PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00009130
ZP-1 člen 8, 9, 26, 157, 157/3. ZPrCP člen 105, 105/2, 105/5, 105/5-4. KZ-1 člen 29, 29/1, 29/4.
nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - nova dejstva v pritožbenem postopku - prekluzija - odgovornost za prekršek - direktni naklep - smiselna uporaba določb Kazenskega zakonika - dvom o neprištevnosti - vožnja pod vplivom alkohola
Pritožba uveljavlja nova dejstva glede okoliščin storitve prekrška, kar naj bi vplivalo na presojo oblike krivde in izbiro sankcije, vendar ne zadosti kriterijem iz tretjega odstavka 157. člena ZP-1, po katerih mora pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov pritožnik verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji.
V kazenskem pravu (katerega del je tudi pravo o prekrških) se prištevnost na splošno domneva in se posebej niti ne ugotavlja (ugotavljati se mora samo takrat, ko obstajajo razlogi za dvom vanjo), pač pa se ugotavlja neprištevnost, kadar lahko izključi storilčevo krivdo.
ZPrCP ne določa, da bi bil za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP voznik lahko odgovoren le v primeru ugotovitve naklepa.
Glede na dejstvo, da se je obdolženec kljub védenju o popiti alkoholni pijači odločil za vožnjo, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je prekršek storil z direktnim naklepom.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00010047
OZ člen 15, 18, 18/1, 18/2, 39, 39/1, 39/4, 45, 45/1, 45/2, 46, 46/1, 99, 99/1, 99/2.
odškodninska odgovornost delavca - prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom - napaka volje - grožnja
V skladu s prvim odstavkom 46. člena OZ je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Toženec v tem sporu ni navajal, da vsebine sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni prebral ali da se z njegovo vsebino ni imel možnosti seznaniti. Zato ni bistveno, ali je bil sporazum vnaprej napisan s strani tožene stranke in ali je imel možnost vplivati na njegovo vsebino. Bistveno je le to, da se je toženec s predlagano vsebino sporazuma strinjal, saj je svojo voljo za sklenitev takšne pogodbe izjavil s podpisom. Tudi z navedbami, da bi mu tožena stranka morala omogočiti, da se pred podpisom sporazuma posvetuje s pravnim strokovnjakom in da se zato toženec kot prava neuka stranka ni zavedal pravnih posledic sprejete obveznosti, toženec ne more doseči neveljavnosti sporazuma zaradi napak volje. Toženec se je moral in mogel kot vsak običajno skrben človek zavedati, da s podpisom sporazuma s takšno vsebino prevzema tudi obveznost plačila dolga.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - zaključeno zdravljenje
Zdravljenje je zaključeno, če so pri zavarovancu ugotovljene takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, in da gre torej za takšno dokončno stanje, pri katerem kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja. Če gre pri tožniku za takšno dokončno zdravstveno stanje ali, da je pri njem potrebno še nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, v postopku ni bilo ugotovljeno, zaključek, da zaradi neopravljenih preiskav in posledično neizkazanega zdravstvenega stanja z izvidi, pri tožniku zdravljenje še ni zaključeno, pa je zato preuranjen.
kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic - nerazumljivost izreka sodbe - bistvene kršitve določb kazenskega postopa - sklep o popravi
Ker je pisni odpravek sodbe lahko izdan le na podlagi izvirnika, s katerim se more nenazadnje popolnoma ujemati (prvi odstavek 364. člena ZKP), je lahko tudi predmet poprave iz 365. člena ZKP po njegovi izdaji le odpravek sodbe sam in ne njen izvirnik.
Izvirniku sledi opravek sodbe, v katerem je vsebina izvirnika zvesto povzeta in šele v primeru njunih neskladij je procesno dopustno pisni odpravek sodbe z novim sklepom popraviti.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - prokurist - nosečnost - odpoklic s funkcije
Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi, ki je hkrati tudi pogodba o opravljanju prokure, dogovorili, da tožnici mandat (med drugim) preneha na podlagi odpoklica s strani pristojnega organa družbe, in da tožničino delovno pravno razmerje pri toženi stranki traja do prenehanja njene funkcije prokuristke v družbi. Na podlagi navedenih določil je ob pravilni uporabi materialnega prava možen le zaključek, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, tj. da je sočasno z odpoklicem tožnice s funkcije prokuristke tožene stranke prenehala tudi njena pogodba o zaposlitvi.
Dejstvo, da je tožnica upravičena do posebnega varstva kot noseča delavka po 115. členu ZDR-1 pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo z spornim dnem, kljub temu, da je sicer tožničino prenehanje delovnega razmerja vezano na odpoklic s funkcije prokuristke. Tožnica namreč v skladu s 115. členom ZDR-1 uživa varstvo ves čas nosečnosti in ji v tem času tudi ne more prenehati delovno razmerje (tretji odstavek 115. člena ZDR-1).
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 30, 30/3, 46.
prekinitev pravdnega postopka - Bruseljska uredba I - sorodne pravde
Sodišče druge stopnje glede na obrazloženo zaključuje, da v predmetnem postopku glede na vsebino in namen določbe 30. člena Uredbe Bruselj I, niso podane okoliščine, ki bi narekovale prekinitev obravnavanega postopka. Nobena izmed pravdnih strank interesa za prekinitev postopka ni podala. 30. člen Uredbe Bruselj I daje sodiščem pooblastilo, da lahko prekinejo postopek, če tečejo sorodne pravde pred sodišči različnih držav članic, vendar ob izpolnitvi kriterijev določeni v tretjem odstavku 30. člena Uredbe Bruselj I. Predmetna pravda s celovško zadevo ni sorodna pravda, zato ne obstoji nevarnost diametralno nasprotnih sodnih odločb. Nadalje sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da bi obravnavana pravda in celovška zadeva lahko pripeljali do nezdružljivih sodnih odločb. Sodna odločba učinkuje samo med strankama konkretnega postopka in ne more vezati oseb, ki niso sodelovale v postopku ter nanje niso mogle vplivati.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožena stranka s pritožbo zoper sodbo z dne 19. 9. 2017 uspela v celoti, saj je na podlagi njene pritožbe sodišče prve stopnje izdalo nadomestno sodbo, s tem pa je upravičena tudi do plačila sodne takse za pritožbo v višini 165,00 EUR.
Takšnega stanja, da bi prišlo pri tožniku do zmanjšanja delovne zmožnosti in bi lahko opravljal določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno ali da bi prišlo pri tožniku celo do popolne izgube delovne zmožnosti, torej, da ne bi bil zmožen za nikakršno pridobitno delo, pa pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni mogoče ugotoviti. V izvedenih dokazih, zlasti v mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive strokovno medicinske podlage za zaključek, da je tožnik še vedno zmožen za drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom.
povračilo stroškov zdravljenja v tujini - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov
Sodišče prve stopnje torej pravilno razloguje, da je tožnik do povračila stroškov zdravljenja v tujini upravičen le, če mu v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od enakovrednih metod zdravljenja. V tem primeru bi bile možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane. Vendar je zavrnitev tožbenega zahtevka na povračilo stroškov zdravljenja v tujini ob zaključku sodišča prve stopnje, da se rak prostate z enakovrednimi metodami zdravljenja zdravi tudi v Sloveniji, v obravnavanem primeru vsaj preuranjena. Kljub predlaganemu sodno medicinskemu izvedenstvu in izvedbi še nekaterih drugih dokazov, ki jih je za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja predlagal tožnik, je sodišče prve stopnje na toženčev predlog in po uradni dolžnosti zaslišalo le izvedene priče, ki so mnenje o izčrpanih možnostih zdravljenja v Sloveniji podale že v predsodnem upravnem postopku oziroma v postopku tožnikovega zdravljenja v Sloveniji.
Sodišče prve stopnje je storilo kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V sodbi ni navedlo razlogov, zaradi katerih priče, za katero je tožena stranka prepričana, da je njeno zaslišanje, glede na izpoved tožnice in priče (njene nekdanje sodelavke), potrebno za ugotovitev relevantnih dejstev, ni zaslišalo. Razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje s sklepom na naroku za glavno obravnavo zavrnilo izvedbo tega dokaznega predloga (že drugi neopravičen izostanek priče z naroka), ni upravičen razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga. Skladno s 1. odstavkom 241. člena ZPP sodišče v takem primeru izbere enega izmed ukrepov in s tem zagotovi prisotnost priče na naroku.
URS člen 2, 50, 53, 53/3.. ZPIZ-1 člen 142.. ZSDP člen 81.
materialna škoda - dodatek za nego otroka - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost zavoda - protipravno ravnanje - sprememba ustaljene prakse
S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, s katero je bila spremenjena odločitev sodišča prve stopnje in tudi priznan dodatek za nego otroka, je bilo pojasnjeno, da je potrebno določbe obeh predpisov (ZSDP in ZPIZ-1) tolmačiti na način, da se dodatek za pomoč in postrežbo, priznan po določbah ZPIZ-1 (142. člen) in dodatek za nego priznan po določbah ZSDP (81. člen) medsebojno ne izključujeta. Do izdaje citirane sodbe ni obstajala sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1, po katerem upravičenec, ki pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po tem zakonu in pravico do tega zakona po drugih predpisih, lahko uživajo le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere. Pred tem je bila ustaljena praksa, ki je bila vzpostavljena pri upravnih organih takšna, da se oba dodatka med seboj izključujeta.
Pravnomočna sodba opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 je bila očitno podlaga za drugačno postopanje prvo oz. drugotožene stranke, kar izhaja tudi iz dopisa z dne 16. 6. 2015. Zakaj je bil ta dopis posredovan šele v letu 2015, čeprav je bila sodba že v letu 2012 vročena prvotoženi stranki in zakaj je bilo ravnanje prvo in drugotožene stranke na podlagi te sodbe drugačno šele od leta 2015 dalje ne pa za obdobje pred tem, je ostalo nerazčiščeno tekom sojenja pred sodiščem prve stopnje. Gre za vprašanje spoštovanja pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno in tudi pojasnjeno, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanja prejemanja dodatka po določbah ZPIZ-1 in po določbah ZSDP.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 9/3, 129, 129/1, 222.. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (2015) člen 48.. ZKolP člen 4.
dodatek za delovno dobo - višina - kolektivna pogodba
ZDR-1 dopušča kolektivnim pogodbam le določitev nižje višine dodatka za delovno dobo, ne pa tudi krajšega obdobja delovne dobe, od katerega se delavcem obračunava dodatek.
Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo tistega dela 48. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, ki dodatek za delovno dobo priznava le za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ampak samo del, ki se nanaša na višino tega dodatka.
ZP-1 člen 25, 25/1. ZVoz-1 Zakon o voznikih (2016) člen 56, 56/10.
vožnja vozila v cestnem prometu v času trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja - sankcije za prekršek - odvzem predmetov - odvzem motornega vozila
Pritožbene navedbe o razlogih za obdolženčeva ravnanja (skrb za preživljanje hčerke in lastno preživljanje) izkazujejo njegovo veliko nekritičnost in tudi ponovitveno nevarnost; te okoliščine pa nimajo nobene povezave z varnostjo cestnega prometa, ki jo mora zasledovati pri svojih odločitvah sodišče, ko se odloča, ali naj obdolžencu, ki je nevaren voznik, izreče stransko sankcijo odvzem motornega vozila.
Zatrjevano protiustavno oblikovanje pokojninske osnove od plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke po povprečni stopnji davkov in prispevkov v RS, in s tem v zvezi tudi sklicevanje na Ustavno odločbo št. U-I-57/00-51, ni utemeljeno. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-281/2009 z dne 22. 11. 2011 v zvezi z neustavnostjo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1, ki je vsebinsko enak kot 2. odstavek 30. člena ZPIZ-2, že presojalo z vidika 2. člena Ustave RS, torej pravne in socialne države. Izreklo je, da takšna ureditev ni v nasprotju z ustavo.
ZDR-1 člen 132, 132/1.. OZ člen 82, 82/1, 83.. Kolektivna pogodba grafične dejavnosti (1998) člen 53.. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-7.. ZPSV člen 3, 3/5, 3/5-1.. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 10.
odpravnina ob upokojitvi
V 6. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da je delovno mesto čistilka prostorov, na katerega je razporejena tožnica, po Kolektivni pogodbi grafične dejavnosti uvrščeno v I. a tarifni razred, kar pomeni 156 točk na uro. Nadalje je bilo v istem členu dogovorjeno, da tožnici pripada dodatek za delovno dobo, ki znaša 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, in da ji pripadajo nadomestila plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi osebni prejemki skladno z določili kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino navedenega člena pogodbe o zaposlitvi pravilno zaključilo, da tožnici pripada odpravnina ob upokojitvi v skladu s Kolektivno pogodbo grafične dejavnosti, saj sta se za uporabo slednje pri določitvi osebnih prejemkov tožnice (med katere sodi tudi odpravnina ob upokojitvi) pravdni stranki izrecno dogovorili.
Zaključek sodišča prve stopnje, da mora delodajalec poskrbeti za varno delovno okolje svojih delavcev, je materialnopravno pravilen, saj to dolžnost delodajalcu nalagata določbi 5. člena in 15. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD).
Če ni poskrbel, da bi zagotovil varno delovišče tožniku in njegovemu sodelavcu kdo drug od številnih izvajalcev na skupnem delovišču, bi moral to dolžnost izpolniti zavarovanec sam. 25. člen ZVZD jasno določa, da je dolžnost dveh ali več delodajalcev zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in za izvajanje teh ukrepov odgovornega delavca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00011164
KZ-1 člen 86, 86/9. ZKP člen 373.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - merila za odločanje o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - konkretizacija pritožbenih očitkov - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - diskrecijska pravica sodišča - razlogi o odločilnih dejstvih - način izvršitve kazni zapora
Skrb za družino, in sicer za mladoletna otroka, mater ter partnerko, kar vse v pritožbi izpostavlja obsojenec, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso takšne okoliščine, ki bi, ob upoštevanju velike nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti, narekovale nadomestitev zaporne kazni, kot je to predlagal obsojenec. Odsotnost obsojenca iz domačega okolja in družinskega življenja je namreč redna, pričakovana ter neizogibna posledica vsake izrečene zaporne kazni, na katero bi obsojenec moral računati že v času storitve kaznivega dejanja.
premestitev na drugo delovno mesto - dodatek za dvojezičnost - ukinitev delovnega mesta - znižanje plače - sprememba sistemizacije
V primeru, ko delodajalec dejansko spremeni akt o sistemizaciji in ukine delovno mesto zaradi znižanja stroškov dela, ne gre za fiktivni razlog. Tožena stranka je z reorganizacijo dela (sprememba akta o sistemizaciji) zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu policist vodja izmene, za katero se je zahtevalo znanje tujega jezika, in povečala število izvajalcev na delovnem mestu policist vodja izmene, za katero se ni zahtevalo znanje tujega jezika in zato tudi ni bil predviden dodatek za dvojezičnost. Zato je bil v obravnavanem primeru podan organizacijski razlog za tožnikovo premestitev ter premestitev ni bila izvedena izključno z namenom znižanja osnovne plače, kot to trdi tožnik. Tudi dejstvo, da je bil glavni motiv za izvedbo spremembe organizacije znižanje stroškov dela pri toženi stranki, še ne pomeni, da je bila premestitev tožnika nezakonita.
premestitev na drugo delovno mesto - javni uslužbenec - izobrazbeni pogoj
V obravnavani zadevi je šlo torej za premestitev zaradi delovnih potreb po 2. in 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila reorganizacija pri toženi stranki v resnici izvedena, in da je imela tožena stranka za spremembo izobrazbenega pogoja na delovnem mestu vodja oddelka B. utemeljene, objektivne razloge. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi utemeljeno zavrnilo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00010002
ZDR-1 člen 54, 54/1, 59, 60, 60/2, 62, 63, 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - napotitev delavca - delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela drugemu uporabniku - agencija za posredovanje delovne sile
V konkretnem primeru, ko gre za delo delavca, sicer zaposlenega pri agenciji za posredovanje zaposlitev delavcev pri uporabniku ZDR-1 v 59. členu, določa, da delodajalec, ki lahko v skladu s predpisi o urejanju trga dela opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, sklene s temi delavci pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se na podlagi določil drugega odstavka 60. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če so pri uporabniku podani pogoji iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 ob upoštevanju časovnih omejitev. ZDR-1 v 62. členu tudi ureja dogovor med uporabnikom in delodajalcem za zagotavljanje dela, napotitev delavca. Ne glede na določbe pisnega dogovora pa je za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodbe ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu ter o delovnem času, odmorih in počitkih odgovoren uporabnik. Po določilih 63. člena ZDR-1 pa mora delavec opravljati delo po navodilih uporabnika. Tako je pravilno stališče sodišča, ki je za odločanje uporabilo pravno podlago iz 59. člena - 63. člena ZDR-1, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka (delodajalec) ni imela nikakršne možnosti oz. pristojnosti nadzora in dajanje navodil tožniku, pač pa je bil to izključno le uporabnik.