Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Izhajalo je iz določbe 215. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da v primerih, ko na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Dokazno breme je bilo na tožniku.
Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba, izdana po uradni dolžnosti, o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodna praksa je jasna, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev, delodajalec načeloma ni dolžan uporabiti kriterijev za izbiro presežnih delavcev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih. Če pa se delodajalec kljub dejstvu, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, odloči za uporabo kriterijev, je te kriterije dolžan uporabiti zakonito in na enak način za vse delavce. Ker tožena stranka ni dokazala, da je pri vseh kandidatih dosledno uporabila enake kriterije je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila opredelitev tožnice kot presežne delavke v nasprotju s kriteriji, ki si jih je tožena stranka sama določila.
Direktiva Evropskega parlamenta in sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev člen 3.. ZDR člen 212.
pogodba o zaposlitvi (PZ) za določen čas - napotitev na delo v tujini
Ker je tožnik dejansko delal v Republiki Avstriji, bi morala tožena stranka na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev, ki v 1. točki 3. člena določa, da podjetja zagotovijo delavcem, ki so napoteni v drugo državo članico, minimalno urno postavko, kot je opredeljena z nacionalno zakonodajo ali prakso države članice, na katere ozemlje je delavec napoten oziroma kjer je delo opravljal, pri plačilu tožniku za opravljeno delo upoštevati določbe avstrijske Kolektivne pogodbe za gradbeno industrijo in gradbeništvo.
nadomestilo za invalidnost - nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev - prekoračitev tožbenega zahtevka
Tožnik je s tožbenim zahtevkom, ob odpravi nepravilnih in zakonitih zavrnilnih odločb toženca o pravici do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, priznanje nadomestila, izrecno uveljavljal od 1. 6. 2016 dalje. Ker mu je sodišče prve stopnje pravico do nadomestila za invalidnost, ki mu jo je ob pravilni uporabi materialnega prava edino mogoče priznati, priznalo že od 1. 1. 2013 dalje, mu je prisodilo več, kot je uveljavljal, saj mu je nadomestilo priznalo za daljše obdobje od vtoževanega. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek.
Umik tožbe torej pomeni preklic zahteve za pravno varstvo v konkretni pravdi. Gre za izraz načela dispozitivnosti. Če je tožba umaknjena, se šteje, kot da nikoli ni bila vložena. Sodišče ob umiku tožbe, če toženec izjavi, da se z umikom strinja, izda sklep, ki je deklaratorne narave. Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato umika tožnik ne more preklicati niti v času, dokler sodišče še ne izda sklepa o umiku in čeprav tudi toženec še ni izjavil, da se z umikom strinja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00020718
KZ-1 člen 159, 159/2. ZKP člen 276, 276/3.
stvarna pristojnost - kazniva dejanja, storjena s sredstvi javnega obveščanja - pismo - obrekovanje - zasebna tožba - opis kaznivega dejanja - kvalificirana oblika
Sredstva javnega obveščanja so tista občila, ki dosežejo veliko število ljudi, na primer televizija, časopisi, revije, radio itd.
Pismo, poslano na več naslovov, bi lahko doseglo kvalificirano obliko kaznivega dejanja obrekovanja, v kolikor bi bilo objavljeno v sredstvih javnega obveščanja ali bi bile vsaj objavljene navedbe iz pisma, ki naj bi ga tudi medijem poslali obdolženki.
Po ustaljeni sodni praksi je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca. Ker je bilo v predhodnem invalidskem postopku relevantno tožničino stanje, kot je obstajalo v času do dokončnosti predhodne invalidske odločbe, torej do 20. 5. 2015, je bilo potrebno v tem postopku ugotoviti, ali je pri tožnici od 20. 5. 2015 do 5. 9. 2016, torej do izdaje v obravnavanem postopku izpodbijane dokončne odločbe, prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti, oziroma da izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno zaključilo, da do takšnega poslabšanja ni prišlo.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 433, 433/1.
postopek izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije - upravičen predlagatelj - družba ne posluje na poslovnem naslovu - soglasje lastnika k poslovanju na naslovu - zmotna uporaba materialnega prava - pogoji za izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - izbrisni razlog
Izbrisa pravne osebe iz sodnega registra ni mogoče doseči zgolj s sklicevanjem na zakonske domneve izbrisnega razloga iz drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP, pač pa je mogoče obstoj izbrisnih razlogov zatrjevati in dokazovati tudi s sklicevanjem na določen konkreten zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP, ki utemeljuje določen izbrisni razlog.
ZFPPIPP v 433. členu lastnika objekta na naslovu, ki je v sodni register vpisan kot poslovni naslov pravne osebe, kot upravičenega predlagatelja za začetek postopka izbrisa ne omejuje na posamezen oziroma določen izbrisni razlog in takšne omejitve tudi ni najti v kakšni drugi določbi ZFPPIPP.
začasna odredba na prepoved odsvojitve ali obremenitve poslovnega deleža - izkazana težko popravljiva škoda - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - pravni standard neznatne škode - poseg v tujo lastnino - pavšalne navedbe o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost
Večinska sodna praksa poudarja, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja določeno škodo, ki je ni mogoče šteti za neznatno. Tudi v obravnavanem primeru se tožnikov predlog nanaša na toženčevo premoženje (poslovni delež), zato predlogu ni mogoče slediti zgolj na podlagi predpisane abstraktne zakonske dikcije, saj gre prav tako za poseg v njegovo lastnino, zato bi morala tožeča stranka navesti in dokazati, zakaj bi v konkretni zadevi za toženo stranko takšna omejitev predstavljala le neznatno škodo. Takega trditvenega in dokaznega bremena pa ni zmogla. V tej smeri namreč konkretnih navedb in dokazov ni ponudila. Ni namreč na toženi stranki dolžnost, da zatrjuje in dokazuje, kakšno škodo bo utrpela zaradi izdaje začasne odredbe, pač pa je na tožeči stranki breme dokazovanja, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode, ali da bo le-ta takšna, ki tožene stranke v svojih premoženjskih pravicah ne bo omejevala.
Predmet spora se torej nanaša na ponovni izračun pokojnine z upoštevanjem delnic v pokojninsko osnovo. V takšnem primeru gre za sodno socialni spor o pravicah iz obveznega pokojninskega zavarovanja, za katerega pa, upoštevaje 71. člen ZDSS-1, ni taksne obveznosti.
Tožena stranka, ki temelju in višini uveljavljane terjatve ne nasprotuje, ne more biti uspešna s pritožbenim uveljavljanjem, da je imela s tožečo stranko ustno dogovorjeno drugačno valuto plačila, katere se je tudi držala. Tožena stranka, ki je tekom postopka sicer takšen dogovor zatrjevala, dokazno breme za dokazovanje takšnega dogovora pa je bilo na njeni strani, drugačne valute obveznosti kot jo je v svoji trditveni dokazni podlagi ponudila tožeča stranka, ki je obstoj zatrjevanega ustnega dogovora tudi zanikala, ni uspela dokazati.
Ker je na revizijsko vprašanje glede uporabe določb ZPIZ-2 v razmerju z ZOPZ že odgovorilo Vrhovno sodišče RS III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017, je sklicevanje tožeče stranke na dve odločbi višjih sodišč neutemeljeno. Tožeča stranka pa tudi ni upravičena do povrnitve nadomestil za invalidnost izplačanih njeni zavarovanki v letih 2013-2015 od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, glede na dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v letu 2010, ZPIZ-2 pa velja od dne 1. 1. 2013, da bi z uporabo ZPIZ-2 v konkretnem primeru, prišlo do nedopustne retroaktivne uporabe določb ZPIZ-2. 190. člen ZPIZ-2 v prvem odstavku res določa, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca. V v četrtem odstavku 190. člena določa dolžnost zavoda, da določi najnižji in najvišji znesek odškodnine, ki jo le-ta lahko zahteva od fizične osebe. Takšnega pravnega akta tožeča stranka ni sprejela, zato tudi iz tega razloga ni pravne podlage za presojo vtoževane terjatve po višini od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca po noveli ZPIZ-2, ampak njegova odškodninska odgovornost obstaja zgolj v primerih taksativno naštetih v 7. členu ZOZP, obstoj slednjih pa tožeča stranka niti ni zatrjevala.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Delavec ne krši svojih pogodbenih obveznosti, če teh obveznosti ne opravi zaradi pomanjkanja časa, ker opravlja druge delovne zadolžitve oziroma zato, ker te obveznosti ne more opraviti zaradi upravičene zadržanosti od dela. Prav takšen pa je bil po zaključku sodišča prve stopnje, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, primer tožnice. Tožnica v spornem obdobju zaradi opravičene odsotnosti od dela in zaradi opravljanja drugih delovnih zadolžitev ni mogla opraviti še delovnih nalog, katerih neopravo ji očita tožena stranka v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Tožnica je v zvezi z zatrjevanim mobingom navajala 20 ravnanj tožene stranke oziroma njenih delavcev v spornem obdobju, ki naj bi ustrezali definiciji trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vsakega od teh ravnanj in ugotovilo, da predstavlja trpinčenje le vsebina nekaterih elektronskih sporočil, ne pa tudi preostala ravnanja tožene stranke oziroma njenih sodelavcev. Pri tem je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presojalo le vsako ravnanje posebej in za vsako izmed ostalih ravnanj posebej ugotovilo, da ne predstavljajo trpinčenja tožnice. Že iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 pa tudi iz uveljavljene sodne prakse izhaja, da posamezni dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja. Trpinčenje predstavlja lahko le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj oziroma vedenja, ki so graje vredna, očitno negativna in žaljiva ter usmerjena proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pri tem niti ni bistveno, če so bila ta ravnanja s strani tožene stranke protipravna (če je imela tožena stranka pravno podlago za ta ravnanja), temveč to, ali so ta ravnanja kot celota (usmerjena proti tožnici) predstavljala trpinčenje tožnice.
ZKP člen 158, 158/1, 285e. ZObr člen 32. ZNPPol člen 33.
predobravnavani narok - skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem - predlog za izločitev dokazov - pristojnost OVS za vodenje predkazenskega postopka - kaznivo dejanje zaposlenega na MORS - razlogi za sum - zloraba pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela
Sodišče prve stopnje je predlog obdolženega A. A. za izločitev dokazov prejelo na predobravnavnem naroku dne 28. 10. 2016 in nadaljevanju slednjega dne 25. 11. 2016. Predobravnavni narok je sodišče opravilo na podlagi XIX.a poglavja določb ZKP in obdolženca med drugim poučilo tudi, da lahko na naroku, če ne prizna krivde, predlaga izločitev nedovoljenih dokazov. Na podlagi 285.e člena, ki je umeščen v XIX.a poglavje ZKP, pa je prvostopenjsko sodišče tudi vsebinsko odločilo o obdolženčevem predlogu za izločitev dokazov in ker ima po določbi drugega odstavka 285.e člena ZKP obdolženec pravico do pritožbe, slednjo sodišče druge stopnje tudi vsebinsko obravnava.
Upoštevaje ustavno odločbo št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 je toženec v konkretni zadevi, glede na to, da je z odločbo z dne 6. 6. 2015 potrjeno z dokončno odločbo z dne 17. 2. 2016 po uradni dolžnosti ponovno odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, ker je ugotovil, da je tožnik prejel tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, pravilno na novo odmerjeni sorazmerni del starostne pokojnine priznal za čas od 1. 7. 2015 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje.
ZDSS-1 člen 72, 72/1.. ZPP člen 112, 112/1, 274, 274/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe
Prvostopenjsko sodišče je tožnici pravilno pojasnilo, da je napačno vložila tožbo pri toženi stranki, ki jo je odstopila prvostopenjskemu sodišču 8. 5. 2017 in šele ta dan se šteje, da je bila izročena pristojnemu sodišču. To pa pomeni, da je bila vložena nepravočasno, po izteku 30 dnevnega roka.
Zakon o lekarniški dejavnosti člen 33, 33/3, 34, 34/1, 34/5, 35. ZSReg člen 11, 37, 39, 39-4, 40, 40/1, 40/1-3.
vpis direktorja javnega zavoda - soglasje ustanovitelja k imenovanju direktorja - pogoj za vpis v sodni register
Zakonske dikcije iz petega odstavka 34. člena ZLD-1, da za vršilca dolžnosti direktorja veljajo pogoji, ki se zahtevajo za direktorja, ni mogoče razumevati tako, da so s tem mišljeni le pogoji iz 33. člena ZLD-1, kot to napačno razlaga sodišče prve stopnje. ZLD-1 v 33. členu določa le formalne pogoje za opravljanje funkcije direktorja zavoda, ki so le predpogoj za njegovo imenovanje. Ker vršilca dolžnosti po petem odstavku 34. člena ZLD-1 imenuje svet zavoda, edina zakonska določba, ki se nanaša na postopek imenovanja, pa je določba prvega odstavka 34. člena ZLD-1, ki je jasna in je ni mogoče razlagati ni nič drugače kot glasi, to je tako, da vršilca dolžnosti imenuje svet zavoda s soglasjem ustanovitelja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00009694
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179.. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek - krivdna odgovornost - varno opravljanje delovnega procesa - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Nesreča pri delu se je zgodila spornega dne, ko se je tožnik med interventnim odpravljanjem okvare v vodovodnem omrežju za sodelavcem spustil v jamo, ki je bila izkopana z bagrom približno 3 metre globoko in 2 metra široko, nato pa so se med opravljanjem ogleda v jami porušile zemeljske plasti tako, da je tožnika zasulo do prsnega koša, zasut pa je ostal 10 do 15 minut, dokler ga niso izkopali in izvlekli iz jame. Tožnik ni imel s strani tožene stranke navodil za varno delo v izkopih, saj mu je skupinovodja odredil, naj gre v jamo, pogleda za material in pripravi teren za popravilo. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je tožena stranka krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo v navedenem škodnem dogodku, ker ni sprejela in izvajala vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu.