dodatek za izobraževanje zunaj stalnega bivališča - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za opravo procesnega dejanja - fikcija vročitve - dejansko bivanje - Zoisova štipendija
Ttožnik se z odločbo z dne 16. 12. 2015, kljub temu, da je bila vročitev opravljena po določbi 87. člena ZUP na njegovo formalno prijavljeno stalno prebivališče, ki ga je tožnik navedel v vlogi za uveljavljanje Zoisove štipendije, ni mogel pravočasno seznaniti. Takšne vročitve ni mogoče šteti za veljavno. Namreč tožnik v obdobju od septembra 2015 do 23. 1. 2016 na tem naslovu dejansko ni živel in mu s takšnim načinom vročanja ni bilo omogočeno, da bi se pravočasno z vsebino odločbe seznanil in vložil pritožbo v roku 15 dneh od dneva, ko je bila opravljena fiktivna vročitev, to je 4. 1. 2016. Ker je vročanje ključno dejanje oz. opravilo v upravnem postopku, je vročitev ali fikcija vročitve pogoj, da imajo upravna pisanja dejansko nek pravni učinek vročitve. Glede na navedeno odločbe z dne 16. 12. 2015 vročene po četrtem odstavku 87. člena ZUP z dnem 4. 1. 2016, ni mogoče šteti za veljavno, pač pa vročitev odločbe z dne 23. 1. 2016. Posledično pa to pomeni, da je tožnik pritožbo zoper odločbo z dne 16. 12. 2015, dne 6. 2. 2016 vložil pravočasno in da procesna predpostavka za vrnitev zadeve v prejšnje stanje, ker ni izpolnjen pogoj zamude, ni izpolnjena. Takšen predlog je zato treba zavreči in ne zavrniti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - večje število delavcev - uporaba kriterijev
Tožnik tudi v primeru pravilnega točkovanja vseh delavcev ne bi bil uvrščen med 5 delavcev z najvišjim številom točk. Posledično izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri točkovanju delavcev ni nezakonita, odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa je napačna.
kazniva dejanja zoper življenje in telo - umor na grozovit način - eventualni naklep - sostorilstvo - kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine - neupravičeno slikovno snemanje - privolitev oškodovanca
S tem, ko sta oba obtoženca oškodovanca skupaj tepla, ga s pestmi udarjala po glavi in ga brcala, sta dejanje storila v sostorilstvu, saj sta skupaj izpolnjevala zakonske znake kaznivega dejanja, pri čemer ni bistveno, kdo je oškodovancu povzročil posamezne poškodbe.
Neupravičen je vsak slikovni posnetek drugega, če slednji nanj ne pristane. Oškodovanec privolitve za snemanje in objavo posnetka zaradi poškodb, ki sta mu jih prizadejala obtožena, ni mogel dati, saj se dogajanja ni več zavedal.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela - dolžnost obveščanja
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 3. 7. 2016 toženo stranko obvestil o razlogih svoje odsotnosti z dela in s tem je izpolnil svojo dolžnost obveščanja po 36. členu ZDR-1 in zato v ravnanju tožnika ni podan odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Je pa tožnik s tem, ko je v času od 1. 7. 2016 do 25. 7. 2016 neopravičeno izostal z dela, huje kršil delovne obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je z opisanim ravnanjem kršil svoje pogodbene obveznosti vestnega opravljanja dela na delovnem mestu, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanja pri delodajalca. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka utemeljeno tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker izredna odpoved delodajalca v tem primeru učinkuje naslednji dan po vročitvi odpovedi (tožniku je bila odpoved vročena dne 21. 9. 2016), je sodišče pravilno spremenilo datum, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo do 22. 9. 2016.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije
Tožnici v zvezi z odgovorom na vprašanje "če živite v zakonski zvezi - ali je vaš zakonec zaposlen?" pod točko 2.2 na izjavi o premoženjskem in socialnem stanju z dne 13. 9. 2015, ki jo je tožena stranka dala v reševanje delavcem v postopku ugotavljanja presežnih delavcev, ni mogoče očitati goljufivega namena oziroma, da bi podala neresnične podatke o svojem socialnem stanju z namenom, da bi ohranila zaposlitev pri toženi stranki. Ker iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnica prikazovala ali prikrivala dejanske okoliščine o svojem samskem statusu, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnici očitano ravnanje nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po določbi 211. člena KZ-1 niti ni tožnici mogoče očitati kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato v konkretnem primeru ni bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZKP člen 158, 158/1, 285e. ZObr člen 32. ZNPPol člen 33.
predobravnavani narok - skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem - predlog za izločitev dokazov - pristojnost OVS za vodenje predkazenskega postopka - kaznivo dejanje zaposlenega na MORS - razlogi za sum - zloraba pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela
Sodišče prve stopnje je predlog obdolženega A. A. za izločitev dokazov prejelo na predobravnavnem naroku dne 28. 10. 2016 in nadaljevanju slednjega dne 25. 11. 2016. Predobravnavni narok je sodišče opravilo na podlagi XIX.a poglavja določb ZKP in obdolženca med drugim poučilo tudi, da lahko na naroku, če ne prizna krivde, predlaga izločitev nedovoljenih dokazov. Na podlagi 285.e člena, ki je umeščen v XIX.a poglavje ZKP, pa je prvostopenjsko sodišče tudi vsebinsko odločilo o obdolženčevem predlogu za izločitev dokazov in ker ima po določbi drugega odstavka 285.e člena ZKP obdolženec pravico do pritožbe, slednjo sodišče druge stopnje tudi vsebinsko obravnava.
obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora - odreditev in trajanje pripora - sorazmernost - manjkajoči razlogi
Kot pravilno izpostavlja pritožnik so merila, na podlagi katerih se presoja razumnost trajanja pripora: 1) dolžina pripora; 2) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; 3) posledica pripora za obtoženca; 4) prispevek obtoženca k trajanju pripora; 5) zapletenost primera ter 6) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo le splošno primerjavo med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja, do ostalih meril pa se ni opredelilo, ima pritožnik prav, da izpodbijani sklep nima razlogov. Zaradi tega pritožbeno sodišče ne more presoditi utemeljenosti zatrjevane kršitve ter v tej posledici ne more odgovoriti na konkretizirane pritožbene navedbe, da gre v obravnavani zadevi za počasno ravnanje sodne veje oblasti, oziroma, da je delovanje sodne veje oblasti v postopku z zgolj dvema obtožencema nerazumno počasno, da obtoženec ni z ničemer prispeval k trajanju pripora, da gre za nezapleteno zadevo ter da obtoženec že trpi posledice pripora. Pritožbeno sodišče manjkajočih razlogov ne more nadomestiti, saj bi s tem obrambi odvzelo pravico do pritožbe (pravnega sredstva) iz 25. člena Ustave RS, ki bi jo imela, če bi izpodbijani sklep imel razloge, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti v okviru pritožbenih navedb.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00009718
ZIZ člen 272, 272/2.. ZDSS-1 člen 43.. ZDT-1 člen 2, 72, 72/1, 72/1-7, 74.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - službeno razmerje - državni tožilec - prenehanje funkcije
Tožnica kot državna tožilka in funkcionarka je v službenem razmerju z Republiko Slovenijo in ne v delovnem razmerju, saj ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Obstoj državnotožilske službe in službenega razmerja državnega tožilca je vezan na državnotožilsko funkcijo in ko preneha ta funkcija, posledično preneha tudi službeno razmerje (državnotožilska služba).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodna praksa je jasna, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev, delodajalec načeloma ni dolžan uporabiti kriterijev za izbiro presežnih delavcev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih. Če pa se delodajalec kljub dejstvu, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, odloči za uporabo kriterijev, je te kriterije dolžan uporabiti zakonito in na enak način za vse delavce. Ker tožena stranka ni dokazala, da je pri vseh kandidatih dosledno uporabila enake kriterije je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila opredelitev tožnice kot presežne delavke v nasprotju s kriteriji, ki si jih je tožena stranka sama določila.
Tožena stranka, ki temelju in višini uveljavljane terjatve ne nasprotuje, ne more biti uspešna s pritožbenim uveljavljanjem, da je imela s tožečo stranko ustno dogovorjeno drugačno valuto plačila, katere se je tudi držala. Tožena stranka, ki je tekom postopka sicer takšen dogovor zatrjevala, dokazno breme za dokazovanje takšnega dogovora pa je bilo na njeni strani, drugačne valute obveznosti kot jo je v svoji trditveni dokazni podlagi ponudila tožeča stranka, ki je obstoj zatrjevanega ustnega dogovora tudi zanikala, ni uspela dokazati.
ZPIZ-2 člen 27, 28, 37, 37/5, 38, 39a, 399.. ZPol člen 87, 87/1.
delna starostna pokojnina
Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39.a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 87. člena ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 že zavzelo stališče v več zadevah. Štelo je, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 v zvezi z določbami ZPol se šteje, da gre za izpolnjevanje pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena. ZPIZ-2 namreč v 39.a členu določa, da zavarovancu, ki je vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu ali je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. decembra 2012 v skladu s prvim odstavkom 391. ali 394. člena tega zakona, se mu, če se za to odloči, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 20 % starostne ali predčasne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Del pokojnine se izplačuje do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom. Glede na prvi odstavek 39.a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji določeni v 27. in 28. členu ZPIZ-2. Tožnik pa, kot je bila že pojasnjeno, pogojev po omenjenih dveh določbah ne izpolnjuje. Izpolnjevanje pogojev po določbi 399. člena ZPIZ-2 v zvezi s prvim odstavkom 87. člena ZPol pa ne pomeni, da tožnik izpolnjuje pogoje po določbah splošnega zakona, temveč izpolnjuje pogoje za upokojitev po določbah posebnega predpisa.
Ali je stvarno in krajevno pristojno za postopek v konkretni zadevi, sodišče ugotavlja na podlagi opisa kaznivega dejanja v tožilčevem zahtevku ter podatkov spisa. Ker mora sodišče ves čas kazenskega postopka paziti na stvarno pristojnost, to pomeni, da sklep o stvarni nepristojnosti sodišča lahko izda preiskovalni sodnik sam, ne da bi moral zahtevati odločitev zunajobravnavnega senata, le-ta pa lahko izda sklep o stvarni nepristojnosti vse do začetka zasedanja sodečega senata (305. člen ZKP).
Ker je na revizijsko vprašanje glede uporabe določb ZPIZ-2 v razmerju z ZOPZ že odgovorilo Vrhovno sodišče RS III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017, je sklicevanje tožeče stranke na dve odločbi višjih sodišč neutemeljeno. Tožeča stranka pa tudi ni upravičena do povrnitve nadomestil za invalidnost izplačanih njeni zavarovanki v letih 2013-2015 od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, glede na dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v letu 2010, ZPIZ-2 pa velja od dne 1. 1. 2013, da bi z uporabo ZPIZ-2 v konkretnem primeru, prišlo do nedopustne retroaktivne uporabe določb ZPIZ-2. 190. člen ZPIZ-2 v prvem odstavku res določa, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca. V v četrtem odstavku 190. člena določa dolžnost zavoda, da določi najnižji in najvišji znesek odškodnine, ki jo le-ta lahko zahteva od fizične osebe. Takšnega pravnega akta tožeča stranka ni sprejela, zato tudi iz tega razloga ni pravne podlage za presojo vtoževane terjatve po višini od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca po noveli ZPIZ-2, ampak njegova odškodninska odgovornost obstaja zgolj v primerih taksativno naštetih v 7. členu ZOZP, obstoj slednjih pa tožeča stranka niti ni zatrjevala.
ZDSS-1 člen 72, 72/1.. ZPP člen 112, 112/1, 274, 274/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe
Prvostopenjsko sodišče je tožnici pravilno pojasnilo, da je napačno vložila tožbo pri toženi stranki, ki jo je odstopila prvostopenjskemu sodišču 8. 5. 2017 in šele ta dan se šteje, da je bila izročena pristojnemu sodišču. To pa pomeni, da je bila vložena nepravočasno, po izteku 30 dnevnega roka.
imenovanje posebnega revizorja - odločanje družbenikov na skupščini
Zakon za koncernsko posebno revizijo tako ni predvidel predhodnega neuspešnega poskusa imenovanja posebnega revizorja na skupščini kot pogoja za sodno imenovanje posebnega revizorja, kot je to določeno po splošnih pravilih 318. člena ZGD-1 za imenovanje posebnega revizorja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00009694
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179.. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek - krivdna odgovornost - varno opravljanje delovnega procesa - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Nesreča pri delu se je zgodila spornega dne, ko se je tožnik med interventnim odpravljanjem okvare v vodovodnem omrežju za sodelavcem spustil v jamo, ki je bila izkopana z bagrom približno 3 metre globoko in 2 metra široko, nato pa so se med opravljanjem ogleda v jami porušile zemeljske plasti tako, da je tožnika zasulo do prsnega koša, zasut pa je ostal 10 do 15 minut, dokler ga niso izkopali in izvlekli iz jame. Tožnik ni imel s strani tožene stranke navodil za varno delo v izkopih, saj mu je skupinovodja odredil, naj gre v jamo, pogleda za material in pripravi teren za popravilo. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je tožena stranka krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo v navedenem škodnem dogodku, ker ni sprejela in izvajala vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - nadurno delo
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da naj bi tožena stranka oziroma tožniku nadrejena delavca izvajala nad tožnikom konstantne pritiske in ga zmerjala za nesposobnega in počasnega ter mu grozila z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Vsako morebitno nesoglasje med delavcem in nadrejenimi ne predstavlja dejanja mobinga, še posebej, če je to ravnanje delodajalca zakonito glede na določila ZDR in interne akte (npr. odredba o delovnem času), ki veljajo pri delodajalcu.
začasna odredba na prepoved odsvojitve ali obremenitve poslovnega deleža - izkazana težko popravljiva škoda - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - pravni standard neznatne škode - poseg v tujo lastnino - pavšalne navedbe o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost
Večinska sodna praksa poudarja, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja določeno škodo, ki je ni mogoče šteti za neznatno. Tudi v obravnavanem primeru se tožnikov predlog nanaša na toženčevo premoženje (poslovni delež), zato predlogu ni mogoče slediti zgolj na podlagi predpisane abstraktne zakonske dikcije, saj gre prav tako za poseg v njegovo lastnino, zato bi morala tožeča stranka navesti in dokazati, zakaj bi v konkretni zadevi za toženo stranko takšna omejitev predstavljala le neznatno škodo. Takega trditvenega in dokaznega bremena pa ni zmogla. V tej smeri namreč konkretnih navedb in dokazov ni ponudila. Ni namreč na toženi stranki dolžnost, da zatrjuje in dokazuje, kakšno škodo bo utrpela zaradi izdaje začasne odredbe, pač pa je na tožeči stranki breme dokazovanja, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode, ali da bo le-ta takšna, ki tožene stranke v svojih premoženjskih pravicah ne bo omejevala.
nadomestilo za invalidnost - nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev - prekoračitev tožbenega zahtevka
Tožnik je s tožbenim zahtevkom, ob odpravi nepravilnih in zakonitih zavrnilnih odločb toženca o pravici do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, priznanje nadomestila, izrecno uveljavljal od 1. 6. 2016 dalje. Ker mu je sodišče prve stopnje pravico do nadomestila za invalidnost, ki mu jo je ob pravilni uporabi materialnega prava edino mogoče priznati, priznalo že od 1. 1. 2013 dalje, mu je prisodilo več, kot je uveljavljal, saj mu je nadomestilo priznalo za daljše obdobje od vtoževanega. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek.