ZPP člen 367a, 367a/1, 367b. ZUS-1 člen 59, 59/2-3.
predlog za dopustitev revizije - odmera dohodnine - glavna obravnava v upravnem sporu - odločanje po sodniku posamezniku - delno zavrženje predloga
V izpodbijani sodbi ni stališč na katera se nanašajo 1., 2. in 5. vprašanje. V tem delu predlagatelj polemizira z razlogi iz odločbe davčnega organa, ki pa ni predmet revizijskega preizkusa. Navedena vprašanja tako ne izpolnjujejo nujne lastnosti spornosti iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP oziroma koneksnosti z izpodbijano sodbo, saj če sodišče določenega pravnega vprašanja v sodbi ni obravnavalo, ga ni moglo rešiti nezakonito in ni prekršilo nobenega pravnega pravila. Ker torej predlog nima kratke obrazložitve (in je tudi ne more imeti), zakaj je Upravno sodišče ta vprašanja rešilo nezakonito, predlog glede 1., 2. in 5. vprašanja ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP in je kot tak nepopoln. Vrhovno sodišče ga je zato na podlagi šestega odstavka istega člena v tem delu zavrglo.
Dopustilo pa je revizijo glede vprašanja: Ali odločanje Upravnega sodišča po sodnici posameznici brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji)?
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga
Vrhovno sodišče iz vsebine predloga ne more na enostaven način in nedvoumno razbrati, na katero konkretno pravno vprašanje, relevantno za odločitev v zadevi, cilja predlagatelj in s katerimi razlogi utemeljuje napačnost stališč Upravnega sodišča v sodbi.
FINANČNO POSLOVANJE - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00060290
ZPP člen 339, 339/2-14, 350, 350/2. ZUS-1 člen 73, 73/1, 75, 75/3.
izjava volje - bistvena sestavina pogodbe - soglasje volj - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - nepopolna oziroma nejasna obrazložitev - finančna pomoč - pogodba o leasingu
Obrazložitev izpodbijane sodbe je nerazumljiva do te mere, da ni mogoče nedvoumno razbrati, kakšna so stališča sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih, ki so relevantna prav za obravnavani primer.
EZ-1 člen 227, 227/1-1. Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES člen 28, 28/1, 28/1-1.
jezikovna razlaga zakonskega besedila - in claris non fit interpretatio - zmotna uporaba materialnega prava - distribucija zemeljskega plina - poseben tehničen razlog - integriranost proizvodnih procesov
Med strankama ni sporno, da celotno plinovodno omrežje na območju cone A. obratuje na delovnem tlaku 1 bar (pa četudi le zaradi potreb peščice odjemalcev). Ker je obenem takšna tlačna stopnja drugačna (višja) glede na tlačno stopnjo na območju Mestne občine Maribor (znotraj katerega obratuje cona A.), tlak 1 bar tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja poseben tehnični razlog v smislu prve alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1.
Že z uporabo jezikovne metode razlage prve alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1, ki je (praktično) enaka prvi alineji prvega odstavka 28. člena Direktive 2009/73 je jasno, da morajo biti proizvodni procesi končnih uporabnikov integrirani (medsebojno povezani) prav zaradi posebnega tehničnega standarda.
Za izpolnjenost pogoja iz prve alineje prvega odstavka 227. člena EZ-1 torej ne zadošča, da obstoji poseben tehnični razlog, proizvodni procesi pa so medsebojno povezani preko skupne infrastrukture, temveč je pravno odločilno, ali (če sploh) so prav zaradi posebnega tehničnega razloga (v obravnavani zadevi zaradi višjega tlaka 1 bar) operacije ali proizvodni procesi končnih odjemalcev v coni A. integrirani.
osebna vročitev - pomota pri vročanju - prepozna tožba - zavrnitev pritožbe - seznanitev z odločbo - odvzem slovenskega državljanstva - objava v državnem uradnem listu
Ker vročitev ni bila pravilna, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko za dan vročitve ni štelo dneva objave v Uradnem listu, temveč v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZUP šele dan, za katerega se je lahko na podlagi drugih okoliščin prepričalo, da je pritožnik vedel tako za obstoj odločbe kot za njeno vsebino. Na ta dan tudi ni bilo več razlogov, da ne bi bilo mogoče šteti, da je bila vročitev opravljena, saj je bila pritožniku s tem, ko se je seznanil z obstojem odločbe in z njeno vsebino, zagotovljena pravica do pravnega sredstva oziroma je bila pomota pri vročanju sanirana v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZUP.
ZUS-1 člen 5, 5/4, 36, 36/1-4. ZPP člen 352. Revalorizacija tarif po Tarifi o pogojih in načinih uporabe fonogramov v komercialnih radijskih programih ter o višini nadomestil za njihovo uporabo (2022) člen 3. ZKUASP člen 44, 44/1, 44/4-1, 44/7, 44/9 53, 53/1, 54, 54/2, 54/3, 54/4, 56, 56/1.
Svet za avtorsko pravo - določitev tarife za uporabo avtorskih del - zavrženje tožbe - splošen abstraktni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - pristojnost Ustavnega sodišča - pravni interes
Pravnomočna odločba Sveta za avtorsko pravo je splošen in abstrakten podzakonski pravni akt.
ZSS člen 34a, 34a/4, 36,. ZUP člen 6. ZUS-1 člen 40, 40/3.
napredovanje sodnika v višji naziv - prosti preudarek - zavrnitev tožbe
V odločbi U 3/2022 z dne 30. 9. 2022 se je Vrhovno sodišče soočilo s stališči iz prejšnjih odločb in je od njih odstopilo z zelo obsežno obrazložitvijo. Poudarilo je, da ZSS v pogledu pričakovane strokovne usposobljenosti, uspešnosti pri obvladovanju izzivov sojenja in osebnostnih lastnosti ne razlikuje med višjim sodnikom, ki je ta naziv pridobil z napredovanjem na neposredno višje sodniško mesto, in višjim sodnikom, ki je ta naziv pridobil z napredovanjem na istem sodniškem mestu. Zato je potrdilo stališče, da mora pri napredovanju po četrtem odstavku 34.a člena ZSS Sodni svet odgovoriti na vprašanje, ali bi sodnik, če bi se prijavil na razpis za prosto sodniško mesto z višjim sodniškim nazivom lahko uspel, oziroma oceniti, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti in delovnih sposobnosti. Vrhovno sodišče je tako že v zadevi U 3/2022 in nato tudi v zadevi U 4/2022 z dne 13. 9. 2022 odločilo, da je zato utemeljeno stopnjevanje zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku pri napredovanju v višji sodniški naziv, in da zato ni v nasprotju z namenom 34a. člena ZSS stališče Sodnega sveta, da pri tej vrsti napredovanja upošteva celotno sodniško kariero kandidata.
Sodni svet je z vidika organizacije državne oblasti poseben organ (državni organ sui generis). To se izraža v njegovi sestavi, saj poleg šestih sodnikov članstvo sestavlja tudi pet strokovnjakov, nesodnikov, ki jih na predlog predsednika države izvoli državni zbor (131. člen Ustave). Na tak način se vzpostavlja nadzor javnosti nad delovanjem sodstva in preprečuje stanovska solidarnost, ki bi utegnila ogrožati zagotavljanje ustrezne kakovosti sodstva. Zato Sodni svet tudi vse pomembne odločitve sprejema z dvotretjinsko večino (29. člen ZSSve). Kot je obrazložilo Vrhovno sodišče že v zadevah U 3/2022 in U 4/2022 je zato, da bi bil lahko ta ustavni položaj Sodnega sveta spoštovan in ohranjen, v sodnem sporu med sodnikom in Sodnim svetom preizkus pravilnosti in zakonitosti odločb Sodnega sveta pred Vrhovnim sodiščem omejen le na preizkus zakonitosti postopka in morebitne prekoračitve zakonskega okvira za prosti preudarek oziroma odločanja v nasprotju z namenom prostega preudarka (prim. 2. točko prvega odstavka in drugi odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 36. členom ZSSve).
Vrhovno sodišče soglaša, da ima Sodni svet zaradi svojega pomembnega ustavnega položaja v okviru prostega preudarka pri odločanju o napredovanju ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom, v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pooblastilo, da pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika navedenega javnega interesa kot tudi z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje. Zaradi tega Sodnemu svetu ni mogoče očitati, da bi odločal mimo kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS in mimo Meril za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe. Povzetim razlogom izpodbijane odločbe tudi ni mogoče očitati nerazumnosti. Zato je Vrhovno sodišče ocenilo, da Sodni svet ni prekoračil meje prostega preudarka in ni odločil v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je pooblastilo dano. Tu pa se preizkus Vrhovnega sodišča zaustavi.
volitve predsednika republike - kandidatura - kvalificiran predlagatelj - društvo - podpisi volivcev
Pritožnik (društvo) ne more biti uspešen s svojimi ugovori, da je kvalificiran predlagatelj, ker določba 10. člena ZVPR društev izrecno ne izključuje izmed predlagateljev kandidatov za predsednika republike. Ta zakonska določba je namreč povsem jasna in nedvoumna, njen zapis pa ne omogoča drugačne razlage, kot da je z njo določeno, kdo lahko predlaga kandidate za predsednika republike in ne kdo tega ne more storiti. Smiselno so torej s to določbo kot predlagatelji izključeni vsi, ki v njej niso izrecno našteti.
Tudi skupina članov nekega društva mora za uspešno vložitev kandidature izpolniti enake zakonske pogoje kot vsaka druga skupina volivcev, ki ni organizirana v društvo. Kot že omenjeno, je eden od temeljnih pogojev za to pet tisoč podpisov volivcev na obrazcu P-1, ta pogoj pa v obravnavani zadevi nesporno ni izpolnjen.
dovoljena revizija - davki - poroštvo - neustavna zakonska določba - način izvršitve ustavne odločbe - kršitev pravil postopka - pravica do izjave - prenos dejavnosti - prenos premoženja - delna ugoditev reviziji
V zvezi uporabo določbe prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 Vrhovno sodišče v svoji ustavnopravni funkciji najvišjega razlagalca zakonskega prava (kar mu priznava tudi Ustavno sodišče v 9. točki odločbe U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022) še pojasnjuje, da pojem prenosa dejavnosti iz te določbe ne pomeni zgolj prenosa materializiranih sredstev (ki jih v obravnavanem primeru niti ni bilo), temveč tudi nematerializiranih sredstev, kot so na primer na izkušnjah temelječe znanje (know-how), dobro ime (goodwill) ter vsa pogodbena razmerja, ki se nanašajo na konkretno poslovno dejavnost. V obravnavanem primeru bi to lahko pomenilo predvsem pogodbene odnose z vsemi dobavitelji (blaga in storitev) in morebitnimi odjemalci (pavšalni zakup storitev). Navedeno pomeni, da se mora za obstoj prenosa dejavnosti ugotoviti prenos potenciala za pridobivanje dohodkov (t.i. profit shift) in s tem vseh pričakovanih bodočih dobičkov. Ravno s tem namreč pride do morebitnega oškodovanja fiskusa, saj prvotni davčni dolžnik od prenosa dejavnosti dalje ne bo več ustvarjal prihodkov oziroma dobičkov, iz katerih bi lahko bil njegov davčni dolg poplačan. Prenos poslovne dejavnosti iz prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 torej pomeni prenos funkcionalne in ekonomske poslovne celote, ki vključuje sredstva (materializirana in nematerializirana osnovna sredstva) in možnost nadaljnjega izvajanja poslovne dejavnosti.
Vrhovno sodišče sodi, da se namen prenosa dejavnosti ugotavlja na način, da mora davčni organ ob upoštevanju vseh objektivnih dokazov (predvsem npr. da je bil prenos dejavnosti na nov pravni subjekt izveden neodplačno ali ob netržnih pogojih) ugotoviti, ali je novi dolžnik (porok) vedel, da je bil prenos dejavnosti nanj izveden z namenom izogibanja plačilu davčne obveznosti.
URS člen 14. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-3, 44/2, 45. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dopuščena revizija - akontacija dohodnine - delo v tujini - znižanje davčne osnove - prevozni stroški - letalski prevoz - družinsko življenje - načelo davčne pravičnosti - objektivno neto obdavčenje - podzakonski predpis - exceptio illegalis - ugoditev reviziji
Davčni zavezanec je upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer prebiva njegova družina, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj. To velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko.
Če se stroški prevoza na delo in z dela priznavajo v sistemu odmere dohodnine, je treba spoštovati načelo davčne pravičnosti tudi pri ustreznem upoštevanju navedenih stroškov znotraj samega sistema dohodnine za vse davčne zavezance. To ne pomeni posebne ugodnosti davčnega zavezanca, temveč je eden od predpisanih elementov izračuna davčne osnove, kot podlage za določitev davčne obveznosti, ki mora biti skladen z ustavnimi načeli.
Edini pogoj za davčno upoštevanje stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu, je njegova dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Iz 45. člena ZDoh-2 ne izhajajo omejitve davčnega upoštevanja stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu in je tam tudi dejansko prisoten, niti tega da bi Vlada s podzakonskim predpisom lahko omejevala zakonsko določeno davčno upoštevanje stroškov na prevoz na delo in z dela pri izračunu davčne osnove tem davčnim zavezancem glede na kraj, od katerega se vozijo na delo. Določba 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja je v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom.
denacionalizacija - zahteva za denacionalizacijo - pravočasnost - pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Po ugotovitvi, da oseba, ki jo je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v zahtevi navedel kot upravičenko, ni upravičena do denacionalizacije (ker je umrla pred 28. 8. 1945, ali pa ker se ni štela za jugoslovansko državljanko iz razlogov, ki jih določa drugi odstavek 9. člena ZDen), torej ni ovire, da se denacionalizacijski postopek na podlagi iste zahteve ne bi nadaljeval in pri tem kot upravičenca do denacionalizacije upošteval pravnega naslednika, ki izpolnjuje pogoje za tak status. To seveda ne pomeni, da lahko vsak pravni naslednik kot upravičenec uveljavlja denacionalizacijo celotnega podržavljenega premoženja. Obseg teh pravic je namreč določen z njegovim pravnim položajem upravičenca kot pravnega naslednika podržavljenega premoženja.
Zato je zakonodajalec z drugim odstavkom 64. člena ZDen določil, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, konsistentno s tem pravilom pa je s prvim odstavkom 66. člena določil, da se po končanem ugotovitvenem postopku odloči tudi o upravičencih, ki se jim premoženje vrača in o obsegu tega premoženja.
dopuščena revizija - prodaja kmetijskih zemljišč - odobritev pravnega posla - sprejem ponudbe - rok za sprejem ponudbe - čas sklenitve pogodbe
Zakon o kmetijskih zemljiščih, ki je veljal v času sprejetja ponudbe v obravnavani zadevi (1. 4. 2014), je omogočal sklenitev pravnega posla prodaje kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije tudi po izteku roka za sprejem ponudbe iz četrtega odstavka 20. člena tega zakona, če je bil sprejem ponudbe v tem roku posredovan upravni enoti, čeprav ni bil ob tem posredovan tudi prodajalcu. V takem primeru je bil pravni posel sklenjen, ko je informacijo o sprejemu ponudbe prejel prodajalec od upravne enote skladno z drugim odstavkom 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih.
URS člen 2, 18, 156. ZKP člen 522, 522/1-14, 527, 528, 530.
dopuščena revizija - izročitev obdolženca tuji državi - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - protiustavna pravna praznina - zahteva za oceno ustavnosti - prekinitev postopka
Vrhovno sodišče ugotavlja, da zgolj z razlago zakona in drugimi pravnimi instrumenti, ki so mu na voljo, ni mogoče zapolniti pravne praznine glede učinkovitega varstva človekove pravice iz 3. člena EKČP in 18. člena Ustave osebe, ki je v postopku izročitve po ZKP.
Ker zakonodajalec tega položaja ni uredil in, kot že navedeno, nastale pravne praznine Vrhovno sodišče ne more zapolniti z razlago obstoječih pravnih norm na način, ki ne bi pomenil vzpostavitve novih pravil za odločanje o izročitvi tujca državi prosilki, je Vrhovno sodišče na podlagi 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZKP.
prepozna tožba - razdružitev zadeve - naknadno izpodbijanje - dve tožbi
Zavrženje nove tožbe (ki ga zahtevajo nenazadnje že pravila litispendence) v nobenem delu ne vpliva na obravnavo prvotne, pravočasno vložene tožbe zoper isti (izpodbijani) akt.
Sama okoliščina, da se je s prvotno tožbo v upravnem sporu izpodbijal dodatni upravni akt istega upravnega organa, ne pomeni, da o njej (v delu, ki se nanaša na izpodbijani sklep) ni treba odločiti.
ZIUZEOP člen 100g. ZUS-1 člen 36, 36/1-2. ZS člen 83.
plačilo stroškov - gradbeno dovoljenje - nujna zadeva - prednostna zadeva - tek roka za vložitev tožbe - sodne počitnice / poletno poslovanje
Določba 100.h člena ZIUZEOP opredeljuje kot nujne in prednostne zgolj tiste postopke pravnega varstva, ki se nanašajo na postopke izdaje gradbenega dovoljenja, v katerih je prišlo do uporabe vsaj ene izmed določb poglavja 23.A ZIUZEOP. To jezikovno razlago smiselno (oziroma sistemsko) dopolnjuje še jasnejše besedilo predhodnega, 100.g člena, ki se pod naslovom „pravno varstvo“ izrecno in „ne glede na določbe predpisov, ki urejajo upravni spor“ nanaša na vložitev tožbe zoper gradbeno dovoljenje, „izdano z upoštevanjem določb tega zakona“.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1-5, 84/2, 84a.
tujci - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi - objektivne in subjektivne okoliščine
Tožena stranka lahko odloči o pridržanju v zvezi s postopkom po Uredbi Dublin III, tudi če v času njenega odločanja še ni jasno, katera država se bo izrekla za pristojno za sprejem prosilca. Tako ne drži pritožbeni ugovor, da bi moral že sam sklep o pridržanju vključevati to okoliščino in da ga sicer ne bi bilo mogoče preizkusiti.
Ne drži pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni ocenjevalo vseh individualnih okoliščin, ki jih je treba ugotoviti za izrek pridržanja na podlagi 84. in 84. a člena ZMZ-1 ter 28. člena Uredbe Dublin III, saj je ustrezno kvalificiralo prav tiste razloge, ki poleg splošnih zakonskih kriterijev utemeljujejo pridržanje v obravnavanem primeru. Tako se je opredelilo tako glede okoliščin, da tožnik ni počakal na konec postopka o mednarodni zaščiti v Grčiji in na Hrvaškem, da je nezakonito prehajal meje, vključno z mejo z Republiko Slovenijo, ter glede dejstva, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele po prijetju, ko ga je našla policija (15., 16. in 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Posebej je izpostavilo, da se strinja s presojo tožene stranke, da že sam način vstopa v Slovenijo (preko reke Bregane ter nadalje skozi odprtino v panelni ogradi), izogibanje hišam in hoja po gozdu, dokler ga ob prihodu v naselje ni našla policija, kaže na njegovo izogibanje varnostnim organom ter na ravnanje, ki je usmerjeno v nadaljnje ilegalno prehajanje ozemelj Evropske Unije do ciljne države, Francije.
brezplačna pravna pomoč - nepriznani stroški - pravni interes za tožbo - ugoditev pritožbi - ni razlogov o pravnorelevantnih dejstvih
Pritožnikova tožba je bila zavržena na podlagi okoliščine, da je zahtevek za plačilo storitve vložila izvajalka brezplačne pravne pomoči (odvetnica) in ne pritožnik, pri tem pa ni bila presojena tožbena navedba, da če izvajalka ne bo poplačana iz sredstev brezplačne pravne pomoči, bo moral pritožnik sam poravnati nastale stroške. Ker teh navedb sodišče prve stopnje ni presodilo in o njih v sklepu navedlo razlogov, na kar utemeljeno opozarja pritožba, je bistveno kršilo določbe postopka upravnega spora iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.
URS člen 57. ZUS-1 člen 2, 4,. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (11.11.2021) člen 8, 8/4.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - oblastno ravnanje - pravica do izobraževanja - ugoditev pritožbi
Sicer drži, da je obveznost izvajanja testiranja in samotestiranja in s tem povezanih soglasij zakonitih zastopnikov mladoletnih učencev določil Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok) in da je bilo s tem Odlokom učencem, ki predpisanega testiranja ne izvajajo, začasno prepovedano „zbiranje v vzgojno-izobraževalnih zavodih“ (8. člen Odloka). Vendar pa je iz dejanskega stanja tudi razvidno, da je navedene omejitve iz Odloka v razmerju do pritožnikov uresničila prav tožena stranka v okviru njihovega medsebojnega javnopravnega razmerja (in ne morebiti drug državni organ). S tem je prišlo do udejanjanja splošnega in abstraktnega predpisa s strani tožene stranke v konkretnem primeru, kar je vplivalo na pravni položaj pritožnikov v zvezi z uresničevanjem njune pravice do osnovnošolskega izobraževanja. Zato je toženka (osnovna šola) ravnala kot oblastven organ v smislu 4. člena ZUS-1 s tem, ko je na podlagi svojega javnopravnega položaja enostransko posegla v način uresničevanja pravice do osnovnošolskega izobraževanja pritožnikov. Vprašanje, ali je bil tak poseg na zakonu utemeljen in s tem dopusten, pa je šele stvar nadaljnje, meritorne presoje v tem upravnem sporu.
URS člen 57. ZUS-1 člen 4, 30, 30/3. ZOsn člen 60a. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - pravica do izobraževanja - oblastno ravnanje - tožba po 4. členu ZUS-1 - ugoditev pritožbi
Osnovne šole kot izvajalke javne službe so dolžne zagotavljati uresničevanje ustavne pravice posameznikov do osnovnošolskega izobraževanja. Če v to razmerje, ki je javnopravne narave, kot izvajalke javne službe enostransko posežejo in s položaja moči odklonijo način izobraževanja v šolskih prostorih mimo primerov, ki jih ureja ZOsn, je treba učencu, ki s tožbo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zahteva ugotovitev, da je bilo s tem dejanjem nezakonito poseženo v njegovo ustavno pravico do izobraževanja (57. člen Ustave), omogočiti sodno varstvo v upravnem sporu.
Prepoved vstopa v osnovno šolo oziroma prepoved šolanja v njenih prostorih v okoliščinah te zadeve pomeni oblastveno delovanje osnovne šole.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje med razlogi sklepa o vsebini listin in samimi listinami (protispisnost) - ugoditev pritožbi
Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnica sodišču poslala dopis iz katerega bi izhajalo, da je bilo njeni pritožbi zoper v tem sporu izpodbijano odločbo ugodeno in, da je bil v ponovnem postopku izdan sklep o ustavitvi postopka. Ta dopis, ki je bil očitno pomotoma vložen v ta sodni spis, se po vsebini ne nanaša na predmetni upravni spor. Ker je sodišče prve stopnje dopisu pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici ima, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.