mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog
Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi le ponavlja tožbene trditve, do katerih se je Upravno sodišče že opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje mednarodne zaščite.
V pritožbi pritožnik le ponavlja tožbene trditve in povzema svojo izpovedbo pred Upravnim sodiščem. Pri tem ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo Upravno sodišče, temveč le navaja, da jih Upravno sodišče ni upoštevalo v zadostni meri. Zgolj njegova drugačna ocena navedb in izjav pa ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji Upravnega sodišča glede razlogov za zapustitev izvorne države.
Kot je pravilno ugotovilo Upravno sodišče, je toženka ustrezno izpolnila svojo obveznost vsebinske preučitve prošnje in obrazložitve razlogov za svojo odločitev. Ta obrazložitev je Upravnemu sodišču omogočila vsebinski preizkus pravilnosti in zakonitosti upravne odločbe, ki ga je to sodišče tudi opravilo in za svojo odločitev navedlo izčrpne razloge. Ti razlogi so po presoji Vrhovnega sodišča logični in prepričljivi, za njihovo vsebinsko presojo pa Vrhovno sodišče ni imelo podlage v povsem posplošenih pritožbenih razlogih.
ZUS-1 člen 71, 71/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
sklicevanje na razloge upravnega akta - neobrazložena sodba - absolutna bistvena kršitev določb postopka - sledljivost živil
Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka utemeljeno opozarja, da se Upravno sodišče ni opredelilo do njenih tožbenih ugovorov. Kljub revidentkini obsežni tožbeni argumentaciji, zakaj meni, da na ustrezen način zagotavlja sledljivost porekla blaga in da potrdila o komisioniranju niso spremljajoča dokumentacija v smislu četrtega odstavka 5. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 543/2011 z dne 7. junija 2011 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 za sektorja sadja in zelenjave ter predelanega sadja in zelenjave (v zvezi s čimer je predlagala tudi postavitev vprašanja za prehodno odločanje Sodišču Evropske unije), je namreč iz obrazložitve izpodbijane sodbe popolnoma izostala vsebinska presoja teh tožbenih navedb. Te presoje ni najti niti v odločbah prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa, na kateri se je Upravno sodišče sklicevalo v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Iz izpodbijane sodbe in odločbe drugostopenjskega upravnega organa izhaja le razlogovanje, da se sledljivost porekla blaga prekine, ker tega podatka ne vsebujejo potrdila o komisioniranju.
vpogled v spis - upravičen interes - okoliščine in dejstva o zadevi
Oseba, ki prosi za pregled spisa, mora že v vlogi navesti in utemeljiti dejstva in okoliščine, ki izkazujejo njen upravičen interes ter ta dejstva in okoliščine tudi izkazati z ustreznimi dokazi. Oseba, ki prosi za vpogled v spis, mora izkazati, da bi pregled spisa pripomogel k uresničevanju (izvrševanju, varstvu ali pridobitvi) njenih pravic ali pravnih koristi oziroma k izpolnitvi neke obveznosti, kar vse je vezano na podatke, ki bi jih pridobila z vpogledom v spis.
ZUS-1 člen 33, 33/1, 36, 36/1, 36/1-6. ZUP člen 220, 220/1, 220/4.
pravni interes - izpodbojna tožba - predlog za izdajo dopolnilne odločbe - tožba zaradi molka
Če bi toženka pritožnikov predlog za izdajo dopolnilne odločbe (ki v skladu s četrtim odstavkom 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni vezan na noben rok) zavrnila, bi lahko pritožnik zoper zavrnilno odločbo vložil tožbo, saj prvi odstavek 220. člena ZUP izrecno določa, da je, če se predlog stranke za dopolnilno odločbo zavrne, zoper tako odločbo (v dvostopenjskem upravnem postopku) dovoljena pritožba. Če toženka o njegovem predlogu sploh ne bi odločila, pa bi imel na voljo tožbo zaradi molka (tretja alineja prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)). Kot smiselno izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, bi tožbo zaradi molka organa nenazadnje lahko vložil tudi iz razloga, ker upravna zadeva ni bila rešena v celoti, a tega ni storil (odločil se je za vložitev izpodbojne tožbe).
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - informacije o izvorni državi - utemeljen strah pred preganjanjem - subjektivni element
Vrhovno sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, v kateri prosi za mednarodno zaščito, sama zase ni relevantna.
Vrhovno sodišče je že večkrat razložilo, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu Zakona o mednaroni zaščiti (ZMZ-1), torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
izvršilni postopek - predlog za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - prisilna izvršba - rušenje objekta
Ker je prav prisilna realizacija obveznosti rezultat, ki se mu zavezanec med celotnim postopkom izvršbe poskuša zoperstaviti, ima ta tudi pravico, da se v vseh fazah tega postopka brani pred posledicami ravnanja v skladu s to obveznostjo, in to tudi s predlogom za izdajo začasne odredbe. To posledično pomeni, da je težko popravljiva škoda iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko tudi tista, ki je povezana s prisilitvijo kot ciljem, v katerega je usmerjen izdani sklep o izvršbi, in sicer tista, ki bi jo povzročilo prisilno rušenje nezakonitega objekta.
omejitev gibanja prosilcu za azil - sorazmernost ukrepa - poseg v osebno svobodo
Upravno sodišče je obrazložilo, zakaj izrečeni ukrep omejitve gibanja v obravnavanem primeru ni nesorazmeren. Tem razlogom pritožnik ne ugovarja. Zgolj to, da gre za odločitev, ki posega v pritožnikovo osebno svobodo, pa samo po sebi še ne utemeljuje nesorazmernosti izrečenega ukrepa.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zaščita pred preganjanjem
Po drugi alineji prvega odstavka 25. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) lahko zaščito pred preganjanjem in resno škodo dajejo tudi politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistven del njenega ozemlja, če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito, in sicer na način, da sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite (drugi odstavek 25. člena ZMZ-1)
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00081945
ZMZ-1 člen 21, 21/3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/5. ZUS-1 člen 20, 21.
prošnja za mednarodno zaščito - splošna verodostojnost prosilca - glavna obravnava v upravnem sporu - sodelovanje na glavni obravnavi
Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da je splošna verodostojnost prosilca za mednarodno zaščito eden od elementov, ki vpliva na presojo, ali je treba izjave prosilca potrditi, pri čemer ugotovitve v posameznem primeru v zvezi s pogoji iz točk (a) do (d) petega odstavka 4. člena Direktive 2011/95, čemur ustrezajo prva do četrta alineja tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), lahko vplivajo na presojo splošne verodostojnosti prosilca iz točke (e) te direktive oziroma iz pete alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Pri tem pa presoja splošne verodostojnosti prosilca ni omejena na upoštevanje teh pogojev, pač pa jo je treba opraviti ob upoštevanju vseh drugih upoštevnih elementov obravnavane zadeve v okviru celovite in posamične presoje.
Namen glavne obravnave je omogočiti strankam, da se izjavijo o vseh pravno pomembnih vidikih obravnavane zadeve (dejanskih in pravnih, tako procesnih kot materialnih - 21. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), da komentirajo izjave vseh udeležencev upravnega spora, da se opredelijo do predlaganih dokazov, vključno s tistimi, ki jih namerava sodišče izvesti po uradni dolžnosti (20. člen ZUS-1), da predlagajo svoje dokaze in da pri izvedbi dokazov aktivno sodelujejo. Z razpisom in izvedbo glavne obravnave sodišče strankam postopka omogoči neposredno obravnavo zadeve pred sodiščem ter uresničevanje njihovih procesnih pravic tudi v zvezi s presojo dejanskega stanja zadeve. Zagotovitev navedenih procesnih možnosti pa ne pomeni, da je sodišče v upravnem sporu odgovorno tudi za to, da jih stranke uresničujejo v določenem obsegu, saj je to v dispoziciji strank.
predlog za izdajo začasne odredbe - zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe - odprava upravnega akta in vrnitev zadeve v ponovni postopek
V obravnavanem primeru stranka z interesom z izdajo začasne odredbe želi doseči zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani akt in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje. Ker ne gre za sodbo Upravnega sodišča, s katero bi bil nadomeščen upravni akt in bi bilo v sporu polne jurisdikcije odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, takšna sodba za svojo realizacijo ne potrebuje izvršitve.
predlog za izdajo začasne odredbe - zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe - odprava upravnega akta in vrnitev zadeve v ponovni postopek
V obravnavanem primeru stranka z interesom z izdajo začasne odredbe želi doseči zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani akt in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje. Ker ne gre za sodbo Upravnega sodišča, s katero bi bil nadomeščen upravni akt in bi bilo v sporu polne jurisdikcije odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, takšna sodba za svojo realizacijo ne potrebuje izvršitve.
pritožba v upravnem sporu - nepopolna vloga - oseba brez PDI - obvezno zastopanje po odvetniku - zavrženje pritožbe
Okoliščina, da pravno sredstvo na Vrhovno sodišče vlaga stranka sama, ni okoliščina nepopolne ali nerazumljive vloge, ki bi jo vlagatelj lahko popravil ali dopolnil. Položaj je glede tega drugačen kot v primeru, ko pravno sredstvo vloži odvetnik, vendar ne predloži pooblastila - takšna vloga je nepopolna (manjka pooblastilo) in jo je mogoče dopolniti s predložitvijo pooblastila. Če stranka, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, vlaga pravno sredstvo sama, pa dopolnitev že pojmovno ni mogoča. Takšnemu pravnemu sredstvu namreč nič ne manjka in tudi ni nerazumljivo, le dovoljeno ni. Če bi ga vračali "v popravo", bi ta poprava logično lahko pomenila le, da bi stranka morala najti odvetnika, ki bi njeno vlogo opremil s svojim imenom in žigom. Ker bi to vsebinsko še vedno ostala vloga, ki jo je napisala stranka, bi se s tem izničil celoten smisel obveznega odvetniškega zastopanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem, ki je med drugim tudi v zagotovitvi kakovostne pravne argumentacije.
mednarodna in subsidiarna zaščita - informacije o izvorni državi - utemeljen strah pred preganjanjem - subjektivni pogoj
Vrhovno sodišče je že večkrat razložilo, da je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
pritožba v upravnem sporu - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor
V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi prvega odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) pritožba dovoljena. V zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper upravni akt, ki ga je s tožbo izpodbijala tožeča stranka (2. člen ZUS-1). Zgolj to, da pa se v sporu stranka oziroma sodišče opre tudi na presojo določb Ustave Republike Slovenije (URS), pa samo po sebi še ne pomeni, da je šlo za spor na podlagi 4. člena ZUS-1, kar skladno z ustaljeno sodno prakso velja tudi v obravnavani zadevi. Iz ustaljene ustavnosodne presoje tudi izhaja, da taka ureditev ni neskladna s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS.
tožnik v upravnem sporu - status stranskega udeleženca - zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca
Okoliščina, da pritožnica v trenutku izdaje izpodbijane upravne odločbe res ni imela priznanega statusa stranske udeleženke, ki bi jo kvalificiral za upravičeno vlagateljico tožbe zoper to odločbo, še ne more biti odločujoča. To bi bila zgolj v primeru, če pritožnica sploh ne bi zahtevala udeležbe v postopku ali če bi bila taka zahteva pred tem pravnomočno zavrnjena.
akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep o uvedbi postopka - uvedba postopka razlastitve - začasna omejitev lastninske pravice - prepoved razpolaganja z nepremičnino - poseg v pravni položaj
Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Prav za tak akt, tj. za akt iz 2. člena ZUS-1, gre pri izdaji sklepa o uvedbi postopka na podlagi 210. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3). Z zakonom predpisane posledice njegove izdaje namreč posegajo v pravni položaj lastnika nepremičnine, za katero je uveden postopek začasne omejitve lastninske pravice, in sicer prav v njegov lastninskopravni položaj. Gre namreč za prepoved razpolaganja z nepremičnino, ki je ena bistvenih upravičenj lastninske pravice. Zato ni dvoma, da izdaja sklepa o uvedbi postopka neposredno vpliva na pritožnikov pravni položaj kot lastnika teh nepremičnin.
ZN člen člen 10a. ZPP člen člen 257, 339, 339/2, 339/2-14.
predlog za dopustitev revizije - delna ugoditev predlogu - vodenje zapisnika - formalna dokazna pravila - zaslišanje le ene stranke - neobrazložena sodba
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je Upravno sodišče, upoštevaje določbo 10. a člena Zakona o notariatu (ZN) in določbe Pravilnika o merilih in načinu preverjanja strokovne usposobljenosti kandidatov za notarja, pravilno štelo, da je v postopku imenovanja notarja predpisana obveznost vodenja zapisnikov na ustnih razgovorih?
2. Ali je Upravno sodišče kršilo v sodni praksi sprejeto stališče, da Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne pozna dokaznih pravil, s tem ko je štelo, da bi se dejstvo, da so vsi kandidati prejeli enaka vprašanja, lahko dokazovalo le z zapisniki o razgovorih?
3. Ali je poseglo v pravico do enakega varstva pravic in kršilo 257. člen ZPP s tem, ko je v postopku zaslišalo le tožnico, ne pa tudi predstavnika toženke in stranke z interesom?
4. Ali je zaradi izostanka razlogov zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič sodba obremenjena z bistveno kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?
nedovoljena revizija - vložitev predloga za dopustitev revizije - procesne predpostavke za odločanje
Drugi odstavek 374. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da je revizija nedovoljena, če ni bila dopuščena. Gre za pomanjkljivost, ki se nanaša na fazo postopka pred vložitvijo revizije, v kateri se na predlog stranke ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Opustitev tega predloga pomeni neizpolnitev procesne predpostavke za revizijo, ki se zato zavrže.
Po podatkih spisa je bila pravnomočna sodba pooblaščenki tožnika vročena 12. 2. 2024. Revizijo zoper to sodbo pa je ista pooblaščenka vložila pri Upravnem sodišču 13. 3. 2024, to je v roku 30 dni. Po podatkih vpisnika Vrhovnega sodišča tožnik zoper navedeno pravnomočno sodbo postopka s predlogom za dopustitev revizije ni sprožil. Ob upoštevanju te okoliščine in prej navedenega časovnega okvira (v katerem postopek s predlogom niti ne bi mogel biti končan), je revizija tožnika nedovoljena, ker prej ni bila dopuščena.