pravniški državni izpit (PDI) - postulacijska sposobnost za pritožbo - vloga, ki jo vloži stranka sama - nedovoljena pritožba
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 12, 12/4, 17.
mednarodna in subsidiarna zaščita - dejanska predaja prosilca odgovorni državi - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - neizkazane in pavšalne trditve
Vrhovno sodišče pritrjuje Upravnemu, da pritožnika nista navedla pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njuno predajo Švedski. Navedbe o domnevnih grožnjah, ki ostajajo povsem nekonkretizirane oziroma neobrazložene namreč ne morejo privesti do drugačne odločitve, tj. da se predaja ne bi izvršila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR
VS00090199
ZPP-E člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZUS člen 22, 22/1. ZEKom-2 člen 192.
elektronske komunikacije - pravica do odstopa od pogodbe - enostranska sprememba pogodbe - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilna razlaga določb 192. člena ZEKom-2, po kateri mora naročnik, ki v posledici enostranske spremembe pogodbenih pogojev odstopi od naročniške pogodbe in terminalsko opremo obdrži, operaterju poleg akcijske cene, dogovorjene od sklenitvi pogodbe, plačati še dodaten znesek, tj. nadomestilo?
pritožba v upravnem sporu - nedovoljena pritožba - presoja zakonitosti upravnega akta
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo na podlagi 63. člena ZUS-1 v povezavi s presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa GURS, kar je v sodbi tudi jasno navedlo. Zoper to sodbo pa pritožba ni dovoljena in je v skladu z zakonom postala pravnomočna, saj pritožba ne oporeka, da sodišče v sodbi ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja in ni na tej podlagi spremenilo sklepa GURS.
davčni inšpekcijski nadzor - obnova davčnega postopka - uvedba obnove postopka po uradni dolžnosti - rok za uvedbo obnove postopka - enotni organ - davčni organ
Če je postopek davčnega inšpekcijskega nadzora izvajal isti organ, ki kasneje odloča o uvedbi obnove davčnega postopka, se lahko pri odločanju o obnovi po uradni dolžnosti opre neposredno na dejstva oziroma dokaze, ki jih je pridobil od stranke ali po uradni dolžnosti. Zato začne že ob njihovi pridobitvi teči tudi rok za obnovo po uradni dolžnosti po splošnih pravilih iz prvega odstavka tega člena. Določbo petega odstavka 89. člena ZDavP-2 je torej treba logično in sistemsko razložiti tako, da se nanaša na posredovanje dejstev drugemu davčnemu organu.
Davčni inšpekcijski nadzor opravljajo inšpektorji, ki niso organizirani v okviru posebnega organa, temveč v okviru enotnega organa, Finančne uprave Republike Slovenije, ki je po izrecni določbi 2. točke enajstega člena ZDavP-2 eden izmed davčnih organov. Če je tudi za odločanje o obnovi postopka pristojna Finančna uprava Republike Slovenije, torej ne gre za posredovanje dejstev in dokazov, ugotovljenih v davčnem inšpekcijskem nadzoru, med dvema organoma, temveč med dvema uradnima osebama istega organa, Finančne uprave Republike Slovenije.
Personalni svet - ocena sodniške službe - hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za napredovanje v naziv svetnica - uvrstitev v plačilni razred
Tožnica je ob prvem napredovanju na položaju višje sodnice napredovala za dva plačna razreda, kar pa ne pomeni, da je napredovala dvakrat, ampak gre za eno samo napredovanje (hitrejše napredovanje), ki zajema dva plačna razreda. Z oceno sodniške službe personalni svet ugotovi le (ne)izpolnjevanje pogojev za napredovanje oziroma, da sodnik ne ustreza sodniški službi (32. člen ZSS), ne ugotavlja oziroma ne odloča pa tudi o uvrstitvi v plačni razred na podlagi te ocene. Ker je bila tožnica že pri prvem napredovanju uvrščena v najvišji plačilni razred sodniškega mesta višji sodnik, v plačnih razredih na mestu višjega sodnika ne more več napredovati.
V zadevi je nesporno, da iz izpodbijane odločbe po poteku časa, za katerega je bila izdana, novi učinki ne nastajajo več. Temeljni namen predlagane začasne odredbe, ki je prav v zadržanju nadaljnjih učinkov izpodbijanega upravnega akta, tako ne more biti več dosežen. Zato predlagana začasna odredba, tudi če bi bila izdana, za pritožnika ne bi več pomenila izboljšanja njunega pravnega položaja.
Enako velja tudi za odločanje o pritožbi, saj tudi odločitev Vrhovnega sodišča, s katero bi pritožbi ugodilo, ne bi mogla voditi do izdaje predlagane začasne odredbe. Zato pritožnika tudi nimata več pravnega interesa za pritožbo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2. ZPP člen 8, 250/2, 339/2-14. ZUS-1 člen 22.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - dejanska predaja prosilca odgovorni državi - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - spolno nasilje - pritožba - ponovno sojenje
Med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Ta domneva pa je izpodbojna. Izpodbiti jo je mogoče na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, to je v primeru utemeljene domneve, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi za prosilca lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, pa tudi v drugih okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti.
V izpodbijani dokazni oceni pa Upravno sodišče, kljub temu da je pritožnika na glavni obravnavi zaslišalo, ni navedlo nobenih argumentov glede dokazne (ne)vrednosti tega dokaza v delu, v katerem je pritožnik opisal domnevni spolni napad. Ker izpodbijana sodba torej nima razlogov glede dokazne ocene pritožnikovega zaslišanja, Vrhovno sodišče tudi ne more preizkusiti, ali je Upravno sodišče upoštevalo navedeni metodološki napotek iz 8. člena ZPP, to pa posledično pomeni, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na katero pazi Vrhovno sodišče med pritožbenim preizkusom po uradni dolžnosti (drugi odstavek 250. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
pritožba, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost - pravniški državni izpit (PDI) - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja v postopku bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - UPRAVNI SPOR
VS00089654
ZPP-E člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZUS-1 člen 22.
odstranitev gradbenega objekta - ugotovitve inšpektorja - zavrnitev dokaznih predlogov - sporno dejansko stanje - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali zavrnitev dokaznih predlogov tožnika (inšpekcijskega zavezanca) z izvedencem in zaslišanjem prič, predlaganih v zvezi s spornim dejanskim stanjem, iz razloga, ker sodišče sledi inšpektorjevim ugotovitvam, krši prepoved vnaprejšnje dokazne ocene in pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča (zlasti v sklepih X Ips 12/2019 in X Ips 220/2016) o tem vprašanju?
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - prenos pristojnosti iz drugega tehtnega razloga - hitrejše in lažje obravnavanje zadeve - obstoj tehtnega razloga - objektivna nepristranskost sodišča - sklep o zavrnitvi predloga
Kot izhaja iz citirane določbe 67. člena ZPP, je lahko razlog za prenos pristojnosti zagotavljanje smotrnosti izvedbe postopka. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vlagateljica okoliščin, ki bi utemeljevale lažjo izvedbo postopka na katerem od zunanjih oddelkov Upravnega sodišča, ne navaja.
ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - potek roka - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.
Nastopile so torej okoliščine, zaradi katerih toženka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pritožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu zanj torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb). Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
ZUS-1 člen 82, 82/1. ZPP člen 343, 343/1, 343/4, 351, 351/1.
stroški upravnega spora - pritožba zoper sklep o stroških - nedovoljena pritožba - ustavitev postopka v upravnem sporu - jasna izjava - pravni interes za pritožbo
Pritožba zoper stroškovne sklepe v upravnem sporu ni dovoljena.
Ustavitev postopka upravnega spora pred Upravnim sodiščem v obravnavanem primeru temelji na izjavi tožeče stranke, da ne vztraja več pri tožbi (razen v stroškovnem delu), za katero iz 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila ta resna, jasna in izrecna.
V delu, v katerem tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je odločilo, da se postopek ustavi (I. točka izreka), pritožba ni dovoljena, saj zanjo tožena stranka očitno nima pravnega interesa (351. člen v zvezi s 343. členom ZPP, in 22. členom ZUS-1). Ustavitev postopka upravnega spora je namreč v njeno korist, saj s tem ni več tožena v upravnem sporu.
začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - pomanjkljive navedbe - trditveno breme - ugoditev pritožbi
Z izpolnitvijo naložene obveznosti na podlagi izvršitve izpodbijanega akta bi pritožnikoma tako nesporno nastala materialna škoda, ki je v odstranitvi ("uničenju") navedenega objekta. Ob tem iz dejanskega stanja zadeve ne izhaja, da bi bila taka škoda po višini ali posledicah zanemarljiva, niti tako ne zatrjuje nobena od strank.
Iz dejanskega stanja obravnavane zadeve izhaja, da je škoda težko popravljiva. Iz okoliščin zadeve tako ni razvidno, da bi bila v primeru kasnejšega uspeha v upravnem sporu navedena materialna škoda pritožnikoma (lahko) povrnjena in na kakšen način (npr. da bi bili pritožnikoma na podlagi uspeha v tem sodnem postopku povrnjeni stroški odstranitve objekta oziroma njegove ponovne postavitve), niti tega ne navaja tožena stranka.
V zadevi ni videti, da bi bilo z zadržanjem izpodbijanega akta nesorazmerno poseženo v javno korist. Navedeno je v postopku dolžna zatrjevati in dokazovati toženka in ne sodišče po uradni dolžnosti. Tožena stranka v svojih vlogah sicer pravilno utemeljuje, da z izdajo izpodbijanega akta sledi javnemu interesu, vendar pa ne utemelji, v čem bi nadaljnji obstoj spornega objekta (do odločitve v tem upravnem sporu) konkretno prizadeval oziroma ogrožal javno korist. Zgolj splošna navedba, da bi odložitev izvršitve pomenila podaljševanje protipravnega stanja in posledično v zaupanje v pravno državo in enakost pred zakonom, za tako utemeljitev ne zadošča.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089656
ZPP člen 258, 258/2. ZMZ-1 člen 9, 9/1, 9/10, 9/10-5.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - zaslišanje tožnika - izostanek z naroka - opravičilo izostanka - svetovalec za begunce - vestno opravljanje dela
Pritožnik v pritožbi navaja, da se naroka ni udeležil, ker ni uspel najti Upravnega sodišča. To po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja upravičenega razloga za izostanek z naroka za glavno obravnavo. Tožnik se je dolžan pravočasno seznaniti z lokacijo sodišča in si prihod organizirati tako, da je - razen če nastopijo nenadne in nepredvidljive okoliščine - na naroku pravočasno.
Poleg tega pritožnika zastopa svetovalka za begunce, ki mu je po prvem odstavku 9. člena ZMZ-1 dolžna nuditi tako podporo kot tudi pravno pomoč v postopkih po ZMZ-1 na Upravnem sodišču. Od strokovne pooblaščenke se zato pričakuje, da svoji stranki, ki si prizadeva pridobiti mednarodno zaščito, zagotovi vse potrebne informacije za učinkovito uveljavljanje njenih pravic.
ZOdv člen 25, 25/1, 25/1-7, 30, 30/1, 30/1-9, 31, 31/8, 62, 62/2. URS člen 49, 49/3, 121, 157.
dopuščena revizija - revizija - zavrženje tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - odvetniška zbornica - odločanje o disciplinskem ukrepu - disciplinska komisija - disciplinsko sodišče - hujša disciplinska kršitev - pogoji za razrešitev odvetnika - javno pooblastilo - sodno varstvo - disciplinski ukrep - odvzem pravice opravljanja odvetniškega poklica - izbris odvetnika iz imenika odvetnikov - ugoditev reviziji
Disciplinsko sodišče odloča samo o kršitvah, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic na podlagi okoliščin, ki predstavljajo podlago za presojo, ali odvetnik zaradi posledic obravnavane hujše disciplinske kršitve še izpolnjujejo pogoj za opravljanje odvetniškega poklica iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv. Disciplinsko sodišče v takem primeru ne ugotavlja le kršitve poklicne dolžnosti, ampak tudi njen objektivni vpliv na obstoj javnega zaupanja v odvetnikovo vestno in pošteno opravljanje poklica, kar pomeni odločanje o izpolnjevanju javnopravnega pogoja za opravljanje odvetniškega poklica. S tem disciplinski organ Odvetniške zbornice Slovenije izvaja v ZOdv dano (javno) pooblastilo za oblastveno odločanje o odvetnikovi pravici iz tretjega odstavka 49. člena Ustave v zvezi z dostopnostjo vsakogar do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Gre torej za primer, na katerega se nanaša 121. člen Ustave o javnem pooblastilu, ko je Odvetniška zbornica Slovenije z zakonom dobila javno pooblastilo za opravljanje določene naloge državne uprave.
Le v navedenih disciplinskih zadevah pa je po ZOdv (za razliko od primerov odločanja disciplinske komisije) zagotovljeno tudi sodno varstvo, pri čemer je pravnomočno izrečen disciplinski ukrep odvzema pravice opravljanja odvetniškega poklica v nadaljevanju podlaga za izbris odvetnika iz imenika odvetnikov (9. točka prvega odstavka 30. člena v zvezi z osmim odstavkom 31. člena ZOdv). Zoper odločitev disciplinskega sodišča je tako možno vložiti pravno sredstvo (pritožbo) pred Vrhovnim sodiščem, ki pomeni obliko sodnega varstva, saj to sodišče odloča o pritožbi v senatu petih sodnikov (drugi odstavek 62. člena ZOdv). Navedeno sodno varstvo pa izključuje sodno varstvo v upravnem sporu, ki je v 157. členu Ustave predvideno zoper odločitve nosilcev javnih pooblastil v primeru, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, torej subsidiarno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - UPRAVNI SPOR
VS00089636
ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/6. ZDen člen 81.
predlog za dopustitev revizije - obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - nepopoln predlog - pogoji za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni izoblikovano - obrazložitev predloga za dopustitev revizije - denacionalizacija - dedovanje denacionaliziranega premoženja - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj že spornega pravnega vprašanja sploh ni oblikoval. Prav tako pa ni izkazal, da bi revizijska obravnava 81. člena ZDen presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava prek sodne prakse. V predlogu namreč ni navedel nikakršnih okoliščin, ki bi kazale na pomembnost tega vprašanja, temveč le, da gre za pravno vprašanje, glede katerega še ni jasne sodne prakse Vrhovnega sodišča. To pa tudi ne drži, saj je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 763/2008 z dne 19. 4. 2012 vsebino spornega člena jasno razložilo, njegovo ustavnoskladnost pa je presodilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-96/92 z dne 9. 12. 1993.
Poleg tega predlog tudi ne vsebuje obrazložitve, zakaj je Upravno sodišče sporno vprašanje rešilo nezakonito, saj ne drži predlagateljeva navedba, da bi se Upravno sodišče postavilo na stališče, da premoženje, ki je bilo oporočitelju nacionalizirano pred sestavo oporoke, ne more biti predmet oporočnega dedovanja. Nasprotno – Upravno sodišče je pojasnilo, da je treba ugotoviti, ali je v oporoki izrecno navedeno, da se oporočna razpolaganja nanašajo tudi na podržavljeno premoženje, volja zapustnika pa se upošteva samo, če jo je izrecno izrazil. Zakaj bi bilo takšno razlogovanje Upravnega sodišča nezakonito, pa – kot pojasnjeno – predlagatelj ne obrazloži.
mednarodna in subsidiarna zaščita - varna izvorna država - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - revščina - nepomembna ali zanemarljiva dejstva - neizkazana resna škoda - subjekt preganjanja ali resne škode - neutemeljena pritožba
Pritožnik ne oporeka, da v dosedanjem postopku ni zatrjeval, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko bil izpostavljen preganjanju zaradi ene od osebnih okoliščin, ki so navedene v okviru opredelitve statusa begunca v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (to je zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja) in podrobneje opredeljene v 27. členu istega zakona. Prav tako ni sporno, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine oziroma, kot navaja v pritožbi, zaradi hudega pomanjkanja, ko si niti z delom ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za dostojno življenje. S temi navedbami pritožba ne more utemeljiti pogojev za subsidiarno zaščito, to je, da bi bil ob vrnitvi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, to je resni škodi iz 2. točke 28. člena ZMZ-1, ki bi mu jo povzročil subjekt resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Pomembno namreč je, da pritožnik tveganja življenja v hudi revščini ne utemeljuje z ovirami, ki bi jih prav zoper njega vzpostavljala alžirska oblast oziroma država kot povzročitelj resne škode, pač pa so razlog zatrjevane nevarnosti splošne ekonomske in socialne razmere v Alžiriji, nastale zaradi načina delovanja sistemov izvorne države.
Opustitev predložitve resničnih, pravilnih in popolnih podatkov s strani davčnega zavezanca ne dopušča organu opustitve ugotavljanja dejstev, ki bi lahko kazala na potrebo po opredelitvi dohodka kot prikritega izplačila dobička namesto kot drugega dohodka v smislu 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Ob upoštevanju načela zakonitosti je lahko obdavčen le dohodek, za katerega zakon izrecno določa, da je obdavčen, pri tem pa mora biti obdavčen po tistih pravilih o obdavčitvi, pod katere ga je mogoče uvrstiti glede na njegove lastnosti. To velja za vse vrste dohodkov, ki jih ureja zakon (18. člen ZDoh-2), vključno z dohodkom, ki ga zakon opredeljuje kot "drug dohodek", saj ni nobenih ustavnopravnih razlogov za to, da bi zanj veljali drugačni standardi jasnosti in pomenske določnosti.
Tudi družbino nadomestilo družbeniku, ki ne temelji na formalnem pravnem poslu (in na nasprotni - ekvivalentni - obveznosti družbenika), zgolj zato še ni per se izvzeto iz kategorije prikritih izplačil dobička. Iz besedila drugega stavka 7. točke 74. člena ZDDPO-2 namreč ne izhaja obveznost sklenitve (dvostranskega) pravnega posla, ampak ravno nasprotno. Navedena zakonska določba kot možne primere prikritih plačil dobička opredeljuje vsako nadomestilo, ki ga družba zagotovi družbeniku, torej gre lahko po vsebini za raznovrstna pravna razmerja med družbo in družbenikom ter njihova poimenovanja, ne glede na formo.
upravni spor - tožba po 4. členu ZUS-1 - subsidiarni upravni spor - procesna predpostavka za dopustnost tožbe - drugo učinkovito sodno varstvo - izpodbojna tožba
Sodna presoja pravilnosti in zakonitosti toženkine odločitve, da se pritožničina vloga zavrže zaradi nepristojnosti, je bila pritožnici zagotovljena že z izpodbojno tožbo na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki jo je pritožnica tudi vložila. V tej tožbi je lahko pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nasprotovala tudi z ugovori, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Zgolj dejstvo, da s to tožbo ni bila uspešna, ker jo je Upravno sodišče zavrnilo, pa ne pomeni, da ji sodno varstvo njenega pravnega položaja ni bilo zagotovljeno oziroma da je zato potrebno še dodatno, ponovno sodno varstvo na podlagi 4. člena ZUS-1. Kršitve ustavnih pravic je namreč primarno treba uveljavljati v okviru pravnih sredstev, ki so na voljo. Šele če teh ni, je kot ultima ratio tu subsidiarni upravni spor, ki preprečuje, da bi prizadeta oseba ostala brez vsakršne možnosti uveljavljati sodno varstvo zoper oblastvene organe, kadar ti kršijo njena temeljna upravičenja.