plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno dejansko stanje
V primeru iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 ne gre za zakonske zamudne obresti v smislu plačila za uporabo tujega kapitala, temveč za odškodnino. Gre za poseben primer odškodninske odgovornosti toženca, ko je ne glede na svojo krivdo, vendar pod pogojem, da razlogi za izdajo ustrezne odločbe niso na strani zavarovanca, delodajalca oziroma druge osebe, dolžan izplačati odškodnino, ki je navzgor omejena z višino zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil (moral biti) izplačan, če bi bila že odločba na prvi stopnji ustrezna, pa do izvršitve ustrezne odločbe. Določeni so tako pogoji oziroma temelj za plačilo odškodnine, kot tudi njena višina. Torej višina obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Iz navedenih razlogov višine odškodnine z 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 ni mogoče omejevati z višino glavnice, kot je bilo v 376. členu OZ določeno za zakonske zamudne obresti. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialno pravno stališče, da se 376. člen OZ uporablja tudi, ko gre za odškodnino po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, je dejansko stanje v zvezi z obračunom odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti in posledično zakonskih zamudnih obresti od te odškodnine ostalo nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 7, 7/2, 8, 15, 15/1, 15/1-1.
lastnost zavarovanca - samostojni podjetnik - dohodek v višini minimalne plače
Čeprav je bil tožnik
kot samostojni podjetnik posameznik vpisan v poslovni register, ni podlage, da bi bil v vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot samozaposlena oseba, saj v tem času ni ustvarjal dohodka, ki bi dosegel minimalno plačo. Iz opravljanja dejavnosti namreč ni imel niti dohodkov niti prihodkov.
ZUP člen 274, 274/1, 274/2, 277, 277/1. URS člen 158. ZPIZ-2 člen 183.
nadomestilo za invalidnost - ustavitev izplačevanja - izredno pravno sredstvo - pravnomočnost - neprava obnova postopka
Z izrednim pravnim sredstvom, uveljavljanim v obravnavanem predsodnem upravnem postopku, niti s t.i. nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2 ni mogoče na pravno veljaven način odpraviti učinka pravnomočne ustavitve izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem 7. 5. 2013 (tj. za nazaj).
invalid II. kategorije invalidnosti - poškodba izven dela - poslabšanje invalidnosti
Pri tožniku so v okviru že ugotovljene II. kategorije invalidnosti potrebne še dodatne fizične, pa tudi časovna razbremenitev. Vendar pa ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila podana I. kategorija invalidnosti, saj ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, oziroma ima tožnik še preostalo delovno zmožnost. V I. kategorijo invalidnosti se
skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Takšno dejansko stanje pa pri tožniku ni podano.
Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da iz vseh izvidov do izdaje dokončne odločbe ne izhaja, da bi kdo od zdravnikov, ki so tožnika obravnavali, predvsem zaradi težav z gibalnim sistemom, menil, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za delo in takšnih ugotovitev tudi ni zaslediti v novejših izvidih, prav tako ne predloga za časovno razbremenitev. Zato je pravilen zaključek, da je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost in mu je kot invalidu III. kategorije invalidnosti zagotovljena pravica do premestitve na drugo ustrezno delo oziroma uveljavljanje pravic kot brezposelni osebi iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Tožnici je bila na temelju III. kategorije invalidnosti pravica do dela na drugem delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno priznana ob ugotovitvi, da ob nastanku invalidnosti ni bila vključena v obvezno zavarovanje, temveč je šlo za pasivno zavarovanje. Skladno z 21. členom ZPIZ-2 so osebe, ki so bile obvezno zavarovane, zavarovane za invalidnost, ki je posledica bolezni oziroma poškodbe zunaj dela tudi po prenehanju obveznega zavarovanja, če ob nastanku invalidnosti izpolnjujejo predpisano pokojninsko dobo za pridobitev teh pravic in niso uživalci starostne, predčasne ali invalidske pokojnine. Delno nadomestilo je bilo utemeljeno odmerjeno na podlagi 6. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 86. člena ZPIZ-2 v višini 50 % od invalidske pokojnine, ki bi tožnici pripadala na dan nastanka invalidnosti. Tožbeni zahtevek na povečanje delnega nadomestila za 30 % ni utemeljen.
Vložnik zahteve za obnovo sodnega postopka, ki je izredno pravno sredstvo, ni vložil po odvetniku, oziroma ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nedovoljeno.
ZPIZ-2 člen 133, 133/1, 394. ZPIZ-1 člen 191, 203, 222, 222, 222/1, 222/1-1, 223, 223/1, 223/2. ZMEPIZ člen 7, 7/1, 7/1-3. ZDSS-1 člen 61.
starostna pokojnina - zavarovalna doba - pogoj plačila prispevkov
V obdobju, ko je bil tožnik družbenik in poslovodna oseba v gospodarskih družbah, je bil sam zavezanec za plačilo prispevkov, zato jih je bil dolžan sam obračunavati in plačevati. V zavarovalno dobo se mu je lahko vštelo le obdobje zavarovanja, za katera so bili plačani prispevki. Tožnik zatrjuje, da so bili v spornem obdobju prispevki plačani, predložil pa ni nobenih dokazov. Teh obdobij mu zato ni mogoče všteti v zavarovalno dobo in jih upoštevati pri odmeri pokojnine. Tožbeni zahtevek na odmero višje starostne pokojnine je neutemeljen.
ZPIZ-2 člen 82, 82/3, 429.. ZPIZ-1 člen 101, 102, 103, 104.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - III. kategorija invalidnosti
Izpodbijani odločbi o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznani pravici do dela na delu vodje službe inženiringa s krajšim delovnim časom od polnega 5 ur dnevno sta dokončni in pravnomočni. Tožba zoper pravnomočen posamični upravni akt ni dopustna in je ni mogoče obravnavati po vsebini. V tem obsegu je, z izpodbijano I. točko izreka sodne odločbe, tožba na odpravo pravnomočne drugostopenjske odločbe in prvostopenjske odločbe iz procesnih razlogov zakonito zavržena.
Glede na 53. člen ZPIZ-2 lahko vdova po umrlem zavarovancu oz. uživalcu pravic pridobi vdovsko pokojnino, če je do njegove smrti dopolnila starost 58 let ali do njegove smrti postala popolnoma nezmožna za delo, ali je to postala v enem letu po njegovi smrti. Če je ob smrti zakonca dopolnila vsaj 53 let starosti, pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 58 let starosti. V obravnavani zadevi ni podan nobeden od navedenih dejanskih stanov, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Tožnica je namreč na dan smrti pokojnega dopolnila le 44 let in 9 dni starosti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do vdovske pokojnine.
vdovska pokojnina - sorazmerni del - izpolnjevanje pogojev
Ker je zavarovanec (tožničin mož) umrl zaradi posledic bolezni in ker še ni bil uživalec pokojnine iz obveznega zavarovanja oziroma ni bil uživalec pravic na podlagi invalidnosti in tudi še ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do predčasne oziroma starostne pokojnine, je bistveno, ali je na dan smrti izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Ker pokojni zavarovanec ob smrti ni bil upravičen do invalidske pokojnine, to pomeni, da tudi vdova, zaradi neizpolnjevanja pogojev po 52. členu ZPIZ-2, ne more pridobiti pravice do vdovske pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo izpodbijanih upravnih odločb in priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine.
Tožnik je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami v polnem delovnem času. Ker ni podana popolna izguba delovne zmožnosti, pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in pridobitev pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni.
Pravno relevanten pogoj za priznanje pravice do invalidnine, to je obstoj telesne okvare zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pri tožniku ni izpolnjen. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine zato ni utemeljen.
telesna okvara - invalidnina - invalid III. kategorije invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pokojninska doba
Pri tožnici je še podana preostala delovna zmožnost, saj lahko dela s polnim delovnim časom ob upoštevanju stvarnih razbremenitev. Tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kakor so določeni v 41. členu ZPIZ-2, saj pri njej ni nastala invalidnost I. kategorije, niti invalidnost II. kategorije, temveč gre za zavarovanko, pri kateri je še naprej podana invalidnost III. kategorije invalidnosti, ni pa še dopolnila 65 let.
Okvare, ki jih ima tožnica na levi roki niso tiste vrste telesnih okvar, ki bi jih Samoupravni Sporazum o Seznamu telesnih okvar določal kot telesno okvaro niti ne gre za telesno okvaro, ki bi bila posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Zato tožnica ni upravičena do invalidnine.
Prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ali tožnica za pridobitev novih pravic, na podlagi invalidnosti III. kategorije, izpolnjuje pogoj zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določen za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kakor to določa 2. alineja prvega odstavka 69. člena ZPIZ-2. Tožnica bi po določbi 2. alineje prvega odstavka 42. člena ZPIZ-2 morala ob nastanku sprememb dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti, do nastanka nove invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. Sodba se v tem delu ne more preizkusiti, saj prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, koliko pokojninske dobe ima tožnica in ali izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določeno za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0017345
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
predčasna pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva - zavrženje zahteve
Za zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe je odločilno zgolj dejstvo, da ima tožnica s posamičnim upravnim aktom že pravnomočno priznano predčasno pokojnino v letu 1991, ponovno odmerjeno po uradni dolžnosti v letu 1996 zaradi odpada zmanjšanja v zvezi s predčasnim odhodom v pokoj. Vsebinsko reševanje zahteve, vložene v predsodnem postopku, v rednem upravnem postopku ni dopustno, saj institut pravnomočnosti zagotavlja nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Tožena stranka je lahko tožničino zahtevo na temelju 129. člena ZUP le zavrgla, sodišče prve stopnje pa iz istih procesno pravnih razlogov zavrnilo tožbeni zahtevek.
predčasna pokojnina - pokojninska doba brez dokupa - trajno znižanje pokojnine - malus
Tožnik je do dneva uveljavitve pravice dopolnil 59 let starosti in 40 let ter 24 dni pokojninske dobe, od tega 36 let, 9 mesecev in 20 dni pokojninske dobe brez dokupa. Toženec mu je pravilno priznal pravico do predčasne pokojnine zaradi krajše pokojninske dobe brez dokupa od predpisanih 40 let in pokojnino, odmerjeno v višini 57,25 % dejanske pokojninske osnove, zakonito trajno znižal za 18 % zaradi manjkajočih let do dopolnitve 65 let starosti. Tožbeni zahtevek na priznanje višje pokojnine ni utemeljen.
ZUTD člen 65, 65/1, 65/1-1, 140, 140, 140/1, 140/1-1, 140/1-2. OZ člen 190, 190/3. ZUP člen 87.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - vrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev - fiktivna vročitev
Tožeča stranka je tožencu priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas treh mesecev od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012. Ker je ugotovila, da se je toženec zaposlil, je izdala odločbo, da mu z dnem 27. 11. 2012 ta pravica preneha. Drugostopenjska odločba je bila tožencu fiktivno vročena. Na podlagi pravilne vročitve te odločbe je bilo pravnomočno ugotovljeno, da toženec po 27. 11. 2012 ni bil več upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti in je s tem odpadla pravna podlaga za njegovo izplačevanje. Tožena stranka je po 27. 11. 2012 neupravičeno prejela denarno nadomestilo za primer brezposelnosti in ga je dolžna vrniti tožeči stranki.
Tožniku je bila s sodbo pravnomočno priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2010 dalje, vendar je bilo hkrati izrečeno, da bo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine izdana posebna upravna odločba. Ker je bilo v predsodnem upravnem postopku ugotovljeno, da ima tožnik poravnane prispevke iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja le do 30. 6. 1990, je bilo pravilno odločeno, da nima pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Zaradi neplačevanja prispevkov ni bilo mogoče šteti, da je dejavnost sploh opravljal, niti da jo je od 1. 10. 2010 opravljal v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Po 1. odstavku 159. člena ZPIZ-1 se je delna invalidska pokojnina izplačevala od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler je zavarovanec opravljal delo z delovnim časom, ki je ustrezalo njegovi delovni zmožnosti.
ZPIZVZ člen 2, 4, 15, 15/2. ZPIZVZ-A člen 1. ZUP člen 129, 129/1. ZPIZ-2 člen 11.
starostna pokojnina - vojaški zavarovanec - zavrženje - Sporazum o vprašanjih nasledstva
O tožnikovem zahtevku za priznanje pravice do starostne pokojnine za sporno obdobje je bilo že pravnomočno odločeno. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da se dejansko stanje glede odločitve, ali tožniku gre pravica do starostne pokojnine za sporno obdobje v vmesnem času, od vloge tožnika z dne 23. 3. 2007 do nove vloge z dne 10. 9. 2012, ni spremenilo. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločbe tožene stranke.
Določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj ne gre za določbe, na katere bi se lahko posameznik pri uveljavljenju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno skliceval. MSVN tako tudi v tem primeru ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine.
spremenjena invalidnost - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije - nove pravice iz invalidskega zavarovanja telesna okvara - invalidnina
Tožnica je še nadalje invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez ročnega premeščanja bremen nad 8 kg in dvigovanja rok nad višino ramen s polovico polnega delovnega časa. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.
Ker pri tožnici ni mogoče ugotoviti za ugotovljeno stanje nobene telesne okvare, da gre za telesno okvaro zaradi poškodbe pri delu ali zaradi poklicne bolezni, pa tožnica niti ne zatrjuje, niso izpolnjeni pogoji po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do invalidnine na podlagi 144. člena ZPIZ-1.