mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - revščina - subjekt preganjanja ali resne škode - ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča
Pritožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca za azil drugi državi članici EU, odgovorni za reševanje prošnje za azil - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - pritožbene navedbe - ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča
V pritožnikovem primeru stališče, da ovira za predajo prosilca drugi državi članici niso le sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu in pogojih za namestitev prosilcev za azil, ki bi lahko pomenile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja prosilca v tej državi članici, ni bilo spregledano, le pritožnik ni navedel ničesar, s čimer bi utemeljil, da mu zaradi predaje Republiki Bolgariji grozi nevarnost mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Obstoja osebnih okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da akt predaje v njegovem primeru ni dopusten, pa ne zatrjuje niti v pritožbi.
Sodišče prve stopnje je v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča izhajalo iz stališča, da je za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti pomembno, da se te nanašajo na bolgarski azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja bolgarskih policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje. Zato bi bila lahko odločitev drugačna le, če bi Vrhovno sodišče prav v tem primeru odstopilo od ustaljene sodne prakse, za kar pa ne vidi razlogov. Tudi pritožnik za to ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 5, 13, 13/1, 34, 34/5.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - zahtevek za ponovni sprejem - zahtevek za informacijo - osebni razgovor
Toženka je ob vložitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji razpolagala z zadostnimi dokazi (žig v potni listini), ki so predpisani v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. 1. 2014, da bi lahko Republiki Hrvaški kot državi, v katero je tožnik vstopil, posredovala zahtevek za (ponovni) sprejem, ne pa zahtevka za informacijo po 34. členu Uredbe Dublin III. Če pa je kljub temu menila, da informacije, ki so ji bile znane (žig v potni listini in dejstvo, da tožnik ni bil vnesen v evidenco Eurodac), ne zadostujejo za podajo zahteve za sprejem, bi lahko s tožnikom opravila osebni razgovor na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III.
nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Očitno je, da je izpodbijana sodba obremenjena s protislovjem med sprejeto odločitvijo in razlogi zanjo. Izrek na eni strani izraža neutemeljenost vložene tožbe, obrazložitev sodbe pa na drugi strani popolnoma nasprotno, to je utemeljenost istega pravnega sredstva in s tem povezane pravne posledice za izpodbijano upravno odločbo. Tako stanje objektivno onemogoča preizkus sodbe, saj ni jasno, v katero smer in v zvezi s katerimi razlogi glede uporabe materialnega prava in ugotovljenega dejanskega stanja bi jo lahko preverjalo inštančno sodišče na podlagi vloženega pravnega sredstva.
subsidiarni upravni spor - opravljanje javne funkcije - oblastno ravnanje - javnopravno razmerje
Namen uporabe besede "organ" v besedilu 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je zlasti v razmejitvi sodnega varstva zoper delovanje nosilcev oblasti, ki se zagotavlja na tej podlagi, od sodnega varstva zoper delovanje zasebnopravnih subjektov, ki je predvideno pred sodišči splošne pristojnosti. Občina pa je nosilka oblasti, ki ima oblastveno strukturo in funkcionira prek svojih zaposlenih. Glede na to da je predsedujoči njenemu Odboru za urejanje prostora in varstvo okolja pritožniku sodelovanje na seji prepovedal med opravljanjem javne funkcije, enostransko in s položaja moči, ima tudi izpodbijano dejanje po presoji Vrhovnega sodišča vse lastnosti javnopravnega oblastvenega delovanja. Ni namreč dvoma, da je šlo v razmerju med občino in pritožnikom v tej situaciji za enostransko nastopanje v javnopravnem razmerju s položaja moči do druge, podrejene osebe. Čim je tako, pa je zadnje sredstvo za varstvo ustavnih pravic posameznikov nasproti takšnemu oblastvenemu delovanju (če ti nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva) prav subsidiarni upravni spor. Zato za dovoljenost tožbe ne more biti odločilen subjekt, prek katerega naj bi nosilec oblasti poseg izvršil, ampak je treba na prvem mestu izhajati iz vsebine pravice, katere kršitev se zatrjuje.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupna pravica - uveljavljanje predkupne pravice
Sprejemnik ponudbe lahko v postopku odobritve pravnega posla s kmetijskim zemljiščem po 19. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) prednostno upravičenje kot kmet uspešno uveljavlja z izjavo na podlagi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ ne glede na to, da je bila ta podana po sprejemu ponudbe tekom upravnega postopka odobritve pravnega posla.
predlog za dopustitev revizije - delna ugoditev predlogu - izobraževalni program - šolanje
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, da je določbi 10. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) in 56. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn) dopustno razlagati tako, da se kot del izobraževalnega programa oziroma šolanja šteje tudi pot od doma do zavoda?
mednarodna in subsidiarna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - dokazna ocena
Pritožnik je po eni strani navajal, da so ga na domu njegove matere začeli iskati že leta 2019 in da je takrat že bil v Evropi, po drugi pa, da je iz Maroka odšel šele konec leta 2022. Glede na navedena neskladja pritožnikovih izjav bi izpodbijana dokazna ocena pritožbeni preizkus prestala tudi, če bi navedba, da bi bila pritožnikova mati hipotetično lahko seznanjena, da pritožnika tam išče vojska, držala.
sklep o začetku postopka - ustanovitev služnosti v javno korist - poseg v lastninsko pravico - pravočasnost vložitve tožbe
Pritožnik je imel zagotovljeno pravno sredstvo zoper sklep o začetku postopka ustanovitve služnosti v javno korist in s tem za zatrjevani poseg v njegovo lastninsko pravico, a ga ni pravočasno izkoristil. Glede na to je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da bi moralo Upravno sodišče kršitve, povezane z izdajo sklepa o začetku postopka, upoštevati v okviru tožbe zoper odločbo o ustanovitvi služnosti v javno korist. Pritožnik bi slednjega tudi sicer lahko uveljavljal le v pritožbi zoper odločitev Upravnega sodišča v zvezi s to odločbo, za takšno pritožbo pa v obravnavanem primeru, ko je Upravno sodišče njegovi tožbi zoper odločbo z dne 29. 4. 2021 ugodilo, niti nima pravnega interesa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR
VS00082301
ZPP člen 367a, 367b, 367č. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47.
predlog za dopustitev revizije - popolnost predloga - razlogi za dopustitev revizije - pomembno pravno vprašanje - predlog za postavitev vprašanja za predhodno odločanje - obveznost postavitve vprašanja za predhodno odločanje - kršitev prava EU - obrazložitev sklepa - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Iz sodbe Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-144/23 z dne 15. 10. 2024 izhaja, da je 367. a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) treba razlagati tako, da se razširi merilo pomembnosti postavljenega pravnega vprašanja za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava na dodaten primer, ki ni izrecno naveden v prvem odstavku te določbe ZPP. To merilo mora vključevati primer, da je treba pri SEU vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe. Tak primer nastopi, kadar stranka, ki predlaga dopustitev revizije, postavi vprašanje glede razlage ali veljavnosti določbe prava Evropske unije, in ni podana nobena od dopustnih izjem od obveznosti postavitve takega vprašanja. Te obveznosti ni, če Vrhovno sodišče ugotovi, da postavljeno vprašanje ni upoštevno za rešitev spora, ali da je SEU zadevno določbo prava Evropske unije že razložilo, ali da je pravilna razlaga prava Evropske unije tako očitna, da ne dopušča nikakršnega razumnega dvoma.
SEU v navedeni sodbi stoji na stališču, da je vsako vprašanje, ki ga je treba predložiti v predhodno odločanje na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), samo po sebi (vselej) razlog za dopustitev revizije. Vendar pa iz sodbe SEU ne izhaja tudi obveznost, da bi bilo treba predlogu za dopustitev revizije ugoditi že zato, ker bi bile v njem zatrjevane kršitve prava Evropske unije, ki bi bile lahko ob nadaljnji vsebinski revizijski presoji spoznane kot utemeljene.
Tudi če je stranka v predlogu za dopustitev revizije postavila predlog, da se SEU postavi vprašanje za predhodno odločanje, je treba (najprej) presoditi, ali je predlog te stranke za dopustitev revizije popoln oziroma dovoljen v skladu z zahtevami ZPP (prim. na primer zahteve iz 367. b in 367. č člen ZPP itd.).
Iz navedene sodbe SEU izhaja, da mora Vrhovno sodišče svojo presojo glede postavitve vprašanja za predhodno odločanje obrazložiti (267. člen PDEU in 47. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah). SEU je poudarilo, da presoja tega vprašanja ne terja bolj poglobljene preučitve od tiste, ki se nanaša na presojo drugih predpostavk za popolnost oziroma dovoljenost revizije. Obrazložitve drugih razlogov za zavrnitev predloga za dopustitev revizije Vrhovnemu sodišču ni treba navesti, saj se obveznost obrazložitve, ki izhaja iz stališč SEU, omejuje le na presojo, ali je treba SEU predložiti vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je izrecno predlagal predlagatelj.
Ali mora biti v primerih, ko je predmet davčne obravnave več pravnih poslov oz. umetna shema, in davčni organ za nekatere od poslov v shemi ugotovi, da so navidezni oz. simulirani, za druge posle pa, da so zlorabljeni, so pa vsi skupaj sklenjeni z namenom pridobitve davčne ugodnosti, za zakonito odločitev skup teh poslov opredeljen bodisi po tretjem bodisi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2?
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga za dopustitev revizije - pravni interes - ugoditev tožbi
V obravnavanem primeru je predlagatelj Vrhovnemu sodišču predlagal dopustitev revizije zoper sodbo, s katero je Upravno sodišče ugodilo njegovi tožbi, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu tožene stranke v ponovni postopek. Ker je učinek takšne odločitve, da izpodbijane odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, za katero je predlagatelj v upravnem sporu zatrjeval, da posega v njegove pravice, ni več (peti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), si predlagatelj z revizijo ne more izboljšati svojega trenutnega pravnega položaja.
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 178(a).
predlog za dopustitev revizije - delna ugoditev predlogu - načelo davčne nevtralnosti - pravica do odbitka vstopnega DDV - obračun DDV - javna dražba - davek na promet nepremičnin
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali določbe Direktive Sveta 2006/112/ES, zlasti člen 178(a), ter načelo davčne nevtralnosti davčnemu zavezancu onemogočajo uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV od transakcije, ki je predmet DDV, če izvršilno sodišče v postopku prodaje na javni dražbi ne izda ustrezne listine o obračunu DDV, davčni organ pa obračuna davek na promet nepremičnin in ne DDV?
Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.
Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev uporabiti pri presoji razumnega sorazmerja med dodano uporabno vrednostjo zemljišč v drugem območju in njihovo dodatno obremenitvijo z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča. Tega silogističnega sklepanja Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni opravilo.
Upravno sodišče napotilo lahko določi, če je mogoče podzakonski predpis razlagati zakonito in ustavnoskladno, če to ni mogoče, pa le če zakonska ureditev sama (ob uporabi ustreznih metod razlage) omogoča oblikovanje napotila v konkretnem primeru. Če ne, napotila ne more oblikovati, saj zanj nima ustrezne zakonske podlage in gre za neustavno pravno praznino. Navedeno od sodišča terja prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti takšne zakonske ureditve (neustavna pravna praznina).
ZUP člen 113, 113/2, 117. ZDavP-2 člen 79, 79/3, 152.
povračilo stroškov postopka - uspeh stranke v postopku - ugodna odločba za stranko - trenutek izdaje odločbe
Zakon glede povračila stroškov postopka, začetega po uradni dolžnosti, vzpostavlja merilo končnega uspeha, kar pomeni, da je pri odločanju o povrnitvi stroškov upošteven le uspeh stranke na koncu celotnega postopka. Tako je z vidika pravice do povračila stroškov nepomembno, ali in koliko stranka uspe s posameznim dejanjem v postopku, na primer s pritožbo, pač pa je ključno, da uspešna pritožba vodi tudi v sprejem za stranko ugodnejše odločitve.
Ugodnost zaključka postopka z vidika pravice do povrnitve stroškov je treba presojati glede na to, kakšna obveznost je oziroma bi bila zakonito naložena v trenutku izdaje prvostopenjskega upravnega akta. Če pride do prenehanja ali zmanjšanja strankine obveznosti zaradi dejstev, ki so nastala kasneje (na primer pride do zastaranja obveznosti; stranka v pritožbenem postopku ali v ponovljenem postopku na prvi stopnji svojo obveznost prostovoljno izpolni), to ne vpliva na končni uspeh stranke, zato tudi ne bo upravičena do povrnitve stroškov postopka.
ZDavP-2 člen 74, 74/2, 74/4. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-1, 37/2, 37/2-1. ZGD-1 člen 255, 255/2. ZDR-1 člen 4, 11, 11/1.
odmera davka - nedovoljeno ravnanje - neveljaven pravni posel - samostojni podjetnik - enoosebna družba - dohodek iz zaposlitve - dohodek iz delovnega razmerja - izogibanje plačilu davka - zloraba - vodenje poslov - delovno razmerje
Davčni organ lahko odmeri davek na drugačni pravni podlagi, kot izhaja iz sklenjenih pravnih poslov, oziroma upoštevaje drugo pravno obliko dohodka, ki ga je prejel samostojni podjetnik, samo, če predhodno ugotovi, da gre za katerega od primerov nedovoljenega ravnanja in zato lahko uporabi svoja pooblastila iz 74. člena Zakona o davčnem postoku (ZDavP-2) (ali drugega izrecnega pooblastila, ki ga določi zakon).
Če gre za nedovoljen pravni posel (drugi odstavek 74. člena ZDavP-2), ki ga je samostojni podjetnik sklenil za vodenje družbe z omejeno odgovornostjo, se dohodek obdavči, kot da gre za dohodek iz delovnega razmerja na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZDoh-2.
Nedovoljeno davčno izogibanje ne more biti utemeljeno le na okoliščini, da je samostojni podjetnik kot samozaposlena oseba opravljal delo za družbo z omejeno odgovornostjo, v kateri je edini družbenik in direktor. Tudi v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja dohodkov samostojnega podjetnika, ki jih pridobi v družbi z opravljanjem dela iz dejavnosti te družbe (torej ne za delo direktorja), ni mogoče obdavčiti na podlagi prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 kot dohodkov iz delovnega razmerja.
Delovno razmerje je dvostransko, prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko nastanek delovnega razmerja ugotavlja le pristojno sodišče v delovnem sporu na podlagi tožbe delavca glede na vsebinske značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa davčni organ v davčnem postopku po uradni dolžnosti. Posledično navedeni organ ne more brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za nazaj naložiti niti plačila davkov in prispevkov, to je na način, kot da bi delovno razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem obdobju, na katerega se nanaša davčni nadzor) že obstajalo.
ZGO-1 člen 218 c. ZDavP-2 člen 406. URS člen 38, 38/2, 87, 147. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (2003) člen 12, 12/2.
odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - kataster stavb - zbiranje in obdelava podatkov o najemnih pravnih poslih - določenost v zakonu - skladnost podzakonskega akta z zakonom - pristojnosti občine - najem nepremičnine - ugotavljanje okoliščin - postopek s pravnimi sredstvi - povračilo stroškov - exceptio illegalis
Občina sme po 218. c členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) za namen odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zbirati in obdelovati le podatke katastra stavb, kar pomeni, da nima tudi pooblastila za zbiranje in obdelavo podatkov o najemnih pravnih poslih, saj se ti podatki ne vodijo v omenjeni evidenci. Za to, da bi lahko občina (na kakršenkoli način) zbirala in nato za svoje potrebe v svojih evidencah obdelovala podatke o najemnih pravnih poslih, bi morala obstajati jasna in določna zakonska podlaga (drugi odstavek 38. člena Ustave Republike Slovenije (URS)). To pomeni tudi, da teh podatkov nima pravice zbirati na druge načine, še najmanj tako, da njihovo predložitev zahteva od zavezancev. Mestna občina Ljubljana je torej s tem, ko je z drugim odstavkom 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Ljubljana (Odlok) lastnikom nepremičnin na svojem območju naložila obveznost sporočanja teh okoliščin, presegla ustavna in zakonska pooblastila ter s tem posegla v pristojnost zakonodajalca (87. in 147. člen URS).
Okoliščina, da je stavbno zemljišče oddano v najem, praviloma ob odmeri NUSZ niti ne bo mogla biti upoštevana. Davčni organ namreč ne ugotavlja, ali je stavbno zemljišče, v zvezi s katerim bo odmeril NUSZ, predmet najemnega pravnega posla. Ta in tudi druge okoliščine, ki v zvezi z odmero NUSZ za stavbno zemljišče ne izhajajo iz katastra stavb, se v trenutno uveljavljenem sistemu odmere NUSZ torej ugotavljajo šele v posamičnem postopku, na zahtevo zavezanca, po tem, ko ta prejme odmerno odločbo, to je v postopkih s pravnimi sredstvi (s pritožbo ali na podlagi pobude po 406. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2)).
Ker drugi odstavek 12. člena Odloka v tem delu presega okvir pristojnosti delovanja občin pri odmeri NUSZ, kot je določen z zakonom (218. c členom ZGO-1), ga v zvezi z odločitvijo o dolžnosti povračila stroškov odmernega postopka ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1, 279/2. ZKme-1 člen 57, 57/5. URS člen 3, 3a, 120, 120/2, 153, 153/4.
pristojnost za odločanje - določenost v zakonu - podzakonski predpis - načelo delitve oblasti - ničnost odločbe - pravo EU - stečajni postopek - vračilo prejetih sredstev - sklep o izvršbi
Pristojnost organa za odločanje v upravnem postopku mora vselej določati zakon. Gre za oblastveno odločanje, ki ne more temeljiti zgolj na podzakonskem predpisu, saj izvršna veja oblasti sama sebi v skladu z načelom delitve oblasti ne more sama predpisovati za to potrebne pravne podlage. Če pristojnost za oblastveno odločanje upravnega organa ni določena z zakonom, upravni organ upravne odločbe ne sme izdati, saj je taka odločba nična.
Ni sicer izključeno, da bi pristojnost za izdajo upravne odločbe določal neposredno učinkujoč predpis Evropske unije, na katero je Republika Slovenija prenesla del izvrševanja svoje suverenosti. Vendar pa je v primeru, da je treba izvrševanje tega predpisa urediti z nacionalnim pravom, treba spoštovati tudi pravila Ustave Republike Slovenije (URS) o določanju pristojnosti upravnih organov z zakonom, ki veljajo enako za vse upravne zadeve.
V obravnavani zadevi Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja ni imela zakonske podlage za izdajo upravnih odločb o vračilu sredstev revidentki zato, ker je ta zaradi začetka stečajnega postopka prenehala opravljati naložbeno dejavnost pred potekom petih let po izplačilu sredstev. O taki obveznosti zato agencija ni smela odločati v upravnem postopku, zaradi njene absolutne stvarne nepristojnosti pa so izdane odločbe nične. Ker toženka nima pristojnosti, da bi v upravnem davčnem postopku izvršbe prisilno izvrševala nične upravne odločbe, so nični tudi sklepi o izvršbi, ki so izpodbijani v tem upravnem sporu.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Ker tožnik ne v postopku pred toženko ne v tožbi ni navedel oziroma izkazal takšnih negativnih okoliščin glede postopka sprejema in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi pomenile oviro za predajo, se tudi ne vzpostavi obveznost toženke samoiniciativno preverjati podatke o stanju azilnega sistema v republiki Bolgariji.
Zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča ne pomeni vzpostavitve dodatnega dokaznega bremena za nasprotno stranko glede pomanjkljivosti azilnega sistema.