mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi - neizvedba glavne obravnave - neizvedba dokaza - vnaprejšnja dokazna ocena - ugoditev pritožbi
Izvedba glavne obravnave je kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva, utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tudi neposredni učinek določb Procesne direktive in Uredbe Dublin III ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu oziroma izvedbe tega procesnega dejanja v zadevah mednarodne zaščite niti v Republiki Sloveniji niti v drugih državah članicah Evropske unije.
Če pa so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, mora sodišče to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti. Iz te obrazložitve mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna
Razlogi sodišča prve stopnje za opustitev izvedbe glavne obravnave so nejasni in v določeni meri kontradiktorni. Poleg tega je sodišče prve stopnje brez izvedbe glavne obravnave zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem pritožnika, kar je v očitnem nasprotju s stališči Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča o pomenu ustavne pravice do glavne obravnave in njeni vsebini. Tudi razlog za zavrnitev tega dokaza je utemeljilo na ustavno nedopustnem razlogu, kot to pravilno uveljavlja pritožnik, saj je ovrednotilo (ne)uspeh predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo in s tem izhajalo iz nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 29, 29/1, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - rok za predajo prosilca - potek roka - načelo zakonitosti v upravnem pravu - zavrnitev pritožbe
V upravnem sporu sodna presoja zakonitosti izpodbijanega akta izhaja iz dejanskega in pravnega stanja, ki je obstajalo v trenutku njegove izdaje, glede česar tudi Uredba Dublin III ne določa izjem oziroma odstopanj.
V trenutku izdaje izpodbijanega sklepa, tj. 9. 11. 2023, šestmesečni rok iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III še ni potekel, zaradi česar izpodbijani sklep ni nezakonit zaradi napačne uporabe materialnega prava na takrat obstoječe dejansko stanje. Izpodbijani sklep pa, drugače kot v primerih, kakršne je Vrhovno sodišče obravnavalo v sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 in sklepu I Up 101/2018 z dne 4. 7. 2018, v 3. točki izreka vsebuje s prvim in drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III skladno časovno omejitev za predajo pritožnika Republiki Hrvaški. Izpodbijani sklep je tako pravilen in zakonit.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZPP člen 226, 226/2, 339, 339/1, 339/1-14. ZUS-1 člen 74, 74/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - objekt bivanja - zmanjšana kvaliteta bivanja - tuja sodna praksa - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče pritrjuje presoji toženke in sodišča prve stopnje, da v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti sistemskih pomanjkljivosti, in da niti iz dokazov, ki jih je predlagal pritožnik (praksa nekaterih sodišč v državah članicah EU v posamičnih primerih), niti iz drugih dokazov, ki so bili dostopni sodišču prve stopnje, ne izhaja drugače. Pri tem Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Zato zgolj ugotovitev, da je bil pritožnik v preteklosti (po njegovih navedbah) že izpostavljen nečloveškemu ravnanju s strani hrvaške policije, sama po sebi ne more preprečiti njegove predaje, če ni mogoče ugotoviti, da v povezavi z drugimi dejstvi in okoliščinami delovanja organov Republike Hrvaške kaže na to, da bo po vrnitvi v to državo članico na podlagi Uredbe Dublin III izpostavljen kršitvam 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine o temeljnih pravicah. Take ugotovitve pa sodišče prve stopnje ni sprejelo, niti v zvezi s tem pritožnik ne podaja prepričljivih razlogov, zaradi katerih bi moralo Vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugoditi.
V obravnavanem primeru (ob odsotnosti drugih navedb o sistemskih pomanjkljivostih ali posebnih okoliščinah pritožnika) iz elementov v spisu ni razvidno, da bi bila dana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil na Hrvaškem. Strinjati se je mogoče tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da posameznih primerov, v katerih so sodišča držav članic EU odločila o prekinitvi predaj pristojnim državam članicam, ni mogoče posploševati na vse primere predaj in da so posamezne prekinitve odvisne od individualnih okoliščin primera.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 28/2, 40, 40/2. ZMZ-1 člen 50, 50/3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za azil - nova dejstva in dokazi - zavrženje ponovne prošnje
Ker je pritožnik ponovno vlogo za mednarodno zaščito vložil po preteku devetmesečnega roka iz tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1, šteto od izdaje sklepa o ustavitvi postopka, je bila ta na podlagi iste zakonske določbe lahko obravnavana le po postopku, določenem v ZMZ-1 za ponovno prošnjo. Iz navedene določbe 50. člena ZMZ-1 namreč izhaja, da lahko prosilec doseže izvedbo novega postopka odločanja o mednarodni zaščiti z novo prošnjo, za katero ne veljajo nobene omejitve, le v devetih mesecev od ustavitve postopka, do katerega je prišlo zaradi prosilčevega ravnanja, s katerim je vzpostavil domnevo, da ne želi nadaljnjega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito in jo umika (implicitni umik prošnje).
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. ZPP člen 343, 343/1, 352.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja prosilca za azil - odredba sodišča - prenehanje ukrepa - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
V obravnavani zadevi ni razvidno, da bi imel pritožnik pravni interes za vsebinsko odločitev v zadevi, niti tega sam ne zatrjuje (več). Glede na to, da je bilo toženi stranki z odredbo Upravnega sodišča naloženo, da mora nemudoma po prejemu odredbe prenehati izvajati ukrep pridržanja za pritožnika, morebitna sprememba ali razveljavitev sodbe namreč ne bi več mogla voditi do izboljšanja njegovega pravnega položaja glede posega v svobodo gibanja. Iz enakih razlogov pa se pritožnikov pravni položaj ne bi izboljšal tudi v primeru morebitne spremembe odločitve o njegovem predlogu za izdajo začasne odredbe.
URS člen 14, 156. ZUstS člen 23. ZOPDA člen 5, 5/2.
zahteva za oceno skladnosti - prekinitev revizijskega postopka - delo z azbestom - nadaljevanje postopka po dedičih - neenakost
Določba drugega odstavka 5. člena ZOPDA je po oceni Vrhovnega sodišča v neskladju s 14. členom Ustave Republike Slovenije, saj povzroči, da pride do razlikovanja med položaji dedičev glede na okoliščino trajanja samega postopka pridobitve mnenja o verifikaciji bolezni in poteka same bolezni, torej okoliščin, ki so povsem nepredvidljive in naključne, kar pa ni stvaren in razumen razlog, ki bi dovoljeval različno obravnavo upravičencev do izplačila odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu, ki jim je zakonodajalec namenil enako ureditev.
Vrhovno sodišče je zato na podlagi 156. člena Ustave Republike Slovenije oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 5. člena ZOPDA,
(ne)plačilo takse - obročno plačilo - začetek teka roka - popravni sklep - ustavitev postopka po tožbi - zavrnitev pritožbe
Rok za plačilo sodne takse je začel teči z dnem, ko je bil tožnici vročen sklep o zavrnitvi pritožbe, saj kasnejši popravni sklep ni v ničemer spremenil obveznosti pritožnice, naj plača 44,00 EUR sodne takse.
Prokurist družbe za podelitev pooblastila za zastopanje odvetniku ne potrebuje posebnega pooblastila zakonitega zastopnika
Prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je narava prokure, kot je opredeljena v ZGD-1, podobna pravni naravi zakonitega zastopnika. Prokura namreč upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen (prvi odstavek 35. člena ZGD-1). V okvir pravne sposobnosti družbe pa sodi tudi procesna sposobnost (drugi odstavek 4. člena ZGD-1), ki določa, da družbe kot pravne osebe lahko tožijo ali so tožene. Prokuristu je torej dano splošno pooblastilo za opravljanje vseh materialnopravnih in procesnopravnih dejanj (razen v zvezi z odsvojitvijo in obremenitvijo nepremičnin), ki se razteza tudi na sedaj zakonsko izrecno urejeno upravičenje za opravljanje procesnih dejanj v postopkih pred sodišči in drugimi organi (tretji odstavek 35. člen ZGD-1) in - kar je v obravnavani zadevi odločilno - tudi na zastopanje družbe pri podelitvi (procesnega) pooblastila.
zavržena tožba - odpravljen akt - odpadel pravni interes - stranski udeleženec - zavrnitev zahteve za priznanje statusa stranke - izboljšanje pravnega položaja - zavrnitev pritožbe - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - zavržena pritožba
Tožbeni zahtevek, kot tudi izrek izpodbijanega sklepa toženke, sta se nanašala le na pritožničino udeležbo v postopku s pritožbo zoper odmerno odločbo. Da je bil zahtevek za priznanje statusa stranske udeleženke postavljen zgolj v zvezi s pritožbenim postopkom zoper odmerno odločbo, izrecno (in kar ni pritožbeno izpodbijano) ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ki hkrati pojasni, da s tožbo izpodbijani sklep toženke očitno več ne posega v pritožničin pravni položaj niti si ga s tožbo ne more več izboljšati, saj je bila odmerna odločba med prvostopenjskim upravnim sporom že odpravljena in zadeva vrnjena FURS v ponovni postopek. Takšna obrazložitev pa je v okoliščinah konkretnega primera zadostna (zato uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni podana) in tudi pravilna. Glede na to, da je bila odmerna odločba, zoper katero je tekel pritožbeni postopek, odpravljena, bi bila tudi morebitna ugoditev pritožničini tožbi brez učinka in torej ne bi v ničemer vplivala na pritožničin pravni položaj.
Zaradi učinkov odprave upravnega akta, je upravni postopek ponovno odprt in vsi subjekti lahko v tem postopku (ponovno) uveljavljajo vse svoje procesne pravice. Pritožnica torej z izpodbijano odločitvijo ni utrpela nobene negativne posledice, saj bo lahko pred prvostopenjskim davčnim organom vložila novo zahtevo za priznanje stranske udeležbe v zadevnem davčnem postopku.
predlog za dopustitev revizije - dostop do informacij javnega značaja - sklep o zavrženju kazenske ovadbe - pravni interes - novinarsko poročanje - škodovanje izvedbi sodnega postopka - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali mora novinar, ko zahteva dostop do podatkov iz tožilskega spisa, dodatno obrazložiti svoj pravni interes, ali pa njegov pravni interes izhaja že iz določb Zakona o medijih in iz pomena novinarske funkcije, kot je opredeljena v ustavnosodni praksi?
2. Ali je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 181. člena Zakona o državnem tožilstvu, ko je zavzelo stališče, da za zavrnitev zahteve za dostop do sklepa o zavrženju kazenske ovadbe iz razloga škodovanja interesom postopka, zadostuje že okoliščina, da kazenski pregon zoper osumljenca še ni zastaral?
zavržena tožba - zahteva za priznanje lastnosti stranke - stranski udeleženec - odpravljen akt - odpadel pravni interes - izboljšanje pravnega položaja - zavrnitev pritožbe - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - zavrženje pritožbe
Glede na to, da je bil zahtevek za priznanje statusa stranskega udeleženca postavljen samo v zvezi s pritožbenim upravnim postopkom zoper odmerno odločbo, je utemeljeno stališče v izpodbijanem sklepu, da zaradi odprave odmerne odločbe s tožbo izpodbijani sklep toženke očitno več ne posega v pritožnikov pravni položaj. Jasno namreč je, da je z odpravo odmerne odločbe in vrnitvijo zadeve FURS v ponovni postopek bilo doseženo to, za kar si je pritožnik prizadeval s pritožbo v upravnem postopku in s tem v zvezi zatrjeval procesno upravičenje po udeležbi v postopku. To pa tudi pomeni, da si pritožnik s tožbo ne more več izboljšati pravnega položaja in zato zanjo ne izkazuje več pravnega interesa.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - nastanitev v azilnem domu - slabe življenjske razmere - zavrnitev pritožbe
Prosilec, ki želi izpodbiti domnevo, da vse države članice spoštujejo pravo EU in zlasti človekove pravice, ki jih to pravo priznava, mora predložiti elemente, s katerimi dokazuje obstoj utemeljenih razlogov, da druga država članica zanj ni varna, ker obstaja tveganje, da bo v njej izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Na prosilčeve navedbe in predložene dokaze se mora pristojni organ odzvati in na podlagi dostopnih informacij (določene kvalitete) preveriti delovanje azilnega sistema v sprejemni državi članici. To tudi pomeni, da ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti kot ovire za predajo prosilca drugi državi članici zahteva ugotavljanje okoliščin, povezanih s splošno ureditvijo in izvajanjem azilnega postopka ter z zagotavljanjem pogojev za sprejem prosilcev za azil v odgovorni državi članici, in na njih utemeljenega obstoječega stanja azilnega sistema v sprejemni državi članici.
Za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti, relevantnih za pritožnikovo obravnavo v Republiki Hrvaški, so pomembne okoliščine, ki so povezane z njegovim trenutnim položajem in se nanašajo na delovanje hrvaškega azilnega sistema z vidika oseb, ki so prosilci za azil in jih Republika Hrvaška ponovno sprejme, ne pa okoliščine ravnanja hrvaške policije z nezakonitimi migranti.
ZSS člen 34a, 34a/4, 34a/5. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 31, 31/1. ZUP člen 6, 6/2.
hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - sojenje v pomembnejših zadevah - mentorstvo - pogoji za hitrejše napredovanje - ocena izpolnjevanja pogojev za napredovanje - prosta presoja Sodnega sveta - prosti preudarek - ugoditev tožbi
Razporejanje sodnikov za sojenje v pomembnejših zadevah, mentorstvo ali dodelitev na sodišče višjega položaja so (dopustne) posledice hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu in ne pogoj zanj.
ZSS je v petem odstavku 34.a člena zamejil prostor presoje Sodnega sveta in iz prostora proste presoje izključil oceno Sodnega sveta, ki posledice tovrstnega napredovanja šteje kot zakonski pogoj za predlagano napredovanje oziroma kot pogoj, ki bi, če bi bil izpolnjen, prosti preudarek nagnil v prid predlaganemu napredovanju. Sodnik, ki napreduje po četrtem odstavku 34. a člena ZSS, se namreč tem »posledicam« (sojenju v pomembnejših zadevah, mentorstvu...) ne more upreti. Tehtanje navedenih (v času odločanja Sodnega sveta še vedno le potencialnih, bodočih) »posledic« z vidika njihovega vpliva na odločitev o predlaganem napredovanju, ki se, kot je bilo že poudarjeno, sprejme po prostem preudarku, je v nasprotju z zakonom. S tako razlago navedene zakonske določbe je Sodni svet prekoračil meje prostega preudarka, saj je pri oceni izpolnjenosti kriterijev za tovrstno napredovanje upošteval kriterije, ki iz zakona ne izhajajo.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - nova dejstva in dokazi - zavrženje zahteve - vsebinsko prazna pritožba - zavrnitev pritožbe
Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja - prenehanje ukrepa omejitve gibanja - pritožba - pravni interes - zavrženje pritožbe
Pritožnik je v tem upravnem sporu vložil izpodbojno tožbo in zahteval odpravo upravnega akta, s katerim mu je toženka odredila omejitev gibanja na Center za tujce. Ker med strankama ni sporno, da je ta ukrep prenehal in da mu gibanje ni več omejeno, mu (glede na to, kar je zahteval v postopku pred Upravnim sodiščem) tudi morebitna ugoditev pritožbi ne bi mogla več izboljšati pravnega položaja. Ker se z izpodbijanim aktom odrejeni ukrep ne izvaja več, namreč tudi odprava tega akta ne bi spremenila pritožnikovega pravnega položaja.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - bodoče negotovo dejstvo - dokazovanje - ravnanje policije - zavrnitev pritožbe
Prosilec, ki želi izpodbiti domnevo, da vse države članice spoštujejo pravo EU in zlasti človekove pravice, ki jih to pravo priznava, mora predložiti elemente, s katerimi dokazuje obstoj utemeljenih razlogov, da druga država članica zanj ni varna, ker obstaja tveganje, da bo v njej izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Na prosilčeve navedbe in predložene dokaze se mora pristojni organ odzvati in na podlagi dostopnih informacij (določene kvalitete) preveriti delovanje azilnega sistema v sprejemni državi članici. To tudi pomeni, da ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti kot ovire za predajo prosilca drugi državi članici zahteva ugotavljanje okoliščin, povezanih s splošno ureditvijo in izvajanjem azilnega postopka ter z zagotavljanjem pogojev za sprejem prosilcev za azil v odgovorni državi članici, in na njih utemeljenega obstoječega stanja azilnega sistema v sprejemni državi članici. V tem pogledu torej ne gre za navajanje in dokazovanje bodočih negotovih dejstev.
Za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti, relevantnih za pritožnikovo obravnavo v Republiki Hrvaški, so pomembne okoliščine, ki so povezane z njegovim trenutnim položajem in se nanašajo na delovanja hrvaškega azilnega sistema z vidika oseb, ki so prosilci za azil in jih Republika Hrvaška ponovno sprejme, ne pa okoliščine ravnanja hrvaške policije z nezakonitimi migranti.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja - osebna varnost - sorazmernost - milejši ukrep - ponavljanje kršitev
Uuporaba ukrepov obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave mora biti omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera. V obravnavani zadevi je za odločitev bistvena ugotovitev, da je nesporno do incidenta (pretepa) prišlo, da je bil s tem kršen javni red ter da je bilo pri izreku ukrepa upoštevano načelo sorazmernosti, kar zadostuje za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce.
Iz vsebine pritožnikovih ugovorov izhaja zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo Upravno sodišče. Pri tem pritožnik ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila napačna vsebinska presoja Upravnega sodišča, zato Vrhovno sodišče ne vidi razloga, da bi lahko dejansko stanje, kot sta ga ugotovila Upravno sodišče in toženka, štelo za nepopolno ali zmotno ugotovljeno.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičen razlog za zamudo - daljša bolezen - zavrnitev predloga - zavrnitev pritožbe
Kadar stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, mora okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati ob vložitvi predloga. To pomeni, da mora že predlog vsebovati dejstva o okoliščinah, iz katerih bo mogoče sklepati, ali so vzroki opravičeni in dokaze za ta dejstva. Opravičeni vzroki pa so lahko le takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi.
Za toženo stranko pomeni uspeh v upravnem sporu tako izdaja zavrnilne sodbe kot izdaja sklepa o zavrženju tožbe. Obe odločitvi pomenita, da upravni akt obvelja kot zakonit, s tem pa tudi, da tožene stranke ne zadenejo pravne posledice odpravljenega upravnega akta, določene v 64. členu ZUS-1, to je vrnitev zadeve v ponovni postopek, v katerem je dolžna upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega in procesnega prava in s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.
Pritožba zoper sodbo je dovoljena, ko upravno sodišče na podlagi drugačnega dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem sporu, s svojo odločitvijo nadomesti odločitev uprave. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj ni sporno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odločbe Vlade RS, ni pa je spremenilo in tožnici ni podaljšalo koncesije.
Tožnica tudi ni vložila tožbe iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.V tem (subsidiarnem) upravnem sporu sme sodišče na podlagi prvega odstavka 66. člena ZUS-1 ugotoviti nezakonitost (posamičnega) akta, vendar predmet obravnave na podlagi tožbe po 4. členu ZUS-1 niso upravni akti (tako tudi ne obravnavana odločba Vlade RS). Njihovemu izpodbijanju je namreč namenjen upravni spor o zakonitosti dokončnih upravnih aktov iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1, sodno presojo zakonitosti pa lahko stranka glede na okoliščine konkretnega primera doseže med drugim z vložitvijo izpodbojne ali ugotovitvene tožbe (1. in 2. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Prav taka je tudi obravnavana zadeva, v kateri je tožnica najprej vložila tožbo kot izpodbojno, nato pa jo je spremenila v ugotovitveno. Slednja tako ni bila vložena kot tožba iz 4. člena ZUS-1 zoper posamični akt, ampak zoper upravni akt.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je s trditvami o slabih ekonomskih razmerah (revščini) v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene zadostuje že obstoj enega od razlogov iz 52. člena ZMZ-1. Zato na drugačno odločitev ne bi mogel vplivati niti morebiten uspeh s pritožbenim ugovorom procesne narave, ki se nanaša na izpodbijanje drugega razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. To pomeni, da so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1, nebistveni.