Stranka lahko umakne že vloženo pritožbo, vse dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Kadar pritožnik umakne pritožbo, sodišče (ker pritožbe ni več) izda o tem ugotovitveni sklep.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna izvorna država - zdravstveno stanje prosilca - zdravstvene storitve - humanitarni razlogi - načelo nevračanja - zavrnitev pritožbe
Načelo nevračanja zagotavlja, da posameznik ne bo vrnjen v drugo državo, ne da bi državni organi presodili, ali je ta druga država zanj varna, ta presoja pa je bila v obravnavani zadevi opravljena.
predlog za dopustitev revizije - sprejem v državljanstvo RS - pogoj dejanskega življenja v RS - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je za zapolnitev vsebine nedoločenega pravnega pojma iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS "dejansko živi" možen spregled fizične prisotnosti stranke in opravljanja bistvenih življenjskih aktivnosti na ozemlju Republike Slovenije?
URS člen 14, 156. ZOdvT člen 17, 17/5. ZBPP člen 26, 26/1, 26/1-9. Odvetniška tarifa (2003) člen 22, 22/2.
dopuščena revizija - obračunavanje odvetniških storitev - brezplačna pravna pomoč - bistveno manjše plačilo za delo - neenaka obravnava - odvetniška tarifa - obvezna razlaga odvetniške tarife - nevezanost sodišča - zavrnitev revizije - odklonilno ločeno mnenje
Pri odvetnikih, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa tudi njuno različno urejanje plačila za opravljene storitve brezplačne pomoči na eni strani in za strokovno pomoč sodišču na drugi strani ne predstavlja posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
Obvezne razlage Upravnega odbora OZS za sodišča in druge državne organe, ki v okviru svojih pristojnosti odločajo o odvetniških stroških, ne glede na drugi odstavek 19. člena OT, niso obvezne.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem določno in nedvoumno zapisalo, da je svojo ugotovitev glede dneva vročitve drugostopenjske upravne odločbe pritožniku oprlo na vročilnico, zato je trditev, s katero pritožnik utemeljuje pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, očitno napačna.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja - nevarnost pobega - ugotavljanje istovetnosti - sorazmernost posega - zavrnitev pritožbe
Pavšalno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča ne more izpodbiti logične, konsistentne in prepričljive presoje sodišča prve stopnje, da so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa toženke podani pogoji za omejitev pritožnikovega gibanja po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo res (še) ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II1, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu, a to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa.
Naknadno nastale okoliščine so lahko relevantne za presojo, ki jo po uradni dolžnosti opravljata toženka in predsednik upravnega sodišča po šestem odstavku 84. člena ZMZ-1, ne pa za pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem, ki je namenjen zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno.
predčasna razrešitev direktorja javnega zavoda - ureditvena začasna odredba - enotna sodna praksa - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe - sklicevanje na stališče sodne prakse
Odločba o razrešitvi ni akt, ki bi se izvrševal po določbah ZUP, in zato odložitev njegove izvršitve ni mogočje, in je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo utemeljeno vsebinsko obravnavalo kot predlog za začasno ureditev stanja na način, da se odložijo učinki izpodbijane odločitve tožene stranke.
Izdaja začasne odredbe ni namenjena uvajanju splošne suspenzivnosti tožbe v upravnih sporih zoper odločitve v postopkih (imenovanj ali) razrešitev.
Imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju je privilegij in ne pravica posameznika, kar vpliva na sodno varstvo ter izdajo začasne odredbe v postopkih imenovanj.
Od navedenega je treba ločiti vprašanje razrešitve po pridobitvi tega položaja, ko ima oseba pravni interes za sodno varstvo zoper razrešitev, ki bi nastopila iz nezakonitih razlogov.
Razrešitev s položaja sama po sebi ne pomeni vselej, da je razrešeni osebi nastala težko popravljiva škoda, ki bi utemeljevala izdajo začasne odredbe, saj ta običajno ne presega materialnih posledic, ki ji ob izgubi takega položaja nastanejo (zaposlitev, plača, zavarovanje itd.) in ki so ob uspehu v sodnem postopku praviloma popravljive.
Razrešena oseba ima močnejše sodno varstvo v primerih, v katerih je z oblastno odločitvijo poseženo v izvajanje vodstvenega položaja ali funkcije v javnem sektorju, kadar to zaradi varovanja drugih (ustavnih in sistemskih) zahtev glede posameznih javnopravnih oseb ali organov določa zakon (npr. v primerih zahtevane avtonomije javnega zavoda ali samostojnega in neodvisnega nosilca javnih pooblastil).
V teh primerih je močnejše sodno varstvo osebe, imenovane na tak vodstveni položaj, posreden odraz varstva položaja določene javnopravne osebe ali organa pred posegi nosilcev oblasti in se v teh (izjemnih) primerih lahko izda tudi začasna odredba po ZUS-1, ki ne varuje le položaja posameznika, ampak tudi pravice oziroma položaj javnopravne osebe in s tem poseben vidik javnega interesa.
Izguba položaja torej sama po sebi ne utemeljuje pritožničinega predloga za izdajo začasne odredbe.I menovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju (tudi na položaj direktorja javnega zavoda) ni pravica posameznika - povezano je namreč z varstvom javnega interesa in izvajanjem javnih nalog -, zato samo zaradi neimenovanja na ta položaj ali njegove izgube ne more priti do posega v njegov pravno varovani položaj (zasedati tako vodstveno mesto), ki bi presegal materialne posledice, ki mu ob izgubi takega položaja nastanejo (plača, itd.), in ki so ob uspehu v sodnem postopku tudi popravljive. Posledično mu samo zaradi tega tudi ne more nastati škoda, za preprečitev katere bi bilo treba izdati začasno odredbo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - potek roka - zavrženje pritožbe - pravni interes
Ker sklep toženke o predaji tožnika Republiki Hrvaški, zaradi poteka šestmesečnega roka za predajo, ne učinkuje več, si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku tožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred sodiščem prve stopnje izpodbijanega, sklepa, ne sme več predati Republiki Hrvaški. Republika Slovenija pa je postala odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje,
zavrženje predloga za dopustitev revizije - pomanjkljiv predlog - razlogi sodbe - vezanost - neizkazan odstop od sodne prakse
Ena od zahtev formalno popolnega predloga za dopustitev revizije je, da predlagatelj pri oblikovanju spornega pravnega vprašanja izhaja iz stališč izpodbijane sodbe o tem vprašanju, s čimer je povezana zahteva po kratki utemeljitvi, zakaj so ta stališča napačna.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/2, 18/2-b. ZUS člen 42, 42/1.
Zgolj to, da sodišče ob skrbni presoji in njeni vsebinski utemeljitvi ne verjame dejstvom, ki jih je zatrjeval pritožnik, očitno ni okoliščina, ki bi kazala na pristranskost sodišča.
Republika Hrvaška je v odgovoru z dne 26. 4. 2023, s katerim je prevzela odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, zagotovila, da bo njegova prošnja obravnavana v razumnem času in da bo nastanjen v spremenjenih kapacitetah, ki ustrezajo standardom EU. Še več, pristojni organi Republike Hrvaške so celo povprašali pristojne organe Republike Slovenije o tem, ali ima pritožnik kakršnekoli zdravstvene težave. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje temu dopisu pripisalo pomembno težo in tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenilo, da ni bojazni, da bi mu bile ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja ob vrnitvi v Republiko Hrvaško kršene pravice iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča ta dopis pomeni zadostno zagotovilo za to, da bo pritožnik na Hrvaškem obravnavan na način, da ne bo podvržen kakršnemukoli trpljenju ali nečloveškemu ravnanju. Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi toženka morala pridobiti individualno jamstvo zanj, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške. Takšnih okoliščin ne navaja niti v pritožbi.
Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi ni moglo preučiti, ali na Hrvaškem obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi - neizvedba glavne obravnave - neizvedba dokaza - vnaprejšnja dokazna ocena - ugoditev pritožbi
Izvedba glavne obravnave je kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva, utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tudi neposredni učinek določb Procesne direktive in Uredbe Dublin III ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu oziroma izvedbe tega procesnega dejanja v zadevah mednarodne zaščite niti v Republiki Sloveniji niti v drugih državah članicah Evropske unije.
Če pa so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, mora sodišče to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti. Iz te obrazložitve mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna
Razlogi sodišča prve stopnje za opustitev izvedbe glavne obravnave so nejasni in v določeni meri kontradiktorni. Poleg tega je sodišče prve stopnje brez izvedbe glavne obravnave zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem pritožnika, kar je v očitnem nasprotju s stališči Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča o pomenu ustavne pravice do glavne obravnave in njeni vsebini. Tudi razlog za zavrnitev tega dokaza je utemeljilo na ustavno nedopustnem razlogu, kot to pravilno uveljavlja pritožnik, saj je ovrednotilo (ne)uspeh predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo in s tem izhajalo iz nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene.
Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 33. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - nekonkretizirane pritožbene navedbe - vsebinsko prazna pritožba
Kot oviro pri predaji prosilcev za mednarodno zaščito na podlagi Uredbe Dublin III, je treba poleg sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki upoštevati tudi druga dejstva, ki bi lahko povzročila nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja.
ZDoh-2 člen 109, 119, 123, 123/3, 125. ZDavP-2 člen 65, 83, 267, 272. ZUS-1 člen 94a. ZUP člen 147.
akontacija dohodnine - pravnomočnost - ne bis in idem - materialna pravnomočnost - vezanost na pravnomočno odločbo - predhodno vprašanje - začasna odločba - dopuščena revizija - odločba o odmeri dohodnine - vrsta dohodka - vezanost na obrazložitev druge odločbe - ugoditev reviziji
Davčna osnova je torej v izreku odločbe o odmeri akontacije dohodnine navedena le kot podlaga, da se skupaj z davčno stopnjo izračuna akontacija dohodnine. Ta navedba ne pomeni, da je z njo davčni organ odločil tudi o davčni osnovi za obračun dohodnine na letni ravni, saj je ugotovitev višine prejetega dohodka kot podlaga za izračun te predmet drugega postopka (členi 119 in nasl. ZDoh-2).
Davčni organ je v postopku odmere dohodnine vezan na višino akontacije dohodnine, odmerjene z odločbo o odmeri akontacije dohodnine, ni pa vezan na navedeni višino in vrsto dohodka, ki sta bili ugotovljeni v postopku odmere akontacije dohodnine.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 29, 29/1, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - rok za predajo prosilca - potek roka - načelo zakonitosti v upravnem pravu - zavrnitev pritožbe
V upravnem sporu sodna presoja zakonitosti izpodbijanega akta izhaja iz dejanskega in pravnega stanja, ki je obstajalo v trenutku njegove izdaje, glede česar tudi Uredba Dublin III ne določa izjem oziroma odstopanj.
V trenutku izdaje izpodbijanega sklepa, tj. 9. 11. 2023, šestmesečni rok iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III še ni potekel, zaradi česar izpodbijani sklep ni nezakonit zaradi napačne uporabe materialnega prava na takrat obstoječe dejansko stanje. Izpodbijani sklep pa, drugače kot v primerih, kakršne je Vrhovno sodišče obravnavalo v sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 in sklepu I Up 101/2018 z dne 4. 7. 2018, v 3. točki izreka vsebuje s prvim in drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III skladno časovno omejitev za predajo pritožnika Republiki Hrvaški. Izpodbijani sklep je tako pravilen in zakonit.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZPP člen 226, 226/2, 339, 339/1, 339/1-14. ZUS-1 člen 74, 74/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - objekt bivanja - zmanjšana kvaliteta bivanja - tuja sodna praksa - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče pritrjuje presoji toženke in sodišča prve stopnje, da v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti sistemskih pomanjkljivosti, in da niti iz dokazov, ki jih je predlagal pritožnik (praksa nekaterih sodišč v državah članicah EU v posamičnih primerih), niti iz drugih dokazov, ki so bili dostopni sodišču prve stopnje, ne izhaja drugače. Pri tem Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Zato zgolj ugotovitev, da je bil pritožnik v preteklosti (po njegovih navedbah) že izpostavljen nečloveškemu ravnanju s strani hrvaške policije, sama po sebi ne more preprečiti njegove predaje, če ni mogoče ugotoviti, da v povezavi z drugimi dejstvi in okoliščinami delovanja organov Republike Hrvaške kaže na to, da bo po vrnitvi v to državo članico na podlagi Uredbe Dublin III izpostavljen kršitvam 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine o temeljnih pravicah. Take ugotovitve pa sodišče prve stopnje ni sprejelo, niti v zvezi s tem pritožnik ne podaja prepričljivih razlogov, zaradi katerih bi moralo Vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugoditi.
V obravnavanem primeru (ob odsotnosti drugih navedb o sistemskih pomanjkljivostih ali posebnih okoliščinah pritožnika) iz elementov v spisu ni razvidno, da bi bila dana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil na Hrvaškem. Strinjati se je mogoče tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da posameznih primerov, v katerih so sodišča držav članic EU odločila o prekinitvi predaj pristojnim državam članicam, ni mogoče posploševati na vse primere predaj in da so posamezne prekinitve odvisne od individualnih okoliščin primera.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 28/2, 40, 40/2. ZMZ-1 člen 50, 50/3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za azil - nova dejstva in dokazi - zavrženje ponovne prošnje
Ker je pritožnik ponovno vlogo za mednarodno zaščito vložil po preteku devetmesečnega roka iz tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1, šteto od izdaje sklepa o ustavitvi postopka, je bila ta na podlagi iste zakonske določbe lahko obravnavana le po postopku, določenem v ZMZ-1 za ponovno prošnjo. Iz navedene določbe 50. člena ZMZ-1 namreč izhaja, da lahko prosilec doseže izvedbo novega postopka odločanja o mednarodni zaščiti z novo prošnjo, za katero ne veljajo nobene omejitve, le v devetih mesecev od ustavitve postopka, do katerega je prišlo zaradi prosilčevega ravnanja, s katerim je vzpostavil domnevo, da ne želi nadaljnjega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito in jo umika (implicitni umik prošnje).
(ne)plačilo takse - obročno plačilo - začetek teka roka - popravni sklep - ustavitev postopka po tožbi - zavrnitev pritožbe
Rok za plačilo sodne takse je začel teči z dnem, ko je bil tožnici vročen sklep o zavrnitvi pritožbe, saj kasnejši popravni sklep ni v ničemer spremenil obveznosti pritožnice, naj plača 44,00 EUR sodne takse.
Prokurist družbe za podelitev pooblastila za zastopanje odvetniku ne potrebuje posebnega pooblastila zakonitega zastopnika
Prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je narava prokure, kot je opredeljena v ZGD-1, podobna pravni naravi zakonitega zastopnika. Prokura namreč upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen (prvi odstavek 35. člena ZGD-1). V okvir pravne sposobnosti družbe pa sodi tudi procesna sposobnost (drugi odstavek 4. člena ZGD-1), ki določa, da družbe kot pravne osebe lahko tožijo ali so tožene. Prokuristu je torej dano splošno pooblastilo za opravljanje vseh materialnopravnih in procesnopravnih dejanj (razen v zvezi z odsvojitvijo in obremenitvijo nepremičnin), ki se razteza tudi na sedaj zakonsko izrecno urejeno upravičenje za opravljanje procesnih dejanj v postopkih pred sodišči in drugimi organi (tretji odstavek 35. člen ZGD-1) in - kar je v obravnavani zadevi odločilno - tudi na zastopanje družbe pri podelitvi (procesnega) pooblastila.
zavržena tožba - odpravljen akt - odpadel pravni interes - stranski udeleženec - zavrnitev zahteve za priznanje statusa stranke - izboljšanje pravnega položaja - zavrnitev pritožbe - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - zavržena pritožba
Tožbeni zahtevek, kot tudi izrek izpodbijanega sklepa toženke, sta se nanašala le na pritožničino udeležbo v postopku s pritožbo zoper odmerno odločbo. Da je bil zahtevek za priznanje statusa stranske udeleženke postavljen zgolj v zvezi s pritožbenim postopkom zoper odmerno odločbo, izrecno (in kar ni pritožbeno izpodbijano) ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ki hkrati pojasni, da s tožbo izpodbijani sklep toženke očitno več ne posega v pritožničin pravni položaj niti si ga s tožbo ne more več izboljšati, saj je bila odmerna odločba med prvostopenjskim upravnim sporom že odpravljena in zadeva vrnjena FURS v ponovni postopek. Takšna obrazložitev pa je v okoliščinah konkretnega primera zadostna (zato uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni podana) in tudi pravilna. Glede na to, da je bila odmerna odločba, zoper katero je tekel pritožbeni postopek, odpravljena, bi bila tudi morebitna ugoditev pritožničini tožbi brez učinka in torej ne bi v ničemer vplivala na pritožničin pravni položaj.
Zaradi učinkov odprave upravnega akta, je upravni postopek ponovno odprt in vsi subjekti lahko v tem postopku (ponovno) uveljavljajo vse svoje procesne pravice. Pritožnica torej z izpodbijano odločitvijo ni utrpela nobene negativne posledice, saj bo lahko pred prvostopenjskim davčnim organom vložila novo zahtevo za priznanje stranske udeležbe v zadevnem davčnem postopku.