CESTE IN CESTNI PROMET - UPRAVNI POSTOPEK - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VS00083463
ZPCP-2 člen 21, 21/1, 32, 32/1.
licenca za izvajanje prevozov - odvzem licence - dober ugled - obsodba za kaznivo dejanje - neizpodbojna pravna domneva - pravno vezana odločba - pravna posledica obsodbe - načelo zakonitosti
Zakon določa, da dobrega ugleda po Zakonu o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2) nima oseba: (1) ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper premoženje, gospodarstvo, varnost cestnega prometa, delovno razmerje in socialno varnost, pravni promet, splošno varnost ljudi in premoženja, okolje, prostor in naravne dobrine ter (2) ki je bila pravnomočno obsojena za druga kazniva dejanja na zaporno kazen, daljšo od enega leta (prvi odstavek 21. člena ZPCP-2). Iz teh določb izhaja, da ZPCP-2 vzpostavlja neizpodbojno pravno domnevo (praesumtio iuris et de iure), da dobrega ugleda nimata oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper določene pravne dobrine, in oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kateregakoli kaznivega dejanja, če ji je naložena zaporna kazen, daljša od leta dni.
Odločanje izdajatelja licence o preklicu veljavnosti in odvzemu licence po določbi prve alineje prvega odstavka 32. člena ZPCP-2 je pravno vezano.
Preklic veljavnosti in odvzem licence podjetju zaradi izgube dobrega ugleda osebe, ki je posledica obsodbe za kaznivo dejanje, pomeni pravno posledico obsodbe, zato je treba pri njegovem izreku upoštevati pravila osmega poglavja Kazenskega zakonika (KZ-1) in 21. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) o pravnih posledicah obsodbe.
Odločba o preklicu veljavnosti in odvzemu licence zaradi izgube dobrega ugleda osebe, ki je posledica obsodbe za določeno kaznivo dejanje, se sme izdati le, če je bil ta ukrep določen že ob izvršitvi tega kaznivega dejanja.
ZSVarPre člen 2, 6, 6/3, 28. ZBPP člen 14, 14/1, 14/2.
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - brezplačna pravna pomoč - izpolnjevanje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilno stališče sodišča, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja materialnega položaja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ne ugotavlja t. i. krivdni kriterij oziroma ne uporablja določb Zakona o socialno varstvenih prejemkih (2. člen, tretji odstavek 6. člena in 28. člen ZSVarPre)?
predlog za dopustitev revizije - delna ugoditev predlogu - dokazni sklep - dokaz z vpogledom v listino - upravni spis - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali mora sodišče skladno z določbo prvega odstavka 287. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v dokaznem sklepu navesti, katere listine upravnega spisa bo uporabilo pri odločanju oziroma ali zadošča, da sodišče navede, da je vpogledalo in prebralo upravni spis?
2. Ali je v konkretnem primeru sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in pravico tožnikov do izjave s tem, ker tožnikov na naroku dne 23. 5. 2024, ko jim je vročilo kopije listin iz upravnega spisa, ni seznanilo s tem, katere listine bo uporabilo za odločitev in jim omogočilo ustreznega roka za izjavo o teh listinah (in glavno obravnavo zaključilo)?
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4.
Slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so: redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh utemeljen oziroma učinkovit.
URS člen 33, 69, 70a. ZV-1 člen 74/1, 74/2, 76, 76/1, 76/2, 76/3. ZUreP-2 člen 192.
vodni vir - pravica do pitne vode - zemljišča v vodovarstvenem območju - razlastitev - nedovoljena raba kmetijskega zemljišča - inšpekcijski nadzor - načelo sorazmernosti - objektivna nevarnost
Pri odločanju o razlastitvi na podlagi 76. člena Zakona o vodah (ZV-1) je treba izhajati iz dejanske učinkovitosti varstva vodnih virov za oskrbo s pitno vodo in s tem varstva ustavne pravice iz 70. a člena Ustave Republike Slovenije (URS). Pri presoji, ali je treba zemljišča na vodovarstvenem območju razlastiti zaradi potrebe po (učinkovitejši) omejitvi njihove uporabe, je tako bistveno, da poseg v količino in kakovost vodnih virov (lahko) povzroči nedovoljeno opravljanje dejavnosti oziroma uporaba zemljišč s strani njihovih lastnikov oziroma uporabnikov in ne (ne)delovanje inšpekcijskega nadzora. Nujnost razlastitve zaradi nastalih kršitev omejitve uporabe zemljišč na vodovarstvenem območju (iz drugega odstavka 76. člena ZV-1) lahko izključi dejanska ugotovitev, da je mogoče na podlagi rezultatov učinkovitega inšpekcijskega nadzora utemeljeno pričakovati, da do nadaljnjih posegov v navedeni vodni vir ne bo več prihajalo.
Za ugotovitev nujnosti, primernosti in ožje sorazmernosti razlastitve zemljišča na vodovarstvenem območju tudi ni nujna ugotovitev, da je prav lastnik posameznega zemljišča tista oseba, ki ni spoštoval predpisanih omejitev oziroma, da je prav on povzročil onesnaženje navedenega vodnega vira (ali drugo obliko nezmožnosti njegove uporabe). Za varstvo pravice do pitne vode je bistveno, kaj je tisto, kar objektivno ogroža ali posega v količino in kakovost vodnih virov, ter kako navedeno odpraviti in ne kdo je za to subjektivno odgovoren.
nedoločen pravni pojem - nasprotje interesov - nedovoljen zasebni interes - premoženjska korist - poslovni stiki
"Poslovni stiki" iz 13. točke 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK, Ur. l. RS, št. 69/2011) pomenijo tudi odnos dogovarjanja oziroma sodelovanja, ki obstaja ali je obstajal med uradno osebo in drugo fizično ali pravno osebo pri opravljanju dela v povezavi z nalogami oziroma obveznostmi, za katere so te pristojne oziroma zadolžene.
Še več: analiza relevantne zakonske določbe pokaže, da formalna opredelitev stikov kot osebnih, političnih ali poslovnih niti ni odločilna. Gre namreč za zelo široko in splošno naštevanje področij, ki se med seboj prekrivajo, tako da skupaj pokrivajo praktično vse vidike medosebnih odnosov, morebitna napačna formalna opredelitev stika (kot na primer osebnega namesto poslovnega) pa nima nobenih pravnih posledic. Kot pravilno opozarja revidentka, je v tem pogledu bistveno pomembneje, ali odnos med uradno osebo in drugo fizično ali pravno osebo dosega takšno kakovost, da lahko pripelje do nastanka nasprotja interesov. To pa je, kot pri vsakem nedoločnem pravnem pojmu, odvisno od okoliščin primera.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR
VS00083460
ZPP člen 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - delna ugoditev predlogu - Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS - operater s pomembno tržno močjo - operaterski spor
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je nacionalni regulatorni organ pristojen za uveljavljanje obveznosti operaterja s pomembno tržno močjo v postopku reševanja medoperaterskegaspora?
ZSS člen 18, 18/5, 18/7, 19, 21, 21a, 22, 28. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36. ZUS-1 člen 10, 10/2. Merila za izbiro kandidatov za sodniško mesto (2017) člen 12, 12/1.
upravni sodnik - višji sodnik - kriteriji za izbiro kandidata - splošni pogoji - posebni pogoji - izbirni postopek - prosti preudarek - izbira kandidata - obveznost osebnega razgovora - značilnosti - sodniška funkcija
Drugi odstavek 10. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ureja le druge (širše) pogoje, ki posamezniku omogočajo kandidiranje na mesto upravnega sodnika. Ne ureja pa kriterijev, po katerih se med več kandidati, ki vsi izpolnjujejo pogoje za mesto upravnega sodnika (bodisi splošne pogoje za višjega sodnika po 8. členu Zakona o sodniški službi (ZSS) bodisi posebne pogoje po 10. členu ZUS-1) izbere najprimernejšega kandidata. Glede kriterijev se zato v skladu s prvim odstavkom 10. člena ZUS-1 uporabi 28. člen ZSS.
Za pravilno razlago 12. člena Meril za izbiro kandidatov na sodniško mesto (Merila) je treba upoštevati določbe ZSS o ugotavljanju dejanskega stanja v izbirnem postopku, ki Sodnemu svetu nalaga dolžnost vselej v celoti upoštevati pisno dokumentacijo pri izbiri najprimernejšega kandidata, glede uporabe preostalih spoznavnih metod pa daje prosti preudarek, saj z uporabo besede "lahko" vzpostavlja možnost in ne dolžnosti uporabiti druga (primeroma našteta) spoznavna sredstva, kot so: razgovor, preizkus strokovnega in drugih znanj ali psihološki preizkus. Prvi odstavek 12. člena Meril Sodnemu svetu daje zgolj možnost izvesti razgovore z enim ali več kandidatov, ki jih v ožji izbor uvrsti sam ali ki jih kot najustreznejše navede predsednik sodišča, ne vzpostavlja pa obveznosti Sodnega sveta izvesti razgovore z vsemi navedenimi kandidati, če se odloči izvesti razgovor z nekaterimi od njih.
Cilj Sodnega sveta je izbrati po njegovi oceni najustreznejšega kandidata. Posameznikove lastne značilnosti so glede na zakonsko določene kriterije tiste, ki prepričajo Sodni svet, da ga izbere, zato je argumentacija njegove odločitve o izbiri namenjena izpostavljanju (pravno) relevantnih karakteristik izbranega, in ne neizbranega kandidata. Posledično izpostavljanje uspešnosti opravljanja sodniške funkcije pri nekaterih kandidatkah pomeni le, da je to upoštevanja vredna pozitivna okoliščina v okviru presoje zakonskih kriterijev iz 28. člena ZSS. Ne pomeni pa izpostavitev te okoliščine, da je toženka izbor opravljala izključno na podlagi uspešnosti opravljanja sodniške funkcije.
sklep o uvedbi postopka - razlastitveni postopek - procesni sklep - upravni akt - pravne posledice
Sklep o uvedbi postopka na podlagi 210. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, zaradi česar nima pravne narave sklepa iz drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Vendar pa je treba upoštevati, da tudi če se akt imenuje sklep, to še ne pomeni, da gre le za procesno odločitev, in ne za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1.
Izdaja sklepa o uvedbi postopka neposredno vpliva na pritožnikov pravni položaj kot lastnika teh nepremičnin. Odločitev o tem, da se uvede razlastitveni postopek, ker so izpolnjeni pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka, torej pomeni odločitev v posamičnem in konkretnem primeru, da za razlastitvenega zavezanca nastopijo navedene pravne posledice, določene v ZUreP-3. Že zato izpodbijani odločitvi o uvedbi postopka v primerih, kot je obravnavani, ni mogoče pripisati zgolj procesne narave. Prav zaradi predpisanih učinkov izdaje takega sklepa je pomembno, da so za njegovo izdajo izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Zato mora imeti lastnik nepremičnine, ki mora v primeru uvedbe postopka po navedeni ureditvi ZUreP-3 trpeti poseg v svojo lastninsko pravico, možnost ugovarjati, da ti pogoji niso izpolnjeni.
pravni interes za tožbo v upravnem sporu - odprava izpodbijanega akta - izboljšanje pravnega položaja - ponovljeni postopek
Obstoj pravnega interesa za sodno varstvo je treba presojati v vsakem konkretnem primeru. V procesnem smislu pa je bistveno, da tožnik lahko ob uspehu s tožbo doseže odpravo izpodbijane odločbe ali sklepa, ki je zanj neugoden, saj že to pomeni, da si je izboljšal svoj pravni položaj v primerjavi s situacijo, ko bi taka odločitev nadalje ostala v veljavi. V takem primeru je torej tudi nadaljevanje postopka pred pristojnim upravnim organom na podlagi sodbe, s katero je bilo ugodeno tožbi na odpravo izpodbijanega akta, korist, ki utemeljuje vsebinsko obravnavo tožbe. Od navedenega je treba ločevati vprašanje možnosti uresničevanja nadaljnje koristi v ponovljenem postopku pred upravnim organom, torej uspeha s samim zahtevkom, saj je to v pristojnosti upravnega organa in za presojo pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu na podlagi navedene določbe 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ni bistveno.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - ponavljanje tožbenih navedb - načelo nevračanja - pavšalne navedbe
Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do trditvene podlage tožbe in pravilno presodilo, da pritožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - dohodnina - dohodek iz delovnega razmerja v tujini - izogibanje dvojnemu obdavčevanju
Revizija se dopusti glede vprašanja:
"Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je dohodek iz delovnega razmerja, izplačan za storitve, za katere bi se lahko štelo, da so opravljene v zvezi s posli države pogodbenice ali politične enote ali njenega organa lokalne uprave, davčno obravnavalo po določbi pododstavka a) prvega odstavka 19. člena Konvencije z Avstrijo, brez upoštevanja izjeme iz te določbe po četrtem odstavku 19. člena konvencije?"
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00083313
ZDavP-2 člen 68a, 68a/4, 88, 88/2.
predlog za dopustitev revizije - delna ugoditev predlogu - odprava odmerne odločbe po nadzorstveni pravici - nadzorstvena pravica - kršitev materialnega prava - odločba Ustavnega sodišča
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali gre v primeru delne razveljavitve kaznovalne določbe iz četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2 s 1. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-113/17 z dne 30. 9. 2020 (glede višine davčne stopnje, po kateri je dopustno z dohodnino obdavčiti nenapovedan dohodek) za (očitno) kršitev materialnega davčnega zakona, ki omogoča odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 88. člena ZDavP-2, čeprav je ta postala pravnomočna pred delno razveljavitvijo zakona?
ZDavP-2 člen 74, 74/3, 74/4. OZ člen 569, 569/1. ZDoh-2 člen 15.
posojilna pogodba - povezane osebe - rok za vračilo posojila - zavarovanje posojila - obdavčljiv dogodek - navidezen pravni posel - odpust dolga - zloraba
Posojilnega razmerja med pravno osebo kot posojilodajalcem in z njo povezano fizično osebo kot posojilojemalcem le zaradi pogodbeno nedoločenega roka za vračilo posojila (vračilo na poziv) ter pomanjkanja zavarovanja posojila, kadar posojilojemalec posojilo vrača, v takem primeru, kot je obravnavani, ni dovoljeno prekvalificirati iz posojila v obdavčljivo izplačilo povezani fizični osebi.
Dejstvo, da pravna oseba še ni podala zahteve za vračilo posojila in da rok za zastaranje terjatve iz naslova posojila še ni potekel, samo po sebi ni ovira, da davčni organ sredstev, ki jih je povezana fizična oseba prejela na podlagi posojilne pogodbe, v kateri rok vračila ni določen, ne bi mogel pravno okvalificirati kot njen obdavčljiv dohodek. Tak položaj bi na primer nastopil, če bi bilo ugotovljeno, da posojilna pogodba prikriva nek drug pravni posel (v tem primeru je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel, tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP‑2)), ali da je po sklenitvi posojilne pogodbe prišlo do odpusta dolga, kar vse pa mora temeljiti na dokazih oziroma sklenjenemu krogu indicev, ki to odločitev utemeljujejo na ustrezni ravni prepričanja, sicer na podlagi posojilne pogodbe prejetih sredstev ni mogoče obdavčiti z dohodnino. Če namreč ni dokazano drugače, velja, da posojilna pogodba odraža resnično voljo pogodbenih strank, torej da bo posojilojemalec posojilodajalcu posojena sredstva vrnil. Čim je tako, pa ta sredstva niso obdavčljiv dohodek v smislu 15. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00083315
ZDoh-2 člen 100. ZDavP-2 člen 326. ZPP člen 367a.
predlog za dopustitev revizije - delna ugoditev predlogu - odmerni postopek - odsvojitev kapitala - davek od dohodka iz kapitala - odlog ugotavljanja davčne obveznosti
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je mogoče v odmernem postopku davka, na podlagi pravočasne priglasitve odsvojitve kapitala (davčne napovedi za odmero davka) po 326. členu ZDavP-2 uveljavljati tudi odlog ugotavljanja davčne obveznosti po 100. členu ZDoh-2?
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Pritožnikovo ravnanje v nasprotju z njegovo zakonsko obveznostjo iz določbe 89. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) pomeni, da očitno nima več namena uveljavljati pravice do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Zato po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča samovoljna zapustitev azilnega doma, čeprav že v času po izdaji upravnega akta, vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
brezplačna pravna pomoč - odvetniška tarifa - odmera nagrade in stroškov odvetnika - višina prijavljene terjatve - prezadolženost - stečajni postopek
Pri odmeri nagrade odvetniku po 1. točki tar. št. 33 Odvetniške tarife (OT) je treba vedno upoštevati le višino prijavljene terjatve stranke (upnika), ki jo odvetnik zastopa.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - mednarodna zaščita - predaja prosilca za azil drugi državi članici EU, odgovorni za reševanje prošnje za azil - pravo EU - avtonomna razlaga pravne norme - zapor - pripor
Sodišče Evropske unije je v zadevi C-231/21 pojem zapora razložilo tako, da zajema tudi odvzem prostosti, ki je odrejen osumljencu za kaznivo dejanje, kar smiselno pomeni pripor. Povedano drugače: pojem zapora iz Uredbe Dublin III zajema tudi pojem pripora v pravnem redu Republike Slovenije.
ustanovitev služnosti v javno korist - sklep o uvedbi postopka - pravočasnost tožbe v upravnem sporu - prepozna tožba - zavrženje tožbe kot prepozne
Pritožnik ugotovitvi Upravnega sodišča, da je bila tožba zoper sklep o začetku postopka ustanovitve služnosti v javno korist vložena prepozno, obrazloženo ne nasprotuje. Večidel pritožbe predstavlja prepis tožbenih navedb, ki se nanašajo na (ne)ustreznost ponudbe za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist in ki na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe kot prepozne ne morejo vplivati.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2. ZMZ-1 člen 51,51/2. ZPP člen 343, 343/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca pristojni državi za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - rok za predajo prosilca - odgovorna država za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - pravni interes - zavrženje pritožbe
Ker se predaja prosilcev ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje prošenj pritožnikov za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.
Pritožnika si zaradi nastopa okoliščin, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti, z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja, niti tega sama ne zatrjujeta (več). Pravni interes v tem upravnem sporu zanju torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasledujeta, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).