zamudna sodba - rok za vložitev tožbe - očitna pomota - odvetnik
Toženec je odgovoril na tožbo v zakonskem roku 30 dni. Na odgovoru na tožbo je sicer navedena napačna opravilna številka , kar pa ni pomembno za vprašanje pravočasnosti odgovora na tožbo. Vloga tožene stranke namreč vsebuje bistvene sestavine iz drugega odstavka 105. člena ZPP (ustreza tudi zahtevam iz 278. člena ZPP), vsebuje pa tudi pravilno opredelitev vrednosti spora, kar vse je sodišču prve stopnje omogočalo identifikacijo spora in ugotovitev pravilne opravilne številke zadeve, na katero se nanaša. Vložitev pravočasnega odgovora na tožbo na pristojno sodišče, le z nepravilno opredelitvijo opravilne številke in deloma zmotno opredelitvijo vrste spora, je zato treba opredeliti kot očitno pomoto, ki se v smislu osmega odstavka 112. člena ZPP lahko pripeti tudi odvetniku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je predstavljalo zaprtje poslovne enote organizacijski razlog in s tem prenehanje potrebe po delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi tako tožnice kot ostalih sodelavcev te poslovne enote. Delodajalec, ki organizira delovni proces, ima pravico spremeniti organizacijo dela, med drugim tudi ukiniti poslovno enoto. Sodišče v postopku ugotavljanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ukinitve enote ne ugotavlja smiselnosti oziroma ekonomske smotrnosti odločitve delodajalca.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 30, 30/3, 46.
prekinitev pravdnega postopka - Bruseljska uredba I - sorodne pravde
Sodišče druge stopnje glede na obrazloženo zaključuje, da v predmetnem postopku glede na vsebino in namen določbe 30. člena Uredbe Bruselj I, niso podane okoliščine, ki bi narekovale prekinitev obravnavanega postopka. Nobena izmed pravdnih strank interesa za prekinitev postopka ni podala. 30. člen Uredbe Bruselj I daje sodiščem pooblastilo, da lahko prekinejo postopek, če tečejo sorodne pravde pred sodišči različnih držav članic, vendar ob izpolnitvi kriterijev določeni v tretjem odstavku 30. člena Uredbe Bruselj I. Predmetna pravda s celovško zadevo ni sorodna pravda, zato ne obstoji nevarnost diametralno nasprotnih sodnih odločb. Nadalje sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da bi obravnavana pravda in celovška zadeva lahko pripeljali do nezdružljivih sodnih odločb. Sodna odločba učinkuje samo med strankama konkretnega postopka in ne more vezati oseb, ki niso sodelovale v postopku ter nanje niso mogle vplivati.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni pristojno za izvedbo parcelacije in presojo primernosti strokovne podlage za izvedbo v katastru. Podlago za tako ravnanje je imelo sodišče v prvem odstavku 23. člena in šestem odstavku 23.a člena ZVEtL, sedaj pa v tretjem odstavku 12. člena in v 13. členu ZVEtL-1.
ZDR-1 člen 132, 132/1.. OZ člen 82, 82/1, 83.. Kolektivna pogodba grafične dejavnosti (1998) člen 53.. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-7.. ZPSV člen 3, 3/5, 3/5-1.. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 10.
odpravnina ob upokojitvi
V 6. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da je delovno mesto čistilka prostorov, na katerega je razporejena tožnica, po Kolektivni pogodbi grafične dejavnosti uvrščeno v I. a tarifni razred, kar pomeni 156 točk na uro. Nadalje je bilo v istem členu dogovorjeno, da tožnici pripada dodatek za delovno dobo, ki znaša 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, in da ji pripadajo nadomestila plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi osebni prejemki skladno z določili kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino navedenega člena pogodbe o zaposlitvi pravilno zaključilo, da tožnici pripada odpravnina ob upokojitvi v skladu s Kolektivno pogodbo grafične dejavnosti, saj sta se za uporabo slednje pri določitvi osebnih prejemkov tožnice (med katere sodi tudi odpravnina ob upokojitvi) pravdni stranki izrecno dogovorili.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00009228
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 149, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - glavni izvajalec gradbenih del - delodajalec
Tožniku je dejansko nastala škoda zaradi nesreče pri delu, vendar pa za to škodo ne odgovarja avtomatično delodajalec. Tudi če bi tožnik vložil tožbo zoper delodajalca in izvajalca gradbenih del, bi moralo sodišče za vsako izmed strank (sospornikov) posebej ugotavljati odškodninsko odgovornost za škodo, ki je tožniku zaradi nesreče pri delu nastala. Takšno je stališče sodne prakse.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila oba stroja na delovišču, kjer je delal tožnik, bager in tudi rovokopač, ki je povzročil nesrečo, v lasti in upravljanju stranskega intervenienta, ter da se je z nevarno dejavnostjo (ureditev delovišča je bila v domeni stranskega intervenienta) ukvarjal ta, toženi stranki ni mogoče pripisati objektivne odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala v posledici nesreče pri delu.
ZP-1 člen 25, 25/1. ZVoz-1 Zakon o voznikih (2016) člen 56, 56/10.
vožnja vozila v cestnem prometu v času trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja - sankcije za prekršek - odvzem predmetov - odvzem motornega vozila
Pritožbene navedbe o razlogih za obdolženčeva ravnanja (skrb za preživljanje hčerke in lastno preživljanje) izkazujejo njegovo veliko nekritičnost in tudi ponovitveno nevarnost; te okoliščine pa nimajo nobene povezave z varnostjo cestnega prometa, ki jo mora zasledovati pri svojih odločitvah sodišče, ko se odloča, ali naj obdolžencu, ki je nevaren voznik, izreče stransko sankcijo odvzem motornega vozila.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00010047
OZ člen 15, 18, 18/1, 18/2, 39, 39/1, 39/4, 45, 45/1, 45/2, 46, 46/1, 99, 99/1, 99/2.
odškodninska odgovornost delavca - prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom - napaka volje - grožnja
V skladu s prvim odstavkom 46. člena OZ je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Toženec v tem sporu ni navajal, da vsebine sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni prebral ali da se z njegovo vsebino ni imel možnosti seznaniti. Zato ni bistveno, ali je bil sporazum vnaprej napisan s strani tožene stranke in ali je imel možnost vplivati na njegovo vsebino. Bistveno je le to, da se je toženec s predlagano vsebino sporazuma strinjal, saj je svojo voljo za sklenitev takšne pogodbe izjavil s podpisom. Tudi z navedbami, da bi mu tožena stranka morala omogočiti, da se pred podpisom sporazuma posvetuje s pravnim strokovnjakom in da se zato toženec kot prava neuka stranka ni zavedal pravnih posledic sprejete obveznosti, toženec ne more doseči neveljavnosti sporazuma zaradi napak volje. Toženec se je moral in mogel kot vsak običajno skrben človek zavedati, da s podpisom sporazuma s takšno vsebino prevzema tudi obveznost plačila dolga.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - zaključeno zdravljenje
Zdravljenje je zaključeno, če so pri zavarovancu ugotovljene takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, in da gre torej za takšno dokončno stanje, pri katerem kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja. Če gre pri tožniku za takšno dokončno zdravstveno stanje ali, da je pri njem potrebno še nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, v postopku ni bilo ugotovljeno, zaključek, da zaradi neopravljenih preiskav in posledično neizkazanega zdravstvenega stanja z izvidi, pri tožniku zdravljenje še ni zaključeno, pa je zato preuranjen.
kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic - nerazumljivost izreka sodbe - bistvene kršitve določb kazenskega postopa - sklep o popravi
Ker je pisni odpravek sodbe lahko izdan le na podlagi izvirnika, s katerim se more nenazadnje popolnoma ujemati (prvi odstavek 364. člena ZKP), je lahko tudi predmet poprave iz 365. člena ZKP po njegovi izdaji le odpravek sodbe sam in ne njen izvirnik.
Izvirniku sledi opravek sodbe, v katerem je vsebina izvirnika zvesto povzeta in šele v primeru njunih neskladij je procesno dopustno pisni odpravek sodbe z novim sklepom popraviti.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00009130
ZP-1 člen 8, 9, 26, 157, 157/3. ZPrCP člen 105, 105/2, 105/5, 105/5-4. KZ-1 člen 29, 29/1, 29/4.
nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - nova dejstva v pritožbenem postopku - prekluzija - odgovornost za prekršek - direktni naklep - smiselna uporaba določb Kazenskega zakonika - dvom o neprištevnosti - vožnja pod vplivom alkohola
Pritožba uveljavlja nova dejstva glede okoliščin storitve prekrška, kar naj bi vplivalo na presojo oblike krivde in izbiro sankcije, vendar ne zadosti kriterijem iz tretjega odstavka 157. člena ZP-1, po katerih mora pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov pritožnik verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji.
V kazenskem pravu (katerega del je tudi pravo o prekrških) se prištevnost na splošno domneva in se posebej niti ne ugotavlja (ugotavljati se mora samo takrat, ko obstajajo razlogi za dvom vanjo), pač pa se ugotavlja neprištevnost, kadar lahko izključi storilčevo krivdo.
ZPrCP ne določa, da bi bil za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP voznik lahko odgovoren le v primeru ugotovitve naklepa.
Glede na dejstvo, da se je obdolženec kljub védenju o popiti alkoholni pijači odločil za vožnjo, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je prekršek storil z direktnim naklepom.
delo v splošno korist - predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist - cenzus
Cenzus 300,00 EUR za nadomestitev plačila mora biti dosežen z globo in stroški postopka izrečenimi z eno odločbo o prekršku (z odločbo oziroma s plačilnim nalogom ali sodbo), v ta cenzus ni mogoče všteti glob in stroškov postopka izrečenih z več odločbami.
Glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kaj je tožnica izpovedala zaslišana kot stranka, ko je izpovedala, da ni takoj po prispetju na parkirišče izstopila iz avtomobila in da tudi ni padla takoj po izstopu iz avtomobila ter tudi ne po opravljenem prvem koraku, kakor je sama zatrjevala, temveč je kar nekaj časa sedela v parkiranem avtomobilu, preden je izstopila, ko pa je izstopila, pa je opravila pot v dolžini približno 4 metre in nato padla ter se poškodovala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni bila dovolj pazljiva.
Ob ugotovljenem ravnanju tožnice je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženki nista opustili svojega dolžnega ravnanja, to je ustreznega čiščenja in posipavanja parkirišča v zimskem času in bi bilo neživljenjsko pričakovati, da na parkirišču ne bo nobenih ledenih zaplat, da so ledene zaplate na pohodnih površinah v zimskih razmerah običajen in pričakovan pojav, toženki pa sta glede na ugotovljene okoliščine dokazali, da tožnica ni bila zadosti previdna in skrbna pri hoji.
premestitev na drugo delovno mesto - javni uslužbenec - izobrazbeni pogoj
V obravnavani zadevi je šlo torej za premestitev zaradi delovnih potreb po 2. in 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila reorganizacija pri toženi stranki v resnici izvedena, in da je imela tožena stranka za spremembo izobrazbenega pogoja na delovnem mestu vodja oddelka B. utemeljene, objektivne razloge. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi utemeljeno zavrnilo.
Ker vložnica v postavljenem roku ni popravila vloge, kot ji je bilo naloženo s sklepom o popravi, je sodišče prve stopnje njeno vlogo, v skladu s petim odstavkom 108. člena ZPP, zavrglo s sklepom.
Pri zamudni sodbi se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da toženec priznava vse tožbene navedbe tožeče stranke, zato sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožeče stranke, na katere ta opira svoj zahtevek. Neizpodbojnost te domneve je razvidna iz določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče se ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, temveč presoja le, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom.
URS člen 2, 50, 53, 53/3.. ZPIZ-1 člen 142.. ZSDP člen 81.
materialna škoda - dodatek za nego otroka - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost zavoda - protipravno ravnanje - sprememba ustaljene prakse
S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, s katero je bila spremenjena odločitev sodišča prve stopnje in tudi priznan dodatek za nego otroka, je bilo pojasnjeno, da je potrebno določbe obeh predpisov (ZSDP in ZPIZ-1) tolmačiti na način, da se dodatek za pomoč in postrežbo, priznan po določbah ZPIZ-1 (142. člen) in dodatek za nego priznan po določbah ZSDP (81. člen) medsebojno ne izključujeta. Do izdaje citirane sodbe ni obstajala sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1, po katerem upravičenec, ki pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po tem zakonu in pravico do tega zakona po drugih predpisih, lahko uživajo le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere. Pred tem je bila ustaljena praksa, ki je bila vzpostavljena pri upravnih organih takšna, da se oba dodatka med seboj izključujeta.
Pravnomočna sodba opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 je bila očitno podlaga za drugačno postopanje prvo oz. drugotožene stranke, kar izhaja tudi iz dopisa z dne 16. 6. 2015. Zakaj je bil ta dopis posredovan šele v letu 2015, čeprav je bila sodba že v letu 2012 vročena prvotoženi stranki in zakaj je bilo ravnanje prvo in drugotožene stranke na podlagi te sodbe drugačno šele od leta 2015 dalje ne pa za obdobje pred tem, je ostalo nerazčiščeno tekom sojenja pred sodiščem prve stopnje. Gre za vprašanje spoštovanja pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno in tudi pojasnjeno, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanja prejemanja dodatka po določbah ZPIZ-1 in po določbah ZSDP.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00008760
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 129/4.
ponovna odmera pokojnine - zavrženje zahteve
V sporni zadevi je bila tako o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti, kot tudi o pravici in odmeri invalidske pokojnine, že izdana pravnomočna odločba tožene stranke. V takem primeru pa ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka znova odločala o ponovni odmeri pokojnine, kot to uveljavlja tožnik.
Zatrjevano protiustavno oblikovanje pokojninske osnove od plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke po povprečni stopnji davkov in prispevkov v RS, in s tem v zvezi tudi sklicevanje na Ustavno odločbo št. U-I-57/00-51, ni utemeljeno. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-281/2009 z dne 22. 11. 2011 v zvezi z neustavnostjo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1, ki je vsebinsko enak kot 2. odstavek 30. člena ZPIZ-2, že presojalo z vidika 2. člena Ustave RS, torej pravne in socialne države. Izreklo je, da takšna ureditev ni v nasprotju z ustavo.