obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - nepopoln predlog - pomembno pravno vprašanje - konkretne okoliščine - obrazložitev predloga - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj glede predlaganega pravnega vprašanja ni izkazal, da bi njegova revizijska obravnava presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava prek sodne prakse. V predlogu namreč ni navedel nikakršnih okoliščin, ki bi kazale na pomembnost tega vprašanja, temveč le, da gre za "odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni." To pa predstavlja le prepis zakonskih določb iz 367. a člena ZPP, ne pa konkretnih okoliščin, zakaj bi bilo predlagano pravno vprašanje pomembno. Pomembnost tudi iz besedila vprašanja ne izhaja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - pravni interes za tožbo - neutemeljeno zavrženje tožbe
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pritožnik pravočasno predan Republiki Hrvaški. To pomeni, da v obravnavani zadevi ne gre za primer opuščene predaje v časovno določenem (omejenem) obdobju, zaradi katere bi na podlagi določb Uredbe Dublin III in ZMZ-1 prišlo do prenosa odgovornosti in do obravnavanja pritožnikove prošnje v Republiki Sloveniji. Za obravnavo pritožnikove tožbe kot nedopustne je bil torej potek obdobja šestih mesecev nerelevanten, saj ob izvršeni predaji ni mogel vplivati na pritožnikov pravni položaj.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za azil - varstvo osebne varnosti in premoženjske varnosti - milejši ukrep - učinkovitost ukrepa
Slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Ker je bilo nesporno ugotovljeno, da je pritožnik očitana mu dejanja, ki predstavljajo resno varnostno tveganje za osebno in premoženjsko varnost, storil, je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
ZUS-1 člen 2. ZSPDSLS-1 člen 3, 3-5, 30, 58, 58/1, 58/1-5, 62, 64, 64/2.
akt poslovanja upravljavca stvarnega premoženja - osebe javnega prava - ekonomski interes lastnika - akt zoper katerega je možen upravni spor - upravni akt - zakonska podlaga za upravno odločanje
Akt poslovanja, ki ni upravni akti je zgolj akt, ki se nanaša na razpolaganje s stvarnim premoženjem države ali občine in izključni cilj osebe javnega prava v tem primeru je doseganje ekonomsko najugodnejšega rezultata. Zato ne gre za akt poslovanja, če odločitev o oddaji premoženja v najem narekujejo kriteriji, ki vsebinsko niso povezani s pravno naravo posla in ekonomskimi cilji, upravljavec premoženja pa jih je dolžan upoštevati, ker mu to nalaga predpis.
Z upravnim aktom je po vsebini odločeno o materialnopravno določeni pravici ali pravni koristi osebe. Za to presojo pa ni relevantno, ali ima akt strukturo in sestavine odločbe po ZUP. Toženec je z izpodbijanim seznamom določil upravičence, s katerimi bo sklenil pogodbo o uporabi priveza. Torej je ob upoštevanju predpisanih javnopravnih kriterijev s sprejetjem seznama, na katerem ni pritožnika, enostransko in oblastveno odločil o njegovi materialnopravno določeni pravici do pridobitve priveza v pristanišču.
negativni upravni akt - bistveno enako dejansko in pravno stanje - odložitvena začasna odredba
Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da se s takšno začasno odredbo lahko zadrži zgolj izvršitev tistih aktov, ki vsebujejo obveznost, ki bi jo bilo treba izvršiti na njihovi podlagi, in da izpodbijana upravna odločba, s katero je bila zahteva pritožnikov zavrnjena, takšne obveznosti ne vsebuje. Pri zavrnilnih (negativnih) upravnih aktih, kot je izpodbijani, namreč že po naravi stvari ni treba ničesar realizirati, ker dejansko stanje že ustreza pravnemu stanju, ki izhaja iz dispozitiva upravnega akta. Vrhovno sodišče ne zanika, da bi uspeh v tem upravnem sporu in legalizacija nelegalnega dela objekta lahko vplivala na postopek izvršbe inšpekcijskega ukrepa odstranitve tega istega dela objekta tako, da bi bila izvršba ustavljena.
predlog za dopustitev revizije - spremenjena sodna praksa - analogna uporaba zakona - vračilo davka - obračun davčnega odtegljaja - davčni inšpekcijski nadzor - delna ugoditev predlogu - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je lahko spremenjena sodna praksa, ki ugotavlja, da organ materialne določbe ni pravilno uporabil, podlaga za analogno uporabo 97. člena ZDavP-2 v primerih zahteve vračila davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja predloženega v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po 140. a členu ZDavP-2?
mednarodna in subsidiarna zaščita - obveznost pridobitve, proučitve in upoštevanja informacij o izvorni državi - utemeljen strah pred preganjanjem - preteklo ali bodoče preganjanje
Pritožnica se pri oceni, da dejanja, ki jih zatrjuje tožnik, ne pomenijo preganjanja, opira izključno na njegov opis preteklih dogodkov. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je namen zaščite v obliki enega od statusov varstvo osebe pred bodočim preganjanjem (ki je lahko nadaljevanje preteklega preganjanja ali začetek preganjanja, ki je prosilcu do zapustitve izvorne države le grozilo, ni pa še bilo udejanjeno) ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo. Za priznanje mednarodne zaščite ni odločilno zgolj to, ali je bil prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja ali resni škodi. Zato mora pristojni organ vedno presojati, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti (ob vrnitvi v izvorno državo) izpostavljen tveganju.
molk organa - spor polne jurisdikcije - jasen in konkreten predlog - jasen izrek - zavrnitev pritožbe
Če tožnik vlaga tožbo v sporu polne jurisdikcije, mora tožbeni zahtevek vsebovati zahtevo, kakšna naj bo meritorna odločitev sodišča o upravni zadevi (ali javnopravni stvari), torej jasen in določen predlog sodišču, kako naj se glasi tak izrek sodbe.
ZUS-1 člen 22, 22/2, 82, 82/1, 82/2. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-3, 343, 343/4.
pritožba v upravnem sporu - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - pooblaščenec brez opravljenega PDI - zavrženje pritožbe
Po določbi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 se sklep, izdan v upravnem sporu, izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo. Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pritožba ni dovoljena na podlagi določbe drugega odstavka istega člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek.
Poleg tega lahko po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ta pogoj ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZMZ-1 člen 20, 21, 21/1, 22, 23, 23/1, 23/1-8, 28, 31, 44.
mednarodna in subsidiarna zaščita - mednarodna zaščita - ugotavljanje pogojev za status begunca oziroma za subsidiarno zaščito - nepriznan status begunca - status subsidiarne zaščite - resna škoda v smislu 28. člena ZMZ - dokazno breme prosilca zdravstvena oskrba
Pritožnik bi moral vsaj zatrjevati, da bi bila zdravstvena oskrba v Tuniziji nezadostna oziroma taka, da bi vodila v nehumano in nečloveško ravnanje v smislu kršitve 3. člena EKČP. Šele tedaj bi dokazno breme prešlo na toženko. Po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Smiselno enako po presoji Vrhovnega sodišča velja tudi za resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, kar je predmet presoje v obravnavanem primeru. Če bi pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil (tudi) iz razloga, ker bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe - bi se moral tega razloga (logično) tudi zavedati že ob vložitvi prošnje.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00086219
ZUS-1 člen 17.
aktivna legitimacija - tožnik v upravnem sporu - tožnik, ni bil stranka v upravnem postopku
Položaj tožnika v upravnem sporu ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v upravnem postopku. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je lahko aktivno legitimirana v upravnem sporu samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ne pa tudi oseba, ki bi tak položaj sicer lahko imela, pa ga ni imela.
pravna sredstva v upravnem sporu - zahteva za varstvo zakonitosti - subsidiarna uporaba ZPP - nedovoljenost izrednega pravnega sredstva
Za odločitev v tej zadevi je bistven odgovor na vprašanje, ali je mogoče na podlagi ZUS-1 izključiti uporabo specifičnih določb ZPP tudi v primerih, ko ZUS-1 tega ne določa izrecno oziroma če posameznih institutov ne ureja drugače temveč jih enostavno izpusti, in če da, ali to velja tudi za izredno pravno sredstvo zahteve za varstvo zakonitosti (385. člen ZPP).
odločanje o reviziji po ponovljenem sojenju - sodni precedens - sprejeto stališče Vrhovnega sodišča - revizija - učinkovitost pravnega sredstva - okoljevarstveno dovoljenje - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - redna obratovalna varnost procesa - tveganje večjih nesreč naprave - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - obrat v smislu Direktive Seveso III - ukrepi - preprečevanje večje nesreče - delna odločba - pogoji za izdajo dovoljenja - učinkovito sodno varstvo - varstvo okolja - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem) - način izvršitve odločitve
Precedenčnost po svojem bistvu pomeni vezanost na pravna stališča Vrhovnega sodišča iz druge predhodne, po vsebini v bistvenem enake in zato za sodno presojo upoštevne odločitve. Pri odločanju v novi zadevi je odstop Upravnega sodišča od navedenih precedenčnih stališč mogoč, vendar le izjemoma. Še bolj pa je poudarjena vezanost Upravnega sodišča na stališča Vrhovnega sodišča, ki so bila sprejeta pri odločanju o reviziji (ali drugem pravnem sredstvu) v upravnem sporu v isti zadevi, saj gre pri tem za spoštovanje pravnomočnosti pravne presoje Vrhovnega sodišča in ob tem tudi uspeha stranke s pravnim sredstvom, ki mora biti učinkovito. Oboje bi bilo povsem izničeno, če bi lahko Upravno sodišče od navedenega odstopalo zgolj zaradi lastnega nestrinjanja z opravljeno presojo Vrhovnega sodišča. Glede na navedeno je bilo nepotrebno in vsebinsko nebistveno razpravljanje v ponovljenem postopku o (ne)pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča v revizijskem sklepu X Ips 8/2023 z dne 5. 4. 2023, ki ga je vodilo Upravno sodišče s strankami tega upravnega spora.
Iz že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 8/2023 izhaja, da ZVO-1 ob pravilni razlagi zahteva, da se z okoljevarstvenim dovoljenjem za napravo, ki lahko povzroča onesnaženje večjega obsega (IED naprava), celovito obravnava tako redna obratovalna varnost procesa kot tveganje večjih nesreč naprave. Teh vprašanj skladno ni mogoče obravnavati ločeno, kar velja tudi za odločanje o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 78. člena ZVO-1. Zato je treba v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo ugotoviti tudi, ali je taka naprava hkrati obrat v smislu Direktive Seveso III in, če je odgovor pritrdilen, presoditi, ali so ukrepi za preprečevanje nesreč in njihovih posledic, ki so (ali bi morali biti) vključeni v okoljevarstveno dovoljenje po 86. členu ZVO-1, ustrezno vključeni tudi v spremembo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo.
Pri odločanju o okoljevarstvenem dovoljenju za IED napravo ni mogoče izdati delne odločbe, če bi se s tem kršilo zahtevo po presoji vseh upoštevnih pogojev za izdajo takega dovoljenja. Delna odločba je možna zgolj tedaj, kadar se lahko o kakšni zadevi odloča po delih oziroma po posameznih zahtevkih (219. člen ZUP) in nikakor ne pomeni, da je mogoče le delno presoditi izpolnjevanje pogojev za odločitev v upravni zadevi in izdati odločbo, še preden je presojeno tudi o ostalih.
V zadevi je treba zagotoviti učinkovito sodno varstvo revidentki, ki je s svojo tožbo uspela dokazati, da je izpodbijani upravni akt nezakonit. Po drugi strani pa je treba hkrati preprečiti, da bi se zaradi odločitve v tem upravnem sporu poslabšalo varstvo okolja kot ustavne dobrine in še pred končno odločitvijo v zadevi nesorazmerno poslabšal položaj stranke z interesom. To bi oboje lahko nastopilo, če bi zaradi odprave izpodbijanega akta takoj prenehale veljati zahteve, ki jih za obratovanje zadevne IED naprave s ciljem varstva okolja določa prav izpodbijana sprememba okoljevarstvenega dovoljenja. Zato je na podlagi analogije intra legem Vrhovno sodišče v izreku določilo način izvršitve svoje odločbe, ki je že mogoč v sporih zaradi varstva ustavnih pravic (glej 66. člen ZUS-1). Na tej podlagi je določilo, da se do izvršljivosti nove odločitve v ponovnem postopku v zadevi še naprej uporablja izpodbijani upravni akt, ki bo z novo odločbo torej nadomeščen (v ustreznih delih ali v celoti), ko bo nova odločitev začela učinkovati (224. člen ZUP, peti odstavek 78. člena ZVO-1).
formalno pomanjkljiva tožba - poziv za popravo tožbe - rok za popravo tožbe - določitev roka
Poziv, ki ne določa roka za popravo tožbe, ne more biti podlaga za njeno zavrženje, saj lahko sodišče tožbo zavrže le, če je tožnik ne popravi v določenem roku.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - USTAVNO PRAVO
VS00086217
URS člen 19. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja - pravica do osebne svobode - poseg v pravico do osebne svobode
Tudi če je Upravno sodišče v posameznih primerih presodilo, da gre za kršitev pravice do osebne svobode, to ne pomeni, da je tudi poseg v pritožnikovo osebno svobodo nezakonit in neustaven.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja in nastanitev tujca v domu za tujce - ukrep omejitve gibanja - pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja - nesorazmernost ukrepa - alternativni ukrep - učinkovitost ukrepa
Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da drži, da slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik spregleda, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh utemeljen oziroma učinkovit.
predlog za dopustitev revizije - predlog za zavarovanje - pretrganje zastaranja - davčna izvršba - obveščenost dolžnika - zastavna pravica na dolžnikovi nepremičnini - delna ugoditev reviziji - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
‒ Ali vložitev predloga za zavarovanje na podlagi 243. člena ZIZ pretrga tek zastaranja davčne izvršbe terjatve, ki je s tem sklepom zavarovana?
‒ Kdaj se šteje, da je davčni dolžnik obveščen o uradnem dejanju, ki pretrga zastaranje v skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDavP-2, kadar davčni organ predlaga zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini?
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - stanovanjska površina - klet - zaprt prostor - funkcionalna povezanost s stanovanjem - trajno bivanje - dejanske okoliščine
Klet pomeni zaprt prostor, ki ga je na podlagi tretjega odstavka 60. člena ZSZ/84 mogoče šteti v stanovanjsko površino, če je funkcionalno povezan s stanovanjem oziroma njegovo rabo, in je torej kot tak del skupine prostorov, namenjenih za trajno bivanje. Za odmero davka je to odvisno od dejanskih okoliščin, ki so ugotovljene v vsakem primeru posebej.
dopuščena revizija - davki - davčni postopek - davčni organ - vezanost upravnega organa na stališče Vrhovnega sodišča - vezanost upravnega organa na stališče Sodišča EU - sprememba davčne prakse - vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča
Davčni organ mora pri odločanju v odprtih zadevah upoštevati stališča Vrhovnega sodišča in v primeru uporabe prava Evropske unije (EU) stališča Sodišča EU, tudi če to pomeni, da spreminja svojo dosedanjo upravno pravno prakso.
Že zgolj napotek Upravnega sodišča iz predhodne sodbe je zadosten razlog za spremembo revidentkine upravne prakse (poleg sodbe Vrhovnega sodišča oziroma Sodišča EU).
Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb (1969) člen 31, 31/1, 31/2, 31/3, 32. BATIDO člen 19, 19/1, 19/1-a, 19/4, 30, 30/3.
dopuščena revizija - dvostranska mednarodna pogodba - mednarodna konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja - Avstrija - izogibanje dvojnemu obdavčevanju - Vzorčna davčna konvencija OECD - pomen izrazov - komentar - sredstvo razlage - izjema - nadomestilo - država pogodbenica - politična enota - organ lokalne uprave - neposredni prejemnik storitve davčnega zavezanca - akt poslovanja
Če sta obe državi pogodbenici članici OECD in sta pri sklenitvi dvostranske pogodbe o izogibanju dvojni obdavčitvi sledili besedilu Vzorčne konvencije, potem je mogoče šteti, da sta želeli v dvostranski pogodbi uporabljenim izrazom dati pomen, ki je razviden iz Vzorčne konvencije in iz komentarja njenih določb. Tako ugotovljenemu pomenu izrazov je torej mogoče pripisati "obči pomen" v smislu prvega odstavka 31. člena DKPP. Komentar Vzorčne konvencije je zato pomembno dodatno sredstvo za razlago mednarodne pogodbe o izogibanju dvojni obdavčitvi, ne glede na to da sam zase ni formalnopravno zavezujoč.
Izjema izključne obdavčitve dohodka v državi izplačevalki dohodka iz prvega odstavka 19. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (BATIDO) se uporabi, če 1) nadomestilo (razen pokojnine) izplača država pogodbenica, politična enota ali organi lokalne uprave, 2) gre za plačilo v zvezi s storitvami, ki so opravljene za to državo pogodbenico ali njeno ožjo politično enoto in 3) opravljene storitve niso v zvezi s posli, ki jih opravlja država pogodbenica oziroma njene ožje politične enote (četrti odstavek 19. člena BATIDO).