ZOPDA člen 5, 5/1, 5/1-4, 10, 10/1, 10/3, 10/8. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4, 77.
zavrženje tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - sporazum - odločba vlade - delo z azbestom - ugoditev pritožbi - poseg v pravice ali pravne koristi - pravni interes
Akt, ki ga je pritožnica izpodbijala s svojo tožbo, že po naslovu in strukturi ni zgolj „pisni predlog za sklenitev sporazuma“, temveč odločba, torej akt, ki je že po naravi namenjen odločanju o pravicah ali obveznostih strank. Predvsem pa iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je upravičenec upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa (med drugim) še, da pritožnica „izplača“ dedičem upravičenca odškodnino v določenem znesku). To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini in o obveznosti pritožnice, da mora izplačati določen delež te odškodnine. Temeljno stališče, na katero je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijani sklep, da namreč izpodbijana odločba ni dokončen upravni akt, ki bi posegal v pritožničin pravni interes, je torej napačno.
Napačno je stališče, da pritožnica nima pravnega interesa samo zato, ker pravna ureditev ne predvideva izdaje akta s tako vsebino. Če je bil namreč tak akt kljub zakonski ureditvi izdan, to lahko pomeni le, da je nezakonit (oziroma morda celo ničen), ne pa da pritožnica zoper ta akt ne potrebuje sodnega varstva. Povedano drugače: akt oziroma njegove učinke je mogoče presojati le po njegovi dejanski vsebini, ne pa po tem, kakšni bi bili njegovi učinki, če bi toženka pri njegovi izdaji ravnala v skladu z zakonom. Drugačno stališče bi lahko v skrajnem primeru pripeljalo do absurdne situacije, ko bi sodišče tožniku odreklo pravno varstvo prav zaradi nezakonitosti posega v njegov pravni položaj.
Ali gre pri zagovoru oziroma zastopanju v predhodnem postopku po tar. št. 9 OT v primeru kontinuiranega – zaporednega zaslišanja strank in prič na isti dan v postopku za eno dejanje (za katero se v primeru trajanja nad eno uro v skladu s prvim odstavkom 6. člena OT prizna dodatno urnina) ali za več posameznih dejanj, pri čemer se za zastopanje na zaslišanju vsake posamezne stranke/priče na isti dan prizna nagrada?
Ali je plačilo sodne takse za preslikavo listin strošek dodeljene brezplačne pravne pomoči ali gre za strošek, plačilo katerega se presoja po določilih Zakona o sodnih taksah?
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 27, 27/1, 27/4. ZMZ-1 člen 70, 70/4. ZUS-1 člen 73, 73/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - pritožba zoper sodbo - pravica do pritožbe - pravica do dvostopenjskega sodnega varstva - pravo EU - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - ravnanje policije - ugoditev tožbi - ugoditev pritožbi - napačen pravni pouk
Ker je dvostopenjsko sodno varstvo po četrtem odstavku ZMZ-1 ugodnejše tako od enostopenjskega pravnega varstva, predvidenega v pravu EU, kot tudi od splošne slovenske ureditve iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso SEU sistemsko zgrešeno, kajti njun namen zanesljivo ni, da se zniža raven varstva človekovih pravic v državah članicah EU na tisto, kar je zahtevano v pravnem redu EU kot absolutni minimum pravnega varstva, ki velja za vse države članice.
Tudi procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema. Vendar, ker bo tožnica v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavana kot prosilka za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnica, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka).
ZUP člen 293, 293/3. ZUS-1 člen 36, 36/1-4, 36/1-8, 76.
zavrženje tožbe - res iudicata - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - odlog upravne izvršbe - zavrnitev pritožbe
V primeru odločitve o odlogu izvršbe po tretjem odstavku 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku gre za odločitev, ki se nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne gre za odločitev o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi pritožnika in ta tako glede navedenega nima pravnega interesa, ki bi, ob izpolnjenih drugih procesnih predpostavkah, narekoval meritorno odločitev.
Vsebina tožbenega predloga ni področje materialnega procesnega vodstva iz prvega odstavka 285. člena Zakona o pravdnem postopku. Navedeno vodstvo se nanaša na pridobitev pojasnil v zvezi z dejanskim stanjem in pravnim razmerjem, ki sta sporna med strankama, ne pa na oblikovanje zahtevkov oziroma predloga v upravnem sporu, kako naj sodišče odloči v zvezi z izpodbijanim upravnim aktom.
Prepoved t. i. sodbe presenečenja stranke ne varuje pred spregledanimi pravnimi podlagami, ki bi jih z zadostno skrbnostjo lahko predvidela, in tudi ne pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, ampak pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic
Ker je javni poziv, izdan na podlagi javnega pooblastila, splošni javnopravni akt, ki je skupaj z zakonom tudi podlaga za izdajo upravnih aktov, so njegove norme javnopravne narave in s tem tudi predmet presoje s strani pristojnega sodišča v upravnem sporu. Tak javni poziv ni enostranska izjava poslovne volje, katerega vsebino bi bil (primarno, edini) pristojen razlagati tisti, ki jo je oblikoval. Iz njegove pravne narave tudi ne izhaja, da bi ga bil pristojen končno in avtoritativno razlagati upravni organ oziroma nosilec javnega pooblastila kot izdajatelj, temveč je – tako kot za druge splošne pravne norme – za avtoritativno razlago pristojno sodišče. To izhaja tako iz ustavne vloge sodstva kot tudi iz potrebe po učinkovitem sodnem varstvu v upravnem sporu, kjer ena (tožena) stranka ne more imeti procesno močnejšega položaja od nasprotne stranke, seveda pa tudi ne od sodišča (23. in 157. člen Ustave).
Za presojo v obravnavani zadevi ni upoštevna pogodba o izplačilu nepovratne finančne pomoči, sklenjena med strankama, saj ne gre za spor, ki izvira iz pogodbenega razmerja, temveč za upravni spor o zakonitosti upravne odločbe revidenta, sprejeti na podlagi zakonskega pooblastila iz 146. h člena ZVO-1.
V obravnavani zadevi je pomembno, da temelj odločitve o odvzemu pravice do dodeljenih sredstev ne more biti zgolj določba Javnega poziva. Glede na javno pooblastilo iz prvega odstavka 146. d člena ZVO-1 „Sklad z javnim pozivom določi zlasti skupni obseg sredstev, pogoje za njihovo dodelitev, merila za določitev višine sredstev, upravičence in rok za vlaganje vlog.“ revident torej ni imel nobene zakonske podlage za določanje razlogov za odvzem pravice do dodeljenih sredstev. Kot bistven del javnega pooblastila bi to moralo biti v zakonu izrecno določeno, kar pa v danem primeru ni podano. Nasprotno, saj je primere odvzema pravice do pridobljenih sredstev določil ZVO-1 v 146. h členu in jih torej ni prepustil urejanju z drugimi predpisi ali splošnimi akti. Zato navedene določbe 4. g točke Javnega poziva ni mogoče uporabiti, kolikor je v nasprotju z zakonom (exceptio illegalis).
Za odločitev je torej pomembna (zgolj) pravilna razlaga 6. točke prvega odstavka 146. h člena ZVO-1.To je treba tudi po presoji Vrhovnega sodišča razlagati tako, da se odvzem pravice do pridobljenih sredstev omejuje na določene kršitve splošnih pogojev poslovanja revidenta, torej na tiste, ki povzročijo, da namen dodeljenih sredstev oziroma namen določila javnega poziva ali javnega razpisa ni bil dosežen. Navedeno pomeni, da je pri odločanju o odvzemu pravice do pridobljenih sredstev ob uporabi 6. točke prvega odstavka 146.h člena ZVO-1 treba pogoje za njihov odvzem razlagati v skladu z namenom javnega poziva.
nedovoljen predlog - pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka
Pritožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni zatrjeval, da je zamudil kakšen rok za opravo procesnega dejanja, zamuda roka pa je eden od pogojev oziroma procesnih predpostavk za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Predlog je zato nedovoljen.
Stranka z naknadno danim pooblastilom osebi z opravljenim pravniškim državnim izpitom ne more sanirati očitnega pomanjkanja svoje postulacijske sposobnosti v času, ko je sama vložila pritožbo.
rudarska pravica - ureditvena začasna odredba - ponovna zahteva - podaljšanje koncesije - neizkazana težko popravljiva škoda - neuresničeno pričakovanje - res iudicata - zavrnitev pritožbe
Prenehanje koncesijske pogodbe ni bilo nepričakovano, njeno podaljšanje pa tudi ne samoumevno. Zahteva za podaljšanje koncesije namreč še ne zagotavlja, da bo zahtevku ugodeno, kar pomeni, da je pritožnik škodo utemeljil s pričakovanjem, ki se ni uresničilo. Neuspelo pričakovanje pa že samo po sebi ni zadostna podlaga, s katero bi bilo mogoče utemeljiti škodo, ki naj jo prepreči začasna odredba.
Glede zatrjevane težko popravljive škode, ki pa naj bi jo utrpel pritožnik, njegovi družinski člani in zaposleni pri pritožniku in družbi B. d. o. o. pa Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da novi predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu ni temeljil na novih okoliščinah. Ne gre torej za objektivno nove, spremenjene okoliščine, zato ima sodišče prve stopnje prav, da obravnavani predlog v tem delu predstavlja že razsojeno stvar.
Tožnikov pravni interes za pritožbo je vezan na obdobje do izpolnitve zakonskih pogojev za vložitev tožbe v upravnem sporu, torej bodisi do izdaje in vročitve dokončne upravne odločbe, bodisi do izteka zakonskega roka za izdajo take odločbe in izpolnitve pogojev za tožbo zaradi molka organa. V obeh navedenih situacijah namreč pritožnik lahko vloži tožbo v upravnem sporu, poleg nje pa že po zakonu (32. člen ZUS-1) tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Njegov pravni položaj se torej v takem primeru spremeni, saj mu že po zakonu gre prav to, kar želi doseči s pritožbo, namreč pravico vložiti zahtevo za izdajo začasne odredbe; to pa pomeni, da morebiten uspeh z obravnavano pritožbo na ta pritožnikov položaj ne more več vplivati, zato njegov pravni interes za tako pritožbo ugasne.
V upravnem sporu, ki predvideva dvostopenjsko odločanje (po drugem odstavku 12. člena ZUS-1 odloča Vrhovno sodišče o pritožbi in o reviziji), je revizija izredno devolutivno pravno sredstvo zoper (nekatere) pravnomočne odločitve upravnega in ne Vrhovnega sodišča. Možnost vložitve revizije zoper odločitve Vrhovnega sodišča bi bila tudi v nasprotju s sistemsko vlogo Vrhovnega sodišča in z namenom samega pravnega sredstva.
ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/6. ZUP člen 215. ZJU člen 65, 65/6.
predlog za dopustitev revizije - predlog tožene stranke - javni uslužbenci - obrazložitev akta - ugoditev tožbi - napotitev na pravdo - odškodninski zahtevek - nepopoln predlog - neenotna praksa sodišča prve stopnje - delno zavrženje predloga
Predlagatelj, ki utemeljuje pomembnost presoje izpostavljenega vprašanja s potrebo po poenotenju sodne prakse,mora natančno in konkretno izkazati njeno neenotnost.
lekarniška dejavnost - začasna odredba ZUS-1 - poslovna enota (podružnica) - neizkazana težko popravljiva škoda - odložitvena začasna odredba - oblikovalna odločba - akt, ki se ne izvršuje po določbah Zakona o upravnem sporu - ureditvena začasna odredba - izguba strank - materialna škoda - zavrnitev pritožbe
Izpodbijana odločba toženke, s katero je Javni zavod A. izdala soglasje k ustanovitvi nove poslovne enote, je po svoji naravi oblikovalna odločba (ne gre za odločbo, ki bi nalagala obveznosti). Slednja pa v nasprotju z zavezovalnimi ne predvideva izvršljivosti po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je odločba izvršena že na podlagi svoje izdaje, zato v obravnavanem primeru že iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1.
Vrhovno sodišče se strinja s temeljno ugotovitvijo sodišča prve stopnje in razlogi izpodbijanega sklepa, da gre pri navedbah o tem, da naj bi odprtje nove lekarne v neposredni bližini imel pomemben vpliv na na poslovanje pritožničine lekarn, le za tožničino hipotetično predvidevanje, da ji bo škoda nastala v bodoče, če bo podružnica lekarne odprta, saj obnašanja strank v prihodnosti (in posledično zatrjevane morebitne izgube strank) ni mogoče predvideti, zato verjetnost nastanka škode, ki jo zatrjuje tožnica, ni niti predvidljiva niti konkretna.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 13, 13/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - status tujca - status prosilca za azil - nepopolno dejansko stanje - zavrnitev pritožbe
Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj ne gre za to, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni preučilo in ugotovilo vseh upoštevnih dejstev, temveč gre zgolj za pritožnikovo nestrinjanje z ugotovitvami toženke, ki jim sodišče z izpodbijano sodno odločbo pritrjuje.
predlog za dopustitev revizije - državna pomoč - nadzor - vračilo denarne pomoči - zastaranje - neenotna praksa - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali obveznost vračila neupravičeno izplačane državne pomoči, ki je posledica dograditve proizvodne naprave, o kateri proizvajalec električne energije in prejemnik državne pomoči ni obvestil agencije, nastane z odpravo nezakonitega stanja proizvodne naprave (tj. ko prejemnik državne pomoči uskladi oziroma ponovno vzpostavi stanje proizvodne naprave na stanje pred neupravičeno dograditvijo proizvodne naprave), ko je mogoče opredeliti obdobje neupravičeno izplačane državne pomoči in posledično njeno višino?
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 13/1, 18, 18/1, 18/1-a,20, 20/5, 28, 28/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predhodna vložitev prošnje za azil v drugi državi - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - zavrnitev pritožbe
Državljan tretje države pridobi status prosilca za mednarodno, ko „poda“ prošnjo za mednarodno zaščito, za to dejanje pa zadostuje že dejstvo, da izrazi željo, da zaprosi za mednarodno zaščito pred „drugim organom“. V zvezi s presojo pravne podlage za predajo pritožnika na podlagi Uredbe Dublin III je zato sodišče prve stopnje presojo pravilno oprlo na podatke iz baze Eurodac in odgovor Hrvaške o ponovnem sprejemu pritožnika po dublinskem postopku.
Z vidika odgovornosti Republike Hrvaške za obravnavanje njegove prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve pritožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika – prosilca, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.
Škoda, ki jo zatrjuje pritožnica, je pravzaprav utemeljena na javnem interesu – na varstvu življenja, zdravja in premoženja njenih obiskovalcev. Seveda pa je posredno to lahko tudi pritožničina škoda kot upravljavke kopališča, na katerem bi lahko prišlo do škodnega dogodka. Vendar pritožnica ni uspela izkazati verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, saj jo je mogoče preprečiti z ustreznimi varnostnimi ukrepi, temelječimi na striktnem izpolnjevanju varnostnih predpisov.
Pritožnica predloga za izdajo začasne odredbe ni formulirala na način, da bi posamično, tj. za vsako od videonadzornih kamer, zajetih v izpodbijani odločbi toženke, zatrjevala in izkazala, da bi prav zaradi prenehanje njenega delovanja pritožnici nastala težko popravljiva škoda, zato sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva ni bilo dolžno ugotavljati, katera izmed nadzornih kamer je v smislu varovanja življenja in premoženja obiskovalcev še posebej obremenjena. Predlogu za izdajo začasne odredbe zato ni moglo ugoditi niti deloma.Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb postopka, ker naj sodišče prve stopnje ne bi preizkusilo utemeljenosti začasne odredbe glede vsake posamezne kamere.
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - promet s kmetijskimi zemljišči in gozdovi - odobritev pravnega posla - gozd
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali se pri ugotavljanju predkupne pravice na podlagi drugega stavka desetega odstavka 47. člena ZG, tj. ko prednostno pravico uveljavlja drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja, predkupna pravica prizna le, če parcela tega drugega lastnika, na katero opira svojo predkupno pravico, izpolnjuje definicijo »gozda« iz prve alineje prvega odstavka 2. člena ZG, torej da meri vsaj 0,25 ha površine, porasle z gozdnim drevjem v obliki sestoja, ki lahko doseže višino najmanj 5 metrov?
URS člen 22. ZUS-1 člen 51, 51/2. ZJC-B člen 2, 19. ZCes-1 člen 2.
dopuščena revizija - razlastitev na podlagi 19. člena ZJC - cestni promet - ugotavljanje dejstev - zavrnitev predlaganih dokazov - dolžnost obrazložitve zavrnitve dokaza - pomanjkljiva obrazložitev - vnaprejšnja dokazna ocena - ugoditev reviziji
Upravno sodišče lahko dejstvo, ali po javni poti poteka cestni promet ugotavlja z vsemi dokaznimi sredstvi, s katerimi se da ugotoviti, kakšna vrsta prometa se odvija po sporni poti, vendar pa v obravnavanem primeru tega dejstva ni ugotovilo na ustrezen način.
Splošna zavrnitev dokaznih predlogov, kot jo je podalo Upravno sodišče z navedbo, da dejstva in dokazi, ki jih navajajo revidenti, niso pomembni za odločitev, bi zadostovala le v primeru, če bi bili predlagani dokazi že na prvi pogled neprimerni za dokazovanje upoštevnih in odločilnih dejstev, ki se ugotavljajo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. . Poleg tega je s tem, ko je ugotovitev, da po sporni poti poteka promet, oprlo na dejstvo, da pot poleg lastnikov nepremičnin, do katerih ta pot vodi, uporabljajo tudi solastniki sosednjega zemljišča ter komunalno podjetje za dostop do vodnega zajetja, ob tem pa zavrnilo vse druge dokazne predloge, ki tej ugotovitvi nasprotujejo, opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno.