko je sodišče to izjavo prebralo, je tožeča stranka sicer res zahtevala zaslišanje, vendar dejstva, ki izhajajo iz izjave, po stališču sodišča prve stopnje v zadevi niso relevantna, saj se nanašajo na obdobje, ko so bila dela že opravljena, poleg tega pa v izjavi ni ničesar glede tožencev. Tožeča stranka v zvezi s tem na naroku ni imela nobenih ugovorov (da bi priča lahko izpovedovala še o čem drugem), zato je bil dokazni predlog za zaslišanje priče pravilno zavrnjen, ker se ni nanašal na odločilno dejstvo v zadevi.
Gre namreč za škodo, ki naj bi jo toženci povzročili v zvezi s svojim delom, zato bi imel oškodovanec zahtevke do njih neposredno le, če bi škodo povzročili namenoma (drugi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Da je bila škoda povzročena namenoma (in ne zgolj iz malomarnosti), pa je dokazno breme tožeče stranke, ki bi morala dokazati, da so toženci vedeli, da tožeča stranka plačila ne bo dobila in so jo kljub temu prepričevali in prepričali, da sklene posel in ga izvede do konca.
ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 436, 436/3. OZ člen 190. ZObr člen 98c, 98c/1. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami člen 4, 4/3, 4/3-3, 6, 6/1, 6/4, 8, 9, 9/1, 10, 10/1, 10/2, 10/4.
vračilo preveč izplačane plače - obveznost plačila - vojak - obračun plače - napotitev na delo izven države - vojaška služba
Iz četrtega odstavka 6. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, izhaja, da se plača pripadniku, ki opravlja vojaško službo izven države manj kot 30 dni v mesecu, obračunava za vsak dan napotitve, ko dejansko dela, vključno s soboto, nedeljo in praznikom oziroma dela prostim dnevom, in sicer le za dejanske dneve dela izven države, kar pa ne vpliva na opravljeno redno mesečno delo v državi. Toženec je vojaško službo izven RS opravljal do 22. 2. 2010, torej 22 dni v mesecu februarju 2010. Ker je to manj kot 30 dni v mesecu, se mu plača obračuna samo za navedenih 22 dni, in sicer na način, kot ga določa četrti odstavek 6. člena Uredbe. Ker sodišče prve stopnje pri izračunu plače toženca za februar 2010 ni upoštevalo 4. odstavka 6. člena Uredbe, je zmotno uporabilo materialno pravo.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nerazsodnost - izvedba dokazov - ničnost sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je za razjasnitev tožnikove eventuelne nerazsodnosti oziroma razumevanja pravnih posledic podpisa sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi (v sporazumu sta se stranki dogovorili, da se odpovedujeta vsem zahtevkom, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in da tožnik zaradi načina prekinitve delovnega razmerja izgubi pravice iz naslova brezposelnosti ter jih ne more uveljavljati pri Zavodu RS za zaposlovanje) imenovalo izvedenca psihiatrične stroke, ki je podal izvedensko mnenje, da tožnik v času podpisa izpodbijanega sporazuma ni bil v takšnem duševnem stanju, da ne bi razumel podpisa sporazuma. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnikove lečeče psihiatrinje, tožnikove matere ter lečečega zdravnika, ki je tožnika napotil do odvetnika in štel, da je njegovo zdravstveno stanje tako, da ni bil sposoben zavestno podpisati sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem tožnikove zdravstvene zmožnosti za razumevanje svojih ravnanj ni izvedlo predlaganih dokazov, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
ZPP člen 17, 32, 32/2, 32/2-7, 482, 482/1, 482/1-1. ZDR člen 72. ZDSS-1 člen 5, 5/1-b.
stvarna pristojnost - odškodninska odgovornost - pogodba o poslovodenju
Tožeča stranka je v obravnavanem sporu zoper toženca uveljavljala plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi v višini 10.000,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 17. člena ZPP se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. V tožbi je tožeča stranka trdila, da je toženec kršil pogodbo o poslovodenju. Toženec je opravljal funkcijo direktorja na podlagi sklenjene pogodbe o poslovodenju in ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V spornem primeru je zato treba izhajati iz položaja in delovanja poslovodje v smislu njegove (ne)samostojnosti v odnosu do gospodarske družbe in pri njegovem delu, pri tem pa upoštevati, da se položaj poslovodje ureja in varuje v okviru statusnega prava in da se instituti delovnega prava uporabljajo le subsidiarno, če poslovodna oseba sklene pogodbo o zaposlitvi. To pa utemeljuje presojo odškodninskega spora zaradi zatrjevane kršitve konkurenčne prepovedi proti (nekdanjemu) direktorju po statusnopravni in ne delovnopravni zakonodaji, kar pomeni, da ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem v smislu točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega bi bilo pristojno delovno sodišče kot specializirano sodišče. Odločitev, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, je zato pravilna.
Ni pa pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Po 1. točki prvega odstavka 482. člena ZPP veljajo v sporih med družbeniki, družbeniki in družbami ter družbami in člani organov upravljanja družb, za katere je treba uporabiti pravo gospodarskih družb, pravila o postopku v gospodarskih sporih. V gospodarskih sporih po določbi 7. točke drugega odstavka 32. člena ZPP sodijo okrožna sodišča. Ker gre v spornem primeru za spor med družbo (tožečo stranko) in članom organa upravljanja (tožencem), za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb, gre torej za gospodarski spor, zato je za odločitev stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi toženca ter spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka izpodbijanega sklepa tako, se še zadeva odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču.
vstop v pravdo novega upnika - pravno nasledstvo stečajnega dolžnika - prenos terjatve - plačilo dostavljenega blaga - dokazna ocena
Ko v pravdo vstopi namesto tožeče stranke subjekt, na katerega je bila prenesena terjatev na podlagi 374. člena ZFPPIPP, ne gre za postopkovno situacijo iz 190. člena ZPP, ampak za pravno nasledstvo stečajnega dolžnika, čemur se nasprotna stranka (tožena stranka) ne more upirati, oziroma ni na njej, da bi se do tega vstopa izjavljala.
ugovor tretjega – pravica, ki preprečuje izvršbo – pogodbeno pridobljena hipoteka – pridobitev lastninske pravice
Tretja bi lahko z verjetnostjo izkazala, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo le, če bi izkazala, da ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico v pričakovanju, ki jo je pridobila pred upnikovo pogodbeno pridobitvijo hipoteke, kar pa iz njenih navedb v povezavi z zemljiškoknjižnim stanjem ne izhaja.
ZGD-1 člen 10, 10/1, 10a, 10a/9, 623, 623/1, 623/4.
statusno preoblikovanje družb - oddelitev z ustanovitvijo nove družbe - omejitev ustanavljanja družb - omejitev pridobitve statusa družbenika - zakonski pogoji za pridobitev statusa družbenika - javni seznam neplačnikov - naknadna odsvojitev poslovnega deleža
Omejitve ustanavljanja družb in podjetnikov ter pridobitve statusa družbenika iz 10.a člena ZGD-1 veljajo tudi v primeru statusnega preoblikovanja družb, ko z oddelitvijo nastane nova družba.
ZPIZ-1 člen 275, 275/3. ZUP člen 237, 237-7. ZDSS-1 člen 81, 81/2.
preplačilo - vrnitev preveč izplačanih zneskov - nasprotje v izreku - zmotna uporaba materialnega prava - procesna kršitev
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da višine preplačila, ugotovljene v izpodbijanem drugostopenjskem upravnem aktu, ni mogoče preizkusiti. Izrek odločbe ni jasen in je sam s seboj v nasprotju ter tudi v nasprotju z obrazložitvijo. To pomeni, da je v izpodbijanih upravnih odločbah prišlo do bistvene kršitve iz 7. točke 237. člena ZUP, zaradi katerih jih ni mogoče preizkusiti. Zaradi ugotovljene procesne kršitve je sodišče prve stopnje izpodbijane nezakonite upravne akte utemeljeno odpravilo. Vendar za sodno socialni spor načeloma velja, da gre za spor polne jurisdikcije. To načelo je implementirano v 2. odstavku 81. člena ZDSS-1, po katerem sodišče v primeru, ko tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijana upravna akta delno ali v celoti odpravi in samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Te določbe pa sodišče prve stopnje s tem, ko je le odpravilo izpodbijane posamične upravne akte, ni pravilno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča v izpodbijani I. točki izreka delno spremenilo tako, da je po odpravi upravnih aktov zaradi ugotovljene bistvene kršitve ZUP, zadevo potrebno vrniti v ponovno predsodno upravno odločanje.
Upnik je pobotnemu ugovoru nasprotoval, v pobot uveljavljana terjatev tako ni nesporna, saj tudi ni ugotovljena v pravnomočni sodbi ali drugi vrsti enako kvalitetne listine. Zgolj predložena Pogodba o odstopu terjatve z dne 2.6.2015 (ki ni sklenjena v obliki notarskega zapisa) ni ustrezna listina, na podlagi katere bi v tem izvršilnem postopku dolžnik uspel s pobotnim ugovorom.
ZDR-1 člen 33, 87, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4. ZDR člen 86.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - kršitev obveznosti obveščanja delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Iz opisa očitane kršitve, predvsem pa iz celotne obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, jasno izhaja, da tožena stranka tožnici ne očita zgolj, da je ni obvestila o razlogih za odsotnost, temveč tudi in predvsem to, da je pet dni zapored neupravičeno izostala z dela. Tako dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 4. alineji, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 118. KZ-1 člen 20, 36a, 37, 258, 259, 259/1. ZPP člen 286, 286/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - neopravljanje dela iz razlogov na strani delodajalca
Sodišče pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vezano na ugotovitve in dokazne zaključke delodajalca, temveč presoja njihovo pravilnost in utemeljenost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica očitanih kršitev (kršitev pri postopku izdaje potrdila o plačanih davkih in obveznih dajatvah davčnemu zavezancu, čeprav ta ni imel plačanih zapadlih davkov in obveznih dajatev, vodenje in koordiniranje postopka izdaje lažnega potrdila in pri tem kršenje notranjih pravil reševanja zadev in izdajanja potrdil ter opustitev dolžnega nadzorstva pri izdaji, pregledu in predaji potrdila) ni storila, zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni zakonita.
Ker tožnica v času prepovedi opravljanja dela ni delala iz razlogov na strani tožene stranke, ima na podlagi 137. člena ZDR-1 pravico do razlike v plači med plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, in dejansko izplačanim nadomestilom plače, ki ga je prejela v času prepovedi opravljanja dela.
pravica do povrnitve škode – neupravičeno izrečena globa za prekršek – odškodnina – neupravičena pridobitev – pred pravnomočnostjo plačana globa – zahteva za sodno varstvo – tek obresti – začetek teka zakonskih zamudnih obresti – nepoštenost pridobitelja
Temeljni pogoj za pravico do povrnitve škode zaradi plačila globe pred pravnomočnostjo iz 193. člena ZP-1 je, da je bila globa plačana neupravičeno, torej da nima podlage v kasneje izrečeni sankciji, ali da plačilo ni zapadlo.
Tožeči stranki sta hkrati vložili zahtevo za varstvo zakonitosti in plačali izrečeno globo. Ker sta torej globo plačali še pred njeno pravnomočnostjo, pa tega nista bili dolžni, tožene stranke ni mogoče šteti za nepoštenega pridobitelja v smislu 193. člena OZ že od trenutka prejema plačila.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015434
KZ-1 člen 300, 300/1. ZDR-1 člen 179, 179/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - nevarna stvar - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - postopek kontrole hitrosti in zaustavitve vozila
Delo, ki ga je tožnik opravljal, ni bilo nevarno delo, saj je postopek kontrole hitrosti in zaustavitve vozila potekal povsem običajno, tožniku pa sta bila na pomoč, po tem ko je bilo ugotovljeno, da je ustavljeni voznik „zanimiv po mamilih“, poslana dva policista, tako da bi ga lahko trije policisti, če bi bilo potrebno, obvladali. Glede na navedeno ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost delodajalca za škodo, ki jo naj bi utrpel tožnik (policist) zaradi groženj, da ga bo ustavljena oseba pretepla in poškodovala, mu polomila rebra, mu prestrelila koleno, kupila orožje, mu na čelo prislonila Beretto in ga ustrelila, njegovo stanovanje zaminiral in vrgel v zrak skupaj z njegovo družino.
objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost - mokra in blatna tla
Zaradi ugotovljenih okoliščin v rudniškem rovu, ki so konstantne in niso nikakršna posebnost in ob ugotovljenem ravnanju tožnika, kot potrebnem pri opravljanju njegovega dela nadzora, je bila hoja tožnika v rudniku brez dvoma nevarna dejavnost, njemu nastala škoda pa izvira iz te nevarne dejavnosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje o nastanku škodnega dogodka in posledični škodi je po presoji pritožbenega sodišča bilo pri tožnikovi hoji tveganje za nastanek njegove škode večje od običajnega in je v konkretnem primeru nevarnost za nastanek škode večja od tiste, s katero se človek srečuje pri običajnih vsakodnevnih opravilih, v tem primeru pri običajni hoji po mokrih in blatnih tleh. Zato je bila tožnikova hoja v ugotovljenih okoliščinah nevarna dejavnost in vzrok za nastalo škodo (149. člen Obligacijskega zakonika - OZ), za to škodo pa je odgovoren toženkin zavarovanec (150. člen OZ).
pravočasna pritožba - postopek za ureditev stikov - nepravdna zadeva - sodne počitnice rok za vložitev pritožbe
Posebno ureditev poslovanja sodišč in tek procesnih rokov v času sodnih počitnic je uvedel Zakon o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/1994), ki je začel veljati 28. 4. 1994 in sicer v določbi 83. člena. Namen takšne takratne nove ureditve in opredelitve nujnosti tovrstnih nepravdnih zadev je bil usklajen s posebnim pomenom hitrosti reševanja zadev iz razmerij med starši in otroki zaradi narave teh razmerij in s takratno sodno pristojnostjo sodišč v odločanju o zadevah iz razmerij med starši in otroki. Takratna sodna pristojnost je bila podana za odločanje o vzgoji, varstvu in oskrbi ter preživljanju otrok, odločanje o stikih otrok s starši pa je bilo v pristojnosti upravnih organov (skrbstvenih organov). Leta 2004 je bila z novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v sodno pristojnost prenesena tudi pristojnost za odločanje o stikih. Za odločanje o stikih, kadar se o njih ne odloča skupaj s sporom o varstvu in vzgoji otrok, je bilo določeno, da se odloča v nepravdnem postopku. Določba 83. člena ZS se v opredelitvi nujnih zadev pod točko 3 drugega odstavka vse od njegove uveljavitve do danes ni spremenila. Zato pa je glede na namen navedene določbe in naravo razmerij stikov otrok s starši tudi nepravdne zadeve, ki se nanašajo na stike otrok s starši, šteti kot nujne zadeve po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZS.
V predmetni pravdi je odločilno vprašanje, ali so toženci zavestno zavajali tožnika, da se je ta prav zaradi tega zavajanja odločil in najprej sprejel posel, nato pa pred zaključkom dela od posla ni odstopil. Gre namreč za škodo, ki naj bi jo toženci povzročili v zvezi s svojim delom, zato bi imel oškodovanec zahtevke do njih neposredno le, če bi škodo povzročili namenoma (drugi odstavek 147. člena OZ). Da je bila škoda povzročena namenoma (in ne zgolj iz malomarnosti), pa je dokazno breme tožeče stranke, ki bi morala dokazati, da so toženci vedeli, da tožeča stranka plačila ne bo dobila in so jo kljub temu prepričevali in prepričali, da sklene posel in ga izvede do konca.
ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-1, 32/1-3, 32/5. KSPJ člen 40, 42, 42/1, 42/2, 43, 43/1. ZObr člen 96, 96/1, 96/2, 96/2-1, 96/2-2, 96/2-4, 97b, 97b/4. ZDR člen 147, 149, 149/1. ZPP člen 311, 311/1.
plačilo razlike v plači - dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času - ruski turnus - dodatek za izmensko delo - dodatek za delo ponoči
Tožnica je delala v t. i.
»ruskem turnusu« (delo je opravljala 12 ur, nato je 24 ur počival, sledilo je 12 urno delo ponoči, zatem pa 48 urni počitek). Takšno delo pa se na podlagi četrtega odstavka 97.b člena ZObr šteje za delo v izmenah.
Tožnica dela v t. i. „ruskem turnusu“ ni opravljala samovoljno, zato je iz tega naslova upravičena do dodatka za izmensko delo, četudi takšno delo ni odrejeno z ukazom načelnika GŠSV.
Kot nočno delo se po določbi prvega odstavka 149. člena ZDR šteje delo v času med 23. in šesto uro naslednjega dne. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in sedmo uro naslednjega dne. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila z razporedom določena nočna izmena, je tožnica upravičena do plačila še ene vtoževane ure, torej do 6. ure zjutraj, saj ji je tožena stranka neutemeljeno, brez upoštevanja drugega stavka prvega odstavka 149. člena
ZDR, priznavala dodatek za nočno delo v višini 30 % le v smislu določbe prvega stavka prvega odstavka 149. člena ZDR, torej za sedem ur, in ne za osem ur.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - preizkus alkoholiziranosti
Tožena stranka, ki se ukvarja z gradbeno dejavnostjo, je sprejela Pravilnik o prepovedi uživanja alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc, ki izrecno določa, da ima družba glede pitja alkohola in uživanja prepovedanih substanc med delovnim časom ničelno toleranco, prisotnost alkohola v krvi oziroma izdihanem zraku nad 0,00 mg etanola/l izdihanega zraka oziroma 0,00 g/kg promila alkohola pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Zato je tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je bilo ob preizkusu alkoholiziranosti ugotovljeno, da je imel tožnik 0,12 g alkohola/kg.
državna štipendija - dolžnost vrnitve - neuspešno zaključen letnik
Štipendijsko razmerje preneha, če štipendist ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo, po svoji krivdi. Posledično je dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Tožnica letnika, za katerega je prejemala državno štipendijo, ni dokončala. V konkretnem socialnem sporu pa tudi ni dokazala, da letnika ni zaključila iz opravičljivih zdravstvenih razlogov, kar pomeni, da ga ni zaključila po lastni krivdi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila v predsodnem postopku njena vloga za nadaljnje prejemanje državne štipendije utemeljeno zavrnjena, hkrati pa zakonito odločeno, da ji štipendijsko razmerje oz. pravica do državne štipendije preneha, in da je zneske štipendije, ki jih je prejela tem šolskem letu zaradi neuspešno zaključenega 1. letnik študija, dolžna vrniti.