dodatek za izobraževanje zunaj stalnega bivališča - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za opravo procesnega dejanja - fikcija vročitve - dejansko bivanje - Zoisova štipendija
Ttožnik se z odločbo z dne 16. 12. 2015, kljub temu, da je bila vročitev opravljena po določbi 87. člena ZUP na njegovo formalno prijavljeno stalno prebivališče, ki ga je tožnik navedel v vlogi za uveljavljanje Zoisove štipendije, ni mogel pravočasno seznaniti. Takšne vročitve ni mogoče šteti za veljavno. Namreč tožnik v obdobju od septembra 2015 do 23. 1. 2016 na tem naslovu dejansko ni živel in mu s takšnim načinom vročanja ni bilo omogočeno, da bi se pravočasno z vsebino odločbe seznanil in vložil pritožbo v roku 15 dneh od dneva, ko je bila opravljena fiktivna vročitev, to je 4. 1. 2016. Ker je vročanje ključno dejanje oz. opravilo v upravnem postopku, je vročitev ali fikcija vročitve pogoj, da imajo upravna pisanja dejansko nek pravni učinek vročitve. Glede na navedeno odločbe z dne 16. 12. 2015 vročene po četrtem odstavku 87. člena ZUP z dnem 4. 1. 2016, ni mogoče šteti za veljavno, pač pa vročitev odločbe z dne 23. 1. 2016. Posledično pa to pomeni, da je tožnik pritožbo zoper odločbo z dne 16. 12. 2015, dne 6. 2. 2016 vložil pravočasno in da procesna predpostavka za vrnitev zadeve v prejšnje stanje, ker ni izpolnjen pogoj zamude, ni izpolnjena. Takšen predlog je zato treba zavreči in ne zavrniti.
Ker je na revizijsko vprašanje glede uporabe določb ZPIZ-2 v razmerju z ZOPZ že odgovorilo Vrhovno sodišče RS III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017, je sklicevanje tožeče stranke na dve odločbi višjih sodišč neutemeljeno. Tožeča stranka pa tudi ni upravičena do povrnitve nadomestil za invalidnost izplačanih njeni zavarovanki v letih 2013-2015 od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, glede na dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v letu 2010, ZPIZ-2 pa velja od dne 1. 1. 2013, da bi z uporabo ZPIZ-2 v konkretnem primeru, prišlo do nedopustne retroaktivne uporabe določb ZPIZ-2. 190. člen ZPIZ-2 v prvem odstavku res določa, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca. V v četrtem odstavku 190. člena določa dolžnost zavoda, da določi najnižji in najvišji znesek odškodnine, ki jo le-ta lahko zahteva od fizične osebe. Takšnega pravnega akta tožeča stranka ni sprejela, zato tudi iz tega razloga ni pravne podlage za presojo vtoževane terjatve po višini od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca po noveli ZPIZ-2, ampak njegova odškodninska odgovornost obstaja zgolj v primerih taksativno naštetih v 7. členu ZOZP, obstoj slednjih pa tožeča stranka niti ni zatrjevala.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00009718
ZIZ člen 272, 272/2.. ZDSS-1 člen 43.. ZDT-1 člen 2, 72, 72/1, 72/1-7, 74.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - službeno razmerje - državni tožilec - prenehanje funkcije
Tožnica kot državna tožilka in funkcionarka je v službenem razmerju z Republiko Slovenijo in ne v delovnem razmerju, saj ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Obstoj državnotožilske službe in službenega razmerja državnega tožilca je vezan na državnotožilsko funkcijo in ko preneha ta funkcija, posledično preneha tudi službeno razmerje (državnotožilska služba).
Tožena stranka, ki temelju in višini uveljavljane terjatve ne nasprotuje, ne more biti uspešna s pritožbenim uveljavljanjem, da je imela s tožečo stranko ustno dogovorjeno drugačno valuto plačila, katere se je tudi držala. Tožena stranka, ki je tekom postopka sicer takšen dogovor zatrjevala, dokazno breme za dokazovanje takšnega dogovora pa je bilo na njeni strani, drugačne valute obveznosti kot jo je v svoji trditveni dokazni podlagi ponudila tožeča stranka, ki je obstoj zatrjevanega ustnega dogovora tudi zanikala, ni uspela dokazati.
ZPIZ-2 člen 27, 28, 37, 37/5, 38, 39a, 399.. ZPol člen 87, 87/1.
delna starostna pokojnina
Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39.a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 87. člena ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 že zavzelo stališče v več zadevah. Štelo je, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 v zvezi z določbami ZPol se šteje, da gre za izpolnjevanje pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena. ZPIZ-2 namreč v 39.a členu določa, da zavarovancu, ki je vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu ali je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. decembra 2012 v skladu s prvim odstavkom 391. ali 394. člena tega zakona, se mu, če se za to odloči, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 20 % starostne ali predčasne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Del pokojnine se izplačuje do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom. Glede na prvi odstavek 39.a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji določeni v 27. in 28. členu ZPIZ-2. Tožnik pa, kot je bila že pojasnjeno, pogojev po omenjenih dveh določbah ne izpolnjuje. Izpolnjevanje pogojev po določbi 399. člena ZPIZ-2 v zvezi s prvim odstavkom 87. člena ZPol pa ne pomeni, da tožnik izpolnjuje pogoje po določbah splošnega zakona, temveč izpolnjuje pogoje za upokojitev po določbah posebnega predpisa.
ZDSS-1 člen 72, 72/1.. ZPP člen 112, 112/1, 274, 274/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe
Prvostopenjsko sodišče je tožnici pravilno pojasnilo, da je napačno vložila tožbo pri toženi stranki, ki jo je odstopila prvostopenjskemu sodišču 8. 5. 2017 in šele ta dan se šteje, da je bila izročena pristojnemu sodišču. To pa pomeni, da je bila vložena nepravočasno, po izteku 30 dnevnega roka.
Ali je stvarno in krajevno pristojno za postopek v konkretni zadevi, sodišče ugotavlja na podlagi opisa kaznivega dejanja v tožilčevem zahtevku ter podatkov spisa. Ker mora sodišče ves čas kazenskega postopka paziti na stvarno pristojnost, to pomeni, da sklep o stvarni nepristojnosti sodišča lahko izda preiskovalni sodnik sam, ne da bi moral zahtevati odločitev zunajobravnavnega senata, le-ta pa lahko izda sklep o stvarni nepristojnosti vse do začetka zasedanja sodečega senata (305. člen ZKP).
Potrebno je ločiti zneske, s katerimi je tožnica vplačala delnice in sodelovala pri notranjem odkupu podjetja od naknadnega nakupa delnic z gotovino, pri čemer pa v tem primeru ni šlo za del plače in omenjeni nakup na ponovno odmero pokojnine nima nobenega vpliva.
Za pravilno odločitev v zadevi je potrebno razčistiti zgolj vprašanje, kakšen znesek je bil tožnici izplačan kot del plače, od katerega so bili tudi plačani prispevki in s katerim je sodelovala pri notranjem odkupu podjetja. Tudi če gre za dobiček, gre v tem primeru še vedno za del plače, kot je bilo to pojasnjeno tudi v drugih primerljivih zadevah kot na primer v zadevi Psp 194/2010 z dne 13. 5. 2010, ko je bila pokojnina zavarovancu ponovno odmerjena, in sicer upoštevaje zneske, ki jih je zavarovanec od leta 1990 do 1993 prejel kot izplačilo zaradi udeležbe v dobičku v obliki delnic oziroma komercialnih zapisov.
kazniva dejanja zoper življenje in telo - umor na grozovit način - eventualni naklep - sostorilstvo - kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine - neupravičeno slikovno snemanje - privolitev oškodovanca
S tem, ko sta oba obtoženca oškodovanca skupaj tepla, ga s pestmi udarjala po glavi in ga brcala, sta dejanje storila v sostorilstvu, saj sta skupaj izpolnjevala zakonske znake kaznivega dejanja, pri čemer ni bistveno, kdo je oškodovancu povzročil posamezne poškodbe.
Neupravičen je vsak slikovni posnetek drugega, če slednji nanj ne pristane. Oškodovanec privolitve za snemanje in objavo posnetka zaradi poškodb, ki sta mu jih prizadejala obtožena, ni mogel dati, saj se dogajanja ni več zavedal.
V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča in posledično v zvezi z vprašanjem, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do pokojnine s pravnomočno odločbo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Delavec ne krši svojih pogodbenih obveznosti, če teh obveznosti ne opravi zaradi pomanjkanja časa, ker opravlja druge delovne zadolžitve oziroma zato, ker te obveznosti ne more opraviti zaradi upravičene zadržanosti od dela. Prav takšen pa je bil po zaključku sodišča prve stopnje, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, primer tožnice. Tožnica v spornem obdobju zaradi opravičene odsotnosti od dela in zaradi opravljanja drugih delovnih zadolžitev ni mogla opraviti še delovnih nalog, katerih neopravo ji očita tožena stranka v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Tožnica je v zvezi z zatrjevanim mobingom navajala 20 ravnanj tožene stranke oziroma njenih delavcev v spornem obdobju, ki naj bi ustrezali definiciji trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vsakega od teh ravnanj in ugotovilo, da predstavlja trpinčenje le vsebina nekaterih elektronskih sporočil, ne pa tudi preostala ravnanja tožene stranke oziroma njenih sodelavcev. Pri tem je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presojalo le vsako ravnanje posebej in za vsako izmed ostalih ravnanj posebej ugotovilo, da ne predstavljajo trpinčenja tožnice. Že iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 pa tudi iz uveljavljene sodne prakse izhaja, da posamezni dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja. Trpinčenje predstavlja lahko le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj oziroma vedenja, ki so graje vredna, očitno negativna in žaljiva ter usmerjena proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pri tem niti ni bistveno, če so bila ta ravnanja s strani tožene stranke protipravna (če je imela tožena stranka pravno podlago za ta ravnanja), temveč to, ali so ta ravnanja kot celota (usmerjena proti tožnici) predstavljala trpinčenje tožnice.
vrnitev v prejšnje stanje - zamuda naroka - preložitev naroka - spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave
V primeru zamude naroka, je nenadna in nepredvidljiva bolezen upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude naroka.
Na pritožbene razloge, ki obravnavajo dejstva, potrebna za presojo veljavnosti imenovanja upravnika in utemeljenost zahtevka, pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker je sodba izdana zaradi domneve, da toženec zahtevek pripoznava. Ker spora med strankama ni več, ni potrebno presojati, ali so zatrjevana dejstva izkazana in ali je zahtevek po materialnem pravu utemeljen.
stroški postopka - razlogi sklepa - predlog za izdajo dopolnilnega sklepa - pripoznava zahtevka - povračilo pravdnih stroškov - nagrada za narok
Sodišče prve stopnje zavrnitve toženčevega predloga za izdajo dopolnilnega sklepa ni utemeljilo z ugotovitvijo, da je bilo o spornih toženčevih stroških že odločeno. Toženec torej upravičeno očita izpodbijanemu sklepu, da ni ustrezno obrazložen, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00006744
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-2, 11, 11/4, 13, 13/1, 13/2. ZIZ člen 62.
postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine - predlog za oprostitev oz. obročno plačilo sodne takse - oprostitev plačila sodnih taks za pravne osebe - delna oprostitev taksne obveznosti - obseg veljavnosti sklepa o oprostitvi plačila taks - taksna obveznost za pravdni postopek, če je pred njim tekel postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine - učinkovanje taksne oprostitve - nadaljevanje postopka kot pri ugovoru zoper plačilni nalog - nastanek taksne obveznosti - predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo - oprostitev plačila sodne takse za pritožbo
V pravdnem postopku, ki sledi izvršilnemu postopku na podlagi verodostojne listine, se stranka ne more sklicevati na taksno oprostitev, ki jo je dosegla v izvršilnem postopku.
ZP-1 člen 144, 144/5. ZST-1 člen 11, 12, 12/2,12/3.
oprostitev plačila sodne takse - lastni dohodek družine - dohodek na družinskega člana - štipendija
Sodišče bi šele na podlagi ugotovitve višine dohodka na posameznega družinskega člana lahko zanesljivo presodilo, ali bi s plačilom sodne takse v višini 52,00 EUR bilo ogroženo storilčevo preživljanje, ki mu ga po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča zagotavljajo starši. Če so namreč dohodki staršev nizki, je možno, da tudi ob upoštevanju štipendije, ki naj bi jo prejemal storilec in vseh oseb, ki so jo storilčevi starši dolžni preživljati, dohodek na družinskega člana (lastni dohodek družine) tako nizek, da ne dosega dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke in je tako lahko kljub temu, da storilca preživljajo starši, storilčevo preživljanje s plačilom sodne takse ogroženo.
stroški upravljanja in obratovanja večstanovanjske stavbe - kdo so uporabniki stanovanja - član gospodinjstva - dejansko bivališče - pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti
Ker je mož toženke v njenem stanovanju dejansko bival, je toženka dolžna upravniku stavbe plačati stroške v višini, kot veljajo za dva uporabnika posamezne stanovanjske enote.
V sporu majhne vrednosti sta poudarjeni načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka, omejeno pa je načelo materialne resnice, kar se med drugim odraža v tem, da prvostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter relativnih bistvenih kršitev določb postopka.
ZPP člen 451, 452, 453, 458, 458/1. OZ člen 3, 480, 480/1.
spor majhne vrednosti - prodajna pogodba - stvarne napake - načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij - upoštevanje roka po uradni dolžnosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - prepozne navedbe - načelo avtonomije volje strank
Ugovor, da tožena stranka v zakonskem roku enega leta ni uveljavljala jamčevalnih zahtevkov, in da je zato izgubila pravice iz tega naslova, tožeča stranka prvič podaja šele v pritožbi, kar je glede na izrecno določbo 453. člena ZPP prepozno. Po uradni dolžnosti pa sodišče poteka tega roka ne sme upoštevati.
Pritožnica tudi ne more uspeti z navedbami, češ da sodišče ne bi smelo nuditi varstva toženi stranki, ki da si je samovoljno zadržala kupnino, čeprav je bil les iz druge dobave brezhiben. In sicer že zato, ker opisano postopanje tožene stranke ni bilo samovoljno, temveč rezultat dogovora pravdnih strank. V takšnem dogovoru pa višje sodišče ne vidi nič nedopustnega oziroma nemoralnega. Nasprotno; tak dogovor je po oceni višjega sodišča v skladu z načelom avtonomije oziroma prostega urejanja obligacijskih razmerij.
OZ-UPB1 člen 82, 83, 103, 569, 1012. ZPP-UPB3 člen 7, 72, 353. ZFPPIPP-UPB8 člen 67, 67/2, 227, 227/1, 251, 252, 386.
poroštvo - posojilna pogodba - neizpolnjevanje obveznosti - razlaga določil pogodbe - osebni stečaj pravdne stranke - dvom strank v nepristranskost sodnikov
Nesmiselno je, da bi drugi toženec jamčil za obveznosti posojilodajalke le, če bi od pogodbe odstopila glavna dolžnica. Do odstopa glavne dolžnice od pogodbe bi namreč lahko prišlo, če posojilodajalka ne bi izpolnila svoje obveznosti - če ne bi izročila določenega zneska denarja glavni dolžnici (569. člen OZ). V tem primeru obveznost vračila posojila niti ne bi nastala in bi bilo tudi poroštvo brez smisla oziroma ne bi bilo nobene obveznosti glavne dolžnice, za katero bi poroki jamčili.
Načelo koncentracije, ki velja v stečajnih postopkih, upnikom stečajnega dolžnika nalaga, da svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavljajo samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP).
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - predložitev dokazila o vključitvi v program - opozorilo o posledicah
Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče storilca ni izrecno opozorilo na posledice, v kolikor v roku 15 dni sodišču ne bi posredoval dokazila o vključitvi v ustrezen program. Nenazadnje že sam zagovornik v nadaljevanju poudarja, da tako opozorilo izhaja iz pravnega pouka sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar je povsem pravilno in ustrezno, saj v nasprotju s pritožbenimi navedbami ZP-1 ne določa izrecno, da bi tak pravni pouk oz. opozorilo o posledicah moralo izhajati iz samega izreka sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je storilec s prijavo v program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo zamudil zaradi nejasnosti sklepa z dne 18. 9. 2017. V sklepu z dne 18. 9. 2017 je namreč bilo večkrat jasno poudarjeno, da se mora storilec prijaviti v dva različna programa in predložiti sodišču dokazilo o vključitvi za vsakega od programov. Če storilec sicer jasnega sklepa ni pravilno razumel, je to mogoče pripisati le storilčevemu površnemu branju ali razumevanju sklepa, ki pa ne more biti razlog za neizpolnitev obveznosti, ki bi bil objektivne narave tj. razlog, ki je izven sfere storilčevega delovanja.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ima za posledico preklic odložitve izvršitve prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja le neizpolnjevanje tistih obveznosti, ki jih sodišče določi na podlagi Zakona o voznikih, ne pa tudi neizpolnitev obveznosti predložitve dokazila o vključitvi v ustrezen program. Tako stališče je resda zavzelo Višje sodišče v Kopru v sklepu EPVDp 21/2016, na katerega se sklicuje tudi zagovornik v pritožbi, vendar je Vrhovno sodišče RS s sodbo IV Ips 3/2017 z dne 18. 5. 2017 pojasnilo, da je tako stališče zmotno